Hribi 2 uri hoje

Hribi so zame oaza miru, dobre energije, sprostitve in pobeg na višjo ali nižjo vzpetino mi pomeni odmik od tistega, kar mi v vsakodnevnem življenju kali ta mir, dobro energijo… Zato se trudim, da ko si vzamem čas, za hribe, da nisem pod pritiskom časa.

Čeprav je čas edina ena redkih stvari, ki jih imamo, neglede na to, kaj delamo v življenju, omejene. Pa je, vsaj meni zelo pomembno, da lahko tisti čas, ko sem v hribih uživam v njem brez slabe vesti, brez pritiska in v polni meri.

Vseeno pa vedno ne gre tako in zgodijo se dnevi, ko imamo čas odmerjen in obveznosti, takšne ali drugačne kličejo našo prisotnost. Tudi zato imam na zalogi vedno nekaj rešitev za hitrejše in krajše vzpone v še vedno najlepših koncih naše lepe dežele.

Danes se bomo podali na čudovite vrhove, ki jih lahko v zmernem tempu premagamo nekje med 1 uro 30 in 2 urama in 15 minutami.. Hkrati pa so ti vrhovi po večini zelo lahko dostopni in posledično nam tudi ne vzamejo toliko energije, zato so primerne tudi za tiste, ki morda kondicijsko niste v najboljšem stanju.

Današnji predlogi za hribe, ki jih premagamo v 2 urah hoje so:

V kolikor si želite še nekaj podobnih idej za lažje dostopne vrhove vam predlagam, da si preberete članke z naslovi Javornik, gora na robu Trnovskega gozda, Planina nad Vrhniko, Čaven in Tromeja. Sicer pa boste še več idej našli v zavihku sredogorje.

1. Slemenova špica (1911 m)

V kolikor na Slemenovi špici še niste bili in imate radi pohodništvo, lepe razglede, čudovite skoraj pravljične kraje, potem je to točka, ki si jo morate dodati v svoj seznam želja za prihodnje izletniške destinacije.

Slemenova špica je zelo lepo razgleden vrh, ki se strmo vzpenja nad eno najbolj poznanih slovenskih dolin, dolino pod Poncami, oz. Planico. Planica je ledeniška doline, si se razteza vse od vasi Rateče in do planinskega doma v Tamarju, od tam naprej, pa se dolina imenuje Tamar. Sleme oz. Slemenova špička je eden od vrhov, ki se nad dolino dvigujejo na njeni vzhodni strani. S svojimi nekaj več, kot 1900 metri nadmorske višine, je Slemenova špička pravi palček v primerjavi z ostalimi vrhovi, ki se dvigajo nad Planico in Tamarjem.

Dolino namreč na zahodu zapira veriga Ponc, katere najvišji vrh je visok skoraj 2300 metrov, na jugu pa se v nebo dvigajo Mojstrovka (2366), Travnik (2379) in za mnoge kralj naših gora 2645 metrov visoki Jalovec. Če dodamo še čudovit pogled v dolino skakalnic, lepa travnata pobočja, čudovite macesne in pravljična jezerca, potem je oder za enega najlepših in najbolj priljubljenih koncev našega visokogorja skoraj popoln.

Pot na Slemenovo špico lahko začnete tudi iz Planice, vendar je pot iz našega najvišjega prelaza Vršič precej bolj priljubljena in tudi lažja. V kolikor ste boste zapeljali na Vršič boste do Slemenove špičke potrebovali le dobro uro lahkotnega pohoda. V primeru, da boste za svoje izhodišče izbrali Planico pa bo vzpon daljši za približno uro in pol, torej slabe 3 ure. Obe poti sta tehnično zelo enostavni, le, da je tista iz Planice daljša in fizično bolj naporna, saj moramo iz Planice premagati kar precej višinskih metrov, med tem, ko je pot iz Vršiča ena najlažjih v našem visokogorju.

Slemenova špica je najbolj obiskana v jeseni, tik preden macesni odvržejo svoje zlato rumene iglice. Takrat na Slemenovi špici ne boste uživali v samoti in miru, ampak le v čudovitih razgledih in množici planincev in sprehajalcev, ki so prišli po nekaj lepih fotografij za svoje profile na socialnih omrežjih. V tem času vas lahko v dolini za Mojstrovko že preseneti zimska idila s snegom in nizkimi temperaturami, saj je tam povsem senčna stran.

Kljub temu, da je izlet do Slemena zelo enostaven, pa se moramo vseeno zavedati, da smo v visokogorju in da tu vladajo drugačni pogoji, kot na hribčkih okoli Ljubljane, Maribora in Celja. Še posebej to velja za pomladanski čas, ko je v dolini lahko že pravo poletje, v hribih, predvsem v senčnih legah pa je še kak meter in več snega. Zato bodite primerno oblečeni obuti in opremljeni.

Slenemova špica je tudi odličen cilj za družinske izlete z vašimi najmlajšimi planinskimi navdušenci. Lahka pot, sorazmerno enostavna, kar se tiče fizične zahtevnosti (premagati boste morali okoli 350 višinskih metrov) in pot polna lepih razgledov na okoliške vršace, bo pomagala animirati tudi tiste, ki se radi upirajo hoji navkreber.

Izhodišče za pot: Prelaz Vršič 46.4336, 13.7435

2. Vitranc

3. Visoki Mavrinc

4. Trupejevo polvne

5. Martuljški slapovi

6. Mežakla

7. Golica

8. Stari Ljublej

9. Plešivec

10. Virnikov Grintovec

11. Velika planina

12. Menina planina

13. Dleskovec

14. Obelj kamen (Oljševa)

15. Kriška gora

16. Dobrča

17. Planina vogar

18. Vodnikov razglednik

19. Viševnik

20. Debela peč

21. Pršivec

22. Matajur

23. Krasji vrh

24. Mrzli vrh

25. Porezen

26. Možic

27. Ratitovec

28. Blegoš

29. Lubnik

30. Soteska Pekel

31. Slivnica

32. Nanos (1313 m)

Iz roba ene naših najhladnejših dolin pa se bomo za drugi predlog hriba, ki vam ne bo vzel več, kot dve uri, podali na rob ene naših najtoplejših dolin, Vipavske doline. Na robu te več, kot 300 kvadratnih kilometrov velike doline se dvigajo strma do 700 metrov visoka prepadna pobočja verjetno najbolj znane primorske gore, Nanosa.

Nanos je skoraj 12 kilometrov dolgo in do 6 kilometrov široka kraška planota, ki loči Notransko od Primorskega sveta. Na vzhodu se planota zaključuje s Predjamskim prelomom, kjer je eden naših najlepših in najbolj znanih gradov, pod njem pa se nahaja eden največjih jamskih sistemov v Sloveniji. Na zahodu Nanos od Trnovske planote loči dolina potoka Bela.

Najvišji vrh planote, ki se sicer po večini dviga okoli 1100 metrov visoko je Suhi vrh, visok 1313 metrov. Najbolj oblegan in najbolj znan vrh, Pleša, ker stoji tudi televizijski oddajnik in Vojkova planinska koča pa je visok 1262 metrov.

Nanos, zaradi njegove pozicije pozna praktično vsak Slovenec. Priljubljenost te gore pa se kaže tudi tako, da na vrh oz. Plešo vodi več, kot ducat planinskih poti iz vseh smeri. Tista najbolj obljudena se začne v Razdrtem od koder proti vrhu vodita dve različni markirani poti. Obe sta sorazmerno tehnično enostavni, čeprav je potrebno na strmejši različici tudi preplezati prek nekaj skalnatih odsekov in za lažje vzpenjanje poprijeti tudi za jeklenico.

Vzpon vam bo vzel nekaj več, kot uro in pol časa. Sprva se pot vzpenja po z gozdom poraščenim pobočjem, nekje na polovici vzpona, pa se gozd konča in premori ob lovljenju sape so precej bolj zanimivi, saj so razgledi zares fantastični. Glede na to, da v neposredni bližini ni niti približno tako visokega vrha, vidimo praktično vse primorske vrhove, nekoliko bolj proti vrhu, ko se pomaknemo bolj na vzhodno stran pobočja, pa se nam odprejo pogledi tudi proti osrednji Sloveniji in Gorenjski.

V lepem in sončnem vremenu je vzpon na Nanos izjemno lep in primeren praktično za vsakogar, ki je zdrav in vsaj približno v formi. Tisti, ki pa so vzpon na Nanos izkusili v njegovi drugi manj lepi različici, ko piha burja, je ovit v oblak, pa pravijo, da se ga v takšnih dnevih ognite v širokem loku.

Pred nekaj leti sem bil na ultra teku Vipava trail (mislim, da je bilo to nekje v sredini maja), sam sem premagoval 51 kilometrov dolgo progo in ob vzponu na Nanos je bilo še lepo in sončno vreme, zelo toplo, na spustu proti Vipavi je bilo celo zelo vroče. Kolega pa se je tistega leta udeležil 100 kilometrske preizkušnje in v času od mojega do njegovega vzpona (okoli 5 ur razlike) se je vreme povsem spremenilo, meni je bilo vroče, on pa je nase navlekel vse, kar je imel seboj za obleči, tudi tekaške rokavice in še vedno je rekel, da je bil tik pred tem, da se mu zanohta…

Izhodišče za pot: Razdrto 45.7591, 14.0619

33. Snežnik

34. Mali Golak

35. Kucelj

36. Sveta gora

3. Slavnik (1028 m)

V današnjih predlogih vam bom predstavil še enega od najbolj priljubljenih Primorskih tisočakov. Tistega, ki ima verjetno najlepši pogled na naše morje. V kolikor je lepo in čisto ozračje, pa se nad Tržaškim zalivom vidi Italijanske Dolomite z najvišjim vrhom Marmolodo. Tudi razgled na Slovenske Alpe je izjemen. Triglava praktično ne morete spregledati, vidi pa se tudi Karavanke in Kamniško –Savinjske Alpe. Seveda imate pod »kontrolo« tudi celotno Primorsko, z Golaki, Nanosom, bližno Vremščico in nekoliko bolj oddaljenim Snežnikom na čelu.

Slavnik je z 1028 metri najvišji vrh Slovenske Istre. Od morja je oddaljen le okoli 30 kilometrov zračne linije. Zaradi vseh teh karakteristik ne čudi, da je Slavnik najbolj priljubljena pohodniška točka za naše rojake, ki živijo ob morju.

Najbolj priljubljeno izhodišče za vzpon na ta vrh je vasica Podgorje, kjer so lepo urejena parkirišča. Pot, ki se sprva vzpenja skozi lep gozd je zelo dobro shojena in tehnično enostavna. Po poti je sicer precej kamenja, tako da tisti, ki niste povsem sigurni v svoj korak in svoje gležnje, vam svetujem, da si obujete konkretne pohodne čevlje z oporo za gležnje. Vzpon na Slavnik ni pretirano strm in je zato primerna tudi za družinske izlete in tiste, ki se s pohodništvom šele spoznavate.

Dobrih 100 višinskih metrov pod vrhom, se gozd konča in pot proti vrhu je vse bolj razgledna. Vrh, na katerem praktično vedno piha je opremljen z žigom in razgledno ploščo. Malo pod vrhom Slavnik pa se nahaja tudi Tumova planinska koča, ki je navadno odprta ob lepih koncih tedna in praznikih, v kolikor pa imate srečo, pa jo boste dobili odprto tudi ob drugih dneh skozi celotno leto.

Vzpon na Slavnik, v katerem boste premagali nekaj več, kot 550 višinskih metrov vam bo vzel slabi dve uri časa. Vrh je precej položen in širok, tako da brez težav, tudi ob dnevu, kot je Slavnik dobro obiskan najdete prostor na travniku zase si lahko posedite in uživate v primorskem podnebju in čudovitih razgledih.

Podobno, kot na Nanos, tudi na Slavnik vodi makadamska cesta, tako da sta oba vrhova zelo priljubljena tudi za kolesarske navdušence, pa tudi za nekoliko bolj razvajene Italijanske sosede, ki  se skoraj do vrha pripeljejo v jeklenih konjičkih in obiskujejo naše planinske koče, ter si ob čudovitih razgledih privoščijo dobro kosilo.

Izhodišče za pot: Podgorje 45.5353, 13.9435

4. Golica (1835 m)

Če sta Slavnik in Nanos dva od najbolj obiskanih in znanih vrhov na Notranjskem in Primorskem, pa je Golica, ki jo bom predstavil naslednjo, zagotovo najbolj poznana gora v Karavankah. Zelo verjetno je, da je to tudi najbolj obiskan vrh tega gorovja, vsaj v pomladanskih mesecih, ko jo za nekaj časa pobelijo nešteti opojno dišeči cvetovi ključavnic, oz. narcih.

Golica je gora v zahodnem delu Karavank, leži nad Jesenicami in je visoka 1835 metrov. Greben Golice je del glavnega grebena Karavank, ki je nekakšna naravna ločnica me Slovenijo in Avstrijo. Tako, kot tudi po drugih gorah, ki ležijo v glavnem grebenu Karavank, je tudi po vrhu Golice speljana državna meja.

Na južnem pobočju Golice, ravno nekje na gozdni meji na dobrih 1500 metrih nadmorske višine stoji koča pod Golico, ki je, glede na priljubljenost te gore, seveda ena najbolj obiskanih koč v našem visokogorju. Koča je odprta od aprila, pa do konca septembra. V koči je moč tudi prenočiti, prostora je za okoli 40 ljudi.  Prav pri koči, se nam začnejo odpirati čudoviti pogledi proti dolini Save Dolinke in nasproti ležečim Julijskim Alpam.

Pobočje Golice, nad 1500 metri pa vse do vrha gore prekriva obširen travnik, ki so ga v preteklosti domačini kosili. Danes pa travnik v zgornjem delu popasejo ovce, bolj spodaj pa jim pomagajo tudi krave.

Vse poti na Golico, s Slovenske strani gore so tehnično enostavne, lepe, zelo dobro uhojene in odlično označene oz. markirane. Najlažja pot, ki je hkrati tudi najkrajša se začne na sedlu Suha, kjer je med 2. svetovno vojno strmoglavilo sestreljeno letalo. Nanj danes spominja spominsko obeležje oz. spomenik. Kljub temu, da je to najkrajša in najlažja pot proti vrhu Golice, pa je najbolj oblegano izhodišče tisto ob koncu Jeseniških rovt oz. planine pod Golico.

Od tu, pa do vrha Golice boste potrebovali okoli 2 uri hoje. Pot se začne praktično pri koncu nekdanje naravne sankaške proge, kjer je tudi urejeno parkirišče. Po nekaj minutah hoje se sprehodimo tudi mimo rudniških jam, v katerih so nekdaj kopali železovo rudo.

V kolikor želite pot nekoliko skrajšati, se lahko z avtom zapeljete po cesti proti Javorniškemu rovtu in pustite avto pri spodnji postaji tovorne žičnice, kjer pot z izhodiščem v Jeseniških rovtah prečka omenjeno cesto. S tem boste 2 uri dolgo pot skrajšali za dobre pol ure.

Z vrha Golice, na kateri je tudi razgledna plošča, je zelo lep razgled proti Jesenicam in spodnjem toku Save Dolinke. Zelo lepo se vidi tudi del Ljubljanske kotline. Najlepši pogled pa je proti vrhovom Julijskih Alp, ki se začnejo vzpenjati na drugem bregu Save Dolinke. Čudovito se vidi tudi v nekdaj Slovensko dolino reke Drave, ki pa se že dobrih 75 let nahaja v Avstriji. Lepo je videti tudi nekatera Avstrijska smučišča in na severo-zahodu tudi nekaj tritisočakov.

Izhodišče za pot: Jeseniški Rovt 46.4706, 14.0599

5. Mežakla (1210 m)

Za naš predzadnji predlog za vzpon, ki je krajši, kot 2 uri, pa se bomo iz Golice in levega brega Save Dolinke preselili samo na njen desni breg, kjer leži visoka planota Mežakla. Po večini se planota dviguje do okoli 1100 metrov nad morjem. Najvišja točka pa je vrh Jerebitovec (tukaj najdeš opis poti na vrh), kateri je visok nekaj manj, kot 1600 metrov.

Pot na Mežaklo, na Škrbino, kot se imenuje tudi razgledna točka na njenem vrhu, se začne v Podmežakli, nedaleč stran od Jeseniške ledene dvorane. Pot je sicer tehnično zelo enostavna in ves čas poteka po lepi gozdni stezi, ki pa je precejšen del vzpona kar lepo strma. Po prihodu na planoto nas pot popelje mimo spomenika padlim partizanom.

Nekoliko naprej, vas ob poti smerokaz usmeri po stopnicah navzdol, kjer je obnovljena baraka, v kateri je bila v času 2. svetovne vojne, prva vojaška bolnišnica na Gorenjskem. Bolnišnica je zelo dobro skrita in verjetno je tudi zaradi tega sile zla niso uspele najti.

Le kakšnih 10 minut od smerokaza pa potrebujemo še do našega cilja, oz. Škrbine. Ob razgledni točki je tudi televizijski oddajnik, ki je bil ob mojem obisku te razgledne točke precej glasen (ventilatorji), tako da kakšnega miru in tišine tu ne pričakovati. Je pa razgled prek navpičnih sten Mežakle v dolino prav neverjeten. Praktično pod nogami nam ležijo celotne Jesenice in dolina Save Dolinke. Tudi pogled na drug breg, kjer vidimo zahodni greben Karavank, vse od Begunjščice pa do Kepe. Še posebej je lep pogled na Stol in zgoraj opisano Golico.

Izhodišče za pot: Podmežakla 46.4336, 14.0448

6. Soteska Pekel pri Borovnici (680 m)

Iz Julijskih Alp, pa se bomo preselili na skrajni južni del Ljubljanskega barja, kjer se v notransko hribovje zajeda kotlina, po kateri teče potok Borovniščica. Omenjeni potok izvira precej višje, v bližini naselja Otave, ki leži med Cerknico in Rakitno. Pot Borovniščice do Ljubljanskega barja je precej pestra in razgibana. Predvsem soteska Pekel z neštetimi brzicami in 5 slapovi je verjetno najlepše delo, ki ga je izoblikovala narava v okolici Ljubljane.

Nekaj odličnih idej za družinske izlete v okolici Ljubljane lahko najdeš tu.

Pot po soteski Pekel je med vsemi potmi, ki smo jih danes pogledali tehnično najbolj zahtevna. Sicer ni nič posebnega, a vseeno je označena, kot tehnično zahtevna pot. Zato vam ob obisku te soteske priporočam, da ste primerno obuti in da vzpona po soteski ne podcenjujete, klub temu, da se le-ta nahaja v okoli Ljubljane in ne v osrčju Alp.

Pot po soteski, ki je zelo lepo urejena in označena, se začne okoli 500 metrov pred gostiščem Pekel, tam je urejeno veliko parkirišče. Do gostišča vodi asfaltna cesta, od gostišča naprej pa pot, ki se sprva položno vzpenja, a po kakšnih 10ih minutah hoje, se vse skupaj postavi precej bolj po konci. Pot med 2. in 4. slapom v dveh ločenih odsekih potekata po stopnicah, ki so precej strme in za večino psov nepremostljiva ovira.

Za pot po soteski boste potrebovali okoli 90 minut. V kolikor veliko fotografirate in radi posedate ob vodi, pa se ta čas lahko zelo hitro podaljša tudi na 2, 3 ure, ali več. Če boste sotesko obiskali v poletni pripeki, vam svetujem, da si s seboj vzamete tudi kopalke in kakšno brisačo, saj je v soteski kar nekaj primernih bazenčkov, kjer lahko v prijetno hladni vodi osvežite svoje telo.

Pekel je zelo primeren tudi za vse tiste, ki iščete ideje za hiter popoldanski, ali pa dopoldanski skok v naravo. Iz Ljubljane, pa do soteske, boste z avtom potrebovali okoli 30 minut vožnje.

Izhodišče za pot: Parkirišče pred Peklom 45.8963, 14.3789

Tako, to je bilo 7 super predlogov za pohode v naravi, za katere boste potrebovali manj, kot 2 uri zmerne hoje. Predlogi so si med seboj precej različni in verjamem, da neglede na to, kdo ste, ste lahko našli kakšno zanimivo idejo tudi zase.

Želim vam varen in strumen korak in pojdite Vnaravo!