Gore za začetnike 10 odličnih predlogov

Kako lepo je, kot te ljudje pozitivno presenetijo! Pred nekaj dnevi sem v roke vzel svoj telefon in videl, da imam na messingerju novo sporočilo. Bilo je od mojega dobrega prijatelja, s katerim pa nisva redno na vezi. Na moje začudenje me je spraševal katero goro za začetnike mu bi priporočil za pohod s partnerko.

Zakaj me je to sporočilo tako začudilo? Uroš, tako je ime prijatelju namreč nikoli ni bil ljubitelj hoje navkreber, kaj šele gora. Vendar se časi spreminjajo in tudi ljudje se lahko spremenimo, če se želimo. V odgovoru sem mu podal 10 idej za gore za začetnike in iste ideje bom delil danes tudi z vami.

Gore za začetnike 10 idej:

1. Mala Tičarica
2. Mahavšček
3. Dovška Baba
4. Črna prst
5. Begunjščica
6. Krn
7. Storžič
8. Veliki vrh (Košuta)
9. Trupejevo poldne
10. Rodica

Vse omenjene gore imajo precej enostavne dostope, tako da tehnično niso zahtevne. Kar se pa fizične zahtevnosti tiče pa so rahlo različne, vendar nobena od njih ni kaj posebnega. Seveda pa brez truda ne prideš na noben vrh.

V kolikor iščete podobne ideje za lahko dostopno sredogorje in visokogorje, vam priporočam v branje še bloge Planinske poti – 12 priljubljenih vrhov, Najbolj obiskane gore v Sloveniji, Kam v hribe z otroki, kjer vam ponujam kar 17 super predlogov in Lahki hribi, seveda pa boste med ostalimi članki našli še kar precej lahko dostopnih vrhov.

Mala Tičarica

• Čas vzpona: 3 ure 30 minut
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Planina Blato (46.31, 13.849)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: 15€/dan

Danes bomo začeli na najvišjem vrhu izmed izbranih 5ih vrhov. Mala Tičarica je eden najbolj priljubljenih vrhov, višjih, kot 2000 metrov v našem visokogorju. Tako priljubljena je med drugim zaradi sorazmerno lahkega dostopa in predvsem zaradi lepih razgledov.

Mala Tičarica je vrh, ki se nahaja s osrčju Triglavskega narodnega parka, s svojimi 2071 metri višine je vrh najnižji dvatisočak v verigi vrhov nad dolino Triglavskih jezer. To je vrh, ki leži neposredno nad kočo pri Triglavskih jezerih. Mala Tičarica je gotovo najbolj obiskan vrh tod okoli. Vrh je opremljen z žigom in ima tudi vpisno knjigo.

Velika večina obiskovalcev te lepe razgledne gore si za svoje izhodišče izbere planino Blato, ki je verjetno najbolj priljubljeno izhodišče za družinske izlete v našem visokogorju. Do planine Blato pridemo tako, da se najprej zapeljemo do Bohinjskega jezera, nadaljujemo pot do Stare Fužine, od tam pa se usmerimo levo in table nas bomo pripeljale po ozki a lepi asfaltni cesti do višine nekaj nad 1100 metri in planine Blato.

Če boste parkirali na zadnjem parkirišču, kjer se cesta konča, potem se bose morali sprehoditi nekaj 10 metrov nazaj po cesti in table vas bodo po vlaki usmerile proti planini pri Jezeru. Pot je ves čas lepa in zelo dobro uhojena. Celotno pot do vrha boste opravili v okoli 3 urah in pol zmerne hoje.

Pot vas bo peljala preko čudovitih Bohinjskih planin, ki so ena lepša od druge. Tako, da boste imeli veliko razlogov, da imate svoj fotoaparat ves čas pri roki. Iz planine Blato bomo najprej prišli do planine pri Jezeru, kjer se nahaja tudi planinska koča, ki je odprta v poletni sezoni in ob lepih koncih tedna izven sezone.

Iz planine pri Jezeru pot nadaljujemo proti planini Dedno polje in nato še preko zadnje planine Ovčarija, kjer zavijemo desno proti koči pri Triglavskih jezerih (čez Štabce) in Mali Tičarici. Do Štabcev, ki je sedlo pod Malo Tičarico in je vztopna točka za dolino Triglavskih jezer, bomo iz Ovčarije potrebovali še okoli 40 minut zmerne hoje.

Od sedla proti vrhu se bo pot postavila malo bolj po konci in začeli se nam bodo odpirati vedno lepši razgledi proti južnim Bohinjskim goram, Krnu… malo višje, ko bomo prišli še na eno manjše sedlo neposredno pod vrhom Male Tičarice, kjer je tudi križišče poti, bomo ugledali tudi vrhove severno od nas.

Od tu nas do vrha loči le še kakšnih 10 minut vzpona po s travo poraščenem pobočju. Z vrha bomo lahko občudovali dolino Triglavskih jezer z Dvojnim jezerom, ki ga vidimo skoraj iz ptičje perspektive, pod nami bo ležala tudi celotna Komenska planota, na drugi strani bo pod nami ležala dolina za Kopico, nad njo pa se najvišje dviguje grebem Voglov.

V kolikor imate srečo in je toplo, ter sončno in ne preveč vetrovno se na vrhu splača vzeti čas za malico in hidracijo. Seveda se med tem lahok naužijete vseh lepot, ki so vam na dosegu oči.

V kolikor vam je ostalo še dovolj energije se lahko napotite do Dvojnega jezera, kjer se nato začnete vračati proti izhodiščni točki v krožni tu (več o krožni turi si preberite v tem članku), seveda če želite.

Tura je primerna praktično za vse in jo brez težav opravite tudi s svojimi otroci, seveda, v kolikor so le-ti navajeni hoje.

Mahavšček

Tudi Mahavšček je dvatisočak, ki se nahaja v okolici Bohinjskega jezera. Sicer je Mahavšček nekaterim znan tudi pod imenom Veliki Bogatin in je zadnji vrh v verigi Bohinjskih južnih vrhov, ki se dviga nad magično mejo 2000 metrov. Od te meje je višji za 8 metrov.

Mahavšček je sorazmerno priljubljen vrh tako v poletnem času, še bolj pa verjetno v zimskem času, ko ga obišče veliko turnih smučarjev in planincev, ki kak dan ali dva preživijo v koči na Komni (ta koča je edina visokogorska koča v Sloveniji, ki je odprta skozi vse leto), ali v koči pod Bogatinom, ki je odprta med turno smučarsko sezono (nekje od sredine februarja do konca marca).

Najbolj priljubljeno izhodišče za Mahavšček:

• Čas vzpona: 5 ur
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Koča pri Savici (46.2896, 13.8022)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: 8€/dan

Pot proti vrhu Mahavščka lahko začnete na nekaj različnih izhodiščih, vendar je najbolj priljubljeno zagotovo parkirišče pri Savici. V okolici Mahavščka se je v času Prve svetovne vojne veliko dogajalo, zato so poti proti Bogatinskemu sedlu, ki je le nekaj 10 minut oddaljen od vrha Mahavščka, zelo lepe in za visokogorske poti tudi široke. Naklon teh starih vojaških poti, ki jim pravimo tudi Mulatjere, je zelo zmeren in nam omogoča prijetno hojo, brez, da bi se močno zadihali. Po Mulatjeri lahko na Bogatinsko sedlo pridemo tudi iz smeri Lepene, preko koče pri Krnskih jezerih. Tudi ta pot je zelo lepa in primerna skoraj za vsakogar.

Sprva je pot iz parkirišča pri Savici speljana po pobočju, ki se vzpenja proti planoti Komna. Gozdna pot nas preko 50ih serpentin pripelje do koče na Komni, kjer se konča tudi gozdna meja. Le kakšnih 10 minut od koče na Komni se nahaja planina na Kraju, kjer je bila v času 1. svetovne vojne največja zaledna oskrbovalna baza Avstro-ogrske vojske. Na tej čudoviti planini je bilo postavljenih nekaj manj, kot 20 zidanih in še nekaj lesenih objektov. Danes tam stojita še dve zgradbi, ki sta iz tistega časa, v eni je tudi planinska koča pod Bogatinom. Ta stavba je bila v času vojne 2x večja in v njej je bila bolnica.

Iz planine na Kraju nas proti Mahavščku pelje zelo lepo razgledna pot, ki poteka desni strani doline oz. po desnem pobočju doline. Po kakšni uri zmernega vzpona, bomo prišli na Bogatinsko sedlo, od koder se nam bo odprl neverjeten pogled proti Krnu in vsem ostalim vrhovom v njegovi okolici. V lepem vremenu pa bomo med Bogatinom in Rdečim robom lahko občudovali tudi Jadransko morje.

Od tu pa do vrha imamo še kakšnih 20 minut hoje, lahko se odločimo za pot preko Bogatina, ali pa ga po desni strani obidemo in se napotimo direktno na Mahavšček. Z vrha je zelo lep razgled na vse strani neba. Ob pogledu proti Triglavu se še posebej lepo vidi dolina triglavskih jezer oz. vrhovi nad njo. Nekoliko bolj desno se v daljavi vidi pobočje Stola in ostale vrhove v okolici. Tudi Kamniško-Savinjske Alpe so lepo vidne. Verjetno najlepši pogled pa imamo na Krn in vrhove v njegovi okolici.

Za celoten vzpon bomo potrebovali okoli 5 ur zmerne hoje. Tako da je to vrh, za katerega morate biti dobro uhojeni. In seveda si morate vzeti cel dan časa, tako da se vam ne sme muditi nazaj v dolino. Ob sestopu vam svetujem, da se odpravite proti planini Govnač, ker je bila v času 1. vojne tudi zaledna oskrbovalna postaja za vojake in so še danes vidni ostanki poslopij. Od tu pa pot nadaljujte do koče pod Bogatinom. Tam pa vas v koči čaka zelo prijazna postrežba in odlična hrana (v kolikor sta v koči oskrbnica Simona in kuharica Joži, če je oskrbnik Vinko, potem postrežba ne bo tako prijazna JJ), zato vam svetujem, da se ustavite, okrepčate, najdete svoj ležalnik in uživate v popoldanskem sončku.

Pot do doline boste opravili v dobri uri.

Črna prst

Od Mahavščka pa se bomo odpravili na povsem drug konec grebena južnih Bohinjskih gora. Tam se nahaja Črna prst, ki je eden najbolj priljubljenih vrhov v verigi. Za osvojitev Črne prsti ne boste potrebovali celotnega dneva, vendar pa si vseeno vzemite dovolj časa za užitke tam zgoraj.

Črna prst je sicer najnižji vrh med petimi, ki vam jih tokrat ponujam na izbiro. Njen vrh se nahaja na višini 1844 metrov. Greben južnih Bohinjskih gora meji na eni strani na dolino Save Bohinjke, na drugi strani pa se strma travnata pobočja spuščajo v eno najbolj odrinjenih in pozabljenih dolin v Sloveniji, Baško grapo. Mimo grede, v Baški grapi so snemali prvi slovenski celovečerni film, Na domači zemlji.

Najbolj priljubljeno izhodišče za skok na Črno prst:

• Čas vzpona: 3 ure 30 minut
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Bohinjska bistrica (46.2701, 13.9567)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: brezplačno

Na Črno prst vodi precej priljubljenih markiranih poti, tako iz strani Baške grape, kot tudi Bohinjske strani. Najbolj priljubljeno izhodišče pa je verjetno Bohinjska Bistrica oz. smučišče Kobla. Pot proti vrhu Črne prsti je lepo uhojena in ne preveč strma, vsaj ne v prvem delu. Nekoliko bolj strmo se vzpne proti koncu, ko pridemo pod severno steno Črne prsti. Pot tehnično ni zahtevna, le fizično nekoliko bolj naporna.

Pot je zelo primerna za poletne mesece, ko je vročina na višku, saj se ves čas vzpenjamo po severni strani, tako da so temperature precej bolj znosne, kot na poti iz Baške grape. Prvi del poti sicer poteka po gozdu, malo po tem, kot obidemo Oražnovo kočo pod Črno prstjo pa se gozd umakne in začnejo se nam odpirati prekrasni razgledi proti osrčju Triglavskega narodnega parka in Karavankam.

Črna prst je na severni strani prepadna in skalnata, na južni strani pa je poraščena s travo. Tako, da si lahko hitro najdete kos mehke trave zase in uživate v pogledih proti Cerkljanskim vrhovom in naprej proti Primorski. Praktično na samem vrhu črne prsti je tudi planinska koča oz. dom Zorka Jelinčiča, ki je odprt v poletni sezoni.

S samega vrha imamo lep pogled proti dolini Save Bohinjke, pa seveda na Triglav in vse gore v njegovi širši okolici, na vzhodu nam pogled preko Bohinjskega sedla sega do Ratitovca, na jugu, kot že omenjeno vidimo Cerkljansko hribovje, vse do Snežnika, ki se kot kak osamelec dviga v zrak nekje v daljavi.

Pot v dolino si lahko popestrite in jo naredite krožno. Na sedlu se namesto proti Oražnovi koči, od koder ste prišli usmerite desno, proti Bohinjskemu sedlu in Podbrdu. Tej poti sledite samo do prve planine, kjer se nato usmerite proti izhodišču v Bohinjski Bistrici. V mislih imejte, da je krožna pot nekoliko daljša, zato imejte dovolj tekočine in moči za spust.

V kolikor pa si želite dan še popestriti, pa se lahko spustite v Podbrdo do železniške postaje, počakate na vlak, ta pa vas bo skozi tunel popeljal do Bohinjske Bistrice in vašega avta. Prej se le pozanimajte glede voznega reda vlakov in v kolikor izlet načrtujete za vikend, imejte v mislih, da vozni red vlakov za vikend ni enak, kot med tednom.

Dovška baba

Iz Julijskih Alp pa se bomo za zadnje dva vrhova preselili v Karavanško verigo. Najprej bomo obiskali Dovško babo, ki je veliko planincem neznana, vendar je vseeno to precej obiskan vrh. Vrh, ki je opremljen z žigom in vpisno knjigo, je na višini 1891 metrov. Na svoji zahodni strani je Dovška baba s sedlom Mlinca povezana s Kepo, ki je najbolj zahoden dvatisočak v Karavankah, hkrati je Kepa tudi najbolj severni dvatisočak v Sloveniji.

Greben Karavank se od Dovške babe nadaljuje prek Hruškega vrha, sedla Rožca, kjer se začne verjetno najbolj znana in priljubljena gora v Karavankah, Golica.

Najbolj priljubljeno izhodišče za Dovško babo:

• Čas vzpona: 1 ura 50 min
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Ravne (46.4677, 13.9916)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Brezplačno

Dovška baba je enostavno dostopen vrh, ki je zelo primeren tudi za družinske izlete z otroci. Približno 30 minut pod vrhov se nahaja pastirska koča na planini Dovška rožca. Do tu je speljana tudi s terenskim avtom prevozna pot, ki je uporabna tudi za prevoz vaših najmlajših s športnim vozičkom.

Najbolj priljubljeno izhodišče za vzpon na vrh je z Raven, do katerih pridemo po makadamski cesti iz Dovij. Od tu je do vrha le dobra ura in pol hoje, tako da če želite daljši pohod, potem vam svetujem, da avto pustite v Dovjah in vrh napadete od tam. Pot z Raven je sprva speljana po cesti, ki vodi do pastirske koče na Dovški rožci. Vendar se markirana in lepo uhojena pešpot kmalu usmeri v gozd in nas prek nekaj nekoliko strmejših z gozdom poraščenih odsekov pripelje do obširnih travnatih pobočij, ki se razprostirajo povsem do vrha Dovške babe.

Travnata pobočja Dovške babe so pravi raj za pomladansko cvetje. Za razliko od bolj znane Golice, ker se v pomladanskih mesecih tre ljudi, boste lahko na Dovški babi uživali v cvetočih travnikih brez pretirane gneče. Na teh pobočjih raste tudi precej narcih oz. ključavnic, kakor jim pravijo domačini. Tako da vam za občudovanje belih pobočij poraščenih s ključavnicami ni nujno obiskati prav Golice.

Če je pobočje Dovške babe na Slovenski strani gore zelo prijazno, pa je na severni strani gora odsekana. Gora je sestavljena iz zelo zanimivih kamenin, če vrh pogledamo s strani, zgleda, kot bi bile skale in kamenje naloženi eden na drugega in bi celota sestavljala vrh Dovške babe.

Z vrha je zelo lep razgled na vse strani neba. Posebej pa navduši pogled proti Julijskim Alpam ki se bohotijo na drugi strani Savske doline. Lep pogled je predvsem na vse tri ledeniške doline na severni strani Triglava (Vrata, Kot in Krma). Lepo se vidi tudi praktično celotno dolino Save Dolinke, pa seveda greben Karavank in na Avstrijski strani Dravsko dolino in nekoliko oddaljene Avstrijske vršace.

Dovška baba pa je poznana po še eni stvari, saj pod njo potekata dva tunela, en železniški in zaenkrat še en za avtomobile (kmalu bosta dve avtomobilski cevi).

Dovška baba je čudovit razgledni vrh, ki si ga lahko privoščite, kot popoldanski sprehod, ali pa tudi kot nekoliko daljši celodnevni pohod.

Begunjščica

Begunjščica je grebenska gora, ki se dviga nad Begunjami in je zelo lepo vidna, ko se peljemo po Gorenjski avtocesti. Zaradi lahke dostopnosti je Begunjščica zelo priljubljena skozi vse leto.

Na pobočju Begunjščice se nahaja verjetno najbolj slavna in opevana planinska koča pri nas, koča na Robleku. Koča, ki je odprta v poletni sezoni, izven nje pa ob koncih tedna in praznikih je na višini 1657 metrov. Od nje imamo čudovit pogled proti Julijskim Alpam, Bledu in Gorenjski ravnini. V koči je moč tudi prespati in sicer je prostora za nekaj več, kot 30 ljudi. Koča ima tudi zimsko sobo z 8. ležišči. Zaradi svoje lege in lepih razgledov je koča zelo priljubljena točka za popoldansko rekreacijo pri domačinih.

Najvišji vrh v na grebenju Begunjščice je Veliki vrh, ki se dviga 2060 metrov visoko. Greben je na južni strani poraščen s travniki, ki se zelo strmo spuščajo proti dolini Drage. Zaradi strmine in travnatih pobočij je v mokrem precejšna možnost za zdrs. Zato previdnost seveda ni odveč. V razmerah, ko pa zapade nekaj snega neposredno na travnato podlago, pa obisk Begunjščice, oz. Velikega vrha odsvetujem, saj je nevarnost za zdrs zares velika.

Na severni strani je pobočje mešanica skalnatih sten in melišč, ter žlebov. Zaradi povsem severne strani in dejstva, da pomladansko sonce v žlebove Begunjščice le redko posije, je Begunjščica zelo priljubljena tudi za vse, ki uživajo v zimskih vzponih s pomočjo cepinov in derez. Hkrati pa so žlebovi in melišča zelo priljubljeni tudi pri turnih smučarjih.

Najbolj priljubljeno izhodišče za izlet na Begunjščico:

• Čas vzpona: 2 uri 50 min
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Poljška planian (46.4084, 14.2077)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Brezplačno

Glede na položaj gore, je temu primerno tudi razpršenost izhodiščnih točk. Praktično vsa izhodišča za Begunjščico so zelo lepo obiskana, tako tisto na Ljubelju, kot v dolini Završnice (pri Tinčkovi koči), a najbolj priljubljeno izhodišče pa je zagotovo iz Begunjske strani oz. doline Drage in Poljške planine.

Od tu nas proti Roblekovemu domu vodi zelo lepa in shojena pot. Pravzaprav je poti več, vendar je ena glavna, druge pa so le bližnjice in njene bolj ali manj strme različice. Nekje do Roblekovega doma oz. še nekaj malega višje nas obdajajo drevesa, ki pa se, kot rečeno malo višje od planinskega doma odmaknejo grmičevju. Od tu naprej so razgledi vedno lepši Malo višje se nam z severne strani grebena priključi pot iz Zelenice. Od tu naprej se bomo večji del poti vzpenjali sorazmerno blizu vrhu grebena.

Vrh je zelo lep in ima odlične razglede na vse strani. Za lažjo in boljšo orientacijo je na vrhu postavljena razgledna plošča z opisom večine glavnih vrhov in mest, ki jih vidimo. Seveda je najlepši pogled na bližnji Stol in Vrtačo, pa na Zelenico in dolino Završnice. Lepo je viden tudi najdaljši Slovenski gorski greben, greben Košute. Lepo se vidi tudi Blejsko jezero, pa greben južnih Bohinjskih gora, Seveda se vidi tudi Triglav in vršace v njegovi bližini, pa Martuljško skupino s Škrlatico na čelu, celotno pot Save, tja do Ljubljane in še in še.

V kolikor boste za vzpon izbrali pozno pomladne, ali poletne mesece, potem ne bodite presenečeni, v kolikor boste imeli na samem vrhu družbo ovc. Nekatere izmed njih znajo biti zelo nadležne in dobesedno silijo v vas, sploh če imate v rokah kaj za pod zob, ali pa če ste močno prepoteni in posledično slani.

To je lahko malo manj lepa stran Begunjščice, njena zelo lepa stran pa je ta, da lahko veliko poti na vrh spremenimo v krožno pot, če ne v celoti pa vsaj v veliki meri. Sam imam to zelo rad, da je pot bolj pestra in da vidim več stvari. To velja za poti iz Završnice, pa Ljubelja in Drage.

Krn

Krn je sicer gora, ki je visoka 2244 metrov, a ker so doline v okolici Kobarida na zelo nizki nadmorski višini je Krn na prvi pogled veliko mogočnejša gora, kot mu kažejo metri.

Za razliko od ostalih predlaganih gora ima Krn tudi zelo bogato zgodovino, tisto malo bolj temno, saj se je na pobočjih Krnskega pogorja in tudi na Krnu samem odvijala ena največjih bitk v 1. Svetovni vojni. Sledi Soške fronte so na Krnu, predvsem pa na bližnji Batognici še zelo dobro vidni.

Najbolj priljubljeno izhodišče za izlet na Krn:

• Čas vzpona: 3 ure 15 min
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Planina Kuhinja (46.241, 13.663)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Plačljiva

Več o vzponu na Krn tudi iz drugih izhodišč pa si lahko preberete v članku z enostavnim naslovom Krn.

Storžič

Storžič je zadnji, najbolj zahodni od vrhov v Kamniško – Savinjskih alpah, ki so visoki več kot 2000 metrov. Vrh je enostavno prepoznati od blizu in daleč, saj stoji nad Gorenjsko ravnino kot nekakšen osamelec, odmaknjen od glavnine ostalih dvatisočakov.

Storžič je sicer visok “le” 2132 metrov, a zaradi tega, ker ga obkrožajo mnogo nižji vrhovi je njegova pojava precej mogočnejša. Kljub temu, da je vzpon na Storžič iz Mač tehnično označen kot zahteven, pa je takšen le zelo kratek odsek poti, pa še tista jeklenica je po mjem mnenju tam bolj kot ne zaradi varnejšega spusta, ko večina ljudi ne ve točno, ali bi se tistihnekaj metrov spuščala vzvratno, ali z obraznom naprej.

Sicer pa na Storžič vodi ogromno poti iz številnih različnih izhodišč. Najzahtevnejši vzponi na vrh so po severni strani s Tržišče trani, med tem ko so vzponi z južne strani veliko enostavnejši, a sorazmerno dolgi.

Za tokratni predlog sem izbral vzpon iz Mač, ki so verjetno najboljpriljubljeno izhodišče, a tehnično pot ni najenostavnejša, v kolikor želite tehnično najenostavnejši pristop, potem se gore lotite po južnem žlebu, a to je za moje pojme fizično najzahtevnejša pot pa tudi najbolj “dolgočasna”.

Najbolj priljubljeno izhodišče za izlet na Storžič:

• Čas vzpona: 4 ure
• Zahtevnost poti: zahtevna
• Izhodišče: Mače (46.3131, 14.4188)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Brezplačno

Pot iz Mač nas prvih 30 minut pelje po gozdni cesti, ko pa se la-ta konča pa se preselimo na pohodniške potke. Prva polovica vzpona poteka po gozdu in je praktično ves čas precej strma, le nekajkrat se položi, tako da lahko malce bolj umirjeno zadihamo.

Kakšnih 5 minut prd kočo na Kališču pa pridemo do planine na Spodnjem Kališču, kjer je postavljenih nekaj objektov, odpre pa se nam tudi lep pogled na Gorenjsko ravnino in Škofjeloško hribovje. Le malce višje nas pot zapelje mimo koče na Kališču, nato pa se počasi iz gozda preselimo v pas ruševja.

V nekoliko zmernejšem vzponu nas pot pelje proti sedlu pod Storžičem,, tik preden zagrizemo v zadnji del poti pa se pot celo malce spusti, tako da dobimo zalet. 🙂

Od tu pa do vrha hodimo po pravem visokogorju, skale, čudoviti razgledi in globoko dihanje. Kot sem omenil že zgoraj je pot le na enemkrajšemodseku opremljena z jeklenico, drugače pa je tehnično enostavna, zelo dobro označena in tudi odlično uhojena.

Proti vrhu vzpona boste v poletnih mesecih verjetnozaslišali cinglanje zvončkov, ki jih ovce nosijo pod vratovi, prav zaradi njih pa je vrh obdan z ograjo, tako da ovce nimajo dostopa do samega vrha.

Vrh krasi velik lesen križ, ob prekrasnih razgledih pa si lahko pomagate tudi z razgledno ploščo, ki vam bo pomagala pri prepoznavi vrhov. Sicer pa je moč na Storžiču zares ućivati v pogledih na vse strani, kot na dlani imamo najvišje vrhove KSA, nedaleč stran so tudi dvatisočaki Karavank na čelu z najdaljšim gorskim grebenom pri nas – Košuta. Lepo pa so vidne tudi Julijske alpe na čelu s Triglavom. Uživamo pa lahko tudi ob lepih pogledih proti notranjski in primorski.

Sicer pa bo verjetno najboljše, če si pred vašim vzponom pogledate še spodnji video, kjer sem za vas posnel zgoraj opisan vzpon.

Veliki vrh (Košuta)

Iz Storžiča pa se ne bomo preselili prav daleč. Košuta je namreč najdaljši gorski greben v Slovenskih alpah in sega vse od Ljubelja pa do Jezerskega. Greben je del Karavanškega gorovja in na njem lahko obiščemo 5 različnih dvatisočakov.

Mi se bomo danes podali na tistega najbolj enostavnega in tudi najbolj priljubljenega od vseh, na Veliki vrh.

Najbolj priljubljeno izhodišče za izlet na Veliki vrh Košute:

• Čas vzpona: 2 uri in 15 min
• Zahtevnost poti: lahka
• Izhodišče: Mrzli studenec (46.4146, 14.3314)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Brezplačno

Pot od Mrzlega studenca proti vrhu Velikemu vrhu nas pelje mimo ene od najbolj priljubljenih gorskih koč pri nas. Kofce so v lepih dnevih pravo mravljišče in v kolikor ste privrženec miru in samote, potem vam priporočam, da se Košute lotite med tednom.

Kofce dosežemo nekje v 30 minutah vzpna, ko se iz gozda preselimo na travnata pobočja, ki nam ponujajo prekrasne razglede proti jugu. Vzpon do vrha je sicer enostaven, a vseeno je na nekaj mestih potrebno nekaj previdnosti.

Več o vzponu na Veliki vrh Košute pa si preberite tukaj.

Trupejevo poldne

Tudi za naš naslednji vzpon bomo ostali v našem najnižjem gorovju, le da se bomo preselili proti zahodu. Trupejevo poldne je namreč gora, ki se nahaja zahodno od najbolj zahodnega dvatisočaka v Karavankah (Kepa) in praktično neposredno nasproti mogočne Špikove skupine v Julijskih alpah.

Trupejevo poldne je prekrasen razgledni vrh na katerega pa ne vodi nobena markirana pot, a brez skrbi, pot proti vrhu, ki ga krasi lesen križ je dobro uhojena in z minimalno orientacijo boste prišli na cilj.

Najbolj priljubljeno izhodišče za izlet na Trupejevo poldne:

• Čas vzpona: 2 uri in 30 min
• Zahtevnost poti: lahka neoznačena pot
• Izhodišče: Srednji vrh (46.4894, 13.8371)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Brezplačno

Pot proti vrhu, ki je še posebej priljubljen v jesenskih dneh, ko začnejo rumeneti iglice macesnov, ki jih je na planini pod Trupejevim poldnevom zares ogromno. Je pa vrh dobro obiskan tudi pozimi, saj je zaradi lahke dostopnosti in varnosti pred plaznovi pogost cilj ljubiteljev snega in zimske idile.

Najpriljubljenejše izhodišče za naskok na Trupejevo poldne je zagotovo Srednji vrh, vasica nad Gozd Martuljkom, v kolikor pa imate manjše otroke, pa se lahko zapeljete tudi do “Železnice”, izhodišča, ki je le kakšno uro oddaljen od vrha Prupejevega poldneva. Do tega izhodišča pa se lahko pripeljete po cesti iz Korenskega sedla.

Več o vzponu na Trupejevo poldne pa si preberite tukaj, ali pa si poglejte spodnji video.

Rodica

Rodica je super razgledni vrh v grebenu Bohinjsko – Tolminskih gora, Na straneh tega bloga sem o vzponu na ta vrh že pisal, a iz Bohinjske strani oz. iz smučišča Vogel. Danes pa se bomo na to zelo priljubljeno in lahko dostopono goro podali iz Baške grape, bolj natančno z izhodišča nad vasico Rut.

Izhodišče za vzpon na Rodico:

• Čas vzpona: 2 uri in 30 min
• Zahtevnost poti: lahka pot
• Izhodišče: Rutarski gozd (46.2158, 13.8892)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da
• Parkirnina: Brezplačno

V kolikor ne pozante teh koncev bo verjetno najboljše, da za pot povprašate strica google, povezava do koordinat pa imate zgoraj. Sicer pa se zapeljite v Baško grapo in v vasici Koritnica z glavne ceste zapeljete proti Rutu, pot vas bo skozi ozko grapo pripeljala do vasice Rut, pot enostavno nadaljujete in kak kilometer ali dva višje v gozdu, pri tabli prepovedan promet parkirate svoje vozilo.

Lepo označen apot vas bo sprva vodila po gozdni cesti, na 2 križišču pa boste zavili s ceste na mulatjero, ki ji nato sledite še kakšnih 20 minut, do naslednjega kižišča. Po prihodu na mulatjero se nam začenjajo počasi kazti tudi prvi lepši razgledi na Baško grapo in sosednje vrhove.

Malce pozornosti bo potrebno, ko pridete do dolgega levega ovinka, ki preči grapo, saj se malce pred tem v desno odcepi mulatjera proti Rodici. Ko sem se prvič vzpenjal na Rodico po tej poti, sem bil tako navdušen nad pogledom na grapo in mulatjero na drugi strani, da sem enostavno spregledal odcep za Rodico…

Pot proti Rodici se še kakšnih 10 minut vije po gozdu, nato pa se preselimo v pas ruševja in uživanje v razgledih se lahko začne. Če je bilo to, da je Primorska med objema vojnama pripadala italijanom, za kaj dobro, potem je zagotovo zaradi čudovitih mulatjer, ki so jih zgradili praktično povsod vzdolž razvodnice, ki je bila takrat tudi mejna črta.

Pot vse do vrha Rodice se vzpenja v enakomernem, sorazmerno položnem vzponu, na nekaj srpentinah pa pogledi kar vabijo, da se ustavimo in uživamo in uživamo…

Markacije nas na greben Bohinjsko – Tolminskih gora pripeljejo tik pod vrhom Rodice, do koder imamo le še kakšnih 5, morda 10 minut vzpona. Razgled z Rodice je enkraten. Na eni strani Bohinjsko jezero in Triglav, na drugi strani Baška grapa in Cerkljansko hribovje, na zahodu in vzhodu pa lahko občudujemo greben gora, na katerega smo se povzpeli.

V spodnjem videu si lahko pogledate zimski vzpon na Rodico.

Zaključek

To je bil kratek sprehod po 5 izjemno lepih vrhovih, ki so zelo primerni tudi za vse, ki se visokogorskega pohodništva šele lotevate. Kljub temu, da so vse gore zelo lahko, pa imejte v mislih, da lahko vremenske razmere, še tako lahko gorno naredijo izjemno zahtevno. Zato se pred odhodom v gore vsaj dvakrat prepričajte o vremenski napovedi in v kolikor ta ni dobra, svoj pohod raje prestavite, saj bo gora počakal tudi na lepše vreme.

Pa še to, vse stvari, ki jih s seboj prinesete v hribe, s seboj tudi odnesite v dolino. Tu imam v mislim predvsem embalažo od hrane in pijače.

Želim vam prijeten in varen korak, ter pojdite Vnaravo!