Nezahtevni hribi – visokogorje skoraj za vsakogar

Zelo smo lahko hvaležni, da živimo na tako lepem koščku zemlje. Imamo velik privilegij, da smo lahko še dopoldne na 2000 metrov visokem vrhu, že popoldne pa se kopamo v morju. Malo je dežel, ki imajo toliko raznolikosti na tako majhnem ozemlju.

Imamo tudi srečo, če se temu lahko tako reče, da imamo zelo pestro izbiro med čudovitimi visokogorskimi vrhovi. Ne samo, da so ti vrhovi zelo lepi, so tudi enostavno dostopni in na njih se lahko z malo truda povzpne praktično vsak zdrav človek, ki ima 2 nogi. Doživetja, razgledi, občutki ob vzponih na vrhove, ki jih bomo danes obdelali, so nekaj, kar človek težko pozabi. Še posebej, če imamo s seboj ljudi, ki jih imamo radi.

Vhrovi, ki so opisani spodaj, so tehnično precej enostavni (v poletnem času), zato za vzpon na njih ne potrbujemo nobene posebne opreme, a vseeno poskrbite za kvalitetno pohodniško obutev, priporočam pa vam tudi pohodne palice. V zimskem času pa sta obvesna cepin in dereze, prevsem pa znanje pri uporabi le-teh.

Vrhovi, ki jih bomo danes obdelali so:

1. Rodica
2. Tosc
3. Kalški greben
4. Vrtača

V kolikor iščete ideje za še več podobnih, lahkih vzponov v naše visokogorje, vas vabim, da si preberete članke za naslovi Najbolj obiskane gore v Sloveniji, Kam v hribe, Najbolj obiskane gore v Karavankah, Kam v hribe z otroki in Hribi pozimi.

Rodica

Začeli bomo na najnižjem izmed vseh izbranih vrhov. Rodica je edina gora med 4., ki je nižja, kot 2000 metrov. Kljub temu, da je v primerjavi z ostalimi vrhovi Rodica nekoliko »podhranjena« z višinskimi metri, pa je to vseeno eden najlepših razglednih vrhov v okolici Bohinjskega jezera.

Rodica se nahaja v verigi spodnjih Bohinjskih vrhov, ki se vije vse od Črne prsti, pa do Bogatina. V verigi je 31 vrhov in 7 izmed teh se dviga nad mejo 2000 metrov. Rodica je s svojimi 1966 metri 2 najvišji vrh v prvi polovici tega grebena.

Vrh je zelo lep in poraščen s travo, v kolikor imamo srečo in Rodico obiščemo v lepem vremenu brez pretirano močnega vetra, je to idealna točka za posedanje in občudovanje razgledov na vse strani. Na eni strani je pod nami dolina z Bohinjskim jezerom in Savo Dolinko, na drugi se pobočja strmo spuščajo proti Baški grapi, od vzhoda proti zahodu pa lahko občudujemo vrhove v verigi. Na vrhu je tudi razgledna plošča, ki nam pomaga prepoznati vse vrhove, ki jih lahko z vrha občudujemo. Poleg tega je na vrhu tudi vpisna knjiga s štempljem.

Velika večina pohodnikov, predvsem turistov, ki obiščejo Rodico, to storijo tako, da se z gondolo zapeljejo na smučišče Vogel in nato nadaljujejo pot proti Šiji, pod tem vrhom pa se odcepi pot za Rodico. Tisti, ki so bolj pripravljeni in uživajo v daljših pohodih, pa se po večini odločijo za štart v Ribčevem Lazu. Vse poti na vrh te razgledne gore so tehnično enostavne, zato so primerne tudi za tiste, ki ne uživate v hoji v skalah, s pomočjo jeklenic in klinov. Je pa Rodica tudi odlična gora za vse tiste, ki imate težavo s hojo po klancu navzdol, saj lahko večji del spusta opravite s pomočjo vzpenjače iz smučišča Vogel, ki vas bo pripeljala nazaj do Bohinjskega jezera.

Vseeno pa boste potrebovali kar nekaj kondicije, saj boste iz Ribčevega laza morali premagati nekaj več, kot 1400 višinskih metrov. V kolikor pa želite pot nekoliko skrajšati, pa se lahko do iz Ribčevega laza zapeljete nekoliko višje do Javorja in si tako prihranite okoli 2 uri vzpona in 1 in pol spusta. Podobne višinske metre, kot iz Ribčevega laza pa boste morali premagati tudi če boste vzpon začeli v Stržišču. Vsa ostala izhodišča so locirana višje.

V kolikor boste vzpon načrtovali v poletnih mesecih, ko je precej vroče, vam svetujem, da se vzpona lotite z Bohinjske strani, saj je to senčna stran pobočja. Vzpon v močnem soncu in visokih temperaturah iz Baške grape zna biti zelo neizprosen.

Če pa se želite na Rodico podati pozimi, pa je vzpon iz Primorske strani precej prijetnejši, saj nas skozi celoten vzpon božajo sončni žarki (če je vreme sončno), pa tudi pot je ves čas speljana po mulatjeri, tako da nakloni nikoli niso prehudi. Kljub temu pa je obvezna zimska gorniška oprema (cepin in dereze).

Tosc

Tudi Tosc je vrh, ki si ga ni težko zapomniti, tudi če še niste bili na njem, se ga zapomnite po čudnem, težko izgovorjenem imenu. V kolikor pa ste bili na njem, pa veste, da ste si ga zapomnili po enem od najlepših razglednih vrhov v Julijskih Alpah. Predvsem pogled proti Triglavu je, vaj po mojem mnenju 2. najlepši. Za kanček lepši je morda samo še iz Vernarja, vrha, ki leži med Toscom in Triglavom.

Neglede na to, ali je moja subjektivna ocena relevantna tudi za vas, ali ne, je zagotovo, da so razgledi čudoviti. Tosc je tudi eden višjih vrhov, ki je še povsem poraščen s travo in skal praktično ne boste občutili pod svojimi nogami, vsaj ne, če se ga boste lotili po markirani poti.

Tosc se drugače nahaja med Velim poljem in ostalimi planinami v okolici na severo-zahodu, Vernarjem in dolino Krma na severu, dolino Voje na jugu in Velikim Draškim vrhom na vzhodu. S svojimi 2275 metri je najvišji vrh na južnem delu doline Krma. Hkrati pa to dolino tudi zaključuje.

Na  svoji severni in vzhodni strani je Tosc zelo prepaden, na južni in zahodni pa so njegova pobočja več ali manj poraščena s travniki, ki jih med poletno sezono pridno obdeluje čreda ovc. Le-te vam bodo morda pokvarile obisk Tosca, saj se boste na vrhu le stežka razkomotili, odložili nahrbtnik in se usedli, saj je vrh, tako, kot je pri večini vrhov, kjer se pasejo ovce, poln iztrebkov. Vendar, glede na to, da je vrh precej planotast in obširen, boste z malo truda našli nekaj prostora brez iztrebkov tudi za svojo rit.

Z vrha se nam ponujajo prekrasni razgledi na vse strani. Kot omenjeno je pogled proti Triglavu eden najlepših, kar jih je. Tudi pogled na Velo polje in Vodnikovo kočo, ki je le kakšnih 450 metrov zračne razdalje od nas je nekaj posebnega. Seveda se lepo vidi tudi številne gore v okolici Triglava in proti zahodu. Nekaj posebnega je tudi pogled proti Krmi, ker se prepadne stene spuščajo globoko proti dnu doline, ob pogledu proti vzhodu in jugu pa lahko občudujemo Pokljuko in vrhove v okolici (Ablanca, Veliki n Mali Draški vrh, Viševnik) lepo pa se vidi tudi del Bohinjskega jezera in vse južne Bohinjske gore.

Tosc je sorazmerno slabo obiskana gora, predvsem če pogledamo skozi perspektivo, da okoli njega vodi ena najbolj obleganih poti v našem visokogorju. A kljub temu vrh ne sameva, ampak ga obišče kar nekaj planincev. Največ planincev se na Tosc poda iz konca ceste na Pokljuki. To je tudi izhodišče, ki je eno najbolj priljubljenih za planince, ki se odpravljajo na Triglav.

Pot na Tosc je od tu enostavna in tehnično povsem nezahtevna. Tako, kot Rodica je tudi Tosc zelo prijazen do tistih, ki se ne počutite dobro nad previsnimi stenami in v objemu skal. V kolikor pa boste za svojo izhodiščno točko izbrali katero izmed ostalih izhodišč, pa bodo poti nekoliko bolj zahtevne, vendar tudi ne pretirano.

Ker pobočje Tosca, kjer se nanj vzpenja planinska pot, gleda povsem na južno stran je lahko vzpon nanj v poletni pripeki precej neprijeten, predvsem za tiste, ki vročine ne prenašate dobro. Zato je morda na mestu nasvet, da se na Tosc podate precej zgodaj in ne pozabite s seboj vzeti tudi nekaj več vode (vodo se da dobiti tudi med potjo na Tosc in sicer na planini Konjščica in tudi nekoliko višje na Jezercih.

Kalški greben

Če smo se prej potepali v okolici Bohinja, pa bomo za tokratni vrh skočili vse do Kamniško Savinjskih Alp. Kalški greben je čudovita razgledna gora, ker imamo razgled na vse najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp. Strme stene pa se spuščajo v dolino Kokre in Kamniške Bistrice.

Kalški greben je najvišji vrh Krvavške skupine in je s svojimi 2224 metri 17. najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp. Vrh je zelo lep in lahko dostopen. V toplih poletnih mesecih vam na vrhu ne bo težko najti prijetnega mesta za počitek in okrepčilo, saj je na vrhu mešanica skal in travnika.

Kalški greben je verjetno najmanj obiskana gora od vseh štirih, ki smo jih danes obdelali. Verjetno je temu tako, zaradi tega, ker sta prejšnja dva cilja v Julijcih, v neposredni bližini Bohinja, ki je eden najbolj obleganih izhodišč za pohodnike v naši deželici, naslednji pa je eden najbolj obiskanih vrhov v Karavankah. Nam pa Kalški greben postreže s čudovito kuliso in lepo, ter slikovito potjo. Modra je ta v spodnjem delu rahlo dolgočasna, vendar, v kolikor imate dobro družbo, pot zelo hitro mine.

Vzpon iz vasi Podlebelca (na cesti do Zgornjega Jezerskega) je sicer označen, kot delno zahteven, vendar je pot, razen dveh odsekov, ki sta opremljena z jeklenicami (tudi če te jeklenice nebi bilo, bi bila pot še vedno varna in normalno prehodna), zelo lepa in tehnično enostavna. Tudi za tiste, ki imate težave z višino in prepadnimi stenami.

Priporočam vam, da avto parkirate ob koncu vasi, oz. začetku gozda ob kapelici, saj je tu dovolj prostora, da avto varno pustite in ne ovirate morebitnega prometa. Pot sprva vodi po precej senčnem vzponu in malo pod planino Dolge njive je  zato lahko v pomladanskih mesecih še nekaj snega in so lahko nekateri prehodi zasneženi in nevarni za zdrs. Zato tistim, ki ste manj izkušeni, vzpona pred majem (v kolikor je bila zima bogata s snegom) ne priporočam.

Planina Dolge njive je zame ena lepših planin v Kamniških Alpah in pot od tu do vrha je vedno bolj razgledna in slikovita. Do sedla na Škrbini hodimo po ne preveč strmih travnikih zadnji del pa tudi med ruševjem. Na sedlu pa se nam prek roba odpre veličasten pogled proti dolini Kamniške Bistrice in strmim stenam, ki se dvigajo nad njo. Od tu pa do vrha imamo ves čas čudovite razglede, zdaj na eno, zdaj na drugo stran grebena.

Z vrha boste lahko občudovali najvišje vrhove Kamniških Alp, kot na dlani, lepo se vidi smučišče Krvavec, pa omenjeni dolini Kokre in Kamniške Bistrice, seveda tudi Gorenjsko ravnino in Julijske Alpe…

Vrtača

Za zadnji vrh pa se bomo podali še v Karavanke. Naše najdaljše gorovje, a tudi najnižje. Vseeno pa Karavanke premorejo več, kot 25 vrhov višjih od 2000 metrov. Vrtača je z višino 2181 metrov 2. najvišja točka tega gorovja. Vrh leži v osrčju Karavank, med samimi dvatisočaki. Na zahodu je Stol, kot na dlani, na jugu se razprostira greben Begunjščice, nedaleč stran je tudi najdaljši gorski greben v Sloveniji, greben Košute, pa nekoliko manj znani vrhovi Palec, Kosiak in Zelenjak, vsi višji, kot 2000 metrov.

Po vrhu Vrtače vodi državna meja, med Slovenijo in Avstrijo, tako da veliko planincev na Vrtačo pride tudi iz sosednje države. Če prav je izhodišč za naskok na vrh kar precej, pa se vse poti s štartom v Sloveniji združijo že pod vznožjem gore, oz. ko ravno dobro zagrizemo v strmo pobočje Vrtače. Pot iz Avstrijske strani pa se priključi nekoliko višje, ko dosežemo glavni greben Karavank.

Pod Vrtačo sta kar dve planinski koči, ena je na nekdanjem smučišču Zelenica, mimo se bomo sprehodili, v kolikor bomo pot začeli na Ljubelju. Druga, koča pri Izviru Završnice pa je na Smokuški planini, ki je ob poti iz izhodišča pri Tinčkovi koči. Izvir Završnice je nedaleč od koče, tako da si lahko tudi ko je koča zaprta napolnite svoje rezerve vode.

Vzpon do ene ali druge koče, najbolje pa kar obeh, je lahko tudi čudovit družinski izlet z vašimi najmlajšimi. Smokuška planina je zares lepa, tudi razgled po dolini navzdol je čudovit, da pogledov proti bližnjim dvatisočakom niti ne omenjam. Obe koči sta le kakšnih 15 minut lahke hoje vsaka k sebi. Koča na Zelenici v osrčju nekdanjega smučišča in je tudi na zelo lepem mestu. Pogled proti Ljubelju in naprej v dolino je tudi vreden vsakega koraka.

Pot na Vrtačo je sicer tehnično enostavna, vendar je pobočje, po katerem se vzpenjamo zelo strmo in po večini poraščeno s travo, zato je predvsem v mokrem velika nevarnost zdrsov po travi. V kolikor se boste držali uhojene poti, potem te nevarnosti ni, že korak s poti pa je lahko tudi nevaren. Za razliko od vseh ostalih vrhov, je na Vrtači modro nositi čelado, predvsem v delo, ko se še vzpenjamo proti glavnemu grebenu Karavank in smo pod potjo, ki vodi proti vrhu. V dnevih, ko je vrh množično obiskan se nam lahko hitro zgodi, da mimo nas švigne kakšen kamen, ki ga je zgoraj sprožil nič hudega sluteči planinec.

Tudi pobočje Vrtače po katerem se vzpenja markirana pot, je obrnjeno proti jugu in je v hladnejšem vremenu, seveda če je sončno, zelo prijetno za vzpon. V poletnih mesecih pa vam svetujem, da ste za vzpon na Vrtačo zelo zgodni, saj je ob pripeki na pobočju, kot bi bili v pečici.

Tako, to so bili štirje tehnično enostavni a prekrasni vrhovi s prav tako prekrasnimi razgledi. Vsi vrhovi so primerni tudi za družinske izlete, v kolikor so vaši najmlajši vajeni vsaj nekaj urne hoje navkreber.

Želim vam veliko pohodniških užitkov in pojdite Vnaravo!