Dvodnevni izlet v hribe – 2 čudoviti krožni turi


Dvodnevni izlet v hribe

Izleti v hribe ti dajo nekaj posebnega, te sprostijo, umirijo, napolnijo z energijo… Še posebej to velja, v kolikor imamo srečo in hribe obiščemo v lepem in sončnem vremenu. Nadgradnja vsega tega pa je, v kolikor se v hribe odpravimo za več dni, to pa je še malce drugače, večje doživetje, daljše polnjenje naših baterij in v kolikor imamo srečo tudi z izbiro koče, kjer prenočujemo, je to zares lahko super lepa izkušnja. V nadalje bomo pogledali 2 čudoviti in tehnično precej enostavni dvodnevni krožni turi po Julijskih Alpah, z izhodiščem v Trenti.

Ti dve trasi za dvodnevni izlet v hribe sta:

1. predlog:

  • 1. dan: Lepena – Krnsko jezero – Krn – Bogatinsko sedlo – koča pod Bogatinom
  • 2. dan: koča pod Bogatinom – Mrzla Komna – Lanževica – Krnsko jezero – Lepena

2. predlog:

  • 1. dan: Zadnjica – koča na Doliču – Kanjavec – koča na Prehodavcih
  • 2. dan: koča na Prehodavcih – prek Trebinskega kota do Trente – Zadnjica

Obe predlagani turi sta speljani po lepih in uhojenih poteh, primerni sta praktično za vse, ki ste fizično dovolj pripravljeni, da lahko uživate v dvodnevnem izletu po visokogorju.  

Dvodnevni izlet v hribe – 1. predlog

  • 1. dan: Lepena – Krnsko jezero – Krn – Bogatinsko sedlo – koča pod Bogatinom
  • 2. dan: koča pod Bogatinom – Mrzla Komna – Lanževica – Krnsko jezero – Lepena
Čas hojeDolžina poti
1. dan11 ur24 kilometrov
2. dan7 ur16 kilometrov

Izhodišče predlagane ture se nahaja v dolini Lepena (46.3039, 13.6818Opens in a new tab.), ki je ena od najbolj obiskanih alpskih dolin v Posočju. Lepena je sicer dolina, ki je dolga skoraj 7 kilometrov in je zelo raznolika. Po njej teče potok Lepenjica, ki ima čudovit kraški izvir, v obliki slapu, temu sledi še nekaj manjših slapov in izredno lepa, okoli 100 metrov dolga in do 10 metrov globoka soteska, ki se imenuje Šunikov vodni gaj. Lepenjica je levi pritok Soči in se vanjo izliva prav ob koncu korit Soče. Lepena se sicer imenuje tudi manjše in precej raztreseno naselje v dolini, v katerem živi okoli 35 ljudi.

Ob koncu doline, kjer se konča cesta je postavljen tudi planinski dom Dr. Klementa Juga v Lepeni. Tu je pripravljenih kar precej parkirnih prostorov, kjer lahko pustite svojega jeklenega konjička. Lepena je čudovita točka tudi za krajše družinske sprehode ob Lepenjici, za uživanje v neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka.

Tu je tudi izhodišče za naš prvi dvodnevni izlet v hribe. Smerokazi nas bodo usmerili na lepo in precej široko mulatjero (prav zares sta proti vrhu speljani dve poti, ena še malenkost bolj položna, kot druga, se pa obe med seboj prepletati), ki se v serpentinah zložno vzpenja skozi večinoma bukov gozd. Po okoli uri in pol vzpenjanja bomo prišli do zgornje postaje tovorne žičnice, kjer se obe poti združita v širšo transportno cesto. Po nekaj 10 metrih pridemo do zanimivega višinomera, kjer vsako leto aprila merijo kako debela snežna odeja je bila tam in to tudi lepo označijo.

V kolikor se bomo nekaj korakov naprej usmerili na pešpot, se bomo sprehodili mimo koče na Krnskih jezerih, če pa bomo pot nadaljevali po transportni cesti, pa bomo dom obšli. Kakorkoli boste izbrali bo prav, vendar pa si lahko pri koči dopolnite svoje vodne rezerve, kar je zelo dobra ideja, saj nas čaka še precej dolga pot. Ko boste že pri koči lahko skočite še do Dupeljskega jezera (eno od treh Krnskih jezer), ki je od koče oddaljeno le nekaj minut.

Table nas bodo popeljale mimo pastirske koče do križišča, kjer se nam z leve priključi pot iz Komne, tu se bomo jutri tudi vračali. Danes pa nadaljujemo naravnost proti Krnu in Krnskemu jezeru. Že po nekaj minutah se bomo skozi gozdiček spustili do enega od največjih biserov v naših Alpah. Krnsko jezero je zares čudovito, neverjetna kulisa, ki ga obdaja pa k tej lepoti le še prispeva svoj del. Veliko Krnsko jezero je naše največje visokogorsko jezero (več o vzponu na Krnasko jezero si lahko preberete tudi v tem blogu)

Pot nas bo ob levi strani jezera peljala naprej proti Krnu. Ob koncu jezera pridemo do prvega nekoliko bolj strmega vzpona danes, saj se moramo preko melišča povzpeti do planine na Polju, kjer je velik travnik, vse skupaj pa je ogromen nanos proda, ki so ga za sabo skozi tisočletja pustili naravni pojavi. Po platoju se sprehodimo do pastirske koče, kjer se začne pot sprava počasi, a kmalu tudi strmeje vzpenjati proti Krnski Škrbini. V kolikor ne želimo obiskati Krna in tudi ne Krnske Škrbine, lahko na tem mestu nadaljujejo levo po neoznačeni poti, ki se vzpenja po melišču in nas pripelje do sedla Prag, mimo katerega nas bo peljala tudi naša pot.

Sicer vam svetujem, da se držite začrtane poti, ker nas bo ob poti čakalo precej ostankov iz 1. svetovne vojne. Krnska Škrbina je sedlo med Krnom in Batognico, na njej pa je precej ostankov iz te norije izpred več, kot 100 leti, hkrati pa se nam tu odprejo čudoviti pogledi proti dolini Soče in naprej proti Slovenski zemlji, ki pa je danes pod Italijanskim upravljanjem.

Do vrha Krna je potrebnih še okoli 25 minut precej strmega vzpona po sicer lepem travniku, ki nam ponuja vedno lepše in lepše razglede. V kolikor se boste za obisk Krna odločili poleti, ne bodite razočarani, v kolikor na vrhu te čudovite gore ne boste mogli posedati in uživati v razgledih. Saj na vrhu kraljuje drobnica, ki za seboj pušča tudi veliko sledi… V kolikor želite se lahko spustite do koče na Krnu, ki je le streljaj nižje. Do našega prenočišča na koči pod Bogatinom je to zadnja koča in v kolikor vam česa primanjkuje je to še zadnja možnost, da obnovite zaloge oz. se nahranite.

Po spustu na Škrbino vam priporočam, da se po stopnicah, ki so izklesane v skalo povzpnete na Batognico (pred 1. svetovno vojno je bila višja, kot Krn, a ji je močna eksplozija znižala vrh), ki je danes raven vrh na katerem pa je obeležje in opis dogodkov, ki so pripeljali do tega, da je danes Krn najvišja gora v tem delu Alp.

Z Batognice se bomo spustili do sedla Prag, kjer se bomo usmerili po Slovenski planinski poti proti planini Razor, vendar samo do smerokaza, ki nas bo usmeril proti Komni (čez približno 2 uri in pol). Do tam pa se bomo sprehodili še mimo nekaj ostankov iz 1. vonje, v dolini pod Peski bomo videli tudi 3. Krnsko jezero, jezero v Lužnici in še in še čudovitih razgledov. Pot je ves čas lepa in slikovita.

Ko se bomo iz Slovenske planinske poti usmerili proti Komni, se bomo že kmalu sprehodili mimo ostankov zaledne oskrbovalne postaje iz 1. vojne. To so verjetno najbolj je ohranjeni ostanki, saj stojijo praktično še vsi objekti, vsaj stene…

Tu se naša pot priključi »glavni« poti od Savice proti Krnskemu jezeru, tako da bomo naslednje pol ure, do Bogatinskega sedla hodili po isti poti, kot se bomo jutri vračali nazaj. Pot do sedla je sprva nekoliko bolj strma, a se kmalu poravna in se v zelo zmernem vzponu, mimo bunkerjev počasi vije proti sedlu. Bogatinsko sedlo je lepa razgledna točka, kjer nam pogled seže v Bohinjsko dolino, na drugi strani se nam odpira pogled proti Krnu, na jugu pa lahko ob lepem vremenu vidimo vse do morja.

Do našega današnjega cilja na planini na Kraju, ki je po mojem mnenju ena najlepših planin na sploh, kjer stoji koča pod Bogatinom imamo še okoli 45 minut lepega spusta. Pot je zares lepa in slikovita, hkrati pa boste ob poti spet videli kar nekaj ostankov, ki jih je za sabo pustila 1. Svetovna vojna.

Koča pod Bogatinom

Ko se odpravim v hribe se vedno ustavim tudi v kočah, ki so ob moji poti, navadno v eni izmed njih, tudi kaj pojem. Zelo rad imam energijo ljudi v hribih, seveda mi tudi domača hrana tu gori precej odgovarja. Med tem, ko pišem to objavo je oskrbnica v koči Simona, za dobro jedačo pa skrbi kuharska mojstrica Joži. Obe sta super ženski, vedno dobre volje, pripravljeni za hec. To njuno dobro energijo se kar čuti v in okoli koče. Stavba v kateri je danes koča je še iz časov vojne, v tistem času je stavba služila, kot bolnišnica. In ta stavba in še ena na Planini, danes v lasti zavarovalnice Triglav, sta edini stavbi, ki sta ostali od več, kot 20 stavb, ki so tu stale pred 100 leti.

Na tej planini je bila namreč postavljena največja oskrbovalna zaledna baza Avstro-Ogrske vojske za Soško fronto. Na vrhuncu je na tej planini bivalo tudi do 20.000 vojakov. V kolikor vas zgodovina zanima, boste tu zelo uživali. Za kakšno podrobnost glede tukajšnjega dogajanja pred več, kot 100 leti, pa se lahko obrnete tudi na Joži, ona ve skoraj vse.

Drugače pa je koča pod Bogatinom ena najbolj prijaznih koč za obiskovalca. Ima stalno elektriko, tuš s toplo vodo, ogrevanje v vsaki sobi, super krušno peč v jedilnici (ki je navadno topla tudi poleti), okoli hiše je veliko prostora, kjer se lahko zleknete v udoben ležalnik in se nastavite sončnim žarkom. Hrana je odlična, postrežba je takšna z nasmehom… kaj si lahko planinec še želi po celodnevnem uživanju v hribih?

Drugi Dan

Predlagam vam, da si v koči vzamete polpenzion, tako boste zvečer pojedli super večerjo, zjutraj pa vas bo čakal za standarde v gorskih kočah, zelo bogat samopostrežni zajtrk. In ja, lahko pojeste tudi več kosov kruha in več kosov marmelade, kosmičev, popijete toliko čaja, kave… kolikor hočete. Zares na nivoju. Tudi tisti, ki ne jeste mesa in mlečnih izdelkov, boste vedno našli tudi nekaj zase.

Po tem, ko boste vse spakirali, se poslovili, pa se bomo usmerili proti Lepi Komni, delu planote , ki je nekoliko odmaknjena od »vrveža«, ki vlada na poti do Bogatinskega sedla. Pot po kateri se bomo sprehodili proti 2. najnižjemu dvatisočaku v Julijskih Alpah je za mene še lepša, kot tista, ki nas je od sedla pripeljala na planino na Kraju. Za ogrevanje se bomo nekoliko strmeje povzpeli na manjše sedlo, kjer boste imeli enega najlepših pogledov na celotno planino in tudi širše.

Od tu naprej pa se pot precej poravna in se kar nekaj časa vije po dolini praktično brez vzponov. Čez kakšnih 10 minut bodite pozorni na točko »Mrzla Komna«, to je najhladnejša izmerjena točka v Sloveniji. Leta 2009 so tam izmerili -49˘C. Vesel sem, da me takrat ni bilo tam. J

Pot je ves čas lepa in široka, tako, kot se za mulatjero spodobi. Ko bomo prišli do križišča, kjer se bo odcepila pot za Trento, mi nadaljujemo proti Mahavščku in Bogatinskemu sedlu. Od tu naprej, se pot začne vzpenjati. Do sedla pod Mahavščkov, kjer bomo ponovno ugledali Krn in del poti, ki smo jo včeraj prehodili, se bomo dodobra ogreli. Do vrha Mahavščka nas od tu loči še okoli 15 min hoje. Mahavšček je zelo lepa razgledna gora, ki je primerna tudi za zimske vzpone (več o tem vzponu si lahk preberete v tem blogu).

Od tu se lahko obrnete nazaj in sestopite proti sedlu in nato v smeri Bogatinskega sedla, v kolikor pa imate še kaj energije in želje po novem, pa se lahko po brezpotju podate proti Veliki Babi, ki je prav tako čudovita razgledna gora, na kateri je tudi še nekaj ostankov poslopij iz 1. vojne.

Iz Bogatinskega sedla se po isti poti, kot smo včeraj prišli podamo proti Krnskemu jezeru. Tukaj so idealni konci za pohodništvo, čudovita narava, z lepimi razgledi, lepe, široke in tehnično enostavne poti, ki tudi nikoli niso zelo strme… Verjamem, da boste uživali!

Kmalu bomo prišli od križišča za Lepočami, kjer smo se včeraj priključili tej poti, danes pa bomo nadaljevali proti koči pri Krnskih jezerih. Po prečenju dveh ali treh travnikov, bomo že prišli do točke, kjer bomo uzrli pastirsko kočo in križišče, ki nas bo usmerilo nazaj proti Lepeni. V kolikor niste preveč pozni, vam predlagam, da se še enkrat sprehodite do Krnskega jezera in si tam privoščite še malo poležavanja v travi ob jezeru… Od tu pa do našega izhodišča v Lepeni imate še približno uro in pol spusta.

Dvodnevni izlet v hribe – 2. predlog

  • 1. dan: Zadnjica – koča na Doliču – Kanjavec – koča na Prehodavcih
  • 2. dan: koča na Prehodavcih – prek Trebinskega kota do Trente – Zadnjica
Čas hojeDolžina poti
1. dan8 ur 30 min14 kilometrov
2. dan3 ure 45 min10 kilometrov

Pa se lotimo še drugega predloga za super dvodnevni izlet po Julijskih Alpah. Tudi tokrat se bomo iz Trente zapeljali v eno od številnih čudovitih dolin po katerih tečejo pritoki reke Soče. Zadnjica (46.3824, 13.7611Opens in a new tab.) je dolina v katero se zavije na prvi serpentini ob začetku vzpenjanja na naš najvišji gorski prelaz Vršič. Po nekaj 10 metrih se cesta razširi v parkirišče in tam pustite avto.

Prva ura hoje v zadnjico poteka po lepi makadamski cesti, ki je primerna za vožnjo tudi z avtomobilom, vendar je dolina zaprta za promet, tako da bo treba kar peš. Pred tem, po okoli 20ih minutah hoje se na Kriške pode odcepi še ena zelo priljubljena in tudi zelo lepa mulatjera (zelo priporočam). Pot se malo višje od križišča preseli na travnato pobočje, kjer se nam odprejo že prvi lepo razgledi nazaj po ozki dolini, ki jo obdajajo strme stene okoliških vršacev.

Na predelu doline, ki se imenuje Utro, je naslednje križišče, kjer se odcepi pot na Prehodavce. Tu se cesta počasi tudi spremeni v pešpot oz. mulatjero, ki pa je še vedno precej široka. Pot je zelo lepo speljana in že kmalu bomo zaslišali bučanje potoka, ki teče po enem od vsekov v strmi steni pod Kanjevcem. Tu se proti koči na Doliču odcepi tudi plezalna pot, mi pa nadaljujemo po mulatjeri, ki nas pelje v smeri Luknje in koče na Doliču.

Pot se kmalu povzpne nad gozdno mejo in razgledi so vedno lepši in občasno ustavljanje, namenjeno lovljenju sape, je prav prijetno. V kolikor boste štartali v jutranjih urah, bo Zadnjica še vsa v senci, a obširna travnata pobočja Pihavca, ki se razprostirajo ravno nasproti od pobočja na katerega se vzpenjamo, pa bodo že lepo obsijana s soncem. Pogledi na to travnato pobočje so skoraj pravljični, zares neverjetno kako lepo naravo imamo.

Nekje na polovici vzpona do Luknje pa bomo prišli do križišča, kjer nas bo smerokaz usmeril v desno. Od tu naprej, pa se po mojem mnenju začne še lepši del poti. Sam sem vedno znova navdušen kako so projektanti speljali in zgradili te pohodniške poti že pred več, kot 100 leti. Pot je še naprej lepa in široka, a na trenutke tudi prepadna. Spretno je speljana pod strmimi stenami Zelenic in se počasi vije proti našemu prvemu daljšemu postanku na koči na Doliču.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so razgledi ves čas fantastični. Po tej poti se travnato pobočje pod Pihavcem vidi še lepše! Ko se pot izpod strmih sten preseli na nekoliko bolj položno pobočje se nam z desne priključi plezalna pot čez Komar. Mi pa še naprej uživamo v lepem in zmernem vzponu čudovite mulatjere.

V kolikor se boste te poti lotili bolj v zgodnjem poletju, boste kakšnih 20 minut pod kočo na Doluču najverjetneje naleteli na precej velike snežne zaplate, ki pa niso posebej nevarne in jih je navadno enostavno prečiti. Le nekaj metrov pred kočo na Doliču se v levo odcepi pot, ki pelje proti Triglavu. Mi pa se sprehodimo do koče in si privoščimo malce daljši odmor s okrepčilom. Od tu pa do koče na Prehodavcih je okoli 3 ure hoje, okoli ura in pol vzpona do vrha Kanjevca in še približno toliko časa bomo potrebovali za spust do koče na Prehodavcih, v kolikor se spuščate počasi, morda tudi kako minuto več.

Ko se boste okrepčali, se usmerite na pot, ki vas mimo WC-ja pelje za kočo, tam pa vas bo tabla usmerila proti Kanjevcu. Tudi pot na Kanjevec je lepa, a na mestih precej bolj strma in seveda tudi bolj ozka, kot do koče. Že po nekaj minutnem vzponu, se ob postanku obrnite nazaj proti koči, pogled bo zelo lep. Prvič danes bomo videli tudi Triglav.

V kolikor niste največji ljubitelji strmih sten, boste imeli nekaj minut pod vrhom Kanjevca edini malo večji izziv, kar se prečenja strme stene tiče. Stena je sicer zelo lepo opremljena z jeklenico in tega je le nekaj metrov, tako da nebi smelo biti težav tudi za najmlajše.

Kanjevec ima 2 vrhova, oba sta enako visoka, drug k drugemu pa sta okoli 15 minut hoje. Pot nas bo najprej pripeljala na glavni, bolj obiskani vrh, kje sta tudi žig in vpisna knjiga. Z vrha imamo neverjetno lep pogled na vse strani neba. Pogledi proti Triglavu so impresivni praktično od povsod, vendar pa je Kanjevec verjetno najlepša razgledna točka za pogled na Triglav z zahodne strani. Levo od Triglava se dvigajo Stenar, Škrlatica, Razor in ostali vrhovi v skupini Škrlatice. Proti jugo-vzhodu se nam odpira pogled na Velo polje in nad njem Tosc, v daljavi lahko vidimo Kamniške Alpe, nekoliko bolj proti zahodu se kot na dlani vidijo vrhovi Mišeljske skupine, za njimi Vogli, pa Zelnarice in Debeli vrh. Seveda se v lepem vremenu zelo lepo vidi tudi na Primorski konec Alp.

Na tiste vrhove in predvsem doline, pa se še lepše vidi z zahodnega vrha Kanjevca. Predvsem se zelo lepo vidi na Prehodavce in na jezero pod Vršacem, pa na Rjavo jezero… Seveda se nam pogled ustavi na Velikem Špičju in nekoliko desno od njega na vrhovih Kanina, še malo bolj desno pa izstopata Mangart in Jalovec. Praktično vidimo vse glavne vrhove v naših Alpah, le Karavanke nam zakriva Triglav.

Oba vrhova Kanjevca sta z višino 2569 metrov 12. in 13. najvišja vrhova v Sloveniji, pa tudi 2. in 3. najvišji vrh Triglavske skupine. Med obema vojnama je preko Kanjevca in proti Triglavu potekala Rapalska meja, torej meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Hkrati je Kanjevec tudi eden najvišjih vrhov v Sloveniji, na katere je moč priti po lahki pohodniški poti, torej brez, da bi bili izpostavljeni prepadnim stenam, jeklenicam, klinom…

Proti Prehodavcem se začnemo spuščati na drugo stran glavnega vrha Kanjevca, proti Hribaricam. Pot je, glede na to kako visoko smo, zelo lepa. Tod okoli boste lahko opazili kakšnega gamsa ali pa kozoroga, tako da ne glejte le pred sabo, ampak uživajte v daljših razgledih. Hribarice so zgodaj poleti lahko še precej bogate s snežnimi zaplatami, ki so lahko ob močnem soncu, prijetna osvežitev.

Od roba Hribaric se začnemo v sorazmerno zmernem do strmejšem spustu, preko melišč pod Poprovcem spuščati proti dolini Triglavskih jezer in našemu današnjemu cilju, Zasavski koči na Prehodavcih. Kljub temu, da je koča v poletnih mesecih močno oblegana, pa je osebje v koči zelo prijazno in ustrežljivo. Tudi kulinarična ponudba je zelo dobra – okusna (seveda visokogorju primerna).

Koča na Prehodavcih

Koča na Prehodavcih je postavljena v neposredni bližini nekdanje italijanske karavle iz časa Rapalske meje. Na koči si lahko preberete tudi nekaj podrobnosti o Rapalski meji v teh koncih… Od koče imamo čudovit pogled na dolino Triglavskih jezer, predvsem na jezero pod Vršacem. Na drugi strani pa se nam odpira pogled proti Trenti.

Koča na Prehodavcih je odlična izhodiščna točka za številne fantastične ture v okolici. (Lepo ŠpičjeOpens in a new tab., dolina Triglavskih jezerOpens in a new tab., KomnaOpens in a new tab., Bohinjske planineOpens in a new tab., ZelnariceOpens in a new tab.…). Le nekaj 10 metrov od koče pa stoji tudi eden lepših in bolje opremljenih bivakov v Sloveniji, s skupa 24 ležišči. Bivak je v času poletne sezone namenjen obiskovalcem v sklopu koče, zunaj sezone, pa nudi zavetje vsem planincem brezplačno.

Drugi dan

Glede na to, da imamo do našega avta praktično samo še nekaj urni spust, vam predlagam, da se vam v dolino ne mudi preveč. Posedanje ob koči in uživanje v čudovitih razgledih, svežem gorskem zraku, privoščite si! V kolikor pa niste ljubitelji posedanja, pa se lahko sprehodite do jezera pod Vršaci, kjer je tudi izvir pitne vode, ki se jo uporablja tudi v koči.

Tudi spust v dolino bomo praktično ves čas opravili po lepi in široki in lepi mulatjeri. Predvsem prvi del poti je zares fantastično lep. Neverjetno, kakao so te poti lepe narejene. Po dobri uri spusta bomo prišli do križišča, kjer se lahko usmerimo proti Zadnjici in do avta pridemo nekoliko hitreje, a pot ni tako lepa, lahko pa nadaljujemo levo in se preko zelo lepe planine Trebiščina počasi spustimo proti Trenti, a do tja je še kar nekaj spusta.

Ko se bomo spustili pod 1000 metrov nad morjem, bomo počasi iz planinske poti prišli na gozdno cesto, ki nas bo popeljala do vasi Trenta. Ob cesti se bomo morali skozi vas sprehoditi še do 1. serpentine in nekaj metrov naprej do avta.

Pa še nasvet, v kolikor se boste odločili, da boste v Trenti nekaj pojedli, vam odsvetujem, da se ne ustavite v Trenta špagateriji in pizzeriji. Nazadnje, ko sem bil tam, sva bila s prijateljem razočarana…

Želim vam varen korak in pojdite Vnaravo!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog