Baza 20 in Kočevski Rog

Kočevsko je najbolj gozdnato območje v Sloveniji. V teh krajih kar 91% vse površine prekrivajo gozdovi. Skupaj s Snežniškimi gozdovi pa je to tudi največji neprekinjen gozd v Sloveniji. Gozdovi v Kočevskem Rogu še dan danes nosijo nekakšen prizvok nedostopnosti, prepovedanosti… Na tej dinarski visoki planoti, ki sega vse do 1099 metrov visoko lahko najdemo marsikaj zanimivega.

V današnjem spoznavanju Kočevskega Roga se bomo zapeljali vse do Baze 20, kjer je bilo med 2. Svetovno vojno poveljstvo odporniškega gibanja, ustavili se bomo tudi v bližnji partizanski bolnišnici Jelendol, si ogledali dve izmed največjih jelk v Sloveniji, se sprehodili na najvišji vrh – Visoki Rog, ter po pragozdu Rajhenaverski Rog, si ogledali ostanke ogromne parne žage, za konec pa bomo pustili še brezno pod Macesnovo gorico, kjer je življenje končalo okoli 2000 slovenskih domobrancev.

Sam sem se na izlet odpravil iz Borovnice, torej z Ljubljanskega konca, če imate tudi vi izhodišče v tej smeri, potem vam svetujem, da izlet začnete v Bazi 20, do tja pa se zapeljete po Dolenjski avtocesti, prek Žužemberka… (glej priložen zamljevid)

Znamenitosti Kočevskega Roga

1. Baza 20
2. Partizanska bolnica Jelendol
3. Črmošnjiška jelka
4. Žaga
5. Visoki Rog
6. Rajhenavski pragozd
7. Kraljica Roga
8. Brezno pod Macesnovo gorico

V kolikor iščete še več idej za izlete v kolici Kočevja, na Dolenjskem in v Beli krajini, vas vabim k branju člankov z naslovi Znamenitosti Kočevja, Kam na izlet na Dolenjskem, Znamenitosti Dolenjske in Izlet v Beli krajini. Sicer pa vas povabim tudi k branju bloga o uzdržljivostnem pohodu Po medvedovih stopinjah.

Krog, ki se začne v Ljubljani, prek Žužemberka v Kočevski Rog, obisk znamenitosti in nato prek Kočevja povratek v ljubljano

Baza 20

• Izhodišče: parkirišče pri Bazi 20 (45.6968, 15.0492)
• Čas ogleda: dobra ura

Med spoznavanjem Slovenije se pogosto zamislim in se vprašam kako so naši predniki naredili, zmogli vse te stvari, predvsem to velja za boje na Soški fronti, a tudi boji med 2. svetovno vojno in gradnja tajnih bolnišnic, tiskaren in podobnih objektov, v katerih so delovali povsem normalni zavedni Slovenci, ki so s svojo neizmerno hrabrostjo poskrbeli, da se v naši lepi deželici še dan danes govori slovenski jezik.

Verjatno, da je bil vrhunec tega celotnega odporniškega gibanja prav postavitev Baze 20, 26. lesenih barak sredi gozda na planoti Kočevskega Roga, človek bi rekel, bogu za hrbtom. A izbor lokacije za Bazo 20 je bil, po zapisih, ki so nam na voljo, zelo strateški in premišljen. Tabor so postavili blizu oskrbovalnih poti, a še vedno dovolj odmaknjen in skrit, da ga okupatorji in njihovi sodelovci v dobrem letu in pol delovanja niso uspeli odkriti.

V Bazi 20 je med 17. aprilom 43. leta in decembrom naslednjega leta delovalo celotno Slovensko politnično vodstvo. Nato pa so se preselili v Črnomelj in od tam vodili odpor proti okupatorjem, do konca vojne, ki je nastopil nekje maja leta 45.

Baza 20 je bila po pripovedovanju domačinov pred leti zelo priljubljena turistična destinacija, a v zadnjih 10ih naj bi jo turistični delavci z Dolenjske povsem zanemarili. Blagovna znamka Kočevsko, ki je pred nekaj leti zaživela na Kočevskem, je ponovno začela s promocijo tega, v Evropi, edinstvenega naselja, od koder se je vodil organiziran odpor proti fašistom in nacistom. Tako organiziranega in vodene odpora naj nebi imeli nikjer drugje v Evropi.

Pred Bazo 20 je veliko in lepo parkirišče, celotna infrastruktura pa sicer malce dotrajana a še vedno se vidi, da je vzdrževana. Pogrešal sem morda le odprto kočo in morda nekoga, na katerega se lahko obrneš z vprašanjem ali dvema, tako pa si prepuščen sam sebi in informativnim tablam.

Pot skozi tabor je sicer zelo lepo urejena in tudi označena, tako lahko v istem sprehodu “obdelate” tudi Partizansko bolnico Jelendol in bunker 44, ki sta nedaleč stran in se ju da doseči tudi peš.

Med sprehodom po Bazi 20 si le vzemite čas in oglejte barake, preberite table, saj je branje zares zanimivo, tudi izjemna iznajdljivost graditeljev in tam živečih je prav neverjetna. Predvsem zakrivanje sledi, kurjenje brez dima in izgradnja lastne elektrarne so me najbolj navdušili. Seveda je morala biti izjemna tudi oskrba s hrano in zaupanje med ljudmi, da so znali varovati tajnost projekta znotraj zaupanja vrednega kroga ljudi.

Partizanska bolnica Jelendol

• Izhodišče: parkirišče pri bolnici (45.705, 15.0342)
• Čas ogleda: okoli 30 minut

V Kočevskem Rogu je v času 2. Svetovne vojne delovalo kar 24 različnih bolnic. Do danes sta ohranjeni 2 bolnici, mi pa si bomo ogledali tisto, ki je bližje Bazi 20, torej partizansko bolnico Jelendol.

Bolnica Jelendol je od Baze 20 oddaljena le slaba 2 kilometra hoje po lepo urejeni in označeni stezi. Lahko si, tako kot sem si tudi sam, bolnico in Bazo 20 ogledate v enem “šunku” in se od Baze 20 sprehodite do bolnice, spotoma pa se ustavite še v bunkerju 40, kjer sicer ni kaj dosti za videti, a otrokom bi znal biti bunker zelo zanimiv. Sicer pa se lahko v neposredno bližino bolnice Jelendol pripeljete tudi z avtom.

Bolnica Jelendol je podobno kot Baza 20 delovala od pomladi leta 43. Zgrajena je bila v vrtači, kjer so leto poprej ranjenci in osebne iz prve Roške bolnišnice preživeli veliko Italijansko ofenzivo. V bolnici se je v 2 letih delovanja zdravilo 330 ranjencev, od tega jih je umrlo 21. Sicer mi je ta podatek malce kontradiktoren z napisom na bližnjem pokopališču, kjer naj bi bili pokopani vsi umrli iz bolniščince, tam pa naj bi zadnje počivališče našlo 45 ljudi.

Do bolnice vodi lepa sprehajalna potka, v bolnici pa vas poleg barak čakajo še table z opisi vseh pomembnih ljudi in nasploh dogodkov, ki so se dogajali v povezavi z boljico Jelendol. Ob vrnitvi do avta pa se lahko sprehodite še kakšnih 200 metrov in si ogledate še zadnje počivališče 45. ljudi, ki so bili tam pokopali med vojno.

Črmošnjiška jelka

• Lokacija: (45.651, 15.0237)

Kočevski Rog skriva poleg številnih kulturnih znamenitosti seveda tudi nekaj izjemnih naravnih čudes. Prva na našem raziskovanju teh prostranih gozdov bo Črmošnjiška jelka. Okoli 300 let stara orjakinja, ki je visoka okoli 45 metrov in še bolj, kot po svoji višini izstopa po širini svojega debla in nasploh po lesni masi. To je največja jelka v Kočevskem rogu in če se ne motim tudi v Sloveniji. V svojem deblu skriva kar 41 kubičnih metrov lesa in je kljub zavidljivi starosti in izjemni velikosti še povsem zdrava.

Po zapisih sodeč, je Črmošnjiška jelka s svojo velikostjo izstopala že pred okoli 100 leti, ko je v njeni neposrednji bližini (po trasi ceste) tekla ozkotirna železniška proga, ki so jo zgradili za potrebe žage, ki jo bomo spoznali v naslednjem podnaslovu. Prav zaradi njene velikosti, so gozdarji jelki prizanesli in jo pustili rasti že v tistem času in kako zelo smo jim lahko hvaležni za to.

Ko boste jelko fotografirali, ali jo posneli, boste njeno izjemno veličino težko prikazali, saj na fotografiji deblo, ki ima premer skoraj 2 metra, ne zgleda nič posebnega. Zato vam svetujem, da se postavite pred jelko, le tako bo njena izjemna velikost zares vidna.

Ob jelki je postavljena informativna tabla s precej bogatim opisom same jelke in tukajšnje zgodovine. Ko se boste načudili tej velikanki, pa se bomo počasi odpravili proti naši naslednji postaji, nekdanji žagi, ki bo izhodišče za naše 4 naslednje podnaslove oz. znamenitosti.

Žaga Rog

• Lokacija: Žaga Rog (45.6757, 15.0057)

Ob takšnih zgodbah, kot je zgodba o žagi na parni pogon, ki so jo leta 1894 postavili v osrčju Kočevskega Roga si ne morem kaj, da nebi pomislil, kako so prišli na takšno idejo in jo tudi izvedli… Dan danes se, kljub sodobni tehnologiji, zdi vse težko, projekti trajajo celo večnost… včasih pa so pljunili v roke in tako nore stvari, kot je parna žaga na kraški planoti, spremenili v realnost v roku nekaj mesecev.

Žaga Rog je bila v času delovanja (1895 -1932) največja žaga na Slovenskem. V začetku je na njej delalo okoli 150, kasneje pa tudi do 300 ljudi. Žago je poganjal parni stroj, ki je imel okoli 250 konjskih moči. Na pogonsko os, ki je bila dolga kar 63 metrov je bilo priklopljenih 17 krožnmih žag.

Za delovanje obrata so po Kočevskem Rogu zgradili okoli 35 kilometrov ozkotirne železnice, ki je služila za dovoz hlodovine do žage. Na žagi so les razrezali v polizdelke, le-te pa so nato furmani s konji in vozovi zvozili v dolino. Žaga v času 1. Svetovne vojne ni delovala.

Ker na visoki kraški planoti ni bilo moč dobiti zadostno količino vode so zgradili dva velika bazena s premerom 15 metrov, ki si ju je moč ogledati še danes. Na čudoviti jasi pod Velikim Rogom pa so prav tako še precej dobro vidni ostanki žage in nekaterih spremljevalnih objektov.

Žago so zaprli leta 1932, saj stroškovno ni bila več konkurenčna, stroje so razprodali, objekti pa so bili po večini požgani in porušeni v 2. Svetovni vojni. V skavtskem domu si je moč ogledati tudi muzej o žagi, a je pri tem potrebno imeti nekaj sreče, saj mora biti dom odprt, kar pa ni samoumevno.

Visoki Rog

• Izhodišče: Žaga Rog (45.6757, 15.0057)
• Čas vzpona: 60 min

Kočevski Rog je visoka krašna planota, ki je razen nekaj jas praktično povsem poraščena z gozdovi. Prevladujeta predvsem bukev in jelka. Večina planote je nekje na višini med 850 in 900 metri, njen najvišji vrh pa se dvigne skoraj do 1100 metrov. Visoki Rog je namreč visok le meter manj.

Prek Visokega Roga, ter Žage, skozi Rajhenavski Rog, pa tudi mimo Kraljice Roga vodi zelo priljubljena Roška pot, ki jo mnogi poznamo tudi pod imenom Pot po medvedovih stopinjah. Ta vstrajnostni pohod je nekje na pol poti ravno na Roški žagi in tu je tudi glavna postojanka z okrepčilom.

In podobno bo tudi pri našem izletu. Roška žaga bo za nekaj časa naša “baza”, saj se bomo od tu najprej podali na Visoki Rog, nato pa še skozi pragozd do Kraljice Roga. Pot v obe smeri je odlično značena tako z markacijami, kot tudi s posebnimi označbami zelene medvedje šape na beli podlagi, kar je markacija za Roško pot.

Vzpon do Roga je sprva speljan po gozdni vlaki, zadnji del vzpona pa se pot preseli na pohodniško potko, ki nas pripelje do sicer poraščenega vrha, ki pa ima na vrhu ravno prav visok razgledni stolp, da lahko uživamo v razgledih skoraj na vse strani neba.

Pot proti vrhu Visokega Roga je tehnično enostavna, pa tudi fizično vzpon ni pretirano zahteven in strm, prav vam bodo prišle pohodne palice in seveda primerna pohodniška obutev.

Vrh Roga nam postreže s čudovitim razgledom proti Novemu mestu, in Beli Krajini, med njima pa kraljuje na tem delu Slovenije najvišji Trdinov vrh. Na vse strani neba lahko občudujemo obširne Roške gozdove, ki jim ponekod kar ni in ni videti konca. Če se ozremo proti Kočevju, bomo hitro lahko videli vodno gladino Rudniškega jezera, za mestom pa je težko zgrešiti značilno “špico” Snežnika. Alpe se zaradi malce previsokega drevesa žal vidi zelo slabo.

Pragozd Rajhenavski Rog

• Izhodišče: Žaga Rog (45.6757, 15.0057)
• Čas hoje skozi gozd, do Kraljice Roga in nazaj: cca 3 ure

V začetku tega bloga sem zapisal, da ima Kočevski Rog nekakšen prizvok nedostopnosti, prepovedanosti, oz. morda celo malce mitskega. In zdi se mi, da so poleg vsega, kar se je v teh gozdovih dogajalo v preteklosti, k tej mitskosti veliko prispevali. oz. še prispevajo tudi pragozdovi.

Najbolj znan med pragozdovi Kočevskega Roga je Rajhenavski Rog, pragozd, ki se razprostira na 51 hektarjih veliki površini, nekje na višini med 850 in 900 metri nad morjem. Pragozdovi so sicer zaščiteno območje, s katerimi človek ne sme gospodariti, pa tudi zahajanje v njih je prepovedano.

Roška pot je speljana po robu Rajhenavskega Roga in ob prehodu tega dela Roške poti lahko tudi tisti, ki ne vedno, da se sprehajajo skozi pragozd, začutijo, oz. opazijo razliko znotraj gozda. Kar naenkrat se znajdemo na potki, ki je mestoma komaj vidna (a še vedno odlično označena), na poti nam ležijo ogromna drevesa, ki jih je podrl zob časa, vse okoli nas je zelo prvinsko, spokojno in urejeno v svoji “neurejenosti”.

Pohod prek pragozda Rajhenavski Rog je speljan po razgibani in tehnično enostavni potki, ki jo, kot rečeno, popestri kakšno podrto drevo. Za prehod bo povprečen pohodnik potreboval okoli 60 minut hoje v zmernem tempu. V območje pragozdu vstopimo skozi posebna “vrata”, ki označujejo njegovo širše območje, med potjo pa nas tabla opozori, da vstopamo v ožje območje pragozda. Na drugi strani pa nato iz gozda ponovno izstopimo skozi posebna vrata.

Težko je sicer reči kaj je vrhunec tega čudovitega izleta, a izkušnja Rajhenavskega Roga je zagotovo nekaj izjemnega in za večino ljudi povsem novega.

Kraljica Roga

• Lokacija: (45.651, 15.008)

V kolikor ste se sprehodili prek celotnega Krajhenavskega Roga do izstopnih vrat, vam svetujem, da se podate na cesto in ji sledite še kakšnih 500 metrov, do mesta, kjer vas markacije ponovno povabijo na gozdno vlako… le nekaj 10 metrov kasneje pa boste na svoji levi lahko opazili okoli 500 let staro Kraljico Roga. Jelko, ki pa svoji veišini prekaša tudi Čermošnjelsko jelko, saj je visoka okoli 51 metrov, a ima za okoli 3 kubične metre manj lesne mase in je seveda posledično tudi malce ožja.

Tudi ta jelka je glede na ostala velika drevesa v okolici pravi orjak, prav izstopa, kako le nebi, ko pa ima skoraj 2 metra debelo deblo in je več kot 2x širša od velike večine dreves v gozdu.

Ob Kraljici Roga je postavljena zanimiva tabla, na kateri je tudi s skico ponazorjeno kako velika je Kraljica Roga v primerjavi z največjimi drevesi na svetu… Ja, velikost je zares relativna. A neglede na to je Kraljica Roga zares prava kraljica.

Brezno pod Macesnovo gorico

• Izhodišče: (45.6761, 14.9673)
• Čas hoje: 5 min

Za konec našega spoznavanja znamenitosti Kočevskega Roga pa sem pustil še Brezno pod Macesnovo gorico. Brezno samo po sebi ni nekaj tako zelo posebnega, da bi si ga mogel ogledati vsak obiskovalec Kočevskega Roga, a ga je obdobje povojnega dogajanja v teh koncih naredilo nekaj posebnega.

V članku se ne bom spuščal v ocenjevanja kaj, zakaj, kako, upravičeno, ali neuporavičeno, ampak bom skušal zgolj napisati nekaj dejstev, ki so nam danes na voljo…

Brezno pod Macesnovo gorico je bilo po 2. Svetovni vojni prizorišče verjetno največjega poboja Slovenskih državljanov, ki so med 2. Svetovno vojno tako ali drugače sodelovali z okupatorji. Ljudi, ki so svoje življenje končali na dnu tega brezna so Angleži ob koncu vojne zajeli in vrnili v Slovenijo, med tem, ko so le-ti bežali skozi Avstrijo proti zahodu.

Glede na danes znane podatke je okoli 2000 Slovencev končalo na dnu tega brezna. V letu 2022 v breznu potekajo izkopavanja posmrtnih ostankov, v katerem sem sodeloval tudi sam, saj sem bil del ekipe jamarskega društva Borovnica, ki smo pred začetkom izkopavanja, poskrbeli za varno delo v breznu s tem, da smo arheologom omogočili varen dostop v brezno, ter le-tega “oblekli” v zaščitne ograje, ki omogočajo varno delo in nemoteno izkopavanje okostij.

Do trenutka ko pišem ta članek, so iz brezna izkopali že okoli 2000 okostij različnih ljudi, delo pa še ni povsem pri koncu. Do časa, ko na območju brezna še potekajo izkopavanja, je tudi ogled brezna prepovedan in tudi onemogočen, a po meni znanih podatkih si bo brezno ponovno mogoče ogledati že v letu 2023, ko bodo vsa dela že zaključena.

Zaključek

Kočevski Rog je eden najbolj odmaknjenih in neokrnjenih delov Slovenije. Na tej kraški planoti lahko zares začutimo tisto prvinsko moč in energijo narave. Vidimo lahko kako hitro si narava ponovno podredi tisto kar je naredil človek in za kar ne skrbi več… praktično v nekaj 10 letih vse skupaj razpade in vidimo lahko samo še ruševnie in ostanke…

Verjamem, da bo v spoznavanju in raziskovanju tega zelenega bisera Slovenije uživala celotna družina. Prilagodite si predlagane destinacije po svojih zmožnostih in naj se vam ne mudi! Imejte se lepo in pojdimo Vnaravo!