Dolenjska izleti

Ko mi nekdo omeni Dolenjsko in izlete po tej regiji, vedno pomislim na gričke okoli Trebnjega, Novega mesta in naprej proti Brežicam, zato mi je kar malce čudno nasloviti blog z naslovom izleti na Dolenjskem, ko bom v prvem delu članka pisal o idejah za izlete v okolici Turjaka in Velikih Lašč, drugi del pa bo bolj “Dolenjski”, saj se bomo preselili ob reko Krko.

Na današnjem potepanju po Dolenjskem se bomo zdrževali na sami meji med Osrednjo Slovenijo, Notranjsko in Dolenjsko, saj bomo obiskali Bajdinške slapove, ki so skriti v prikupni soteski pod Turjakom, sprehodili se bomo še po starodavnem gradu Turjak, spoznali Primoža Trubarja in njegovo rojstno domačijo, uživali v slapu Kobilji curek, ki je najvišji slap na Dolenjskem, nato pa se bomo preselili ob reko Krko, kjer bomo obiskali njen izvir, ter izlet zaključili v čudovitem mestecu Žužemberk.

Izleti na Dolenjskem

1. Bajdinški slapovi
2. Grad Turjak
3. Trubarjeva domačija
4. Slap Kobilji curek
5. Grmada na Mali gori
6. Izvir reke Krke
7. Žužemberk
   • Lehnjakovi pragovi na reki Krki
   • Grad Žužemberk
   • Kopališče na Krki

Morda se bo komu zdelo malce čudno, zakaj sem ideje za izlet v okolici Velikih Lašč in Turjaka združil z izleti v začetenem delu toka reke Krke. Prva nit, ki veže obe lokaciji sta gradova in njuni nekdanji lastniki, grofje Turjaški. Druga povezava pa je povodje, saj voda iz slapu Kobilji curek, ki teče tudi mimo Trubarjeve domačije nedaleč naprej ponikne in po podzemnih labirntih priteče do vasi Krka, kjer prispeva svoj delež k vodnatosti reke Krke.

V kolikor iščete še več idej za izlete v okolici, vas povabim, da si preberete bloge z naslovi Znamenitosti Dolenjske, Baza 20 in Kočevski Rog, Kam na izlet z otroci, Cerkniško jezero in pešpoti, Družinski izlet na Bloke in Lož in družinski izlet v okolici Ljubljane.

1. Bajdinški slapovi

Naše popotovanje po Dolenjski bomo začeli v soteski Bajdinških slapov, ki se od Ljubljane oddaljeni manj, kot 20 minut vožnje z avtom. Sam do pred nekaj meseci za to sotesko, v kateri lahko občudujemo 4 slapove in številne slapiče, ter brzice, nisem vedel. In verjamem, da je le malo ljudi, poleg domačinov, ki poznajo sotesko po kateri teče potok Bajdinc.

Soteska je sicer sorazmerno lahko dostopna, le vzpon mimo prvih dveh slapov je malce zahtevnejši, saj se pot izgubi in zabriše. Zato morda nasvet, da se v sotesko podate v bolj suhih dneh, ko tla niso tako razmočena in bo vzpon mimo prvih dveh slapov bolj varen.

Drugače pa sem o Bajdinških slapovih na straneh bloga v naravo že pisal in sicer v članku z naslovom Slapovi v okolici Ljubljane, zato vas vabim, da si za več podrobnosti glede soteske preberete tisti članek.

2. Grad Turjak

Hrast stoji v turjaškem dvori… Tako je naš največji pesnik začel svojo pesnitev o Turjaški Rozamundi. “Hrast”, ki ga omenja Prešeren stoji ob turjaškem gradu še danes, le da ta hrast ni hrast, ampak je lipa. Prešeren si je v svoji pesnitvi privoščil malce umetniške svobode, a nič zato. Lipa, ki je stara že nekaj 100 je še dan danes v zelo spodobnem stanju in očitno bo ob gradu ostala tudi, ko nas več ne bo.

Drugače pa je Turjaški grad eden od gradov, ki je bil v časih Turških vpadov v Slovenijo velik trn v peti tej okrutni vojski. Turki ga namreč nikoli niso osvojili, kljub temu, da so to večkrat poizkusili. Takratni lastniki gradu so bili namreč Turjaški grofje oz. družina Auersperg. V njihovi lasti je bilo še več gradov, med drugim tudi spodaj opisani Žužemberški grad.

Grofje so sloveli po svojih vojaških sposobnostih, zato so bili zelo dobro zapisani pri takratnih vladarjih z Dunaja. Grad ima sicer zelo pestro zgodovino, bil je namreč večkrat požgan, uničen tako s strani sovražnikov, kot s strani narave (potres). Nazadnje je bil porušen med 2. Svetovno vojno, a počasi dobiva nazaj svojo mogočno podobo.

V gradu si je danes moč ogledati več različnih razstav, vse od razstave o srednjem veku, kjer je prikazan razvoj vojaške tehnologije v tistem času, pa razstavo lova in rekonstrukcijo slovite bitke, kjer so Turjačani porazili Turke.

Ob tem pa si je moč ogledati še razvoj tiskarstva, grajsko ječo in mučilnico, ter Dalmatinovo kapelo. V gradu sta namreč v času reformacije svoje zatočišče pogosto iskala Jurij Dalmatin in Primož Trubar.

3. Trubarjeva domačija

Primoža Trubarja verjetno pozna vsak Slovenec, oz. smo zanj vsaj slišali. Verjamem, da ga večina pozna vsaj toliko, da vemo, da je avtor prvih v Slovenščini napisanih in natisnjenih knjig. Ob tem pa je bil tudi osrednja osebnost reformacije na Kranjskem.

Trubar je bil rojen junija leta 1508 ali 1509, točnega datuma žal ni mogoče določiti, saj pred več kot 500 leti še niso tako vestno popisovali prebivalstva. Rodil se je v družini, kjer je bil oče tesar in je s svojim znanjem prav prišel Turjaškemu grofu pri popravilu gradu po uničujočem potresu leta 1511.

Le-ta je v kasnejših letih nadarjenemu Primožu omogočil študij v tujini, glede na to, da so bili grofje tudi protestantje, so Trubarju in Juriju Dalmatinu večkrat ponudili zatočišče in ju tudi finančno podprli pri izdaji prvih slovenskih knjig in pri prevodu Biblije.

Trubarjeva domačija sicer stoji ob glavni cesti Ljubljana – Kočevje, v vasi Rašica. Domačija, kjer je bil Trubar zares rojen naj bi bila kakšnih 400 metrov višje ob potoku, objekti pa naj bi bili leseni. Današnja domačija je zgolj nekakšen pribljižek takratnih domačij, ki obiskovalca popelje v čas Trubarjevega življenja in ustvarjanja.

Na domačiji me je sprejel gospod Martin, ki je prava enciklopedija znanja o Primožu Trubarju, njegovem življenju, protenstantizmu, ogromno pa mi je znal povedati tudi o Turjaških grofih in vsem dogajanju v času Trubarjevega življenja. Zares sem zelo hvaležen za marsikatero razjasnitev dogajanja pred pribljižno 500 leti.

4. Slap Kobilji curek

Slap Kobilji curek je najvišji slap na Dolenjskem. Pravzaprav sta to dva podobno visoka slapova, ki ju loči le kratek plato. Oba slapova sta visoka okoli 15 letrov. Slap je zelo lahko dostopen, zato je še posebaj priporočljiv za družinske izlete.

Pot proti slapu je obogatena s tablami na katerih si je moč prebrati številne naravne in kulturne posebnosti, ki so v preteklosti in nekatere še danes delajo te kraje posebne.

Več o slapu Kobilji curek in tudi o anekdoti povezani z njegovim zanimivim imenom pa si lahko preberete v članku z naslovom Slapovi v okolici Ljubljane.

5. Grmada na Mali gori

Ker je del Dolenjske, kjer se trenutno “potikamo”, posejan z malce višjimi vzpetinami, kot osrednji konec te regije, se bomo povzpeli še na enega izmed priljubljenejših in lepo razglednih vrhov v teh koncih.

Mala gora je sicer 45 kilometrov dolg in do 4 kilometre širok greben, ki sega vse od Ponikev (tam ponikne potok Rašica), pa do Kolpe, med seboj pa deli Dobrepoljsko in Ribniško dolino. Najvišja vrha tega srednogorskega niza sta Stene Sv. Ane in Črni vrh, oba visoka 963 metrov.

Grmada na Mali gori je visoka 887 metrov in je eden od bolj priljubljenih vrhov na Mali gori. Proti vrhu hriba lahko štartamo iz vsaj šestih različnih izhodišč, verjamem pa, da jih je še vaj nekaj več.

Sam sem bil na Grmadi samo 1x, nanjo sem se podal iz Podgore pri Vidmu. Večji del vzpona sem opravil po brezpotju, oz. skozi gozd in brez težav našel vrh (glej video), a glede na shojenost poti, na katere sem naletel pod vrhom, so izhodišča v okolici Velikih Lašč (Gornje Retnje) in Ribnice veliko bolj priljubljena, kot v Dobrepoljski dolini.

Le nekaj metrov pod vrhom Grmade, na njenem južnem pobočju stoji priljubljena planinska koča. V lepem vremenu je posedanje ob številnih klopeh zagotovo zelo prijetno početje. Številne gugalnice in nekatera druga igrala pa bodo zamotila tudi vaše mlade planince.

Od koče se nam odpre čudovit pogled v smeri grebena proti Kolpi. Grmada nam odpre zanimivo perspektivo Dobrepoljske doline in Ribniškega polja. V kolikor se malce sprehodimo okoli vrha, ki je sicer delno poraščen, bomo brez težav našli izjemne poglede na Snežnik, pa na Kamniške alpe, ter tudi Julijce in ostale omembe vredne vrhove v bližini.

Do vrha Grmade sicer pripelje tudi makadamska cesta, a predlagam, da se do vrha raje podate po eni izmed poti. Vzpon vam bo vzel nekje med 1 in skoraj 4 urami. Odvisno od izbranega izhodišča. A vsi vzponi so tehnično enostavni in primerni za vsakogar, ki zmore nekajurni pohod.

6. Izvir reke Krke

Reka Krka je druga najdaljša povsem Slovenska reka. izvira v Suhi krajini, v vasici Krka in se po 94-ih kilometrih, pri Brežicah izliva v Savo. Krka je tudi največji desni pritok Save v Sloveniji.

Za širšo populacijo je verjetno malce manj znano, da je Krka tipična kraška reka, ki ima svoje vodno zaledje predvsem na področju Grosupeljskega polja, Dobrepoljske doline, ter Kočevskega in Ribniškega polja.

Krka se v svojem zgornjem toku, ko teče skozi Suho krajino skoraj neopazno povečuje. Številni manjši pa tudi nekaj večjih pritokov se v Krko izliva predvsem na njenem desnem bregu. Praktično vsi ti pritoki pa se napajajo iz zgoraj omenjenih virov.

Krka na dan priteče v zatrepni dolini ob robu vasi Krka, pod strmimi apnenčastimi stenami. Le nekaj korakov od izvira se nahaja tudi vhod v Krško jamo, ki je okoli 200 metrov dolga jama (suhi del jame), ki se začne s prostorno dvorano, zaključi pa z vodnim sifonom. Ob večjih povodnjih jamo zalije podivjana voda in skozi vhod steče v strugo reke Krke.

7. Žužemberk

Žužember je zelo zanimivo naselje z okoli 1100 prebivalci. Danes je to osrednje naselje Suhe krajine, zgodovina tega mesteca pa je bila vsaj 1000 let tesno povezana z burnim dogajanjem v gradu in v povezavi z njim.

Še bolj pa na dogajanje v Žužemberku in njegovi okolici vpliva reka Krka. Le-ta je edina slovenska reka, ki dela lehnjake in ravno v Žužemberku so ti najbolj slikoviti.

Ob vseh kulturnih in naravnih znamenitostih, ki jih je v občini več, kot 50, pa ne gre pozabiti tudi na izjemno priljubljeno kopališče, ki v poletnih mesecih privablja številne kopalce od blizu in daleč.

Lehnjakovi pragovi na reki Krki

Kot sem omenil že v zgornjih odstavkih je reka Krka naša edina reka, na kateri je moč občudovati pragove lehnjaka. Lehnjak usedlina, ki jo voda izloči, zaradi določenih kemičnih sprememb, ki se zgodijo ob stiku podzemne vode s površjem. Lehnjak se nato odlaga na vse, kar mu pride na pot, tako rastline, kot veje, predvsem pa na mah. Skozi čas lahko te lahnjakove usledline “zgradijo” pravcate slapove.

Najbolj slikoviti lehnjaki na Krki so prav v občini Žužemberk. Ene pragove lahko občudojemo prav pod gradom, drugi pa so v vsai Dvor, malce nižje po toku reke.

Lehnjaki v Žužemberku so prava paša za oči. Voda prek njih teče v vseh mogočih smereh in prek celotne širine reke Krke. Zares čudovit prizor tako za oči, kot tudi za ušesa.

Grad Žužemberk

Glad Žužemberk je eden od najbolj tipičnih srednjeveških gradov v Sloveniji. Stoji na strmi skali nad reko Krko. Njegova zgodovina je bila izjemno burna, saj je bil večkrat požgan in porušen, zamenjal je kar nekaj lastnikov, med katerimi so bile tudi najbolj uplivne družine takratnega časa.

Vse od Habzburžanov, Celjskih, do Goriških ter Turjaških grofov. Predvsem slednji so na tem območju pustili velik pečat. Kot sem omenil že zgoraj so bili nekakšni podporniki Trubarja in Dalmatina, kot odlični vojskovodje pa so izbojevali eno od odločilnih bitk v bitkah proti Turkom. Zato so imeli tudi posebno mesto pri takratnih gospodarjih, Habzburžanih.

Grad je bil nazadnje porušen v času 2. Svetovne voje, leta 45 so namreč zavezniška letala grad bombardirala, ker so imeli v njem sedež belogardisti. Obnova gradu se je začela v 60-ih letih, leta 1996 pa dobila nov zagon.

Danes je grad v precej dobrem stanju in je eden glavnih magnetov za turiste in obiskovalce v Žužemberku. Predvsem je tod okoli pestro v poletnih mesecih, ko se odvijajo Poletne grajske prireditve na Žužemberskem gradu.

Kopališče na Krki

Za konec članak pa sem pustil tisto najboj prijetno in sproščujočo “aktivnost” med vsemi ponujenemi. Poležavanje na lepo urejeni trati ob čudoviti reki Krki, na vročem poletnem soncu, lahko pa tudi pod gostimi krošnjami dreves, v izjemnem ambientu.

Res je, da se tu ne boste ravno naužili miru in tišine, a tega najbrž nihče niti ne pričakuje. Bo pa na kopališču ob Krki lahko uživala vsa družina. Številna igrala, igrišča za odbojko na mivki, bralni “kotiček” skoraj v krošnjah dreves, nekaj prijetnih lokalov v bližini, predvsem pa ogromno lepo pokošene travnate površine za raznorazne aktivnosti, kot so frizbi, badminton, žoganje…

Zaključek

Dolenjska, kljub temu, da nima visokih gora, divjih rek in podobnih naravnih lepot, je izjemno zanimiva destinacija predvsem za družinske izlete. V članku, ki ste ga pravkar prebrali smo obdelali nekaj najbolj zanimivih destinacij, ki so tako ali drugače, posredno ali neposredno povezane z reko Krko in Žužemberkom. V kolikor imaše še kak predlog, za katerega mislite, da bi ga bilo vredno omeniti v okviru tega članka, se priporočam za predlog (komentar).

Želim vam še naprej lep dan in pojdimo Vnaravo!