3 dnevni izlet v hribe – 2 turi

V zadnjih letih se vedno več ljudi odloča, da preživi del svojega dopusta v hribih. Zelo priljubljene so dvodnevne ture v našem visokogorju, kjer se enkrat prespi v planinski koči, vedno bolj pogosto pa se pohodniki odločajo tudi za daljše, 3, 4 ali celo 5 dnevne pohode po naših hribih. Sam imam najraje v kolikor so te ture krožne, saj je zelo priročno če lahko začneš in zaključiš svoje potepanje na istem mestu.

V tokratnem blogu sem za vas pripravil dve izjemno atraktivni turi, ki tehnično nista preveč zahtevni, predvsem 2. tura je okarakterizirana, kot enostavna planinska pot, med tem, ko sta na prvi, zgolj 2 krajša odseka opremljena z jeklenicami. Sicer pa vas bosta obe turi peljali v osrčje Julijskih Alp in vam postregli z osupljivimi razgledi in neponovljivo naravo. Pa se podajmo na 3 dnevni izlet v hribe!

2 večdnevni gorski turi:

1. predlog:

1. dan: Zadnica – Kriški podi – Razor – Kriški podi
2. dan: Kriški podi – Stenar – Bovški gamsovec – Luknja – koča na Doliču
3. dan: Dolič – Kanjevec – Prehodavci – Trenta – Zadnjica

2. predlog:

1. dan: Srednja vas – koča na Uskovnici – planina Konjščica – Veliki Draški vrh – Vodnikova koča
2. dan: Vodnikova koča – Velo polje – Hribarice – Prehodavci – koča pri Triglavskih jezerih
3. dan: Koča pri Triglavskih jezerih – Štabci – Dedno polje – planina pri Jezeru – planina Blato – Srednja vas

Mimogrede, še en dodaten super tridnevni izlet po visokogorju najdete tule, v kolikor iščete ideje za dvodnevne izlete v naše visokogorje, vas vabim, da si preberete članek na povezavi, če pa vas vam kdaj zmanjka idej za vzpone v visokogorje, pa obiščite podstran visokogorje.

Tridnevni izlet v hribe- 1. predlog

1. dan: Zadnica – Kriški podi – Razor – Kriški podi
2. dan: Kriški podi – Križ – Stenar – Bovški gamsovec – Luknja – koča na Doliču
3. dan: Dolič – Kanjevec – Prehodavci – Trenta – Zadnjica

1. dan

Zadnica je najverjetneje najbolj priljubljeno izhodišče za izlete v naše visokogorje na Primorskem koncu Julijskih Alp. V letu 2021 so ob vstopu v dolino zelo lepo uredili parkirišča in asfaltirali cesto do prvih hiš, kjer je tudi zapornica. Od 2021 je parkirišče tudi plačljivo, na parkirnem avtomatu boste morali odšteti 50 centov na uro, oz. 5€ za cel dan. V primeru, da ste tam s kombijem, pa bo treba plačati dvojno vsoto.

Z izhodišča se po cesti podamo v notranjost Zadnjice. Dolina nam že kmalu postreže s čudovito strugo Krajcarice in njenimi pritoki, ki se v živahni potok izlivajo na obeh straneh struge. Le nekaj kokrakov pred križiščem, kjer bomo zavili v levo, na dan priteče kristalno čista voda v več manjših izvirih in med drevesi v manjših strugah odteče proti glavnemu toku.

Kljub temu, da je vzpon proti Kriškim podom kar prcej dolg pa je to zame ena najbolj impresivnih poti v naših Alpah. Zares mi je nepredstavljivo kje so načrtovalci poti našli prehode, da so v to strmo steno umestili mulatjero, ki se v enakomernem vzponu vije proti 2050 metrov nadmorske višine, kjer je postavljen po mojem mnenju dom z najlepšim razgledom med vsemi domovi v Sloveniji.

Med vzponom se bomo sprehodili mimo neverjetnih strmih sotesk, kjer voda iz Kriških podov počasi odteka v dolino. Vzpon je praktično celo dopoldne skrit v senci, saj je obrnjen tako, da ga sonce začne božati šele v popoldanskih urah, zato je vzpon primeren tudi v najbolj vročih dneh, hkrati pa boste med potjo kar nekajkrat lahko dotočili svoje zaloge vode. Nazadnje je to moč storiti le kakšnih 100 metrov pod Pogačnikovim domom.

Nekaj 10 metrov nad izvirom pa nas čaka najlepši del poti, za mnoge (tudi zame) najlepše visokogorsko jezero v Sloveniji. Spodnje Kriško jezero je na eni strani skrito pod strmimi stenami Pihavca, na drugi strani pa ga obkrožajo položni travnniki, kjer je moč posedati in uživati v fantastični naravi tudi več ur…

Od jezera pa do doma je še kakšnih 15 minut vzpona. Glede na to, da bomo v Pogačnikovem domu danes tudi prenočili, se lahko “raztovorite”, malce okrepčate in odpočijete. Potem pa, če želite z nekaj manj tovora na hrbtu napadete enega od sicer številnih vrhov nad kriškimi podi. Najbolj veličasten vrh tod okoli je Razor, a je pot nanj speljana po “lestvi” oz. skoblah in v kolikor v svoji opremi nimate samovarovalnega kompleta, ali ob takšnih vzponih niste najbolj suvereni, bo morda bolje, da se raje podate na Križ, ki je prav tako čudovit razgledni vrh, hkrati pa boste med potjo lahko občudovali še Zgornje Kriško jezero.

A v kolikor vam nekoliko bolj adrenalinski vzponi ne delajo preglavic, potem vam zagotovo priporočam obisk Razorja. 8. najvišji vrh Slovenije je izjemen, razgledi na vse strani pa zares pravljični.

2. dan

Koča na Kriških podih je meni zelo ljuba, seveda tudi zaradi razgleda in prostora v katerega je umeščena, predvsem pa zaradi odlične hrane, prijetne energije zaposlenih in topline, ki jo ponuja koča. Kočo sicer uporavlja PD Radovljica, ki je kočo tudi postavilo in jo večkrat obnovilo. V koči lahko v 5ih sobah prespi do 37 ljudi, na skupnih ležiščih pa je prostora še za 22 duš. Koča premore tudi zimsko sobo, v kateri je še dodatnih 20 ležišč.

Koča je odprta od 20. junija do konca septembra vse dni v tednu, izven sezone pa je moč prenočiti v zimski sobi. V kolikor nameravate v koči prespati, vas oskrbnica prosi, da se pred prihodom najavite in rezervirate svoje prenočišče (povezava do rezervacijske strani).

V kolikor niste v najboljši kondiciji za hojo po vosokogorju bo morda za vas dovolj, če se odpravite kar proti Bovškemu gamsovcu. Tisti, ki pa želite skočiti še na ogled najvišjega jezera v Sloveniji (Zgornje Kriško jezero) in se vzpeti še na Križ, ter na enega od najlepših razglednih vrhov, predvsem je fantastičen pogled na Triglav in njegovo severno steno, pa bomo naredili še ovinek okoli Kriških podov. Pot je sorazmerno enostavna, sploh če jo primerjamo z vzponom na Razor. Je pa Stenar eden od najlažje dostopnih vrhov visokih 2500 metrov ali več na katerega se je moč povzpeti brez pomoči jeklenic, pa tudi plezanje ni potrebno, le hoja.

Po spustu s Stenarja se bomo povzpeli še na Bovški gamsovec, vrh na katerem oz. pod katerim je najlažje srečati kozoroge, najbolj veličastne prebivalce visokogorja. Vzpon proti vrhu je tehnično malce zahtevnejši, kot na Stenar, a nič posebnega. Podobno, kot Stenar, nam tudi Bovški gamsovec ponuja izjemne razglede proti gorenjskim in primorksim dolinam, ter najvišjim vrhovom Julijskih Alp.

Spust proti Luknji, nekaj več, kot 1750 metrov visokemu prevalu, kjer se stikata dolini Vrata in Zadnjica, je tehnično precej enostaven, a v kolikor so noge utrujene, boste morali biti previdni in hitrost hoje prilagoditi stanju vaših nog. Spust opravimo več ali manj po strmih travnatih pobočjih in v dobri uri in pol zmerne hoje pridemo do omenjenega prevala. Iz Luknje se lahko spustimo v Vrata, lahko se čez Plemenice vzpnemo proti Triglavu, ali pa se po prijetni mulatjeri začnemo spuščati v Zadnico.

Po kakšnih 30ih minutah spusta pridemo do križišča, kjer se bo naš spust za danes končal, saj bo pot ponovno zavila navzgor in nas v kakšnih dveh urah pripeljala do koče na Doliču, ki je tudi končni cilj našega drugega dne potepanja po Julijskih Alpah.

3. dan

V koči na Doliču sem do sedaj, ko pišem članek prenočil samo 1x. Leta 2020 smo se s prijatelji ustavili v tej koči, ko smo prek Tiglava v tridnevnem izletu sestopali proti Bohinju. Koča je sicer zelo prijetna, ima lepo teraso, tudi jedilnica je zelo prostorna in domačna, pa tudi sobe so lepo urejene. Zelo pa me (nas) je zmotil odnos študentov, ki so delali v koči. Ni bilo tiste prijaznosti, ustrežljivosti in preprostosti, vse preveč resnosti, komplicranja, držanja nekakšnih hišnih pravil… Posledica tega je, da, če se bo le dalo, na Doliču ne bom več prenočil.

A neglede na mojo izkušnjo, upam, da bo vaša boljša in da boste v komentar pod zapis napisali izkušnjo, ki bo ovrgla moj zapis.

Zadnji dan našega potepanja po Julijcih bomo začeli udarno, saj se bomo od koče začeli takoj strmo vzpenjati proti Kanjevcu, drugemu najvišjemu vrhu v skupini Triglavskih gora. Vzpon, ki nam bo vzel okoli uro in 30 minut je sicer tehnično enostaven, z izjemo nekaj metrov, kjer pa si lahko za bolj varen korak pomagamo z jeklenico. Ob vzpenjanju proti vrhu Kanjevca, boste gotovo potrebovali kak oddih in takrat se ozrite proti prehojeni poti, kjer se vam bo odprl čudovit pogled proti koči in mogočnemu Triglavu v ozadju.

Kanjevec ima dva vrhova, ki sta med seboj oddaljena okoli 10 minut hoje. Mi se bomo najprej vzpeli na bolj obljuden vzhodni vrh, na katerem je tudi žig in vpisna knjiga. Zahodnji vrh pa nam ponuja pogled proti Prehodavcem in dolini Triglavskih jezer.

Spust proti Hribaricam in naprej proti dolini Triglavskih jezer je tehnično nezahteven, le korak mora biti trden in paziti je potrebno na zdrse kamenja in peska… Ob poti proti koči na Prehodavcih bomo videli 3 najmanjša Triglavska jezera, z malce ovinka pa se bomo mimo dveh lahko tudi prehodili (mimo enega se zagotovo sprehodite). Ko pa bomo dosegli kočo, se nam bo odprl še pogled na jezero pod vršacem, edino izmed Triglavskih jezer, katerega voda odteka v Sočo. Voda ostalih jezer odteka po dolini navzdol v smeri Savice.

Od koče na Prehodavcih je moč občudovati tudi pogled proti Kriškim podom in koči kjer smo pred dvema dnevoma počivali. Od koče na Prehodavcih pa do našega vozila v Zadnjici nas loči samo še slabe 4 ure spusta, zato si lahko ob koči privoščite kakšno osvežilno pijačo, pojeste kaj dobrega in uživate v udobnem lažalniku s pogledom na okoliške vršace.

Ko se boste odločili in krelini proti Zadnjici se bo prvi del poti, do planine Trebiščine spuščal po čudoviti mulatjeri, na robu omenjene planine, pa se boste lahko usmerili desno proti Zadnjici, ali pa nadaljevali pot ptori Trenti. Pot proti Zadnici meni osebno ni tako všeč, kot proti Trenti, a je za kakšnih 30 minut krajša. Odločitev je vaša…

Po tem, ko boste dosegli avto, se raztovorili, vam predlagam, da se sprehodite do Krajcarice in se v njej osvežite. Brez težav boste našli tolmunček, kjer se lahko za krajši ali daljši čas uležete v vodo in tako s sebe sperete ves pot in osvežite svoje mišice in telo. Vožnja proti domu v veliko bolj prijetna in tudi vaša glava in telo bosta precej drugačna, kot če tega ne boste storili. 😀

Tridnevni izlet v hribe- 2. predlog

1. dan: Srednja vas – koča na Uskovnici – planina Konjščica – Veliki Draški vrh – Vodnikova koča
2. dan: Vodnikova koča – Velo polje – Hribarice – Prehodavci – koča pri Triglavskih jezerih
3. dan: Koča pri Triglavskih jezerih – Štabci – Dedno polje – planina pri Jezeru – planina Blato – Srednja vas

1. dan

Bohinj s svojo lego je idealno izhodišče za potepanje po praktično vseh koncih julijskih alp na vzhodni strani Vršiča. Iz Bohinja brez težav dosežemo Krnsko jezero in vrhove v njegovi okolici, pa seveda celotno verigo južnih Bohinjskih gora, vse gore v okolici Pokljuke, doline Triglavskih jezer, Triglava… Zares izjemna izhodiščna točka za naskok na številne izmed najbolj priljubljenih vrhov pri nas (nekaj idej o tem kam z Bohinja v hribe si preberite tukaj).

Izhodišče za tokratno tridnevno krožno turo po Bohinjskih hribih bo Srednja vas. Vasica nedaleč od Bohinjskega jezera, kjer je moč pustiti svoje vozilo in se z mini busom zapeljati do planine Blato, ali pa planine Vogar. Vendar se bomo mi v tem primeru usmerili v drugo smer, podali se bomo namreč proti robu Pokljuške planote, na planino Uskovnica, se po tej priljubljeni planini sprehodili proti planini Konjščica, do Studorskega prevala, kjer bomo zapustili pot, ki nas usmerja proti našemu končnemu cilju prvega dne, Vodnikovemu domu na Velem polju.

Na Studorskem prevalu bomo krenili desno v smeri Velikega Draškega vrha, enega od najlepših razglednih vrhov na Triglav, Planiko in Kredarico. Ob tem pa je to tudi najlepša razgledna točka za občudovanje doline Krma. Pot do vrha te, tudi pozimi izjemno priljubljene gore je tehnično nezahtevna in je primerna za vsakogar, ki je kondicijsko v dovolj dobrem stanju, za pohajkovanje po našem visokogorju.

Med potjo od našega štarta, pa do Studorskega prevala, bomo obšli vsaj 3 mesta, kjer bo moč napolniti zaloge vode in osvežiti svoj obraz z mrzlo pitno vodo (Uskovnica, planina Konjščica, Jezerca).

Pot na Veliki Draški vrh in iz njega lahko “zapakiramo” v krožno pot, kjer se vzpnemo po neoznačeni a dobro uhojeni poti (iz prevala se usmerino desno (levo Ablanca, naravnost Vodnikova koča, nazaj smer prihoda)), ki se sprva dokaj strmo vzpne preko skalnatega skoka, a se že po nekaj 10 metrih precej poravna. Pot nas pelje po izjemno razglednem grebenu, kjer lahko na eni strani občudujemo Tosc in Bohinjsko dolino, na drugi strani pa Jezerca, Mali Draški vrh in Viševnik. Za nami pa se nekaj prek 2000 metrov visoko dviga Ablanca.

Nekaj višje pa bomo prek sedla med Velikim draškim vrhom in Toscom videli vrh Triglava, ki bo proti vrhu vedno bolj viden. Malce pred koncem vzpona se bo pot za nekaj metrov spet malce bolj postavila po konci, a nič kaj pretresljivega. Vrh v poletni sezoni ni prav hudo oblegan, tako da vam priporočam, da si vzamete čas in uživate v zares prekrasnih pogledih.

Spust lahko opravimo po prav tako neoznačeni a še bolje uhojeni poti, ki nas bo peljala proti sedlu med Velikim in Malim Draškim vrhom. Ko bomo prišli do sedla in markirane poti, se usmerimo desno proti Sturorskemu prevalu, kjer bomo pot nadaljevali proti našemu današnjemu cilju, Vodnikovemu domu nad Velim poljem.

2. dan

Vodnikov dom je ena najbolj prijaznih visokogorskih koč pri nas. Koča je zares prijetna, ima odlično lego in zelo lepo teraso, kjer se je moč nastavljati popoldanskim sončnim žarkom. Za hišo je najvišji stalni izvir vode v Sloveniji, tako da ima koča odlično pitno vodo, s katero si lahko postreže vsak mimoidoči pohodnik. Poleg tega pa ima koča tudi tuš s toplo vodo, ki je sicer na žetone, ki vsak stane 3€, a vseeno velik luksuz, ki smo ga deležni v le redkih visokogorskih kočah. Poleg tega ima Vodnikov dom tudi zelo lepo urejene sanitarije, da o izjemnih sobah niti ne izgubljam besed.

Kolikor vem, so v koronskem času zamenjali tudi oskrbnika koče, ki je bil poprej gospod Vinko, ki je bil morda največja šibka točka te koče, vsaj po mojem mnenju. Gospod ni bil ravno spreten s pohodniki in je pri marsikom pustil grenek priokus. A ob mojem zadnjem obiksu je bil za pultom velik oprijaznejši obraz z nasmehom na ustih.

Naš drugi dan bomo začeli s spustom proti planini pod kočo in nato pot nadaljevali proti Velski dolini, Doliču in Hribaricam, kamor se bomo vzpeli (najvišja točka našega kroga). Hribarice so visokogorska planota, ki se razprostira pod Kanjevcem. Prek Hribaric vodi zelo obljudena pot med dolino Triglavskih jezer in Triglavom (v kolikor vam je 2. dan prekratek, lahko naredite večji krog in se do Doliča sprehodite prek Konjskega sedla in Planike, lahko pa greste do koče na Doliču in se vzpnete še na Kanjevec).

Od Hribaric, se spustili do doline Triglavskih jezer, bolj natančno do koče na Prehodavcih, kjer bomo naredili krajši postanek in uživali v čudovitih razgledih na jezera in bližnje ter daljne vrhove… Drugi dan bi lahko zaključili tudi tu, a bi bil potem zadnji dan morda predolg, tako da se mi zdi bolj smiselno, da 2. dan zaključimo pri Dvojnem jezeru, v koči pri Triglavskih jezerih, ki je od Prehodavcev oddaljena okoli 2 uri hoje.

3. dan

Koča pri Triglavskih jezerih je ena od najbolj obleganih visokogorskih koč v naših Alpah. V koči lahko prespi prek 200 obiskovalcev, a velika večina na skupnih ležiščih. Podobno, kot Vodnikov doma ima tudi ta koča v bližini izvir pitne vode, a koča vseeno ne nudi tušev, imate pa v pritličju in nadstropju možnost uporabiti umivalnico z mrzlo vodo.

Za zadnji dan našega potepanja po Julijcih bomo od koče po levi strani krenili mimo Dvojnega jezera in že kalu precej strmo zavili v klanec proti sedlu Štabce in Bohinjskim planinam. Vzpon nas bo dodobra ogrel, a bo to zadnji pravi vzpon na našem potepanju. Od tod naprej, se pot praktično ves čas samo spušča… (v kolikor ste še dovolj pri močeh se lahko vzpnete še na Malo Tičarico, prekrasen razgledni vrh nad Dvojnim jezerom)

Sprehod prek planin Ovčarija, Dedno polje in planine pri Jezeru je izjemno prijeten. Na Ovčariji se sicer ne bomo sprehodili mimo stanov (pastirskih koč), a bomo te videli na Dednem polju, kjer je tudi nekaj prav zaresnih koč, kjer lastniki preživljajo svoj prosti čas. V eni izmed koč je moč dobiti tudi hladno pijačo in sedež z lepim razgledom na planino.

Še okoli 30 minut nižje pa leži verjetno najbolj obiskana planina na tem koncu Julijskih Alp. Planina pir Jezeru je izjemno prikupna planina, kjer stoji nekaj pastirskih stanov in pa koča na planini pri Jezeru, ki je odprta v poletni sezoni. V času, ko je koča zaprta pa je moč prespati v zimski sobi, ki pa ni prav prijetna, a veliko boljše, kot nič.

Tu si naberite še nekam moči, tako da boste zadnji del spusta proti planini Vogar in nato do Starih Fužin in Srednje vasi zmogli brez težav. Seveda pa se lahko ustavite tudi še na planini Vogar, kjer vas bodo v tamkajšnji koči z veseljem postregli. Med potjo v dolino pa ne pozabite zaviti do razgledišča in odskočišča za padalce. Predvsem v popoldanskih urah je tam izjemno prijetno. Razgled na Stare Fužine, Ukanc in Bohinjsko jezero pa je neverjeten.

Zaključek

Tako, tudi naš drugi predlog za tridnevno potepanje po Alpah smo dali skozi. V kolikor se boste katerega od predlogov (ali pa kar obeh) lotili, verjamem, da boste neizmerno uživali, saj vas poti peljejo mimo najlepših koncev našega visokogorja.

Poskrbite le, da boste primerno opremljeni in da bo vaše telo pripravljeno na celodneven sprehod po kamnitih poteh visokogorja. Drugače pa le uživajte in bodite hvaležni za vse kar nam ponuja naša čudovita narava!

Imejte lep dan še naprej in pojdite Vnaravo!