Dvodnevna krožna pot po dolini Triglavskih jezer


Jezero v Ledvici iz Velike Zelnarice

Bohinjske planine so verjetno najbolj hvaležne izletniške točke v naših Alpah. Od tu lahko načrtujete vse od lahkih nekaj urnih sprehodov po okoliših planinah pa do večdnevnih tur, ki vas bodo lahko vodile po celotnih Julijskih Alpah.

Tokratna krožna tura je lahko za tiste, ki ste hitri in v dobri kondiciji, enodnevni izlet, za večino pa bo to dvodnevna tura z obilo užitkov v čudoviti visokogorski naravi in tura polna nepozabnih spominov in osupljivih fotografij. Pot nas bo vodila preko 5 planin, obiskali bomo dvatisočake, ki se vzpenjajo nad dolino Triglavskih jezer, tu boste priča enim najlepših razgledov v naših Alpah. Prvi dan bomo zaključili v koči na Prehodavcih, kjer sta v neposredni bližini 2 čudoviti jezeri. Koča pa se ponaša tudi z zelo pestro zgodovino in razgledi, ki se jih ne morete nagledati. Drugi dan bomo pot nadaljevali preko skoraj celotne doline Triglavskih jezer, si ogledali 6 od 7 jezer v tej dolini in se nato preko planin ponovno usmerili proti našemu izhodišču.

Karakteristike poti po Triglavskih jezerih:

Dvodnevna pot po dolini Triglavskih jezer Osnovni podatki
Najvišja točka izletaMala Zelnarica 2320 m
Višina izhodišča1054 m
Čas hoje2 dneva
Dolžina poti30 kilometrov
Zahtevnost hojedelno zahtevna
Izhodišče Planina Vogar (46.3013, 13.8645Opens in a new tab.)
Priporočljiva oprema športna pohodna obutev in pohodne palice
Parkirnina12€ na dan
Primerno za psada
Koče na poti1. dan: Zavetišče na planini Viševnik, koča na Prehodavcih,
2 dan: koča pri Triglavskih jezerih, koča na planini pri Jezeru
Etapni cilji Planina Vogar – planina Viševnik – Ovčarija – Štabce – Mala Tičarica – Kopica – Mala Zelnarica – preval Vrata – koča na Prehodavcih – koča pri Triglavskih jezerih – Ovčarija – Dedno polje – Planina pri Jezeru – planina Voga
Osnovni podatki, ki jih potrebujete pred obiskom doline 7 jezer

Izhodišče planina Vogar

(Planina Vogar – planina Viševnik – Ovčarija – Štabce – Mala Tičarica – Kopica – Mala Zelnarica – preval Vrata – koča na Prehodavcih – koča pri Triglavskih jezerih – Ovčarija – Dedno polje – Planina pri Jezeru – planina Vogar)

Za začetek poti se boste morali zapeljati do planine Vogar nad Bohinjem ( 46.3013, 13.8645Opens in a new tab. ). Priti do Bohinjskega jezera verjetno ne bo težava, na mostu ob koncu jezera (v Ribčevem Lazu, ko se jezero izliva v Savo Bohinjko), se zapeljemo preko mostu in nadaljujemo pot do Stare Fužine, v sredini vasi sledimo tablam za planini Vogar in Blato (pred mostom zavijemo levo). Po nekaj 100m poti bomo prispeli do zapornice, v kolikor boste s svojim vozilom nadaljevali pot do planine Vogar, vas bo to stalo 12€ za en dan. Gostoljubni Bohinjci so za vse goste v času turistične sezone omogočili tudi brezplačni avtobusni prevoz iz Srednje vasi (46.2909, 13.9296Opens in a new tab.) (je pa pariranje na parkirišču v času turistične sezone vseeno plačljivo 4€ na dan) do planine Vogar in nazaj (urnik na povezaviOpens in a new tab.).

Cesta do planine Vogar je sicer lepa in asfaltirana, a vseeno precej ozka, tako da se boste ob srečanju z nasproti vozečim avtom morali umikati ob rob cestišča. Po približno kilometru vožnje od zapornice boste prišli do križišča, v katerem se držite levo (desno Voje). Z avtom se boste povzpeli do okoli 1100 metrov nad morjem. Planini Vogar in Blato sta odlično izhodišče za številne čudovite ture po Triglavskem narodnem parku.

Ko boste našli parkirišče za vašega jeklenega konjička, se boste usmerili proti planini Viševnik. Sprava vas bo pot vodila po makadamski cesti (cca 2 kilometra) (v kolikor ste z več vozili, je morda smiselno, da se natlačite v enega in se zapeljete do konca ceste, drugega pa pustite tu, saj bomo krog sklenili in na Vogar prišli iz druge smeri), ob koncu makadamske ceste je obračališče, naša pot pa se nadaljuje (ali začne) po gozdarski vlaki in kmalu preide v lepo stezico, ki nas pelje po slikovitem gozdu proti planini Viševnik. Med hojo se bomo sprehodili mimo enega najglobljih in najdaljših brezen v okolici. Na tabli, ki je poleg brezna boste lahko prebrali vse podrobnosti raziskav, ki so jih opravili pogumni jamarji.

Planini Viševnik in Ovčarija

Po približno dveh urah hoje bomo prek sedla prišli na pašne travnike, ki se počasi spuščajo proti planini Viševnik. Planina Viševnik je lepa planina, na kateri je nekaj planšarskih stanov. V enem od njih je urejen bivak, v poletnih mesecih le-ta služi tudi, kot okrepčevalna postaja, kjer lahko dobite kaj za pod zob. S planine pot nadaljujemo proti planini Ovčarija.

Vse poti po Bohinjskih planinah so zelo razgibane in raznolike. V kolikor ste ljubitelj narave, vam tu zares ne bo dolgčas. Poti pa so dobro shojene, vidne, ter označene. Planino Ovčarija bomo dosegli po nadaljnjih nekaj 10 minutah hoje. Malo preden se bomo sredi planine usmerili proti Mali Tičarici in Štabcem, se nam bo z desne pridružila pot iz planine Dedno polje (v to smer se bomo vračali naslednji dan).

Pot proti Štabcem bo postajala vedno bolj razgleda, saj bodo drevesa postajala vedno bolj redka in kmalu jih bo zamenjalo ruševje in travniki. Štabce so, ne preveč izrazito sedlo in hkrati križišče poti. V kolikor naredimo nekaj korakov v smeri koče pri Triglavskih jezerih, bomo hitro prišli, preko nekoliko bolj strmega odseka v omenjeno dolino. Tu pa se nam bo odprl čudovit pogled na kočo pri Triglavskih jezerih in predvsem na Dvojno jezero. Vendar kljub temu, da smo le nekaj 10 minut oddaljeni od Dvojnega jezera, ga bomo od blizu obiskali šele jutri v dopoldanskem času. Na Štabcah se bomo usmerili proti Mali Tičarici, ki je eden najbolj priljubljenih 2 tisočakov v Julijskih Alpah. Seveda je tako priljubljen z razlogom. Enostaven dostop in čudoviti razgledi so razlog, ki ga delata tako priljubljenega.

Mala Tičarica, Kopica in Mala Zelnarica

Če hočemo na  vrh Male Tičarice, se moramo najprej povzpeti do sedla pod travnatim pobočjem, tu je novo križišče poti, ena nas bo vodila na vrh, po drugi pa bomo nadaljevali pot, po tem, ko se bomo naužili razgledov na vrhu priljubljenega 2 tisočaka. Od Štabc pa do vrha Male Tičarice bomo potrebovali okoli 30 minut hoje. Na vrhu, sploh če je lepo vreme, si vzemite nekaj časa in uživajte, pojejte kaj lahkega in hidrirajte svoje telo.

Po spustu do sedla, bomo pot nadaljevali v smeri Kopice in Male Zelnarice, ki bo tudi najvišji vrh našega kroga. Pot proti Mali Zelnarici je zelo lepa , ves čas poteka po zgornjem delu pobočja, ki se vije od Male Tičarice, pa vse do Velike Zelanrice in se zaključi na Prehodavcih. Ob Vsakem vzponu na vrh pobočja se nam odprejo neverjetni pogledi v dolino Triglavskih jezer in še naprej proti primorskim vršacem.

Pot se praktično ves čas zlagoma vzpenja, na trenutke postane tudi nekoliko bolj strma, vendar je vseeno pot tehnično zelo enostavna in zelo prijetna za pohodnika. Kopica, ki jo bomo osvojili spotoma je še eden v vrsti čudovitih 2 tisočakov. Kopica se ponaša z zavidljivo višino, saj se vzpenja 2190 metrov nad morsko gladino. Vrh je zelo lep in raven, poraščen je tudi s travo, tako da boste lahko uživali tudi v sedečem položaju.

Ob pogledu proti Veliki in Mali Tičarici se bomo šele zavedali, da smo naredili kar nekaj višinskih metrov, vendar pa bomo ob pogledu v drugo smer hitro spoznali, da nas čaka še kar nekaj grizenja kolen, do najvišje točke. Glede na to, da je pot zelo lepa, saj bomo še nekaj časa hodili po prekrasnem travniku in se počasi vzpenjali proti skalam, ki kraljujejo na vrhu Male Zelnarice, nam bo pot precej hitro minila. Že pred Kopico in tudi pod Malo Zelnarico se pot na nekaj koncih lepo postavi pokonci, vendar so ti odseki sorazmerno kratki.

Na vrhu Male Zelnarice, kjer sta tudi vpisna knjiga in žig, si privoščite počitek z okrepčilom. Osvojili ste najvišji vrh na tokratni turi in do koče na Prehodavcih nas loči praktično samo še spust (razen zadnjih 200 metrov pred kočo). Mala Zelnarica je visoka 2320 metrov in je višja, kot njena sicer po imenu višja sestra Velika Zelnarica. Podatki so si nekoliko nasprotujoči, vendar po obisku obeh vrhov, sem tudi sam mnenja, da je Mala Zelnarica višja, kot Velika. Neglede na vse, en vrh je visok 2310 in drugi 2320 metrov.

Z Male Zelnarice bomo lahko občudovali zame najlepše in tudi največje Triglavsko jezero, jezero v Ledvicah. To je tudi 2. največje visokogorsko jezero pri nas. Po velikosti ga prekaša samo Krnsko jezero. Jezero je enostavno čudovito. Še lepši pogled na tega lepotca je iz druge stvari doline, s pobočja Lepega Špičja (izlet za kak drug dan). Drugače pa je razgled tudi v dolino Za Kopico in verigo Voglov (prvi, srednji in zadnji) nepozaben. Z Male Zelnarice boste videli tudi naš najvišji vrh, Triglav, pa seveda še veliko več vrhov nad Kriškimi podi, dolino Trente, pa tudi Karavanke in Kamniške Alpe se v lepem vremenu zelo lepo vidijo. Če je vreme vsaj približno lepo, se brez težav vidi tudi naš najvišji vrh izven alpskega sveta, Snežnik.

Spust z Male Zelnarice je sorazmerno enostaven, pazljivi morate biti le na varen in trden korak, saj je podlaga peščena in kaj hitro se lahko zgodi, da nam ob kakšnem prehitrem koraku zmanjka tal pod nogama. Po spustu na Vrata, sedlo, ki loči dolino Triglavskih jezer in dolino Za Kopico, pridemo tudi do križišča, kjer nas bodo table usmerile proti Prehodavcem in Hribaricam. Pot se bo začela zlagoma spuščati, po nekaj 10 minutah hoje, pa bomo prečili melišča, ki so v zgodnjih poletnih mesecih lahko še precej snežena. Glede na to, da je ta pot precej obljudena, bo tudi pot prek snežišč najverjetneje dobro shojena, vendar bodite vseeno zelo previdni, da se po kakšni bližnjici ne odpeljete proti dolini.

Prehodavci in Zasavska koča na Prehodavcih

Tu nekje boste ugledali še enega od Triglavskih jezer, Zeleno jezero. To je najbolj plitvo jezero od vseh, od daleč zgleda, kot da je le nekakšna luža, vendar, ko se mu približamo vidimo, da je vode več, kot zgleda od daleč. Že nekoliko višje, med spustom v dolino, se lahko držimo nekoliko bolj desno in Zeleno jezero prihranimo za jutri. Mi pa se po krajši poti usmerimo proti Rjavemu jezeru in koči na Prehodavcih. Od tu bomo pod steno, nad katero smo prečkali melišča videli tudi najmanjše od Triglavskih jezer, jezero pod Vršaki.  Tudi to jezero v primerjavi z jezerom v Ledvicah, ali pa z Rjavim jezerom od daleč ne kaže nekega presežka, vendar ko se mu približamo nas vseeno prevzame lepota kristalno čiste vode in impresivne kulise.

Ob poti proti koči na Prehodavcih si le privoščite in se sprehodite do Rjavega jezera. Lahko se vzpnete tudi na travnato pobočje ob jezeru in obsedite v travi… Čas se lahko tu dobesedno ustavi. Koča na Prehodavcih je naš današnji cilj. To je koča, ki je ena najbolj priljubljenih in tudi najbolj gostoljubnih koč v naših Alpah, vsaj po mnenju planincev. V kolikor vas zanima zgodovina, si na zunanji steni koče le preberite o obdobju med 1. in 2. Svetovno vojno. Saj je tod potekala Rapalska meja, ki je Slovencem odvzela kar 1/3 našega etičnega ozemlja.

Pa da ne pozabim, od koče se nam odpre tudi krasen pogled na 6. Triglavsko jezero, ki ga bomo danes ugledali. To je jezero pod Vršacem. Na drugi strani jezera je izvir pitne vode, do katerega vam svetujem, da se sprehodite, v kolikor vam je ostalo še nekaj moči. Pogled od jezera proti koči je vrhunski, pa tudi jezero od blizu je še lepše, kot od koče. Svetujem vam tudi, da se sprehodite kakšnih 200 metrov po poti proti Zadnjici, z roba se bo zelo lepo videla mulatjera, oz. stara italijanska vojaška pot, ki vodi iz Trente proti Prehodavcem. Pot je s te perspektive res neverjetna. Prav tako pa so neverjetni tudi pogledi proti Trenti, Bovcu in vrhovom, ki se dvigujejo nad tem delom Slovenije.

V kolikor se boste lotili naše ture, vam priporočam, da jo načrtujete vsaj nekaj tednov v naprej in rezervirate svoje prenočišče v koči dovolj zgodaj. Kot sem omenil zgoraj, je koča na Prehodavcih ena najbolj priljubljenih v Julijskih Alpah in zato je potrebno postelje rezervirati precej v naprej. V koči ki leži na nekoliko dvignjenem platoju na višini 2071 metrov, je prostora za 39 ljudi, ki lahko spijo na skupnih ležiščih. V zimski sobi (nahaja se okoli 50 metrov od koče) je prostora še za 24 oseb. Na zasilnih ležiščih pa imajo prostora še za dodatnih 25 spanca potrebnih ljudi.

Še nasvet… v svojo opremo, ki jo boste vzeli s seboj na turo v gore vedno spakirajte tudi čepke za ušesa! Po mojem mnenju je to najbolj uporaben kos opreme poleg gojzarjev in zobne ščetke. Zelo verjetno je, da odličnega spanca ne boste imeli, zelo pa se bo prilegel vsaj soliden spanec.

Tako, po, upam da, prespani noči nas čaka nov dan užitkov v čudoviti naravi. Glede na to, da je pred nami hoje še za približno 6 ur, ni potrebno pretirano zgodnje vstajane. Predlagam, da se zjutraj dobro hidrirate in nekaj tudi pojeste. Moja izkušnja je taka, da zelo dobro, če preko noči gojzarje pustimo v toplem in suhem prostoru, jim izvlečemo vložke, tako da se zagotovo posušijo, oz. razvlažijo. Upam, da se za drugi dan hoje s seboj spakirali svež par nogavic in da si jih boste sedaj tudi obuli. Glede na delo, ki ga opravljajo noge, je za njih potrebo še posebna skrb. Moramo biti hvaležni, da smo prišli tako daleč, po možnosti brez žuljev, bolečin in drugih nevšečnosti. In želimo si, da bo tudi drugi dan sprehoda preko doline Triglavskih jezer potekal v podobnem vzdušju.

Ko se bomo poslovili od gostoljubnih gostiteljev, se bomo po nekaj 10 metrih usmerili nazaj po poti mimo Rjavega jezera, Zelenega jezera in proti koči na Triglavskih jezerih. Glede na to, da smo tukaj na višini okoli 2000 metrov nad morjem, in je koča Pri Triglavskih jezerih dobrih 300 metrov nižje, vemo, da se bomo po dolini praktično ves čas samo spuščali. Sam imam raje tako, da je prvi dan nekoliko bolj naporen in da se najprej premaga tiste največje napore, drugi dan, ko pa je telo že nekoliko utrujeno, pa je super, če je teren bolj prijazen in lažji. Zato je dobro, v kolikor lahko pot načrtujete na tak način. 

Na poti do koče pri Dvojnem jezeru se bomo sprehodili tudi mimo jezera v Ledvicah. Kot že omenjeno je to največje od vseh Triglavskih jezer, ob tem pa je tudi najčistejše. Jezero je dolgo okoli 300, globoko pa okoli 17 metrov. V vseh visokogorskih jezerih je strogo prepovedano namakanje nog, kopanje in nasploh kakršno koli drugačno poseganje v njihov eko sistem.

Od jezera, oziroma kar po vsej dolini, tja do Dvojega jezera bomo imeli impresivne razglede na mogočna melišča pod obema Zelnaricama, Kopico in Tičaricama. Tudi pogled na navpične stene je zelo poseben. Ob pogledih na drugo stran bomo prav tako lahko občudovali neverjetno naravo. Dolina Triglavskih jezer ni biser le zaradi jezer, vendar tudi zaradi ostale žive in nežive narave, ki nas tu razvaja. V kolikor boste imeli srečo in bodo okoliški svizci pri volji, boste lahko uživali tudi v številčni družbi teh živali.

Koča na Triglavskih jezerih

Pot do Dvojnega jezera je lepa in široka, kmalu boste opazili, da je tudi zelo priljubljena, saj boste srečevali veliko število domačih in pa tudi tujih planincev. Od koče na Prehodavcih pa do Dvojnega jezera bomo potrebovali dobri 2 uri in pol hoje. Pred kočo na Triglavskih jezerih bomo obšli tudi kristalno čisto umetno jezero, ki z vodo napaja Dvojno jezera in seveda služi tudi kot vir pitne vode za kočo. Predlagam, da si pri koči napolnite bidone s svežo vodo, saj do našega cilja ne bomo več »srečali« izvira pitne vode.

Po tem, ko se boste naužili vseh lepot dvojega jezera, pa se boste odpravili po levi strani jezera, proti Savici, Črnemu jezeru in Bohinjskim planinam. Pot se bo po nekaj 100 metrih začela rahlo spuščati (ob koncu jezera se vseeno še enkrat obrnite nazaj, pogled je skoraj kičast). Po kakšnih 15 minutah hoje bodite pozorni na smerokaz, ki vas bo usmeril proti planini Ovčarija (levo), desno pa lahko pot nadaljujete proti Črnemu jezeru in parkirišču pri Savici.

Povratek proti Bohinjskim planinam

Kot rečeno, mi se bomo usmerili nazaj poti našemu izhodišču. Po nadalnih nekaj 10 minutah hoje po lepi gozdni stezici, bomo prišli na zelo lepo razgledno točko, kjer bomo imeli, kot na dlani južne Bohinjske gore, s smučiščem Vogel na čelu, pa čudovito planoto Komna (poizkusite locirati kočo na Komni), najnižja dvatisočaka v Julijskih Alpah, Kal in Lanževico, pa Krnom v ozadju…

Po zmernem vzponu bomo prišli do prevala, kjer se bomo začeli spuščati poti planini Ovčarija, ki smo jo obiskali že včeraj. Od tod bomo pot nadaljevali naravnost proti planini Dedno polje in planini pri Jezeru. Po nekaj 10 metrih vzpona se bomo ponovno pričeli spuščati po lepi uhojeni poti. Po približno 30 minutah bomo ugledali zelo lepo in urejeno planino Dedno polje. Na planini je v eni od koč prijazen gospodar, ki nam po želji, lahko postreže tudi z domačimi dobrotami, lahko pa dobimo tudi kaj za odžejati. Planina je križišče poti in od tu lahko krenemo tudi direktno v dolino za Kopico, katero smo včeraj občudovali iz pobočja Kopice in Zelnaric.

Od tu je Planina pri Jezeru oddaljena le še kakšnih 30 minut, do našega avta na planini Vogar pa bomo potrebovali še dodatno uro in pol hoda. V kolikor imate voljo in vas vreme razvaja v svoji najlepši različici, vam predlagam da se malo usedete in uživate v okolju in energiji narave, planine, ljudi… Lahko pa se odpravite naprej in omenjeni postanek napravite na koči na Planini pri Jezeru. To je planina, ki je od vseh Bohinjskih planin najbolj priljubljena in jo obišče ogromno število izletnikov. Vse planine tod okoli so neverjetno lepe, po arhitekturi zelo podobne, a vseeno precej različne in vsaka od njih nas bo po svoje navdušila.

Planina pri Jezeru leži na približno 1450 metrih nadmorske višine. Tako da nas do našega izhodišča loči še cca 400 metrov spusta in okoli ura in pol hoje. Od Planine pri Jezeru se usmerimo proti planini Blato, široka makadamska pot nas bo po lepem gozdu peljala proti avtu. Po približno 30 minutah hoje bomo na ostrem levem ovinku videli tablo za planino Vogar. Tu nadaljujemo naravnost v smeri Vogarja. Lepa stezica nas bo peljala po gozdu, še naprej se bomo večino časa zlagoma spuščali. Po nekaj 10 minutah bomo pod seboj zagledali cesto, ki se ji bomo kmalu za tem tudi priključili. Zadnjih nekaj minut poti bomo nadaljevali po cesti, po kateri smo se včeraj pripeljali do planine Vogar.

Veseli in srečni ob koncu poti

Glede na to, da smo prehodili kar nekaj kilometrov in premagali precej višinskih metrov, verjamem, da ste veseli, da vidite avto in da se veselite, da boste sezuli gojzarje. Če pa vam je ostalo še kaj energije pa se lahko sprehodite še do koče na Vogarju in nekoliko nižje boste prišli do travnatega pobočja iz katerega se vam bo odprl čudovit pogled na Bohinjsko jezero.

V kolikor pa imate vsega dovolj, pa predlagam, da se usedete v avto in za piko na I na hitro skočite še v Bohinjsko jezero in tako s svojo kože sperete ves pot in osvežite svoje mišice in nasploh telo in glavo. Na ta način bo vaša pot proti domu precej bolj prijetna in oblačenje v sveža oblačila bo veliko bolj smiselno, kot če tega nebi storili. Še nasvet, parkiranje ob jezeru je za 15 minut brezplačno, tako da če se prav hudo ne obirate s namakanjem v jezeru, lahko to opravite brez plačevanja parkirnine.

Tako, verjamem, da vas je opis poti in vseh lepot vsaj malo podžgal in da boste opisano pot preizkusili tudi sami. Želim vam varen korak in pojdite Vnaravo!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog