V gorah neznansko uživam, tako v čudovitih sončnih dnevih, kot tudi v čarobnih jutrih in spokojnih sončnih zahodih. Čeprav nisem ravno tip človek, ki bi se pogosto v hribe odpravil ob enih ali dveh zjutraj, zato da bi na vrhu gore pričakal sončni vzhod, pa vseeno uživam v njih, ko imam za to priložnost. Najpogosteje je to takrat, ko v gorah prespim in prebujanje dneva sovpada z mojim prebujanjem. Podobno pa je s sončnimi zahodi in mojimi odpravljanji v kraljestvo spanca.
Dvodnevni izlet, ki se ga bomo lotili tokrat se je začel v prekrasni dolini Zadnjica, zaključil pa na Rudnem polju. V samem štartu je bila ideja za izlet precej drugačna, a ker sem prilagodljiv in nerad kompliciram sem izlet kar nekajkrat prilagodil in na koncu je vse skupaj izpadlo vrhunsko! Kako pa bi drugače, če me je spremljalo idealno vreme, potepal sem se po najlepših koncih naše dežele, spotoma srečal številne svizce, gamse in kozoroge, spoznal nekaj zanimivih ljudi in videl prekrasne kotičke, ki ti vzamejo dih.

Vse skupaj sem seveda posnel tudi na moje snemalne naprave in nato “zložil” v čudovita filmčka, ki prikazujeta 1. in 2. dan potepanja.
Če pa iščete bolj “vskdanji” izlet po dolini Triglavskih jezer pa vam predlagam, da si preberete in pogledate naslednje objave. Dvodnevna krožna tura po dolini triglavskih jezer, Triglavska jezera v dveh dneh, Kako do Triglavskih jezer in Pot prek doline 7. jezer.
1. dan:
Zadnjica – Dolič – Prehodavci – Dvojno jezero – Prehodavci
V 1. dnevu sem se iz Zadnjice podal na tehnično zelo zahteven vzpon čez Komar, le-ta me je pripeljal skoraj do koče na Doliču, a sem se kakšnih 10 minut pod kočo usmeril na pot Mire Marko Debelakove, ki preči najvišjo steno v Sloveniji, to je steno Kanjavca. Pot je neverjetna in kljub temu, da je označena z isto težavnjostjo, kot tista čez Komar, je to vseeno čisto drugačna pot, ki ji v Sloveniji ni para.

Drugi del prvega dneva je minil v bolj sproščenem vzdušju, saj sem se odločil, da ga bom preživel bolj na “izi”, tako da sem se podal na spoznavanje doline Triglavskih jezer in šestih od sedmih jezer v tej dolini. Poleg lepot nežive narave in rastlinstva, sem imel možnost uživati tudi v družbi svizcev in gamsov, ki pa na žalost niso uživali v moji družbi in so se zelo hitro poskrili…
Dan sem zaključil na koči na Prehodavcih, kjer sem užival v čudovitem sončnem zahodu, malo manj pa sem užival v nočnem spancu, ki ga je bilo v prvem delu noči bolj malo oz. praktično nič. Nato pa sem se preselil v jedilnico, si postlal na klopeh in v miru zatisnil uč vsaj za 2 ali 3 ure.
2. dan:
Prehodavci – Kanjavec – Mišelj vrh – Malo polje – Rudno polje
V drugem dnevu sem imel cilj, da se na Vodnikovem domu priključim Nataši in Zali, ki sta prespali na Kradarici in sta zjutraj naskakovali Triglav, nato pa sta se prek Vodnikovega doma spustili na Rudno polje, od kodar sta mi ponudili prevoz do Ljubljane.

Seveda sem si pot proti Rudnemu polju malce popestril in se za začetek vzpel na oba vrhova Kanjavca, med vzponom so me “prestrašili” trije kozorogi, ki jih v moji pohodniški vnemi verjetno sploh nebi upazil, če se eden od njih nebi premaknil in me “zbudil” iz mojega sanjarjenja. Bili so le kakšnih 5 metrov od mene in verjetno so oni bolj ustrašili mene, kot jaz njih, a vseeno so bili tako “prijazni” in so mi za minuto ali dve “pozirali” pred kamero, nato pa so se odločili, da je bilo dovolj in odšli smo vsak svojo pot.
Na vrhu Kanjavca sem Nataši posla fotografijo Triglava, ona pa mi je odgovorila s fotografijo zajtrka na Kredarici, tako da sem sklepal, da sta šele pri zajtrku in da imam ves čas na tem svetu, saj se bosta oni še vzpeli na Triglav… Tako sem si dan ponovno vzel zelo na “izi” in na obeh vrhovih posedal več kot 30 mint, nato pa sem se počasi podal proti mojemu naslednjemu cilju.

Lahko si predstavljate, kako sem bil presenečen, ko sem med mojim spustom proti Hribaricam dobil sporočilo, da sta na poti v dolino, pa ne iz Triglava, ampak iz Kredarice… Uhhh, kar na enkrat se je dan obrnil na glavo, iz ležernega pohajkovanja sem preklopil v precej hitrejši tempo…
A tako kot se to rado zgodi, sem se seveda med potjo izgubil, oz. zataval v napačno smer, pa ne samo enkrat, ampak dvakrat. Pa tudi pot proti Mišelj vrhu je bila malce daljša in zahtevnejša, kot sem predvideval. Tako da sem njuno naslednje sporočilo, da sta slabe pol ure pred Vodnikovim domom dobil kakšnih 10 minut preden sem stopil na Mišelj vrh.

Aja, celotna pot po MIšeljskem grebenu je fantastična, razgledna in samotna. Pot naj bi sicer tu obstajala (nemarkirana) a roko na srce je vse skupaj bolj kot ne brezpotje. Podobno je bilo s spustom proti planini proti Mišelj vrhom, predvsem v prvem delu spusta si je potrebno pot najit sam, ko pa pridemo na travnke, pa se pokaže “sramežljiva” stezica, ki nas popelje do markirane poti na robu zgoraj omenjene planine.
Pot me je od tu peljala do Mišelj planine, mimo jezerca do Malega polja, mimo nekdanjega vikenda Edvarda Kardelja, pa vse do križišča pod Toscem, ker sem se dogovoril za srečanje z Natašo in Zalo.

Od tu pa do Rudnega polja je pot precej “dolgočasna” vsaj v primerjavi s tem, kar sem včeraj in danes doživel, videl in prehodil. A vseeno je bila družba zelo prijetna in 3 urna pot proti Pokljuki je minila precej hitro…
Zaključek
Vem, da boste tokratno turo precej težko spravili v “prakso”, saj sta izhodišče in cilj povsem na drugem koncu Julijskih alp, a vseeno verjamem, da boste iz izleta lahko izluščili ideje za svoja potepanja po osrednjem delu našega največjega gorovja.
Za še več idej za takšne in podobne ture, pa vam predlagam, da si pogledate zavihke Večdnevne ture, Krožne ture in Visokogorje.
Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!