Izlet v Belo Krajino – deželo Petra Klepca


Kam na izlet v Beli Krajini

V Sloveniji imamo kljub temu, da živimo na sorazmerno majhnem koščku zemlje, nekaj območij, ki so nekako zapostavljene, morda malce tudi pozabljene od ljudi, ki živimo bližje ali pa v večjih urbanih središčih. Bela krajina je gotovo ena od pokrajin, ki jo povprečen Slovenec pozna zelo slabo. Večina ljudi Belo Kranijo zgolj preči med tem, ko so na poti proti jugu. A v zadnjih letih se turistični obisk Slovencev v tej pokrajini precej povečuje im veliko ljudi se sprašuje kam na družinski izlet v Belo Krajino?

Izlet v Beli Krajini bomo pričeli na čudovitem izviru Krupe, se zapeljali po razglede do cerkve Sv. Ane, obiskali grad Podbrežje in le strejlaj oddaljeno kopališče in kamp v Adlešičih, se ustavili v Marindoljskih steljnikih in Lahinji, ter dan zaključili na izviru Jelševnika, kjer si bomo ogledali najdišče črne človeške ribice.

Ideje za družinski izlet v Beli Krajini:

  1. Izvir Krupe in učna pot ob Krupi
  2. Cerkev Sv. Ane
  3. Grad Pobrežje
  4. Kopališče in kamp Adlešiči
  5. Marindoljski steljniki
  6. Krajinski park Lahinja
  7. Izvir Jelševnika in obisk črne človeške ribice

Do znamenitosti v Beli Krajini vas bom zapeljal po meni najbolj logični in najkrajši poti. Deželo Petra Klepca bomo spoznavali nekje med Črnomljem in Metliko, nekaj izjemno zanimivih točk pa bomo pustili še za naslednje izlete.

Drugače pa, če iščete še več podobnih izletov po celotni Sloveniji vas vabim, da si preberete predloge o izletih na DolenjskemOpens in a new tab. in GorenjskemOpens in a new tab., spoznate Goriška brdaOpens in a new tab., TolminOpens in a new tab., KobaridOpens in a new tab. in BovecOpens in a new tab., DolenjskoOpens in a new tab., Bloke in LožOpens in a new tab., PrekmurjeOpens in a new tab., ter PohorjeOpens in a new tab.. Na blogu pa boste našli še veliko več idej in informacij za obisk najlepših kotičkov Slovenije.

1. Izvir reke Krupe in učna pot ob Krupi

Velika večina Slovencev se v Belo Krajino poda prek Gorjancev, predvsem prelaz Vahta je precej obremenjen. Ker je to prelaz, ki ga večina najpogosteje uporablja, sem za izhodišče potepanja po Beli Krajini izbral izvir reke Krupe, ki je od večjih naravnih lepot te nižine najbljižje prelazu.

Nekje v prvii terini spusta iz Vahte proti Metliki nas bo navigacija usmerila desno, na eno od manjših cest, ki nas bo zapeljala do vasi Krupa, kjer je lepo urejeno parkirišče z WCjem, smetnjaki in info tablami. Na splošno je Bela Krajina odlično pokrita z usmerjevalnimi in info tablami, tako da je za radovedneže odlično poskrbljeno.

Od parkirišča nas bodo table pred najbližjo hišo usmerile desno po poti navzdol, najprej mimo lepo ohranjenega kozolca do prekrasnega izvira rečice Krupa. Le-ta izvira iz več kraških bruhalnikov, ki so pod okoli 30 metrov visoko navpično steno. V kolikor nebi vedel, da sem v Beli Krajini, bi ob pogledu na barvo Krupe pomislil, da je to Alpska reka, saj je prekrasne modro turkizne barve. Tudi temperatura vode bolj, kot na toplo Belo Krajino spominja na hladne Alpske doline.

Moč Krupe so v preteklosti izrabljali tudi za pomoč pri poganjanju mlinov, zato je le-ta nekaj 10 metrov od izvira zagrajena z jezom, preko katerega se hlada voda pretaka v strugo okoli 2 in pol kilometra dolgega kanjona. izvir Krupe zaradi jeza izgleda, kot kašno jezerce, ki bi bilo verjetno, ob bolj prijzni temperaturi Krupe, priljubljeno kopališče.

Okoli izvira je prijetno okolje, z jezercem, skrbniki pa so pripravili kar nekaj klopic, na katere se obiskovalec lahko usede in uživa v šumenju vode in pogledu na lepote narave. Ob sprehodu mimo nekdanjega mlina in naprej ob strugi, bomo že po nekaj 10 metrih prišli do izjemno lepega lesenega visečeva mostu, ki nas bo popeljal na desni breg Krupe, tam pa nas bosta tabli umerili proti Razgledmenu mestu in jami z imenom Judovska hiša.

Razgledno mesto ni ravno razgledno, tako da če vas ravno ne zebe in nimate izjemno velike želje po hoji navkreber, potem lahko “razgledno mesto” tudi spustite in se podate proti judovski hiši, kjer so “žličkarji” našli ostanke, ki nakazujejo, da je bila ta jama naseljena že pred okoli 12000 leti. Glede na ostanke, pa je bila priljubljeno bivališče tudi v kasnejših obdobjih.

Celotna učna pot ob Krupi je zelo lepo uhojena, v obdobjih po dežeju, je na nekaterih mestih sicer blatna, a nič zato. Pot nas večino časa pelje ob mirni strugi , ob naslednjem jezu, se pot ponovno preseli na levi breg, kjer se potem mimo Judovske hiše sprehodimo še do izvira Jamske školjke. Tu v podvodnem rovu, ki so ga potapljači raziskali nekje 60 metrov globoko izvira potok Jamske školjše. V jami je namreč edino najdišče te jamske školjše v Sloveniji, poleg nje, pa je ta podvodna jama dom še nekaterim redkim jamskim živalim, med drugim jim družbo dela jamski cevkar.

V kolikor boste nadaljevali s potjo ob strugi, boste lahko pot proti Judovski hiši prišli v krožni poti, če pa boste še za nekaj 100 metrov vstrajali ob Krupi, pa boste prišli do sotočja z Lahinjo.

Pot proti avtu lahko od Judovske hiše nadaljejete tudi v krožni poti skozi vasico Moverna vas, kjer so arheologi prav tako našli številne ostanke lončenih izdelkov iz časa mlajše kamene in bronaste dobe, med 5 do 3 tisoč let pred našim štetjem. Od Moverne vasi, pa do našega izhodišča se lahko sprehodite skozi vas, ali pa se nekaj metrov iz vasi po slabše uhojeni stezici usmerite nazaj proti izviru.

2. Cerkev Sv. Ane

Naš naslednji cilj je Cerkev Svete Ane, ki je lucirana neposrdno ob meji s Hrvaško, na enem najbolj zanimivih mejnih območij, kjer meja ni v ravni črti, ampak je zelo razčlenjena, na nekakšne polotoke znotraj ene in druge države. A neglede na takšno mejo, ne prihaja do nikakršnih incidentov, saj se ljudje iz obeh strani meje odlično razumejo in živijo v sožitju.

Cerkev stoji na vrhu izlemno lepo razglednega grička, ki je z vseh strani obdan z vinogradi. Do cerkve sicer pripelje ozka cesta, tako da se lahko tudi do vrha pripeljete z avtom. Točka ne ponuja neke “dodane vrednosti”. Je pa to točka, v kolikor jo boste obiskali z najlepšim razgldom, ki ga boste deležni med tem izletom po Beli Krajini.

3. Grad Pobrežje

Med potjo proti enemu najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi in kakor pravijo, najbolj priljubljenemu kampu tod okoli, se lahko na hitro ustavite še pri gradu Pobrežje, kjer sicer ne boste imeli kaj dosti videti, razen razvalin gradu, a v kolikor so vam takšne stvair všeč, vam postanek ne bo vzel veliko časa.

Grad Pobrežje stoji nad strmimi pečinami Kolpe. Zgrajen je bil v 16. stoletju in je v času turških upadov, služil kot glavna obramba pred njimi v Beli Krajini. Gadu naj Turki nebi nikoli zavzeli, zato so ga v nemščini poimenovali tudi “svobodni stolp”. Ime vasi Podbrežje pa naj bi pomenilo “raj pod brezami”.

4. Kopališče in kamp ob Kolpi – Adlešiči

Kolpa je skoraj zagotovo reka, na kateri se je mogoče kopati na največ mestih vzdolž njene celotne dolžine. V svojem zgornem toku je Kolpa še precej živahna, ko pa priteče v Belo Krajino, pa se skoraj povsem umiri, dodatno jo umirjajo še jezovi, ki so postavljeni vsakih nekaj kilometrov. Zato je Kolpa, tod okoli, kot nalašč za užitke v in ob vodni gladini. Če k temu dodam še to, da je Kolpa ena najtoplejših in najbolj čisith rek v Sloveniji, potem številna kopališča niso presenečenje.

Eno najbolj priljubljenih kopališč se nahaja v vasi Adlešiči, kjer je postavljen eden od številnih jezov. Čudovita narava in izjemno lepa reka dajeta zavetje tudi najbolj priljubljenemu kampu ob Kolpi. Kamp Jankovič pa ni priljubljen zgolj zaradi okoliša, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so tod okoli zares prijazni in usrežljivi. V kampu je moč noč preživeti oz. prespati v eni od glamping lesenih hišk (povsem naravni materiali v notranjosti -les, volna in lan), šotoru, ali pa na skupnih ležiščih.

Kamp je odlično mesto za praznovanje raznoraznih obletnic, team bildinge, druženja, rojstnodnevne zabave… ali pa zgolj preživetje dopusta v objemu narave. Da pa ne boste lačni in žejni, bodo poskrbeli v lokalu, ki je znotraj kampa in v katerem nudijo raznorazne specialitete za pod zob (žar, pizze, golaž, ipd) in vse vrste dobro ohlajenih pijač. Kamp je opremljen s sodobnimi tuši, zgledno urejenimi sanitarijami, odbojkarskim igriščem z mivko, v kampu pa si je moč sposoditi tudi opremo za supanje, vožnjo s kanujem…

5. Marindoljski steljniki

Marindoljski steljniki je območje ob vasi Marildol, ki je zavarovano, kot naravni spomenik. Gre pa za območje, ker so v preteklosit domačini kosili praprot, ki so ga uporabljali, kot stelo za živino. Od tud tudi ime, steljniki. Dandanes se zaradi opuščanja košnje in paše območje zarašča, nekoč pa so tu prevladovali travniki z brezami, grmični drena…

Skozi Marindoljske steljnike vodi sicer precej lepa makadamska cesta, a roko na srce, v steljnikih nimate kaj dosti videti, le nekaj scier lepih jas, poraščenih s praprotjo in precej brezami. Na naravni spomenik pa opominja tabla, na kateri lahko preberte še nekaj ostalih podrobnosti o tem kraju.

6. Krajinski park Lahinja

Krajinski park Lahinja je sorazmerno velik park, ki ga je težko prehoditi in spoznati v enem dnevu. V kolikor se želite le ustaviti in si prebrati nekaj zanimivosti o parku, vam predlagam, da se zapeljete do izvira Lahinje. Tam se sicer začne tudi učna pot, ki vas bo peljala po lepo urejenih poteh ob potoku. Krajinski park v sebi srkiva precej zanimivosti, meddrugim je tudi življenski prostor bobra.

Bober je žival, ki je izjemno koristna za okolje v katerem živi, saj s svojimi jezovi skrbi, da voda iz področja, kjer živi ne odteka prehito. Glede na to, da je voda glavni vir življenja (poleg zraka) za rastline, pa je jasno, da bober vdihne življenje v obmojče v katerem živi.

V preteklosti so žal bobra zaradi njegovega krzna in brezbrižnosti ljudje iztrebili in v Sloveniji je praktično povsem izomrl. A nedolgo nazaj so ga naselili na sosednjem Hrvaškem in se počasi že širi tudi v naše kraje.

7. Izvir Jelševnika in edino najdišče črne človeške ribice

Za človeško ribico smo verjetno slišali že vsi. To je največja žival na svetu, ki je stalni prebivalec jam. Najdemo jo le v območju kraškega sveta, med zahodno Slovenijo in Bosno. Človeški ribici rečemo tudi močeril, kar se sliši precej podobno, kot močerad. To pa zato, ker sta človeška ribica in močerad sorodnika in oba spadata v vejo močerilov. Je pa to edini predstavnik močerilov, ki stalno živi v podzemlju.

Črna človeška ribicia pa je še precej bolj redka, kot klasična, bela človeška ribica. Če bela vrsta proteusa živi na območju dinarskega gorstva, (Slovenija, Hrvaška, Bosna) pa najdemo črnega močerila zgolj in samo na ožjem območju Črnomlja, oz. bolj natančno na izviru potoka Jelševnik.

Prvič so črno človeško ribico opazili oz. našli šele leta 1986, med raziskovanjem kraškega izvira potoka Dobličica. Ni povsem znano, ali je to zgolj podvrsta bele človeške ribice, ki živi na dolenjskem krasu in je zaostala v prilagoditvi na podzemno življenje, ali pa je njen razvoj šel v drugo smer.

Črna človeška ribica je od bele najbolj razlikuje po barvi kože, ima nekoliko krajšo glavo, veliko bolj razvite oči, krajše noge in rep, a daljše telo.

V turistično informacijskem centru pri izviru Jelševnika si je moč prebrati številne zanimivosti o tej edinstveni živali, ki večino časa preživi v jamah, na površje priplava le redko in še to ponoči.

Zaključek

Bela Krajina je zares enkraten košček Slovenske dežele. Kot naročena je za družinske izlete in lažje sprehode v naravi. Ogromno imajo učnih poti, le te so odlično označene, podobno je tudi s pohodnimi potmi okoli tamkajšnjih najvišjih vrhov. Ljudje so neverjetno prijazni, vse skupaj se dogaja v bolj umirjenem in lagodnem tempu… Idealen kraj za počitek in oddih. Želim vam obilo lepih trenutkov in pojdite Vnaravo!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog