Hribi pozimi – 12 super idej

Za mnoge visokogorje predstavlja velik izziv že v poletnem času. Vendar nas ni malo takšnih, ki zelo radi v hribe zahajamo tudi v času zime. Snežna odeja, spokojna speča narava in nizke temperature dajo čarobnosti hribov še nekaj posebne, drugačne energije, kot jo imajo poleti. Poglejmo si, katere destinacije so med najbolj priljubljenimi in lahko dostopnimi v tem delu leta.

Med najbolj priljubljenimi hribi pozimi so Komna, Možic, Velika planina, Snežnik, Konj, Virnikov Grintovec, Dovška baba, Kamniško sedlo, Debela peč, Viševnik, Raduha in Stol. Seveda bi lahko k tem hribom dodali še kakšen dodaten vrh, a raje nekoliko podrobneje poglejmo 12 tokratnih predlogov.

Če iščete še več idej za zimsko pohajkovanje po naših vršacih, vam predlagam, da si preberete še članke z naslovi Lahke zimske ture, Najlažja pot na Ratitovec, Hribi 2 uri hoje, Kam v hribe za vikend, Lahke planinske poti, Trije najlažji 2000 v Karavankah in Dleskovec in Dleskovška planota.

Ideje za malce zahtevnejše zimske vzpone pa najdete v člankih in videih Grintovec, Mala Mojstrovka, Vrtača po Y grapi, Begunjščica, zimski vzpon, Turska gora skozi žleb, Zimski Špik.

Komna

• Izhodišče: Koča pri Savici (46.2896, 13.8022)
• Čas vzpona: 2 uri 30 min
• Zahtevnost: Lahka
• Višinska razlika: 880 m
• Višina izhodišča: 650 m
• Višina Viševnika: 1530 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bomo prišle tudi pohodne derezice.

Pot na Komno je ena najbolj priljubljenih pohodniških poti v našem visokogorju. Zelo dobro je obiskana skozi celotno leto. Roko na srce, sama pot na Komno ni ravno najlepša (kar se tiče razgledov) in mnogi pravijo, da je celo dolgočasna. Je pa Komna ena od lepših izhodišča za najrazličnješče ture po Julijskih alpah, tako v zimskem, kot predvsem v kopnem delu leta. Če v obzir vzamemo še dejstvo, da sta na Komni dve planinski koči, in je dom na Komni odprt skozi celotno leto, potem je razumljivo, zakaj je vzpon od Savice na planoto na koncu Bohinjske doline eden od najpriljubljenejših pri nas.

kot rečeno je Komna tudi križišče zelo priljubljenih pohodnih poti. Od tu se lahko odpravite proti Krnskim jezerom in Krnu, pa proti Triglavskim jezerom in Triglavu. Nedaleč stran je tudi Lepa Komna z najhladnejšo točko v Sloveniji. Tudi Bogatin, kjer se začne greben priljubljenih južnih Bohinjskih gora je precej blizu. Pa smučišče Vogel, Tolminski Kuk, Podrta gora in še številne druge dobro obiskane poti potekajo mimo Komne. Tudi naša najdaljša planinska pot, Slovenska Transverzala pohodnika popelje tod mimo.

Čeprav je Komna ena najbolj priljubljenih destinacij, pa za razliko od ostalih priljubljenih ciljev, nima številčnih izhodišč. Praktično vsi, se na Komno odpravijo z izhodišča, ki leži blizu izvira Save Bohinjke, s parkirišča pri slapu Savica.

Dom na Komni pa ima poleg tega, da je odprt vse dni v letu še nekaj dodatnega razkošja, ki ga planinci v večini ostalih planinskih koč nismo deležni. Koča je zelo dobro opremljena, priklopljena na električno omrežje, gostje imamo tudi možnost uporabe tuša, sobe so ogrevane, do koče je speljana tovorna žičnica, s katero lahko, kolikor želite, proti koči pošljete tudi svoje stvari.

Dom na Komni in bližnja koča pod Bogatinom sta namreč v zimskem času izjemno priljubljeni pri turnih smučarjih, ki si navadno svojo opremo na planoto pošljejo kar z vlečnico. Verjetno je to dobra rešitev tudi za družine, ki si želijo nekaj dni preživeti v objemu gora, a težko v nahrbtnike natovorijo vse, kar bodo v tistih dneh potrebovali…

Dom na Komni je postavljen na skrajnem robu planote Komna in ima zelo lep razgled na del Bohinjskega jezera in dolino Save Bohinjke. Z doma, ki se ga vidi tudi iz doline je lep razgled tudi na vse bližnje vrhove, pa na smučišče Vogel, Odpira pa se nam tudi pogled proti najvišjim vrhovom v Karavankah.

Pot do doma na Komni je sicer zelo enostavna, lepa, široka in primerna praktično za vse, tudi za vaše najmlajše planince. Speljana je po stari vojaški mulatjeri, ki je v času 1. Svetovne vojne služila, kot oskrbovalna pot za največje zaledne oskrbovalne postaje Avstro-ogrske vojske.

Dom na Komni je tudi v zimskem času lahko dostopen in za vzpon v normalnih razmerah ne potrebujete posebne zimske opreme. Tudi strah pred morebitnimi plazovi na tej poti je odveč. Zagnani planinci pa pot do doma tudi hitro zgazijo, tako, da boste po večini lahko hodili po lepo utrjeni snežni gazi že dan po večji pošiljki snega.

Zaradi svoje lege je Komna zelo priljubljeno izhodišče za številne turne smučarje, krpljarje in klasične pohodnike tudi v zimskem času. Na voljo so številne daljše in krajše poti po planoti in proti bližnjim vrhovom. Praktično vsakdo lahko tu najde nekaj zase tudi v času zime.

Možic

• Izhodišče: Soriška planina ()
• Zahtevnost: Lahka
• Čas vzpona: 1 ura 15 min
• Višinska razlika: 325 m
• Višina izhodišča: 1277 m
• Višina Možica: 1602 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Prelaz prek Soriške planine je 2. najvišji cesti prelaz v naših alpah. Tu je tudi meja med alpskim in predalpskim svetom, med Primorsko in Gorenjsko…

Soriška planina pa je tudi odlično izhodišče za številne izlete, predvsem je priljubljen ogled ostankov Alpskega zidu oz. bunkerjev na nekdajni Rapalski meji.

Pozimi se Soriška planina spremeni v živahno smučišče, ob tem pa je to tudi priljubljen teren za številne turne smučarje, pohodnike in vse, ki radi uživate v naravi.

Vzpon do Možica in pohod po grebenu do Lajnarja in nato spust nazaj na prelaz, je lahko zelo lepa ideja za užitke na snegu, prekrasnih razgledih in edinstveni naravi.

Z Mio sva v tokratnem videu opravili prav zgoraj omenjeni krog, kljub ne najlepšemu vremenu, pa sva bila vseeno nagrajena z enkratnimi razgledi na Triglav, Stol, Porezen… in tudi morje.

Več o Soriški planini in izletu pa najdtete na povezavi.

Velika planina

• Izhodišče: Spodnje Petrovo (46.2696, 14.6214)
• Čas vzpona: 3 ure 15 min
• Zahtevnost: Lahka označena pot
• Višinska razlika: 1000 m
• Višina izhodišča: 700 m
• Višina Viševnika: 1600 m
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Velika planina je zagotovo najbolj obiskana slovenska planina. Zelo priljubljena je tako pri slovenskih, kot tudi pri turistih iz tujih držav.

Tokrat smo se vzpona na nekaj več kot 1600 metrov visoko planoto lotili iz Stahovice, sicer smo avte pustili malce nad zaselkom Spodnje Petrovo, od tam pa nas je čakalo okoli 3 ure vzpenjanja po prijetni planinski poti.

Velika planina nas je sicer pričakala v megledni podobi, tako da smo jo kaj hitro popihali v Črnuški dom na zasluženo malico… med tem pa se je tudi zunaj razjasnilo in naš izlet smo podalšali do Velike planine…

Snežnik

• Izhodišče: Sviščaki (45.5742, 14.401)
• Čas vzpona: 2 uri
• Zahtevnost: Lahka
• Višinska razlika: 550 m
• Višina izhodišča: 1240 m
• Višina Viševnika: 1796 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

O vzponu na Snežnik sem na tem blogu že pisal. Vendar pa je zimski vzpon na ta vrh vseeno povsem drugo doživetje. Moj prvi vzpon na ta skoraj 1800 metrov visoki vrh sem opravil v zimskem času, ko je bilo zares veliko snega in je bil vrh Snežnika povsem pokrit z nekaj metrov debelo snežno odejo. Takšna kulisa je v sončnem in lepem vremenu nekaj, kar si gotovo želi doživeti vsak ljubitelj pohodništva in narave.

Tudi vzpon na Snežnik je podobno, kot vzpon na Komno tehnično zelo enostaven in prijazen tudi za tiste fizično manj pripravljene pohodnike. Če vzpon na Snežnik primerjamo z ostalimi vzponi, ki jih v tem blogu opisujem, je ta vzpon zagotovo najlažji, kar se tiče kondicijskega dela. Je pa morda lahko za odtenek tehnično bolj zahteven, kot tisti na Komno, vendar v normalnih zimskih razmerah tudi ne potrebujete posebne zimske opreme.

Za zimski vzpon na Snežnik vam priporočam, da si za izhodišče izberete Sviščake. To je idilično počitniško naselje na Snežniški planoti. Vasica, kjer je bilo včasih tudi priljubljeno smučišče leži na okoli 1250 metrih nadmorske višine. V dobrih zimah je tu brez težav lahko tudi več kot meter debela snežna odeja. Sviščaki so zelo priljubljena izletniška točka za družine predvsem v zimskem času, ko je tod okoli kar precej možnosti za takšne in drugačne užitke na snegu.

Na vrhu najvišjega slovenskega vrha izven Alpskega sveta je planinska koča, ki je odprta v poletni sezoni, izven nje pa ob lepih koncih tedna. Vzpon na Snežnik je ob lepih dnevih, obsijanih s soncem, eden najlepših na sploh. Lahek dostop, velike količine snega, čudoviti razgledi, prava zimska, visokogorska idila, ki jo lahko z malo truda izkusi praktično vsak. To so tudi razlogi, da je Snežnik izjemno priljubljen tudi med turnimi smučarji in krplarji.

Po drugi strani, pa je lahko Snežnik v malo manj lepem vremenu prava mala nočna mora. Glede na bližino morja, so tu tudi vetrovi podobno močni, kot ob morju. Hitrosti vetra na Snežniku brez težav presežejo hitrosti 150 km/h. Vrh Snežnika je v zimskem času lahko pogosto odet tudi v megleni objem. Kljub temu, da je povsod okoli lahko sončno vreme. V takšnih razmerah, ko močno piha in je megleno, pa si na Snežnik ne želite iti. V trenutku se lahko zgubite in neizprosen veter, temperature globoko pod 0, naredijo ta v lepem vremenu, enostaven sprehod podoben ledenemu peklu. Zato vam zares toplo priporočam, da se na zimski Snežnik odpravite v lepem vremenu. Poleg vsega, pa je celotna planota prepredena s številnimi jamami in brezni, ki so, v kolikor zaidete s poti, lahko zelo nevarni in tudi usodni.

Razgled s Snežnika je po mojem mnenju primerljiv z najlepšimi razgledi v Alpah. Osamelec, ki se visoko dviga nad vsem ostalim v okolici je odlična razgledna točna za pogled proti Kvarnerskemu zalivu, delu Hrvaške, v lepem vremenu pa naj bi se videlo celo do Bosne. Kljub temu, da smo na robu Slovenskega ozemlja, pa s Snežnika vidimo praktično polovico Slovenije.

Konj

• Izhodišče: Kraljev hrib (46.3059, 14.6092)
• Čas vzpona: 2 uri 30 min
• Zahtevnost: Lahka označena pot
• Višinska razlika: 1250 m
• Višina izhodišča: 540 m
• Višina Viševnika: 1803 m
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Konj je precej priljubljen in lahko dostopen vrh na robu Kamniško Savinjskih alp, s katerega lahko uživamo v pogledu na najvišje vrhove tega gorovja. Izjemno lep pogled imamo tudi na Veliko planino, proti Deski, Velikemu vrhu ter planinskim potem na tamkajšni planoti.

Vzpon proti današnjemu cilju sem začel v dolini Kamniške Bistrice, na Kraljevemu hribu, ki je tudi spodnja postaja kabinske žičnice, ki pelje do najbolj priljubljene in obiskane planine v Sloveniji- Velike planine.

Prvi del vzpona je precej enoličen, saj poteka po gozdu, ob hudourniški strugi, po prihodu na planino Dol in nato tudi višje po vzponu pa se nam poplačajo vsi napori, saj je narava tu zgoraj zares enkratna.

Virnikov Grintovec

• Izhodišče: Zgornje Jezersko (46.3953, 14.4991)
• Čas vzpona: 2 uri 15 min
• Zahtevnost: Lahka označena pot
• Višinska razlika: 800 m
• Višina izhodišča: 880 m
• Višina Virnikovega Grintovca: 1654 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Virnikov Grintovec je še eden od vrhov, ki obiskovalcu ponuja enkratne razglede na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih alp. Vrh je v letnih razmerah enostavno dostopen in primeren tudi za družinske izelte, v zimskem času pa je precej odvisno od razmer, v kolikor je veliko snega, je potrebna tudi polna zimska oprema.

Vrh sicer leži v Karavankah, a precej veličasnejši pogledi se nam odpirajo na stran KSA, vendar tudi pogled proti grebenu Košute ni od muh.

Vzpon sem začel na Zgornjem Jezerskem, pri cerkvi Sv. Ožbolta, od koder nas table sprva povabijo na rob pašnikov in nato v gozd in proti vrhu 1654 metrov visokega vrha.

Dovška baba

• Izhodišče: Erjavčev rovt (46.479, 13.963)
• Čas kroga: 4 ure 30 min
• Zahtevnost: Lahka označena in neoznačena pot
• Višinska razlika: cca 900 m
• Višina izhodišča: 1060 m
• Višina Viševnika: 1891 m
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Dovška Baba je izjemno priljubljena gora v glavnem grebenu Karavank. Zahodno od nje je Kepa, 3. najvišji vrh gorovja, vzhodno od nje pa Golica, verjetno najbolj prepoznan vrh najdaljšega gorovja v Sloveniji.

Sicer se lahko na Dovško Babo povzpnete iz več izhodiššč, a Erjavčev rovt mi je všeč zato, ker je moč od tam narediti čudovito krožno turo, pa tudi to izhodišče ni tako zelo priljubljeno, kot tisto iz Dovij.

Kamniško sedlo

• Izhodišče: Parkirišče pri koči v Kamniški bistrici (46.3271, 14.5893)
• Čas vzpona: 3 ure 30 min
• Zahtevnost: Lahka
• Višinska razlika: 1260 m
• Višina izhodišča: 600 m
• Višina Viševnika: 1864 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bomo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Podobno, kot je Komna v Julijskih Alpah je Kamniško sedlo v Kamniških Alpah. Praktično ni dneva, da se na to priljubljeno točno nebi podal vsaj kak pohodnik. Tudi v zimskem času je pot do Kamniške koče, ki leži nekaj 10 metrov pod vrhom sedla, navadno shojena že v jutranjih urah.

Pot na Kamniško sedlo tehnično ni ne vem kako velik zalogaj. Pot je podobna, tisti na Snežnik, le da je v zadnjem delu nekoliko bolj strma. Če pot v normalnih zimskih razmerah tehnično ni zahtevna, pa je fizično lahko za marsikoga prevelik zalogaj.

Od koče v Kamniški bistrici pa do koče na Kamniškem sedlu boste morali premagati več, kot 1200 višinskih metrov. In v kolikor niste navajeni hoje v snegu in tudi vaša fizična pripravljenosti ni na nekem zglednem nivoju, bo morda vzpon za vas prenaporen. Vseeno pa je se lahko vzpona lotite in v kolikor boste videli, da do vrha ne boste zmogli, se brez težav vzpnete samo do Jezerc, ali pa se obrnete že kje nižje.

Tudi ob zimskem vzponu na Kamniško sedlo boste sorazmerno zelo varni pred snežnimi plazovi. Vendar vam vseeno svetujem, da počakate kak dan ali dva in se vzpona ne lotevate že dan po obilnem sneženju. Možnost, da se sproži kak plaz je sicer zelo majhna, a ker nikoli ne veš, je bolje, da ne izzivate, še posebej, če v takšnih razmerah niste domači.

Razgled iz Kamniškega sedla je prava paša za oči. Na eni strani pod vami leži Ljubljanska kotlina, če pa se obrnete na drugo stran, pa se pod prepadnimi stenami globoko pod vami nahaja ena najlepših Alpskih dolin v Sloveniji, Logarska dolina. Seveda so pogledi na bližnje vrhove Kamniško –Savinjskih Alp izjemni. V kolikor ste izkušeni in imate primerno opremo je to tudi lepo izhodišče za skok na Brano ali pa tudi še kašen drug, bolj zahteven vrh v bližini.

Podobno, kot vse tukaj opisane destinacije, je tudi Kamniško sedlo zelo priljubljeno pri turnih smučarjih.

Debela peč

• Izhodišče: Križišče kjer se zavije proti Šport hotelu (46.3414, 13.9611)
• Čas vzpona: 3 ure 30 min
• Zahtevnost: Lahka označena pot
• Višinska razlika: 750 m
• Višina izhodišča: 1280 m
• Višina Viševnika: 2014 m
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bodo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Debela peč je zagotovo med 3 najlažjimi dvatisočaki v Sloveniji in vzpon na vrh 2014 metrov visokega vrha je po mojem mnenju primeren tudi za družinske izlete, seveda v primernem vremenu.

V kolikor si za izhodišče izberete Medvedjo konto, potem je vzpon še za kakšno uro in pol krajši kot ta na posnetku.

Sicer pa je Debela peč najbolj vzhodni dvatisočak v Julijskih alpah, pohodniku ponuja krasne razglede na Karavanke in seveda predvsem Julijske alpe, vidimo pa tudi glavne vrhove KSA, Gorenjsko ravnino…

Viševnik

• Izhodišče: Rudno polje (46.3458, 13.9236)
• Čas vzpona: 2 uri
• Zahtevnost: Lahka
• Višinska razlika: 700 m
• Višina izhodišča: 1350 m
• Višina Viševnika: 2050 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bomo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Če so bili prvi trije predlogi za zimski izlet v visokogorje nižji od 2000 metrov, bo druga polovica predlogov višja od te, za mnoge, magične meje. Začeli bomo na najnižjem izmed 3. Viševnik je s svojimi 2050 metri višine pravi magnet za številne pohodnike. Ne vem natančno, vendar ne bom veliko zgrešil, če rečem, da je Viševnik, če ne najbolj obiskan dvatisočak v Sloveniji, pa vsaj med 3. najbolj obiskanimi.

Kljub temu, da je Viševnik za okoli 200 metrov višji od Kamniškega sedla, pa boste za vzpon na ta vrh morali premagati skoraj za polovico manj višinskih metrov, kot jih je potrebno ob vzponu na Kamniško sedlo. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj je Viševnik tako priljubljen. Seveda k tej priljubljenosti veliko dodata tudi čudovit razgled in pa sorazmerno zelo enostaven in hiter dostop, v vseh letnih časih.

Zimski vzpon na vrh tega priljubljenega hriba je tudi sorazmerno precej enostaven. Veliko je sicer odvisno od vremenskih razmer, količine snega in shojenosti poti, a ob normalnih vremenskih razmerah in stabilni snežni podlagi je vzpon na Viševnik lahko zelo prijeten in primeren praktično za vsakega planinca.

Velika večina ljudi svoj vzpon prične na snežnem stadionu na Rudnem polju. Od tu nas dobro označena pot popelje po gozdni cesti do smučišča, tam pa nas bodo table in markacije usmerile na levo stran smučišča. Ob smučišču se bomo sprva zmerno vzpenjali do konca prve žičnice, ob drugi žičnici pa se vzpon postavi nekoliko bolj pokonci in z 2 ali 3 kratkimi odseki ne popušča praktično do vrha. Nekoliko višje od smučišča se gozd začne počasi redčiti in pot postaja vedno bolj razgledna. Sprva se nam odpirajo čudoviti pogledi na Pokljuško planoto in ne tako oddaljene Karavanke, malo višje, ko pridemo na manjše sedlo, pa se nam odpre pogled tudi na velik del južnih Bohinjskih gora, proti Komni, Kamniškim Alpam…

V poletnem času nas tu pot zapelje v pas ruševja, vendar je pozimi le-to navadno skrito pod debelo snežno odejo. Od tu vidimo praktično celoten vzpon, ki ga še imamo pred seboj. Pot do vrha je sicer sorazmerno strma, a tehnično zelo enostavna. Paziti je potrebno le, ko pridemo na vrh grebena, da nismo preveč radovedni in ne stopamo preveč na rob, saj je lahko na prek grebena veter napihal pas snega, ki pa se lahko pod vašo težo udre in nesreča je tu…

Za vzpon na Viševnik se sicer priporoča, da se opremljeni s derezami in cepinom, vendar jih sam še nikoli nisem potreboval. Priporočam vam, da ju imate s seboj za vsak slučaj, v kolikor pa te opreme nimate, pa imejte v nahrbtniku vsaj pohodne derezice. Marsikdo izmed izkušenih planincev se z menoj ne bo strinjal in bo trdil za pohodne derezice niso za visokogorje, a moje mnenje je, da so le-te lahko zelo uporabne na takšnih in podobno enostavnih vzponih. Seveda ob tem, da znamo preceniti razmere in svoje sposobnosti. To isto pa velja tudi, če smo opremljeni s pravimi derezami in cepinom.

Glede na to, da se z Viševnikom začenjajo vrhovi v Julijskih Alpah, ki so višji, kot 2000 metrov, ni presenečenje, da je razgled z vrha čudovit. Poleg tega, da je od tu eden najlepših pogledov na Triglav, pa nas bodo očarali razgledi na vse strani neba. Karavanke, Kamniško – Savinjske Alpe, greben južnih Bohinjskih gora, Veliki in Mali Draški vrh, Tosc, Ablanca in še številni drugi vršaci v bližnji in dalni okolici. Ob lepem vremenu se v daljavi vidi tudi naš današnji drugi vrh, Snežnik.

V kolikor ste malo bolje pripravljeni in so razmere prave, lahko vzpon na Viševnik opravite v križni turi, prek Jezerc in Srenskega prevala, na Viševnik in spust v dolino po prej opisani poti.

Raduha

• Izhodišče: Vas Strmec (46.3947, 14.7617)
• Čas vzpona: 3 ure
• Zahtevnost: Lahka
• Višinska razlika: 1040 m
• Višina izhodišča: 1040 m
• Višina Raduhe: 2062 m
• Zahtevnost: Lahka
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bomo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin.

Raduha je zagotovo najbolj priljubljen dvatisočak na Savinjskem koncu Kamniško- Savinjskih Alp. Prav mogoče pa tudi v celotnem gorovju. Na ta prijazen 2062 metrov visok vrh se lahko podate s številnih izhodišč. Danes se bomo na vrh podali z enega bolj priljubljenih in pozimi tudi dostopnih izhodišč. To je izhodišče Radušnik, pri isto poimenovani kmetiji. Tu urejenega parkirišča sicer ni, vendar lahko ob cesti precej enostavno pustite avto, brez, da bi motili promet.

Izhodišče je na višini okoli 1000 metrov. Pot proti vrhu pa je ves čas odlično označena in tudi zelo dobro uhojena. Vzpon na Raduho je v tehničnem smislu zelo enostaven, podobno pa je tudi kar se tiče fizične napornosti. Vzpon na Raduho je v primerjavi s tistima na Stol in Viševnik precej bolj zmeren. Pot se le redko močno postavi navkreber.

Kmetije na pobočju Raduhe so po večini postavljene na čudovitih sončnih legah in imajo po večini tudi zelo lepe razglede proti Savinjski dolini in širše. Pot proti Raduhi nas iz teh s soncem obsijanih razglednih pobočij sprva popelje v gozd a že nekje po uri hoje, pridemo do zelo lepe dolinice, na kateri je tudi planinska koča na Loki. Od tu naprej se začnejo odpirati neverjetni razgledi. Sprava bolj proti Savinjskemu koncu in proti Dolenjski, kasneje, ko se vzpnemo do vrha grebena, pa se nam odpre pogled tudi proti Gorenjskim vršacem, Koroški, Ljubljanski kotlini, Logarski dolini…

Zimski vzpon na Raduho je super izkušnja, ki je lahko primerna za večino ljudi, ki imajo dovolj kondicije in potrebno opremo. Sicer se priporoča, da imate s seboj cepin in pa dereze, vendar jih v lepem vremenu, v stabilnem in ne povsem trdem ali zaledenelem snegu ne boste potrebovali. Večini pa bodo zelo prav prišle pohodne derezice, saj bo korak bolj stabilen in z manj zdrsavanja boste potrošili precej manj energije.

Stol

• Izhodišče: Valvasorjev dom (46.426, 14.1468)
• Čas vzpona: 3 ure
• Zahtevnost: Lahka
• Višinska razlika: 1050 m
• Višina izhodišča: 1180 m
• Višina Stola: 2236 m
• Oprema: Priporočam nepremočljive gojzdarje, gamaše in pohodne palice. Prav pa vam bomo prišle tudi pohodne derezice, seveda pa lahko vzamete s seboj tudi tiste prave dereze in cepin (odvisno od razmer).

Tudi o vzponu na Stol sem na tej strani že pisal, vendar smo takrat govorili o poletnem vzponu na ta vrh. Podobno, kot poleti, je tudi zimski vzpon na stol v lepih razmerah, ko je sneg stabilen, sorazmerno enostaven. Velika večina planincev Stol pozimi »napade« iz Valvasorjevega doma pod Stolom. V kolikor je snega toliko, da cesta do tam ni prevozna, pa je treba vzpon začeti nižje, v najslabšem primeru na parkirišču pri jezeru v Završnici (Poljana). Vzpon od tu vam bo vzel okoli uro in  pol več časa, kot od Valvasorjevega doma.

Podobno, kot tudi za ostala dvatisočaka je tudi za Stol priporočljivo imeti s seboj cepin in prave dereze. V večini primerov, če le ni zgoraj močno poledenelo in spihano, bodo dovolj tudi pohodne dereze, ali pa tudi teh ne boste potrebovali. Vendar pa se moramo zavedati, da smo v visokogorju in je bolje imeti s seboj kak kos opreme več, kot premalo. In v kolikor ugotovimo, da imamo kak kos opreme premalo in brez njega ne moremo varno nadaljevati poti, se je bolj modro obrniti. Brez skrbi, gora bo počakala…

Stol je tako poleti, kot tudi pozimi zelo priljubljena gora. Sicer so vsi pristopi sorazmerno fizično zahtevni, strmi a tehnično precej enostavni. Res pa je tudi, da za vzpon na najvišji vrh Karavank ne boste potrebovali zelo veliko časa. Vzpon je res da strm, a posledica tega je, da ste tudi hitro na vrhu.

Pot od Valvasorjevega doma je sprva položna, ampak samo do Žirovniške planine, kjer se usmerimo levo proti vrhu Stola. Od tu, pa praktično povsem do vrha Stola, je pot strma in strmina le redko popusti, pa še to le za nekaj 10 metrov, potem pa spet navzgor… A naj vas ne skrbi, večji del poti nas spremljajo čudoviti razgledi in ob postankih in lovljenju sape nam ne bo hudega.

Stol ima dva vrha, na vzhodnem, ki se imenuje Mali Stol je postavljena tudi planinska koča poimenovana po našem največjem pesniku, ki je bil rojen praktično ob vznožju te gore. Koča je odprta v poletnem delu sezone.

Stol je eden najbolj razglednih vrhov v Sloveniji. Na vzhodu vidimo Vrtačo in Begunjščico, pa greben Košute, ter ostale bližnje vrhove Karavank, Nekoliko dlje proti jugo-vzhodu se dvigujejo proti nebu Kamniško- Savinjske Alpe, levo od njih pa se vidi tudi najbolj vzhodni slovenski dvatisočak, Peco. V lepem in čistem ozračju se lepo vidi Menino planino, pa Kum in ostale hribe v Zasavju, kot na dlani imamo celotno Ljubljansko kotlino, ki se podaljša v obširno Gorenjsko ravnino.

Tu imamo tudi enega lepših pogledov na Bled, Jelovico, Mežakljo, Pokljuko in večji del severnih Julijcev. Vidimo tudi vse najvišje vrhove Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja, pa južni bohinjski greben, Golake in seveda v daljavi tudi Snežnik. Tudi pogled proti severu, kjer se navpične stene spuščajo v Avstrijo, je pogled prekrasen. Dolina Drave in številni vrhovi v bližnji in malo manj bližnji okolici so razgled, ki nam ga lahko ponudijo samo najvišji vrhovi Karavank.

Zaključek

Res je, da smo se danes sprehodili po precej enostavnih in pozimi zelo priljubljenih pohodniških točkah, vendar kljub enostavnosti je potrebno vedeti, da smo v visokogorju, da so razmere, sploh pozimi lahko zelo nepredvidljive in da nekaj, kar je danes prehodno brez težav, je lahko že jutri neprehodno.

Vsi opisani vrhovi (in sedlo) so v lepih in stabilnih razmerah dostopni brez posebne zimske opreme, vendar, kot omenjeno že v besedilu, vedno je bolje s seboj imeti nekaj dodatne opreme, ki je ne boste potrebovali, kot pa malo premalo opreme, ki jo bi potrebovali.

Želim vam varen korak in pojdite Vnaravo!