Divje babe, Šebrelje in znamenitosti v bližini

Ob vsakem novem izletu, ko obiskujem kraje, ki jih še ne poznam, sem vedno znova in znova navdušen nad lepotami naše Slovenije. Mimo table, ki pri vasi Reka mimoidoče vabi v areheološko najdišče Divje babe, se vozim že od kar so tablo postavili, a vsakič kar ni bilo časa in volje, za obisk te svetovne znamenitosti. Tudi Šebreljske planote, razen z razgledišča na Vojskem, še nisem videl, kaj šele obiskal.

Šebrelje so precej obširna planota, ki v dolžino meri dobrih 6, v širino pa okoli 2 kilometra. Leži nad dolino Idrijce, kamor se pobočja planote, katere najvišji vrh je 1079 metrov visoko, spuščajo precej strmo. Na drugi, južni strani se planota spušča v Kanomeljsko dolino. Planota ima kar nekaj turistom zanimivih znamenitosti med katerimi gotovo prednjači arheološko najdišče Divje babe, kjer so leta 1995 izkopali do danes najstarejšo piščal na svetu. Poleg piščali nam planota ponuja prekrasno naravo, izjemne razglede, najmočnejše energetske točke v Sloveniji, čudovit slap in še kaj bi se našlo.

Znamenitosti Šebrelj in okolice:

1. Energetske točke in cerkev Sv. Ivana
2. Arheološki park Divje babe
3. Slap Padstanajca
4. Slapovi pod Roglco
5. Slapovi na Poličanki
6. Slap Tilnik
7. Kazarska grapa

V kolikor iščete še več idej za izlete v bližini, vam priporočam, da si pogledate bloge z naslovi Znamenitosti Idrije, Kam v Idriji, Idrijski Feldban, Znamenitosti Trebuše, Lepote Baške grape. Kam v Tolminu in Znamenitosti Kobarida.

1. Energetske točke in cerkev Sv. Ivana

Območje Šebrelj je zelo zanimivo območje, sam sem bil kar presenečen, ko sem se prvič pripeljal na planoto in videl, da je le-ta kar lepo poseljena. Ob vožnji skozi vas, proti cerkvi Sv. Ivana, kjer je tudi izhodišče za obisk arheološkega najdišča Divje babe, nas spremljajo lepi pogledi prek travnikov, ko pa se pribljižamo spodnjemu delu vasi, pa se nam naenkrat odpre pogled proti Poreznu in Tolminsko – Bohinjskim goram, enostavno sem se mogel ustaviti in narediti par fotografij.

Parkirišče pri cerkvi Svetega Ivana je precej prostorno in težav s parkiranjem verjetno, da ne boste imeli. Ob parkirišču nas že takoj “pozdravijo” info table z bogatimi opisi zgodovine območja na katerega smo prispeli. Ob parkirišču je tudi WC katerega so navadno še posebaj vesele obiskovalke, saj vemo, fantje te reči precej lažje in hitreje opravimo, vsaj manjšo od obeh potreb.

Med sprehodom proti cerkvici obidemo še manjši lokalček, kjer vas čaka hladna pijača, pa tudi kaj za pod zob se da dobiti. Na zunanji steni hiške pa si lahko ogledate tudi lokacijo energetskih točk in pa njihovo delovanje (žal tega lokalčka ni več, prav tako pa ni več tudi table z lokacijami energetskih točk).

Sam sicer delovanja energetskih točk ne zaznavam, a glede na to, da smo energetska bitja le-te gotovo vplivajo na naša telesa. Če gre verjeti virom na spletu, potem so na tem mestu prisotne najmočnejše energetske točke v Sloveniji. Tisti, ki veliko date na takšne kraje, vas bo to gotovo navdušilo, tisti, ki pa imate raje razglede, pa vas bosta navdušili razgledni točki.

Na desni strani pod cerkvico je razgledišče, ki je opremljeno s panoramsko fotografijo na kateri si lahko preberete kaj gledate. Razgled je enostavno fantastičen. Predvsem pogled na Porezen se mi je zdel fantastičen. Ne smem pa pozabiti tudi pogleda proti dolini, kjer Idrijca naredil ovinek in je njena struga precej globoka, voda pa prav pravljično obarvana v zeleno-modro kombinacijo. Človek, ki ni s teh koncev bo verjetno tudi prijetno presenečen nad vsemi vasicami, ki se skrivajo pod Poreznom, Kojco in ostalimi vrhovi na desnem bregu Idrijce.

Na mestu kjer danes stoji cekrve Sv. Ivana naj bi v dalni preteklosti stalo svetišče staro-slovanov, nedaleč stran so našli tudi ostanke rimljanov, pa seveda piščal neandertalca, ne smem pa pozabiti niti na ostanke frontne linije 1. Sv. vojne. Vse to priča, da je to območje precej posebno in da ima poleg zanimive strateške lege tudi drugačne blagodejne učinke na ljudi že zelo, zelo dolgo časa.

Najbolj od vsega pa me je fasciniralo, ko sem prebiral spletno stran Cerknega, da cerkev Sv. Ivana še s 4 ostalimi cerkvami v bližini tvori pentagram oz. petkrako zvezvo, seveda če jih povežemo z ravnimi črtami. Glede na to, da cerkvice stojio na mestu nekdanjih staroverskih svetišč in, da naj v tistih časih ljudje nebi imeli tehnologij s katero bi lahko načrtovali kaj takega, je to precej neverjetno

2. Arheološki park Divje babe

Arheološko najdišče Divje babe je širši populaciji postalo znano po letu 1995 ko sta arheologa Ivana Turka in Janeza Dirjeca med izkopavanjem naletela na kost mladega jamskega medveda, ki naj bi bila obdelana s strani takrat živečih neandertalcev in naj bi služila kot nekakšna piščal. Ta najdba je najdišče Divje babe izstrelilo v svet, saj je piščal danes priznana kot najstarejše najdeno glasbilo na svetu.

Original je danes moč videti v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, replike starodavnega glasbila pa je moč videti in tudi prijeti v roke v samem najdišču Divje babe.

Do najdišča Divje babe se da priti na dva načina, lahko se proti planoti podamo iz doline, natančneje iz vasi Reka, ali pa od cerkve Sv. Ivana, ki je kakšnih 15 minut višje, na robu planote. V kolikor se boste do Divjih bab podali iz doline, si lahko pot zaokrožite v krožno turo in v tem krogu zajamete tudi obisk energetskih točk, razglediča in ogled cerkve Sv. Ivana.

Arheološko najdišče Divje babe je v v zimskem času sicer zaprto, tako je bilo tudi med mojim prvim obiskom konec novembra. A nič zato, saj sem se sredi maja vrnil in si to zares zanimivo arheološko najdišče ogledal v sremstvu odličnega vodiča, gospoda Petra.

Arheološko najdišče je prava paša za oči, saj vse skupaj zgleda, kot da bi arheologi ravno odšli in svoje delo pustili nedokončano. Tako da je moč v izkopaninah, med skadi makenja in zemlje videti kosti jamskih medvedov, ostanke starodavnih kurišč…

Za piko na i zanimivemu skoku v preteklost pa si obiskovalci ogledamo še kratko animacijo tega kar naj bi se dogajalo pred tisoi in tisoči let, kar na stenah jame.

Več o mojem obisku Divjih bab pa si lahko pogledate v spodnjih 2 videih.

3. Slap Padstanajca

Le kakšnih 20 minut hoje od glavnega križišča v vasi pa nas sredi gozda “pad stanajca” (mislim, da to pomeni “pod stenco”) čaka zelo lep in sorazmerno visok slap. Potok Sjavnca v svojem spustu proti dolini naredi še nekaj slapov a je Padstanajca najvišji med vsemi.

Do slapu nas iz vasi usmerjajo lične lesene table. Sam sem se do slapu podal z izhodišča na makadamski cesti, kjer nas tabla usmeri na gozdno vlako, tako sem “prihranil” kakšnih 10 minut hoje.

Slap Padstanajca je visok okoli 28 metrov in sprva po steni drsi, nato pa prosto pada na visoko skalo, po kateri voda še nekaj metrov drsi proti strugi potoka. Ker je stena previsna se je moč pod slapom sprehoditi, brez da bi nas le-ta zmočil.

V kolikor boste želeli priti do lepega pogleda na slap, od koder bo moč narediti tudi lepo fotografijo, boste morali malce zagristi v desni breg, ker pa je le-ta precej strm vam priporočam, da imate na nogah primerno obutev, pa seveda previdno, ker se lahko kaj hitro zvalite proti strugi, sploh če je v gozdu vlažno.

4. Slapovi pod Roglco

Slapove pod Roglco je moč najti na potoku, ki nima imena in ga tudi ni vrisanega na marsikaterem zemljevidu. Podobno kot pri slapu tilnik je tudi tu potrebno le pokukati v gozd in priča smo zares veličastnemu pogledu na slapišče, ki ga sestavljajo 3-4 slapovi.

Za ogled višje ležečih slapov sem se sam vzpel levo o b soteski kar po brezpotju in kmalu naletel sprva na manjšo stezico višje pa kar na mulatjero, ki me je nato pripeljala do vasice Ravne.

Med potjo sem prišel do ličnih smerokazov, tako da si lahko nekaj lepot te soteske ogledate tudi iz nekdanje italijanske mulatjere.

Pred prihodom na Ravne me je pot peljala preko čudovitih travnikov, kjer se obiskovalcu odprejo veličastni pogledi proti Vojskarski planoti in v smeri Idrije.

Za sestop v dolino sem uporabillepo uhojeno in tudi zvoženo pot, ki si jo več kot očitno delijo pohodniki in gorski kolesarji.

Več o tudi si poglejte v spodnjem videu.

5. Slapovi na Poličanki

Poličanska grapa je še eden od skritih biserov, ki jih je na tem koncu Slovenije zares veliko. Sam sem se vanjo podal v sredini maja, ko so vodotoki še precej vodnati, drevesa pa so že povsem zelena.

Izlet po soteski sem si dal na seznam želja že več kot leto nazaj in pred samim obiskom soteske o njej nisem ničesar prebral, tako da mi je bilo vse skupaj popolna neznanka.

Soteska se sicer začne precej bolj umirjeno, kot slapovi pod Roglco, pravzaprav bi lahko rekel, da sta soteski čisto nasprotje, saj je prvi del Poličanke lahko prehoden in se vse skupaj globje v soteski postavi zelo pokonci, pri slapovih pod Roglco pa je ravno obratno.

V soteski Poličanke je tudi videti, da v njo zaide več pohodnikov, predvsem pa so me presenetili klini, ki so jih v preteklosti zabili v skalnate sketne v soteski. Le-ti so zelo uporabni in na kar nekaj mestih močno olajšajo vzpenjanje.

Nad najvišjim slapom me je presenetila tudi sktrinjica z vpisno knjigo, kar pa me je še bolj presenetilo je to, koliko vpisov je bilo v njej.

Ker je velika večina vpisanih zapisala, da pot nadaljuje proti vasici Police, sem to storil tudi sam. Nad skrinjico nam potok ponudi še en čudovit slap, ki je malce skrit v kakšnih 10 metrov globoki skalnati zajedi, višje pa se vse skpaj poravna in pridemo do prvih pašnikov.

Sam sem se od polici v dolino vrnil po gozdni stezici, ki mi jo je predlagal domačin. Neglede na to, kako se boste vi vračali proti dolini, vam predlaga, da se sprehodite do cerkvice na robu vasice, kjer boste lahko uživali v prekrasnih razgledih…

Sicer pa si lahko malce več o turi pogledate na spodnjem videu.

6. Slap Tilnik

Če bi potok kot je Tilnik tekel nekje v Osrednji Sloveniji, na Dolenjskem, oz. povedano drugače, če bi bil takšen potok kjerkoli drugje, kot ob Idrijci oz. Soči, bi slapišče, ki ga ima tik preden se izlije v reko Idrijco zagotovo bil na spisku naravnih lepot, ki jih morate obiskati v tistem delu Slovenije.

A ker je v okolici Idrijce zares veliko takšnih, podobnih in tudi bolj veličastnih potokov, sotesk in slapov, takšni sicer čudoviti slapovi kar zbledijo in jih pozabimo. No, sam sem se pri Tilniku ustavil in slap je zares lep, bazenček pod zključkom slapu leži dobesedno nekaj metrov od glavne ceste, ki iz Idrije pelje proti Mostu na Soči. Ob mostičku je dovolj prostora ravno za en avto, da se lahko varno parkira ob cesti.

Višino celotnega slapišča težko ocenim, a rekel bi, da je visoko vsaj kakšnih 40 metrov, sestavlja pa ga kar nekaj manjših slapov, skokov, tolmunčkov…

Slap si je moč ogledati v celoti, a ob njem do vrha ne vodi nobena potka, tako se bo potrebno znajti in malce poplezati prek skal in strmega pobočja. Sam sem si slap ogledal od spodaj, nato pa sem se zapeljal po cesti nad njega in se spustil do struge in vrha slapišča. Od tam pa sem se spustil praktično do konca slapišča. Ob spodnjem tolmunčku naj bi nekdaj stal mlin, katerega skelet še vedno stoji. Žal je ob mojem prihodu spodnji tolmunček “krasilo” nekaj pločevink piva in poživljajočega bika, ljudje smo res neverjetni…

7. Kazarska grapa

Več kmalu…

Zaključek

Prav neverjetno je kako smo ljudje slepi… vozimo, kolesarimo, hodimo mimo takšnih lepot, ki so le nekaj motrov od naše poti, pa jih večina ne opazi… ja, po svetu je potrebno hoditi z odprtimi očmi. Bolj kot vam je bil ta stavek namenjen meni. Vedno znova se začudim, kako nečesa nisem prej videl, a tako to je…

Idrijsko – Tolminski konec je parva zakladnica za vse ljudi, ki uživamo v odkrivanju naravnih in kulturnih lepot, predvsem pa imamo radi neokrnjeno naravo. Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!