Spoznajte najlepše znamenitosti Bovca in okolice

O Bovcu sem v enem izmed preteklih člankov že pisal in zagotovo bom v katerem izmed prihajajočih o tem biseru Slovenije še pisal. V tem članku se bomo podali na spoznavanje zmanenitosti Bovca, ki jih lahko opravite v celotnem vikendu, od petka popoldne, pa do nedelje zvečer. Seveda si lahko izlete prilagodite in izberete samo tiste, ki so primerni za vas. So pa vsi izleti primerni tudi za otroke in štirinožne prijateljčke (le vzpon na Svinjak in ferata do Prestreljeniškega okna sta nekoliko bolj zahtevna).

Znamenitosti Bovca se bomo lotili na eni najbolj “vročih” lokacij v Bovcu ta čas. Slap Virje je pravi lepotec, od tam se bomo sprehodili še do čudovitega kraškega izvira potoka Glijun, si ogledali akumulacijsko jezero za elektrarno, se podali v eno najbolj obiskanih dolin v tem delu Slovenije, kjer se bomo sprehodili skozi Šunikov vodni gaj, ter se povzpeli proti izviru Lepenjice. Kot omenjeno, bomo skočili na Svinjak, si ogledali najmogočnejši slovenski slap, ter spoznali še raj za vse ljubitelje visokogorja in jamarstva. Glede na to, da rad tudi dobro jem, vam bom povedal, kje se lahko dobro je in kje vas bodo postregli v sproščenem vzdušju za primerne cene.

Kaj si ogledati v Bovcu:

1. Slap Virje
2. Kraški izvir Glijuna
3. Šunikov gaj v Lepeni
4. Soteska in slapovi Šumnika
5. Pot miru nad Lepeno
6. Izvir Lepenjice
7. Svinjak
8. Slap Boka (razgledišče)
9. Slap Boka (izvir)
10. Slapovi Globoškega potoka
11. Kanin in ferata do Prestreljeniškega okna
12. Ravelnik – muzej na prostem
13. Kje jesti v Bovcu

V kolikor iščete še več idej za izlete v Bovcu in njegovi okolici, vam predlagam, da si pogledate članke z naslovom Kam v Bovcu, Log pod Mangartom, Znamenitosti Trente, Kam v Kobaridu in Tolmin znamenitosti. Preberete pa si lahko tudi o tem kako priti do Krnskih jezer, ter Krna. V vseh teh člankih imate dovolj predlogov za nekaj dopustov ob Soči.

Preden se podamo na znamenitosti Bovca pa bi omenil še to, da sem nad Bovcem navdušen tudi zaradi tega, ker tam praktično ni komarjev. Te male nadloge me imajo izjemno rade in v zadnjih letih jih je zares ogromno… A ne v Bovcu! 🙂

1. Slap Virje

Vsi verjetno vemo, da je Bovec pravi raj na zemlji, v kolikor tega še ne veste, ali se z mano ne strinjate, potem zagotovo še niste videli slapu Virje. Slap sicer ni nekaj posebnega, v porečju Soče je mnogo mogočnejših in bolj vodnatih slapov, vendar pa se malokateri od slapov tod okoli, ki jih zares ni malo, lahko s slapom Virje primerja v kulisi, ki ga obdaja.

Slap Virje je sicer visok okoli 20 metrov in v globino pada v več pramenih. V kolikor je vode veliko se prek police zliva v precej široki zavesi, ko pa je vode manj, oz. ko se veliko vode preusmeri na turbine hidro elektrarne in jo v strugi potoka Glijun ostane malo, pa slap prek slapišča pada v več ločenih curkih.

Pod slapom sta dva s skalami ločena bazenčka, ki sta precej velika, pa tudi njuna globina je zelo lepa. Potok Glijun izvira nekaj 100 metrov više v čudovitem kraškem izviru (več o njem v spodnjem podnaslovu), njegovo vodno zaledje pa je Kaninsko pogorje in neskončna brezna, kjer se manjši potočki združijo v večje vodotoke in na dan pritečejo nad Bovcem. Glede na to, da je v breznih v osrčju Kanina stalna temperatura okoli 1°C, si lahko predstavljate, da tudi voda ni prav topla. Temperatura vode v bazenčkih pod slapom tudi v najtoplejših dneh leta ne presega 6°C in je praktično enaka, tako poleti, kot pozimi.

V letu 2020 so pri slapu Virje postavili tablo, ki prepoveduje kopanje v bazenčkih, vendar sta bazenčka pod slapom kljub hladni vodi in tabli še vedno zelo priljubljena točka za ohladitev in preizkus vašega poguma. Tudi moj vodič po Bovcu, ki je domačin, pravi, da table ne upošteva, saj se v bazenčku prek celega leta namaka že vse svoje življenje in se bo tudi v nadalje.

Do izhodišča za ogled izvira Glijuna in slapa Virje se prek centra Bovca zapeljete mimo Kaninske vasi, do vasice Plužne, kjer vas tabla usmeri na ozko cesto, ki vas bo sprva v dokaj strmem vzponu in nato spustu pripelje do lepo urejenega parkirišča. Do slapa vodi široka sprehrajalna potka, ki nas v nekaj ovinkih pripelje do nekakšnega “anfiteatra”, kjer je postavljenih nekaj klopc in ležalnkov za uživanje ob pogledu na to čudovito delo narave.

2. Kraški izvir Glijuna

Podobno, kot slap Virje, je tudi izvir potoka Glijun od parkirišča oddalen le kakšnih 5 minut hoje. le da vas table iz parkirišča namesto levo usmerijo naravnost. Po kratkem sprehodu se boste znašli na čudovitem kraškem izviru, kjer med skalami na dan priteče dodobra ohlajena voda iz osrčja Kaninskega pogorja.

Izvir je precej vodnat skozi celotno leto, ob močnejšem deževju in spomladi, ko se na Kaninu topi sneg, pa je izvir precej strašljiv, saj voda pokaže svojo brutalno moč. Le nekaj metrov pod izvirom so postavljene zapornice, ki del vode usmerijo v veliko vodno zajetje iz katerega je voda prek cevi speljana na turbine hidroelektrarne, ki je nedaleč stran..

Vodno zajetje je zelo lepo vidno tudi iz kabinske žičnice, ki pelje na naše najvišje smučišče. Ob povratku z izvira, se lahko sprehodite okoli vodnega zajetja, pogled na zajetje s kristalno čisto vodo je izjemen!

Z istega izhodišča se lahko podate tudi malce daljši sprehod do slapu Boka (1 ura hoje), ali pa se do tja, po trasi Julijane traila podate kar s kolesi (v kolikor niste zelo spretni kolesarji, bo krajši del poti treba prepešačiti).

3. Šunikov gaj v Lepeni

V Posočju je toliko čudovitih dolin, da se mi zdi, da vedno ko opisujem eno izmed njih, napišem, da je to ena najlepših dolin… in da se s tem že ponavljam, ter razvrednotim izjemnost vsake doline posebaj. A enostavno ne vem kako naj drugače orišem to kar so moje oči videle, telo doživelo, ušesa slišala…

V Lepeni sem bil že ničkolikokrat, a do zdaj si še nisem vzel časa za ogled Šunikovega vodnega gaja in slapu, ki je izvir potoka Lepenjica. Tokrat sva se s prijateljem Gregorjem do najbolj priljubljenega izhodišča za skok do Krnskega jezera odpravila prav z namenom, da si ogledava lepote potoka, ki se ob koncu doline izlije v Sočo.

Lepenjica je tik pred sotočjem s Šumnikom v skale izdolbla nekaj več kot 100 metrov dolgo in izjemno slikovito sotesko, ki je polna slapov, slapičev, tolmunov in do 10 metrov globokih korit. Prav neverjetno koliko lepot premore narava v tem delu Slovenije. Le nekaj 10 metrov od ceste, ki jo mnogi pohodniki prevozijo, se skrivajo takšne lepote, pa velika večina se tega sloh ne zaveda.

V gozdičku, ki obkroža glavni tok Lepenjice je polno majhnih izvirov, ki z vseh strani tečejo in curljajo v glavno strugo, ter naredijo zares nepozabno kuliso. Močno šumenje oz. kar bučanje vode ki se zliva prek številnih skal vse bližje Soči je izjemno pomirjujoče.

V okolici gaja je nekaj energetskih točk, ki pa jih sam nisem začutil, a tisti bolj občutljivi posamezniki, naj bi jih občutili precej intenzivno.

V gaj se lahko podate s spodnjega konca (bolj priljubljeno), ali pa, kot sva to storila z Gregorjem, z zgornjega konca soteske (nekaj 100 metrov pred domom v Lepeni, pri mostu prek Lepenjice). Po nekaj 100 metrov sprehoda nas makadamska pot pripelje povsem v bližino gaja, kjer nas smerokaz usmeri na potko in v nekaj metrih smo že v slikoviti soteski. Ogled gaja je mogoč v čudoviti krožni potki.

Ogled Šunikovega gaja lahko združite z ogledom Velikih korit Soče in kopanjem ob koncu korit.

4. Soteska in slapovi Šumnika

Za sotesko Šumnika v Lepeni sem prvič slišal šele v letu 2024, ko mi je eden od gledalcev na YouTube kanalu V naravo pisal o soteski s čudovitimi tolmuni. Po kratkem “raziskovanju” sem videl, da soteska poleg slapov v bližini “skriva” tudi zelo lepo in slikovito Pot miru, ki jo opisujem pod naslednjim podnaslovom…

Zanimivo, da ta čudovita soteska ni označena na nobeni usmerjevalni tabli, nikoli mi je ni omenil tudi noben domačin s katerimi sem se pogovarjal o lepotah, ki jih priporočajo za obisk. No ja, res pa je, da imajo tod okoli toliko zanimivega, da soteska Šumnika niti ne pride v prve vrste.

Ob mojem obisku Šumnika sem za izhodišče izbral parkirišče, ki je sicer izhodišče za obisk Šunikovega vodnega gaja, ki se konča le nekaj metrov preden se struga Šumnika priključi Lepenjici.

Do mostu prek Lepenjice je pot enaka, tam pa se pot skozi Šunikov vodni gaj zavije levo, mi pa se prek mostu, ki prečka, navadno suho strugo Šumnika, napotimo na traso poti miru, ki nas bo po cca 10ih minutah ponovno pripeljala do struge Šumnika.

Ob mojem obisku je bila zelo zanimivo, saj višje kot sem šel po soteski, več je bilo v strugi vode in slapovi ter tolmuni so bili vedno bolj vodnati. Vam pa predlagam, da si sotesko ogledate spomladi, ko je v gorah še nekaj snega in so vsi vodotoki še bolj vodnati, posledično pa tudi slapovi in tolmuni lepši in bolj veličastni.

5. Pot miru nad Lepeno

Pot miru sicer sega po celotni dolžini Soške fronte, označen apa je z črno/rdečimi markacijami in posebnimi tablicami in smerokazi. Odsek v, oz. nad Lepeno je le eden od mnogih, ki jih lahko najdete vzdolž črte, kjer se je pred več kot 100 leti odvijala ena največjih morij v zgodovini človeštva.

Izhodišče za potepanje po poti miru je lahko tudi malce nižje v dolini Lepena, a ker sem vedel, da nižje v dolini ne bom našel parkirnega prostora v senci, sem se zapeljal kar do Šunikovega vodnega gaja in od tu začel svoje potepanje po zgodovinski poti.

Pot je tehnično enostavna in nas ves čas pelje po nekjanji vojaški mulatjeri, ki so jo zgradili Avstro-ogrski vojaki za potrebe oskrbovanja položajev višje v pobočjih nad Lepeno. Italjanska vojska se je namreč “utaborila” na grebenu Krnčice in od tam želela nadaljevati svoj okupatorki pohod proti Ljubljani, Dunaju..

Na poti boste poleg ostankov objektov lahko videli tudi nekaj spomenikov, čudovitih razgledov, predvsem pa izjemno sotesko Šumnika ob kateri se vzpenja naša krožna pot.

Več o turi pa najdete v spodnjem videu.

6. Izvir Lepenjice

Smiselno je, da ogled Šunikovega gaja in izvir Lepenjice združite v en izlet. Saj sta izhodišči za oba sprehoda le nekaj 100 metrov vsak k sebi. V kolikor vam ni težko, bo najboljše, če avto pustite kar pri mostru (izhodišče za ogled gaja) in se sprehodite do planinskega doma v Lepeni, kjer vas bo tabla usmerila na potko proti razgledišču za slap na Lepenjici.

Po precej dobro uhojeni potki se boste v okoli 20ih minutah povzpeli na z drevesi poraščen greben, s katerega boste na nekaj mestih uzrli čudovit slap, ki drsi po navpičnih skalah okoli 40 metrov globoko. Slap lahko opazujemo le z daljave, saj je zgornji del doline, ki jo je izdolbla Lepenjica praktično neprehoden in je še goboko v poletje prekrit z nekaj metrov debelo snežno odejo.

Podobno, kot je impresiven pogled na slap je izjemen in kar malo zastrašujoč tudi pogled na strugo Lepenjice, ki je pogosto tudi v Juliju polna snega, ki je v zimskem času prihrumel s pobočji nad izvirom in se ustavil šele v strugi.

Malce nad razglediščem, boste na skali opazili napih “konec poti” (čeprav je pot naprej še shojena, pa vam svetujem, da se tu obrnete).

7. Svinjak

Čeprav je Svinjak visok “le” 1653 metrov in je obdan s številnimi precej višjimi vrhovi, ga pozna praktično vsak obiskovalec Bovca. Mogoče ne po imenu, a to izjemno goro opazi vsak turist, tudi tisti, ki o vzponu navkreber niti pomisli ne.

Če po kakšnem čudežu v Bovcu še niste bili, boste ob prihodu v to idilično mestece hitro videli kateri hrib je Svinjak. Leži namreč med dolinama Koritnice in Soče. Njegov špičast vrh pa je prava razgledna ploščad, ki bo navdušila tudi najbolj zahtevne planince.

Svinjak je v zadnjih leith izjemno priljubljena pohodniška točka, predvsem za turiste, ki pridemo ob Sočo na aktivno preživljanje dopustniških dni. Priporočam, vam, da se vzpona lotite v zgodnih jutranjih urah, vsaj okoli 7ih, če ne že kakšno uro prej, saj bo vzpon v jutranjem hladu in prvih, še sramežljivih sončnih žarkih, precej bolj prijazen, kot pa v kasnejši pripeki.

Prvi del poti je sicer speljan po čudovitem bukovem gozdu, kjer sončni žarki le stežka najdejo pot skozi goste listnate krošnje. Višje, ko pa se bukve umaknejo manjšim in nižjim drevesom, s precej redkejšimi krošnjami, pa boste tisti, ki niste ljubitelji zgodnega vstajanja, občutili moč sonca na Primorskem koncu Julijskih Alp.

Zadnji delček poti, okoli 30 minut hoje, pa je povsem odprt in razgledi proti Bovcu in dolinama Koritnice in Soče, ter okoliškim vrhovom so enostavno prekrasni. V tem delu poti sta dva odseka, ki sta opremljena z jeklenicami, vendar pot nikoli ni prav zares izpostavljena, a vseeno bi znali imeli tisti, ki ne marate višine, ali nanjo niste navajeni, malce težav z glavo. Tudi kužki, ki so malce bolj nerodni, bodo tu potrebovali nekaj pomoči, tisti bolj spretni, pa bodo do vrha prišli brez težav.

Do vrha Svinjaka bomo opravili skoraj 1200 višinskih metrov in pot proti vrhu se zna za tiste manj pripravljene že poteno vleči, predvsem zato, ker se zdi, da vrh vidimo, a ko pridemo do mesta, kjer smo mislili, da je vrh, naenkrat vidimo, da pravzaprav do vrha manka še kar nekaj metrov vzpona…

A ko boste prišli na vrh, neglede na to, kako izmučeni boste, bo vse poplačano! Pred časom sem napisal članek 6 najlepših razglednih vrhov v Sloveniji in mislim, da bom mogel ta članek dopolniti na 7 vrhov. 😀 Enostavno vam ne znam orisati teh lepot. Kamorkoli usmerite svoj pogled boste obstali z odprtimi usti in samo uživali. Pogled na Bovec, na Hermanovo trdnjavo in Kluže, na dolino Možnice, Trento, Lepeno, vse okoliške vrhove… NORO!

Gregor, ki je z mano osvojil Svinjak, je proti vrhu že precej pihal in dihal, a je bil nad osvojeno goro, podobno kot jaz, navdušen.

Če vam je pri spustu v dolino ostalo še kaj volje in moči, vam predlagam, da spotoma skočite še na ogled muzeja v naravi iz 1. Svetovne vojne – Kal Čelo. Dela obrambne črte Avstro-Ogrske vojske, ki je preprečevala Italijansko napredovanje v osrčje Slovenskega teritorjalnega ozemlja.

Ob prihodu do razgretega jeklenega konjička, vam predlagam, da se skočite ohladiti v ne prav oddaljena Velika korita Soče.

8. Slap Boka (razgledišče)

Slap Boka je najmogočnejši slovenski slap, saj v širino meri kar 18 metrov, njegov pretok pa znaša do neverjetnih 100 kubičnih m/s. Njegovo mogočno pojavo je nemogoče spregledati, ko se z vasi Žaga peljemo proti Bovcu. Ob prehodu mostu, ki prečka potok Boka, se ob pogledu prek leve rame le-ta ustavi na mogočnem slapu, ki pada prek skalnate police več kot 100 metrov globoko.

Skupaj z 2 stopnjo, kjer voda drsi po skalnati steni še dodanih 38 metrov, smo lahko priča tudi najvišjemu slapu v Sloveniji. Boka izvira le nekaj 10 metrov nad slapom, pod mogočno skalnato steno. Napaja se iz območja Kaninskih gora, najbolj vodnata je v spomladanskem času in ob jesenskem deževnem obdobju.

Za mostom prek Boke je urejeno parkirišče, kjer pustite svoje vozilo in se pripravite na okoli 15 minut dolg sprehod do prvega razgledišča za izjemno Boko.

Pot do razgledišča je tehnično zelo enostavna, pravi sprehod, široka, lepo urejena in številni lovci na lepe fotografije jo opravijo kar v sandalih, ali japonkah. Sam vam tega sicer ne priporočam, a v kolikor nimate druge možnosti, je to tudi mogoče.

V kolikor se želite slapu nekoliko bolj približati, se boste morali malce bolj potruditi in se povzpeti do višje ležečih razgledišč, ki so sicer sorazmerno lahko dostopna, a za tista razgledišča potrebujete primerno obutev in nekje med 30 in 45 minut časa.

V priloženem videu si lahko ogledate naš vzpon tako da prvega, kot tudi do višjih razgledišč. Priča pa boste še nekaj čudovitim posnetkom z drona.

9. Slap Boka (izvir)

V kolikor ste malce raziskovalne narave in ne marate prav veliko ljudi, potem vam predlagam, da se podate na izvir Boke, vodotoka, ki le nekaj metrov po izviru tvori najmogočnejši slap v Sloveniji.

Sicer ko pogledamo slap z mostu Boka, le-ta ne deluje pretirano daleč, a ko se podamo proti njemu, oz. bolje povedano nad njega, si moramo vzeti kar nekaj časa, saj bo vse skupaj trajalo okoli 90 minut.

Za začetek se po levem bregu Boke (gledano navzdol) usmerino na široko stezo, ki se bo počasi zožala in tik preden nas le-ta pripelje na travnik, moramo nadaljevati naravnost, na sprva malce slabše vidno potko, ki pa je označena z markacijami, a žal nas nanjo ne pripelje nobena usmerjevalna tabla.

Pot se kmalu po tem začne precej strmo vzpenjati in ne vzpenjamo se prav dolgo prden se nam odprejo lepi pogledi na dolino Soče, tako proti Bovcu, kot tudi proti Žagi. Praktično celoten vzpon strmina ne popušča, podlaga pa je mestoma “posuta” s kamenčki, tako da so mi palice pri vzpenjanju in spustu prišle zelo prav.

Med vzponom, ko nas pot pripelje na “sedelce” kjer zaslišimo bučanje Boke, je malce nižje zelo lepo razgledišče, dostop do njega pa je malce izpostavljen, tako da previdno.

Pot se nato še nekaj časa vzpenja in ko se prvič zares položi pomeni, da smo na vrhu, a hkrati to pomeni, da je pred nami še tehnično najzahtevnejši del poti, ki je opremljen z nekaj jeklenicami, klini in tudi plezalnimi vrvmi. Svetujem vam, da palice odločite pri prvi vrvi, saj vas bodo v nadaljevanju le ovirale.

Pot se še malce vzpne, nato pa se strmo spustimo proti izviru. Steza je tukaj precej izpostavljena in tisti, ki imate težave s strmmi bregovi, boste tukaj v nelagodni coni.

A nagrada ob spustu do izvira Boke je vredna vsega truda, sam sem se do izvira povzpel v nedeljo dopoldne in bil na izviru več kot 2 uri, pa nisem ne med vzponom, ne med spustom, pa tudi v času ko sem bil na vrhu, srečal nikogar.

Za boljšo predstavo vam priporočam, da si ogledate še priložen video vzpona do izvira Boke, pa morda še to, do izvira se podajte zgodaj, saj, kljub temu, da je vzpon speljan po gozdu, je to južno pobočje v katerega se že precej zgodaj vpre sonce in ga neizprosno greje…

10. Slapovi Globoškega potoka

Globoški potok je levi pritok Učje in se napaja iz voda v Krnskem pogorju. Med svojo potjo potok v zelo kratkem času premaga veliko višinsko razliko. Po nekaterih podatkih, ki sem jih uspal najti na spletu je celotno slapišče Globoškega potoka visoko med 300 in 400 metri.

Sam sem med obiskom Globoškega potoka videl le trostopenski slap Sapet, ki naj bi bil visok 60 metrov, a po mojem mnenju je malce višji. Kakorkoli, slap Sapet na Globoškem potoku je dostopen po urejeni poti in do njega boste potrebovali slabo uro hoje. Slap pada preko rdečih skal v globok tolmunček pod njim.

Izhodišče za obisk slapu je ob gostilni pri mostu, kjer glavna cesta prečka Učjo. Med gostilno in učjo se po cesti vzpnete malce višje in table vas bodo usmerile proti slapovom.

Ob poti proti slapu boste predvsem v poletni sezoni ves čas poslušali zvoke, ki se ustvarjajo ob spuščanju ljudi po jeklenici ziplina v kanjonu reke Učja. Sprehodili pa se boste tudi mimo ene od točk, kjer se ena od jeklenic zaključi.

11. Kanin in ferata do Prestreljeniškega okna

Pogorje Kanina je zelo posebno pogorje. Poznano je predvsem po najvišjem slovenskem smučišču, po ogromnih količinah snega, številnih breznih, tudi takšnih zelo globokih, poznamo pa ga tudi kot odličen poligon za gornike in tudi gorske kolesarje. V spodnjih odstavkih pa vam bom skušal kanin predstaviti tudi kot odlično idejo za družinski izlet.

Kabinska žičnica, ki ima svojo spodnjo postajo na začetku Bovca, nekje na višini 410 metrov, obiskovalce v okoli 45ih minutah zapelje vse do višine 2200 metrov, kjer lahko praktično vsak obiskovalec, tudi če ni planinec, začuti utrip visokogorja. Tisti, ki pa vam zgolj razgled in posedanje pred lokalom v objemu skalovja ni dovolj, pa vam D postaja Kaninske žičnice ponuja odlično izhodišče za številne krajše in daljše izlete po visokogorju.

Na YouTube kanalu Vnaravo si lahko pogledate posnetek, v katerem se vzpnem na Visoki Kanin iz B postaje, ter se nato v dolino vrnem preko D postaje, a Visoki Kanin, kljub vsemu verjetno ni primerna ideja za družinski izlet, vsaj ne za večino družin.

Tudi krožni pohod prek ferate pod Prestreljenikom, do Prestreljeniškega okna in nato spust do D postaje ni ravno vsakdanja ideja, primerna za vse družine, ampak le za tiste, ki ste malce bolj aktivni, se znate gibati po visokogorju in imate primerno vrovalno opremo (to se da v Bovcu tudi izposoditi).

Ferata pod Prestreljenikom je sicer prava turistična ferata, ki jo v planinskih krogih po zahtevnosti težko poimenujemo z imenom ferata, ampak za marsikoga, ki sploh ni vajen hoje po visokogorju in po možnosti še nima primerne obutve in ostale varovalne opreme, je lahko tudi takšna turistična ferata hitro preveč zahtevna in nevarna.

Zato vam svetujem, da v kolikor vas takšna pustolovščina pritegne, sami pri sebi realno ocenite kako ste pripravljeni vi in vaši najdražji. V spodnjem posnetku si lahko pogledate kako sem se prek ferate sprehodil s prijateljem Simonom, ki ima precej velik strah pred višino, visokogorja pa razen lažje dostopnih vrhov, še ni izkusil. Simon s ferato ni imel nikakršnih težav, a treba je vedeti, da je imel vso potrebno opremo in tudi željo po izkušnji, ter seveda spremstvo.

Sicer pa je ferata do Prestreljeniškega okna odlično označena in še bolje varovana. svetujem vam, da se na ferato podate z desne strani, tako, kot vas vodijo oznake, saj se boste s tem izognili nasproti hodečim planincem, pa tudi pot v tej smri je bolj prijetna.

Razgledi prek ferate so zares čudoviti, ob začetku ferate se lahko za nekaj metrov podate celo v brezno in izkusite tudi to doživetje. Vrhunec kroga pa je zagotovo ogled Prestreljeniškega okna in predvsem pogled skozi okno proti pogorju Montaža, ki je 2 najvišja gora Julijskih alp.

Kot omenim tudi na posnetku, je verjetno najbolj zahteven del kroga spust od okna proti D postaji. Sicer spust tehnično ni zahteven, a je pot tako shojena in polna drobnega peska, da je precej drseča in nevarna za padec.

12. Ravelnik – muzej na prostem

Čeprav Bovca ne povezujemo tako neposredno s Soško fronto, kot Kobarid ali pa Tolmin, pa je tudi prek tega idiličnega mesteca potekala fronta, ki je zaznamovala Sočo in ljudi okoli nje za nekaj generacij.

V samem naselju Bovec sam še nisem zasledil kakšnih ostankov 1. Svetovne vojne, a prav zares ni potrebno prav daleč, da se znajdemo na “fronti”. Nad trdnjavo Kluže je bila pred vojno zgrajena ena najmogočnejših trdnjav / bunkerjev tod okoli. Hermanova utrdba je skrita pod strme stene Rombona, ki je tudi sam dodobra “prevrtan” z rovi, skrivališči, bunkerji…

Pa se vrnimi nazaj v dolino, le nekaj 100 metrov iz Bovca, v bližini ceste proti Trenti, je namreč postavljen muzej na prostem, ki nam nemo priča o noriji, ki se je tod okoli odvijala pred več kot 100 leti.

Muzej na prostem Ravelnik je sorazmerno dobro obiskan, v njem pa je moč videti kar nekaj različnih objektov, ki so med vojno služili vojakom za njihovo zaščito pred sovražnikovo vojsko in njihovimi istrelki. Celoten muzej je zelo solidno uzdrževan in v kolikor vas takšne stvari zanimajo, vam ogled Ravelnika toplo priporočam.

13. Kje jesti v Bovcu

Glede na to, da je Bovec eden najbolj turistično obleganih krajev v Sloveniji in da se med sezono število prebivalcev Bovca zagotovo potroji, je pričakovano, da številni domačini gostom ponujajo takšne in drugačne izdelke za potešitev praznih želodčkov.

Ker Bovec precej redno obiskujem že več, kot 15 let, mi lahko verjamete, da sem bil deležen izjemnih obrokov, postrežb in ambientov. ki si jih gostje lahko le želimo, na eni strani, ter milo rečeno odnosa osebja in “smešnih” obrokov, ki niso bili podobni ničemur na drugi strani. Zato sem se odločil, da z vami podelim lokal s hladnim pivom, odličnimi burgerji in sproščenimi narakarji.

Okrepčevalnica in bar Svinjak je lociran v središču Bovca. Tu sicer ne boste deležni nevem kako široke izbire jedi, čakajo pa vas slastni burgerji, okusne sotale, ocvrt krompirček in seveda hladna pijača. Tisti, ki ste prebrali že kak drug blog, ali dva, ki sem jih napisal, veste, da sem nad sproščenostjo in preprostostjo ljudi navdušen. In v zadnjih letih me je ekipa Svinjaka enostavno “kupila”. Ko skočimo na pijačo, kavico, ali hiter prigrizek v centru Bovca, se praktično vedno odločim za postanek v njihovih prostorih.

Tam nihče ne komplicira, ko/če je kaj narobe, se stvari rešijo z nasmehom in hrana je bila vedno odlična, porcije pa so tudi dovolj obilne. Na izbiro pa imajo tudi kar nekaj različnih piv iz slovenskih kraft pivovaren.

Zaključek

Bovec me vedno znova navduši, vzdušje v tem mestecu je povsem drugačno, kot na primer v Bohinju, ali kje drugje na Gorenjskem. Ljudje so bolj sproščeni, skoraj nihče ne komplicira in energijo okolja enostavno obožujem.

Kljub temu, da Bovec obiskujem že vrsto let, vedno znova v dolinah okoli tega turističnega bisera najdem znamenitosti, ki jih še ne poznam, ali pa obiščem že dobro znane lokacije, ki me navdušujejo vedno znova in znova.

Posebna zahvala gre tudi Deniju Vučiču, ki je neizčrpen vir idej za skrite kotičke v okolici Bovca in hkrati odličen gostitelj! Hvala!

Vsem vam pa želim, da uživate v lepotah, ki nam jih ponuja naša lepa deželica in pojdite Vnaravo!