Fantastična samotna krožna tura okoli Zadnje Trente

Ko se napotim v hribe, si skušam turo, če se le da, organizirati tako, da jo opravim v krožni turi. Povsem drugačen občutek, če zaključujem pohajkovanje po hribih v krožni poti, ali vsaj v delno krožni turi. Prvič spoznavam nove poti, v turi vidiš cca 2x toliko, kot bi sicer in konec koncev tudi posnetki so bolj zabavni za gledalce. 🙂

Tokrat sem za svoje izhodišče izbral konec ceste v Zadnji Trenti, torej izhodišče, ki je sicer najbolj priljubljeno pri planincih, ki se usmerijo proti jalovcu ali pa Bavškemu Grintavcu, pohodniki pa proti Zapotoškim slapovom.

Za začetek sem se usmeril proti Bavškemu Grintavcu, tako da sem prvi del poti opravil po dolini, ker nas cel čas spremlja fantastična kulisa zelene doline in skalnatega Bavškega Grintavca. Kakšnih 10 minut pred Zapotoškimi slapovi pa zagrizemo v desni breg doline. Pot do planine Zapotok je precej strma in razgledna, 2x ali 3x pa je malce bolj izpostavljena in zaradi tega tudi opremljena z jeklenicami.

Tudi planina Zapotok nam postreže z krasnimi prizori, predvsem ob pogledu proti Grintavcu. Čarobnost planini pa doda potoček, ki žubori po njej in pa tudi lesen pastirski stan, ki pa se dan danes po večini uporablja za bivakiranje planincev.

Pot nas nato nekaj časa še vodi po gozdu, ko pa se dvignemo še nad zadnje macesne, pa človek enostavno ostane brez besed… Čarobno!

Ne prav dolgo za tem smo že na križišču, kjer se levo odcepi pot proti Gritnavcu, naša pot pa nadaljuje naravnost proti sedlu Kanja in zavetišču pod Špičkom. V kolikor bomo sledili markacijam, nas bodo te pripeljale do sedla, lahko pa, tako kot sem sotoril tudi sam, že precej nižje prečimo pobočje in prihranimi kar nekaj višinskih metrov in minut hoje, ter se markirani poti proti zavetišču priključimo po kakšnih 50ih metrih prečenja.

Ko sem prišel do nekakšnega travnatega platoja, sem ponovno skrenil iz poti in nadaljeval vzpon proti 2090 metrov visokemu Zagorelcu. Do tam nas pelje nemarkirana potka, ki je nezahtevna.

Po povratku do razpotja pa s spustom nadaljujemo po markirani poti, ki se kmalu usmeri v levo in začnemo z dolgim prečenjem nebeških poljan, kot je ta pobočja opisal Tine Mihelič v svojem vodniku.

Ko enkrat stopiš na te prostrana travnata pobočja veš zakaj jih je pisec vodnika tako poimenoval. Nikjer nikogar, samo ti in narava, krasno! Malo manj krasno je, da je zaradi te odmaknjenosti in samote pot praktično nevidna in da se je potrebno od markacije do markacije orientirati zgolj s pomočjo njih, kar pa mi je vzelo veliko več časa, kot bi si mislil.

Ob zaključku nebeških poljan pred seboj zagledamo Jalovec in po krajšem iskanju tudi zavetišče pod Špičkom. Tu pa sem naletel na težavo, saj so markacije, ki so bile do zdaj moj vodnik, kar na enkrat izginile, pot pa tudi nikjer ni vidna. K sreči imam na telefonu prednaloženo mapo z zemljevidi, tako da sem lahko na aplikaciji lociral svoj položaj in z njeno pomočjo našel del pobočja, kjer se pot strmo spusti proti meliščem.

Pod melišči sem ponovno našel markacijo, a le za kratek čas, saj so me zavedle gamsje steze, ki so me odpeljale v ruševje in katerega sem priplezal po dobre pol ure borbe. K sreči mi je nato uspelo slediti markirani poti vse do križišča, kjer se je desnoodcepila pot proti mojemu izhodišču, levo pa me je čakal še okoli uro dolg vzpon proti zavetišču pod Špičkom.

Vzpon je več ali manj speljan po skalah in kamenju, po široki in lepo označeni poti. Na poti do zavetišča se nam po okoli 15ih minutak pridruži še pot iz Vršiča, kakšnih 30 min pred ciljem pa se v desno odcepi pot proti Jalovcu.

Zavetišče pod Špičkom upravljata dve prijazni, nasmejani in dobrovolni gospodični, zato je počutje v zavetišču zelo domače, energija je super, v zraku se čuti sproščenost, seveda je pa tudi hrana odlična.

Približno polovico spusta v dolino sem opravil po poti vzpona, druga polovica pa je v celoti speljan apo gozdi poti, ki se po večini v serpentinah spušča po strmem pobočju proti izhodišču. Kakšnih 30 minut pred ciljem pridemo še do križišča, kjer se nam pridruži še ena od poti iz Vršiča, to pa je nekako to, kar vam imam povedati o tej zares čudoviti krožni turi.

Podrobnosti o turi:

• Izhodišče: konec ceste v Zadnji Trenti
• Nadmorska višina Zagorelca: 2090 m
• Nadmorska višina zavetišča pod Špičkom: 2062 m
• Višinski metri: cca 1600 m
• Čas kroga: cca 12 ur
• Zahtevnost: zahtevna označena/neoznačena pot
• GPX poti si lahko prenesete na povezavi

V kolikor iščete še več idej za podobne krožne ture, vam predlagam, da pobrskate na povezavi, če pa iščete še več idej za izlete v Trenti, potem si poglejte članek z naslovom Znamenitosti Trente, sicer pa vse izlete v Goriški regiji najdete tukaj.