Dolkova špica

Dolkova špica je širši populaciji sorazmerno slabo znana gora. Glede na to, da je to 9. najvišji vrh Slovenije in da je, vsaj po mojem mnenju, nanj speljana tehnično lažja pot, kot na vseh 8 višjih vrhov v naši lepi deželi, me kar malo čudi, da ni Dolkova špica bolje obiskana gora.

Dolkova špica je s svojimi 2591 metri najvišji vrh v Sloveniji, ki je nižji od 2600 metrov. Nahaja se v neposrednji bližini še manj znanega Dovškega gamsovca, Rogljice in Rakove špice. Le streljaj stran pa je z vrha Dolkove špice moč občudovati kraljico naših gora. Škrlatica je namreč v zračni liniji oddaljena zagotovo manj kot 1000 metrov in morda prav “sloves” Škrlatice kot “neprijazne” gore pripomore k slabemu poznavanju tudi Dolkove špice… zgolj ugibam.

Podnaslovi v članku

• Koliko časa se hodi na Dolkovo špico
• Izhodišča za vzpon na Dolkovo špico
  • Vrata
  • Zadnjica
  • Ruski križ
• Kakšno opremo potrebujemo za vzpon na Dolkovo špico
• Razgled z 9. najvišje gore v Sloveniji
• Zaključek

V kolikor iščete še več idej za izlete v visokogorje vam svetujem, da si preberete članke z naslovi Najlepše gore v Sloveniji, 6 najlepših razglednih vrhov Slovenije, Grintovec, Najlažja pot na Triglav, Škrlatica, Mangart in Mala Mojstrovka.

Koliko časa se hodi na Dolkovo špico

Izhodišča za vzpon na Dolkovo špico

Na sam vrh Dolkove špice nas pripelje ena sama markirana pot, le ta je tehnično gledano zahtevna, opremljena pa je z nekaj klini, na mestih pa si je potrebno pri vzpenjanju pomagati tudi z rokama.

Rdeča škrbina, kot se imenuje sedlo med Rogljico in Dolkovo špico, je tudi križišče, do katerega pripeljeta dve markirani poti, ena zelo zahtevna in druga tehnično enostavnejša, a več o tem v prihajajočih podnaslovih. Sicer pa bom opisal 4 različne poti iz 3 priljubljenih izhodišč za vzpon na različne vrhove.

Vrata

Iz Vrat na 9. najvišjo goro Slovenije vodita 2 poti, ki sicer do bivaka IV na Rušju potekata po isti trasi, tam pa se razcepita. Pot od Vrat pa do bivaka je tehnično enostavna in je odlično označena in tudi dobro obiskana. Kljub temu, da je pot lahka, pa je kondicijsko precej naporna, saj strmina praktično od samega začetka pa do križišča pod bivakom ne popušča.

Glede na to, da se vzpenjamo na jugo-zahodno pobočje je potrebno vedeti, da bo jutranje sonce zelo hitro obsijalo in dodobra ogrelo vse, ki ne boste štartali zelo zgodaj zjutraj. V kolikor vam vročina dela preglavice, potem je zgoden štart obvezen.

Tudi zavetje gozda se dokaj hitro umakne travnikom in skalam, tako da tudi na hlad gozda tisti kasnejši planinci na tej poti ne morejo prav dolgo računati. Dobra stran tega pa je, da se nam že kmalu začnejo odpirati čudoviti pogledi na Triglav in njegovo severno steno, malce kasneje pa lahko občudujemo celotno dolino Vrata, pogled pa nam seže vse tja do Dovij in na Dovško babo.

Vrata – Dolkova špica (zahodna pot)

Če iščete tehnično in tudi fizično najbolj enostavno pot na Dolkovo špico, potem je to pot z izhodiščem v Vratih in po zahodni poti proti vrhu te mogočne gore. Kot ste lahok prebrali že v zgornjih odstavkih, pot do bivaka IV ni nič posebnega, podobno pa je tudi od bivaka naprej. Kakšnih 15 minut nad bivakom se pokrajina sicer malce spremeni, postane bolj skalnata in sprehodimo se mimo kar nekaj brezen, pot pa se tudi malce položi.

Od bivaka pa do križišča, kjer nas bo, od zimskih “nezgod” dobro obdelana tabla usmerila desno, imamo okoli 45 minut vzpona, od križišča pa do vrha pe še okoli 1 uro in 30 min.

Ob obratu v desno, pred seboj zagledamo mogočen greben, ki nič kaj ne spominja na špico, a vseeno je to naš cilj. Večji del poti proti vrhu je pot bolj kot ne položna , saj prečimo pobočja Dovškega gamsovca. V kolikor radi srečujete kozoroge, je tu kar velika verjetnost, da boste naleteli na kakšnega lepotca. Ob mojem zadnjem vzponu sem tu srečal dve samici.

Ko zaključimo s prečenjem, pa se pred nami pojavi sorazmerno srmo melišče, ki k sreči ni močno drseče, a ob vzponu vseeno zahteva kar nekaj dodatne energije. Vredno je omeniti, da se nam ob vznožju melišča začnejo odpirati krasni pogledi proti Krnici, Prisojniku, malce višje pa tudi proti Razorju in ostalim goram zahodno od nas.

Na vrhu melišča pridemo na novo križišče (Rdeča škrbina), kjer nas ena markirana pot povabi proti Škrlatici, druga pa na Dolkovo špico. Od tu pa do našega cilja je le še dobrih 5 minut vzpona. Vzpon ni nevem kako zahteven, a vseeno vam svetujem, da pred vstopom v skalo odložite ali pospravite pohodne palice, tako da boste imeli proste roke, ki vam bodo nekajkrat prišle zelo prav.

Vrata – Dolkova špica (vzhodna pot)

Za razliko od zahodne poti, bo potrebno na poti, ki nas od bivaka na Rušju pelje proti vznožju Škrlatice, malce poprijeti tudi za jeklenice. Prav zadnji del poti, ko se vzpnemo od križišča pod Škrlatico proti Rdeči škrbini je tehnično najbolj zahteven, a v kolikor ste vajeni zahtevnih planinskih poti, vam pot ne bo povzročala težav. Morda bo še največja težava vzpon prek melišča, ki pobere kar nekaj moči…

Sicer pa je pot od bivaka do križišča pod Škrlatico lepo uhojena in odlično označena. A kljub temu se hitro zgodi, predvsem na poti navzdol, da se spregleda križišče za Rdečo škrbino, to se je meni zgodilo pred nekaj leti, ko sem ravno na tistem mestu z nekom spregovoril nekaj besed in je pozornost šla po svoje… potem pa sem nekaj 100 metrov nižje dojel, da je križišče že za menoj… A nič zato.

Pot je velik del poti sorazmerno položna, saj preči pobočja pod Dolkovo špico, ko pa pridemo v dolino med Dolkovo špico in Škrlatico pa se strmina spet nekoliko poveča.

Ob vzponu proti Rdeči škrbini bodite pozorni na krušenje kamenja.

Od Rdeče škrbine pa do našega cilja je le še dobrih 5 minut vzpona. Vzpon ni nevem kako zahteven, a vseeno terja nekaj pozornosti in vzpenjanja s pomočjo vseh 4ih okončin.

Zadnjica

Zadnica je najverjetneje najbolj priljubljeno izhodišče za izlete v naše visokogorje na Primorskem koncu Julijskih Alp. V letu 2021 so ob vstopu v dolino zelo lepo uredili parkirišča in asfaltirali cesto do prvih hiš, kjer je tudi zapornica. Od 2021 je parkirišče tudi plačljivo, na parkirnem avtomatu boste morali odšteti 50 centov na uro, oz. 5€ za cel dan. V primeru, da ste tam s kombijem, pa bo treba plačati dvojno vsoto.

Z izhodišča se po cesti podamo v notranjost Zadnjice. Dolina nam že kmalu postreže s čudovito strugo Krajcarice in njenimi pritoki, ki se v živahni potok izlivajo na obeh straneh struge. Le nekaj korakov pred križiščem, kjer bomo zavili v levo, na dan priteče kristalno čista voda v več manjših izvirih in med drevesi v manjših strugah odteče proti glavnemu toku.

Kljub temu, da je vzpon proti Kriškim podom kar precej dolg pa je to zame ena najbolj impresivnih poti v naših Alpah. Zares mi je nepredstavljivo kje so načrtovalci poti našli prehode, da so v to strmo steno umestili mulatjero, ki se v enakomernem vzponu vije proti 2050 metrov nadmorske višine, kjer je postavljen po mojem mnenju dom z najlepšim razgledom med vsemi domovi v Sloveniji.

Med vzponom se bomo sprehodili mimo neverjetnih strmih sotesk, kjer voda iz Kriških podov počasi odteka v dolino. Vzpon je praktično celo dopoldne skrit v senci, saj je obrnjen tako, da ga sonce začne božati šele v popoldanskih urah, zato je vzpon primeren tudi v najbolj vročih dneh, hkrati pa boste med potjo kar nekajkrat lahko dotočili svoje zaloge vode. Nazadnje je to moč storiti le kakšnih 100 metrov pod Pogačnikovim domom.

Nekaj 10 metrov nad izvirom pa nas čaka najlepši del poti, za mnoge (tudi zame) najlepše visokogorsko jezero v Sloveniji. Spodnje Kriško jezero je na eni strani skrito pod strmimi stenami Pihavca, na drugi strani pa ga obkrožajo položni travnniki, kjer je moč posedati in uživati v fantastični naravi tudi več ur…

V kolikor ste po dobrih 4ih urah vzpona že malce lačni, vam predlagam, da se v Pogačnikovemu domu le na hitro okrepčate in tisti večji obrok prestavite na čas, ko se boste vračali proti dolini. Sam v takšnih primerih pojem dve ali tri banane, morda nekaj suhih fig, ali datljev, vedno pa imam pri sebi tudi sadne Frutabele. Seveda ne pozabim še na nekaj požirkov tekočine.

Od Pogačnikovega doma se pot nato nekoliko zoža, pa tudi naklon ni več tako enakomeren. Pot nas med vzpenjanjem proti Bovškim vratcom pelje še mimo Srednjega in Zgornjega Kriškega jezera, ki je med drugim tudi najvišje ležeče jezero v Sloveniji. Predvsem pogled na jezero, ko se nam v ozadju kaže vrh Triglava je zares čudovit.

Malce pod vrhom Bovških vratc pa nas pričaka nekaj jeklenic in pa klinov. Nič posebnega, a vseeno je tu pametno pospraviti palice in si pri vzpenjanju pomagati z rokama.

Bovška vratca so na višini 2350 metrov, z njih pa imamo čudovit pogled na 3 izjemne ledeniške doline, Vrata, Krnica in Trenta so nam kot na dlani.

Le nekaj 10 metrov pod Bovškimi vratci pridemo do prvega križišča, kjer se nam pridruži pot iz Krnice oz. iz Ruskega križa, kakšnih 20 minut nižje pa pridemo do križišča, kjer se pot združi z zahodno potjo iz Vrat.

Tu nas bodo smerokazi usmerili v levo. Večji del poti proti vrhu je pot bolj kot ne položna , saj prečimo pobočja Dovškega gamsovca. V kolikor radi srečujete kozoroge, je tu kar velika verjatnost, da boste naleteli na kakšnega lepotca. Ob mojem zadnjem vzponu sem tu srečal dve samici.

Ko zaključimo s prečenjem, pa se pred nami pojavi sorazmerno srmo melišče, ki k sreči ni močno drseče, a ob vzponu vseeno zahteva kar nekaj dodatne energije. Vredno je omeniti, da se nam ob vznožju melišča začnejo odpirati krasni pogledi proti Krnici, Prisojniku, malce višje pa tudi proti Razorju in ostalim goram zahodno od nas.

Na vrhu melišča pridemo na novo križišče (Rdeča škrbina), kjer nas ena markirana pot povabi proti Škrlatici, druga pa na Dolkovo špico. Od tu pa do našega cilja je le še dobrih 5 minut vzpona. Vzpon ni nevem kak ozahteven, a vseeno vam svetujem, da pred vstopom v skalo odložite ali pospravite pohodne palice, tako da boste imeli proste roke, ki vam bodo nekajkrat prišle zelo prav.

Ruski križ

Vzpon z Ruskega križa je tehnično najzahtevnejši od vseh treh možnosti, saj se bomo poleg zaključnega vzpona na sam vrh Dolkove špice, mogli vzpeti še prek tehnično precej zahtevne in izpostavljene Kriške stene. Sam bi ta vzpon primerjal z vzponom na Triglav iz Planike prek Škrbine.

Sicer pa pot začnemo na 3. serpentini na cesti proti prelazu Vršič s Kranskogorske strani. Ob serpentini je sicer prostora za nekaj jeklenih konjičkov, a se lahko po makadamski cesti zapeljete še kakšnih 100 metrov nižje in tam pustite svoje vozilo. Od tam nas proti notranjosti čudovite doline Krnica vodi široka in dobro označena sprehajalna pot.

Po okoli 45 minutah bomo prišli na manjšo jaso, kjer stoji koča v Krnici. Oskrbnik je zelo prijazen in zgovoren, ter rad podeli kak nasvet glede razmer, vremena…

Pot od koče se nekaj časa še zložno vzpenja, a se naklonina vzpona počasi povečuje. Ko pridemo do struge hudournika boste verjetno zgubili markacije, saj hudournik pogosto razmeče skale na katerih markacisti pustijo okrogla znamenja. A nič za to, samo sledite strugi navzgor in slej ko prej boste spet našli markacije, le-tem sledite do samega vstopa v steno.

Kriška stena ni prav oblegana in predvsem v zgodnjem poletju je na vzponu prek stene lahko veliko peska in kamenja, ki ga je pustila zima. Zato je vzpon še toliko zahtevnejši, hkrati pa je treba biti pozoren, da kamenja ne “pošiljamo” tistim, ki so pod nami. Predvsem ob spustu se to bolj rado dogaja, zato previdno in seveda čelado na glavo.

Samovarovalni pas vam v Kriški steni ne bo kaj prida pomagal, saj je jeklenic bolj malo in po mojem mnenju so najbolj izpostavljeni deli brez njih. Zato tistim, ki imate težave z višino ta vzpon odsvetujem. Vzpon prek stene povprečnemu gorniku vzame okoli uro časa in ko jo boste premagali, boste že na dobri polovici poti proti našemu cilju.

Vrh Kriške stene je le nekaj minut oddaljen od križišča pod Bovškimi vratci, kjer se nam pridruži pot iz Zadnjice. Tu se usmerimo levo in pot nadaljujemo v smeri Vrat, Škrlatice in našega cilja. Novo križišče nas čaka kakšnih 20 minut nižje, ko pridemo do razpotja, kjer se pot združi z zahodno potjo iz Vrat.

Tu nas bodo smerokazi usmerili v levo. Večji del poti proti vrhu je pot bolj kot ne položna , saj prečimo pobočja Dovškega gamsovca. V kolikor radi srečujete kozoroge, je tu kar velika verjatnost, da boste naleteli na kakšnega lepotca. Ob mojem zadnjem vzponu sem tu srečal dve samici.

Ko zaključimo s prečenjem, pa se pred nami pojavi sorazmerno srmo melišče, ki k sreči ni močno drseče, a ob vzponu vseeno zahteva kar nekaj dodatne energije. Vredno je omeniti, da se nam ob vznožju melišča začnejo odpirati krasni pogledi proti Krnici, Prisojniku, malce višje pa tudi proti Razorju in ostalim goram zahodno od nas.

Na vrhu melišča pridemo na novo križišče (Rdeča škrbina), kjer nas ena markirana pot povabi proti Škrlatici, druga pa na Dolkovo špico. Od tu pa do našega cilja je le še dobrih 5 minut vzpona. Vzpon ni nevem kak ozahteven, a vseeno vam svetujem, da pred vstopom v skalo odložite ali pospravite pohodne palice, tako da boste imeli proste roke, ki vam bodo nekajkrat prišle zelo prav.

Kakšno opremo potrebujemo za vzpon na Dolkovo špico

Neglede na to, katero izhodišče boste izbrali za vzpon na našo 9. najvišjo goro, je oprema, ki jo boste potrebovali enaka. V spodnjih odstavkih sem naštel in na kratko opisal v kakšnih primerih potrebujete določen kos opreme.

Gojzdarji ali trail športni copati. Sam za vse vzpone v poletnem času uporabljam superge za trail tekače. Gibanje v njih je zares lahkotno, oprijem s podlago je boljši in do sedaj še nisem imel slabe izkušnje z njimi. Je pa hoja po meliščih v gojzdarjih bolj prijetna. V kolikor se boljše počutite v planinskih čevljih, potem vam priporočam gojzdarje. Le-ti naj bodo uhojeni in dobro je, v kolikor ste jih pred kratkim tudi uporabljali, ne tako, kot moj prijatelj, ko je šel na Triglav z gojzdarji, ki so mu v omari stali 10 let, potem pa se mu je na poti v dolino odlepil podplat…

Oblačila: V lepem poletnem vremenu sem sam najraje v kratkih hlačah in kratki majici s čepico na glavi. V glavi imejte, da boste hodili po soncu, tudi če ste v visokogorju, je sonce močno in hitro postane vroče. A po drugi strani se lahko razmere hitro spremenijo, zato je vedno dobro imeti s seboj nekaj dodatnih oblačil, več o tem si lahko preberete na povezavi.

Hrana in pijača: Če ste povprečno hiter pohodnik, potem morate vedeti, da boste hodlili praktično cel dan in glede na vremenske razmere si prilagodite tudi količino hrane in predvsem vode. Na vzponu iz Zadnice, lahko vodo dotočite malce pred kočo na Kriških podih, ali pa v sami koči, na ostalih dveh poteh, te možnosti ni, zato imejte to v mislih preden spijete zadnji požirek. Sam na takšne ture, če vem, da bodo počasne vzamem vsaj 4 litre tekočine, za hrano pa navadno vzamem suho sadje, banane, oreščke in tudi kak sočen sendvič in sadne frutabele. Bolje vzeti kaj preveč, kot premalo.

Pohodne palice so skoraj da obvezna oprema, vsaj zame. Hoja z njimi je precej lažja in bolj ekonomična, pa tudi stabilna. V kolikor hoje s palicami niste navajeni, potem jih ne jemjite s seboj, ampak se jih prej preizkusite na lažjih in krajših turah.

Samovarovalni komplet in čelada: Čelada je skoraj da obvezna, predvsem če boste štartali iz Ruskega križa. Če nimate gorniške ali jamarske čelade, bo dobra tudi delavska, ali pa kolesarska čelada. Važno je, da vam ob primeru padajočega kamenja zaščiti glavo.
Samovarovalni komplet vam bo morda prišel prav le pri vzponu prek Kriške stene (a tudi tam je bolj malo jeklenic) in pri vzhodnem vzponu, ko se boste vzpenjali na Rdečo škrbino.

Nahrbtnik: Na turah, kot je takšna in če boste hodili v povprečnem tempu, potem vam priporočam nahrbtnik, ki ima vsaj 25 litrov prostora, še boljše bo, če boste imeli kak liter več. Predvsem pa je priporočjivo, da je le-ta udoben in vam ne povzroča bolečin.

Razgled z Dolkove špice

V kolikor ste vsaj malo preleteli fotografije v članku, vam je lahko hitro jasno, da je Dolkova špica izjemen razgledni vrh. Predvsem pogled na bližnjo Škrlatico je zares enkraten. Sicer pa lahko z vrha 9. najvišje gore v Sloveniji občudojemo praktično vse najvišje vrhove v Sloveniji. Mangart, Jalovec in Kanin sicer niso ravno dobro vidni, a jih verjetno ne boste pogrešali, saj je okoli Vrat, Krnice in Zgornje Savske doline dovolj vrhov in dolin, da se boste naužili nepozabnih razgledov in zagotovo naredili tudi kak lep posnetek za v album.

Zaključek

Ob pisanju članka, sem večkrat pomislil, zakaj je Dolkova špica tako slabo poznana gora? Po pravici povedano mi ni prišlo na pamet nič pametnega, razen to, kar sem napisal že v uvodu.

A morda bo prav ta “nepriljubljenost” prepričala marsikoga od vas, da obišče ta vrh med Krnico in Vrati. Zelo verjetno je namreč, da boste na vrhu uživali v tišini in samoti.

Želim vam veliko užitkov, obiščite YouTube kanal Vnaravo in te tja odajte tudi sami!