Bivak pod Skuto, Rinke, Turska gora in Brana v fantastični celodnevni turi

Bivak pod Skuto

Nekaj tednov pred to turo, sva se z Iztokom odpravila na dvodnevni izlet, kjer naj bi poleg Dolgega Hrbta in Skute osvojila še Grintovec, Rinke, Tursko goro in Brano, a nama je megla prekrižala načrte in “dokončanja” te ture sva se lotila za Martino. V turo pa sva dodala še obisk bivaka pod Skuto, ki je, vsaj kar se socialnih medijev tiče, ena najbolj priljubljenih in zaželjenih fotografij v Kamniško – Savinjskih alpah.

Vse skupaj sva “zapakirala” v čudovito krožno turo, ki gorniku ponudi praktično vse. Prekrasno naravo, izjemne razglede, razgibano in raznoliko pot, kjer imamo praktično vsega po malem, vse od melišč, skalnatih predelov, izpostavljenih in varovnaih delov poti, gozdnih stezic, neoznačenih poti pa vse do odlično in tudi slabo markiranih poti. Vse to in še veliko več v enem samem dnevu si planinec težko zaželi.

Če iščete še več idej za podobne krožne ture po našem visokogorju, potem vam predlagam, da si pogledate in preberete prispevke z naslovi Montaž- gora kozorogov, Visoki Kanin v krožni turi, Prisojnik vzpon skozi okno, spust po Slovenski, Triglav iz Vrat v krožni turi, Planjava v krasni krožni turi in Rombon. Še več idej pa najdete v zavihku Krožne ture.

Karakteristike poti

Za izhodišče sva si izbrala parkirišče, ki je sicer najbolj priljubljeno izhodišče za obisk Kamniškega sedla, kjer sva nameravala zaključiti najino turo in se nato spustiti do izhodišča. Za začetek naju je čakalo okoli 30 min zmernega vzpona, ki je ravno pravšnji za ogrevanje. V Koncu, kjer je sicer izhodišče za Kokrško sedlo, Grintovec, bivak pod Skuto, Skuto, Dolgi Hrbet…, pa se vse skupaj postavi precej po konci in dihanje postane bolj globoko.

Za vzpon v kraljestvo kozoroga sva si izbrala nemarkirano stezo čez Žmavcarje, ki nas pripelje neposredno do bivaka pod Skuto, po ogledu bivaka, nekaj “šklocih” fotoaparata in okrepiču sva pot nadaljevala proti Rinkam. Glede na to, da sva bila z Alešem nedolgo nazaj na Koroški Rinki, sem le-to izpustil, osvojil pa sem vse ostale, Martina se je zadovoljila s Štajersko in Malo Rinko.

Od tam naju je čakal krajši spust do vrha Turskega žleba, kjer pa sva ponovno zagrizla v klanec, a ne prav dolg, saj je vrh Turske gore oddaljen le kakših 30 minut. Vzdolž celotne ture so naju spremljali zares čudoviti razgledi, vsak vrh ponuja edinstveno perspektivo samega osrčja Kamniško – Savinjskih alp.

No če dva imela do Turske gore tehnično precej lahko pot, pa sva se do križišča pod Brano morala “prebiti” prek zelo razgibanega, mestoma izpostavljenega, predvsem pa zelo zahtevnega dela poti, ki je poznan kot Kotliči. Pot sice rni pretirano dolga, a se za njo porabi kar precej časa, saj je veliko spuščanja, vzpenjanja, zdaj na enam, zdraj na drugem pobočju. Pot odsvetujem tistim, ki imate težave z višino.

Za zaključek najine krožne ture, lahko bi rekel tudi za češnjo na torti pa sva se povzpela še na Brano. Od tu pa do avta naju je čakal le še zelo dolg spust v dolino, prek Kamniškega sedla.

Zaključek

Če premagujete kilometre po hribih v povprečnem tempu, potem boste za celotno turo potrebovali cel dan, oz. okoli 11 ur, premagali boste skoraj 2200 višinskih metrov in prehodili skoraj 18 kilometrov. A za vsemi temi številkami se skrivajo nepopisni občutki, užitek, prostranost, svoboda, čudoviti ljudje, ki sva jih srečala med potjo, kozorogi…

Imejte lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja