Izlet v Kamniško Savinjske Alpe

Izlet v Kamniško Savinjske Alpe

V Kamniško- Savinjske Alpe zaidem precej bolj poredko, kot na primer v Karavanke ali pa predvsem v Julijce. Ne vem točno zakaj, ampak ko se odpravim v hribe me pot v veliki večini primerov pelje proti Gorenjski. Morda je to zgolj navada, morda pa je to posledica, da sta dva od mojih starih staršev pristna Jeseničana in so bili otroški izleti na tisti konec sorazmerno pogosti.

Še dobro, da smo ljudje v hribih precej družabni in hitro spoznamo koga, ki te povabi na »svoj« konec… In občasno imam tudi sam takšno srečo. 1.1.2019 sem se s svojim mopsom Nelly odpravil na Kredarico in ob rahlem teku proti dolini se mi je za hrbet nalimal Mitja, ki ga takrat še nisem poznal. Od takrat pa do danes, pa sva z Mitjem opravila kar nekaj različnih družen. Srečala sva še na treningu boksa, kopali smo se v ledeni vodi in tudi šli na izlet v Kamniško- Savinjske Alpe.

Nič čudnega, saj je Mitja pristni Savinjčan in je pravi vodnik za spoznavanje Savinjskih vršacev. Tokratni izlet v Kamniško Savinjske Alpe smo opravili v zimskem času in sicer ob koncu decembra 2020, ko so bile naše gore lepo zalite s sveže zapadlim snegom. Nekaj dni pred našim izletom je bila ideja, da bi s pomočjo cepinov in derez splezali Turski žleb.

Mimogrede, če iščete ideje za podobne izlete v visokogorje, vam predlagam, da si preberete članke z naslovi Najlepši razgledi v Sloveniji, Trije enostavni dvotisočaki tudi pozimi in super enodnevni izleti nad 2000 metrov.

A bolj, kot se je bližal dan našega druženja, bolj je bilo jasno, da si tega vzpona ne bomo mogli privoščiti, saj je bilo novo zapadlega snega enostavno preveč in je bil le-ta po našem mnenju preveč nestabilen oz. povedano drugače, nismo želeli izzivati sreče.

A prvotna ideja, da se zapeljemo do izhodišča v Logarski dolini je ostala enaka (poleg Mitje in mene, je bil zraven še Blaž). Od tam pa smo se mimo enega lepših in višjih slapov v Sloveniji, podali proti osrčju Kamniško Savinjskih Alp. Slap Rinka nam s svojo pojavo pričara čudovito kuliso, še posebej v času, ko je najvišji izvir Savinje sorazmerno vodnat. Slap Rinka je z višino 90 metrov drugače 5. najvišji slap pri nas (vir: Atlas Sveta) in najvišji v Kamniško Savinjskih Alpah.

Od slapa, ki je od parkirišča oddaljen le dobrih 5 minut hoje, smo se prek potočka podali na markirano pot, ki vodi proti koči na Okrešlju. Pot je tudi v zimskem času zelo priljubljena in tudi hitro shojena. Med našim vzponom je bila na novo zasnežena a že zgažena. V takšnih razmerah je pot sicer precej enostavna in varna, a je na nekaj mestih vseeno potrebna previdnost. V razmerah, ko je sneg že zbit in tudi poledenel, pa je uporaba cepina in derez zelo priporočljiva.

Od slapu Rinka, pa do Okrešlja smo potrebovali nekaj manj, kot 45 minut hoje v zmernem tempu. Po uradnih časovnicah pa boste potrebovali še kakšnih 15 minut več. Nekje na sredini vzpona proti eni najbolj priljubljenih točk na Savinjski strani Alp se sprehodimo tudi mimo izvira reke Savinje. No ja, tu spominja bolj na potoček. Je pa Savinja, ki se 102 kilometra nižje, v Zidanem mostu izliva v Savo, najdaljša Slovenska reke, ki se začne in konča v Sloveniji.

Če je lahko pot do izvira Savinje v določenih razmerah tudi nevarna, pa je pot od izvira pa do Okrešlja speljana po prijetni gozdni stezici, ki se zmerno vzpenja. Pot nas skozi gozd pripelje do zelo lepe lesene koče, ki je v lasti gorsko reševalne službe. Tu se gozd nekoliko umakne in odprejo se nam čudoviti pogledi proti severnim stenam Kamniško Savinjskih vršacev.

Ob našem obisku je bila snežna odeja na Okrešlju debela okoli 70 centimetrov, malo višje, pa je bilo snega še precej več. Glede na razmere smo se odločili, da se usmerimo v smeri Savinjskega sedla, med potjo pa bomo videli, do kam nas bo sneg spustil. Razmere so bile idealne za turno smuko, ali pa gaženje s krplji, a tudi hoja oz. gaženje brez omenjenih pripomočkov je bil čisti užitek.

Po tem, ko smo se usmerili desno in se odmaknili od vseh sledi, ki so jih za seboj puščali številni turni smučarji (le-ti so bili vsi namenjeni na pobočje Turske gore), je pred nami ostala le vedno ožja dolina odeta v debelo plast snežne odeje. Vreme je bilo krasno, vrhovi so bili sicer še v primežu oblakov, vendar so bili ti vedno tanjši in redkejši. Sicer pa je bilo nebo praktično brez oblakov. Žal je v tem delu leta sonce tako nizko na nebu, da na Okrešelj sploh ne posije, tako da smo sončne žarke občudovali le na pobočju Mrzle gore.

Sicer uživam v gaženju po sveže zapadlem snegu, a je le to po s snegom prekritem ruševju, ko se ti noge udirajo do pasu in še dlje med veje, precej naporno in utrujajoče. Malo višje, ko smo se približevali točki, kjer se ti odpre pogled na Turski žleb, je začel vleči tudi precej mrzel in oster veter.

Snega je bilo tu verjetno že več, kot en meter in močan veter je na nekaterih koncih napihal debele zamete snega, ki pa jih v teh razmerah ni moč opaziti. Zato je gaženje še toliko bolj zabavo in ob naslednjem koraku nikoli ne veš, ali se ti bo udrlo do kolen, ali do pasu, ali še kaj globje.

Naš vzpon se je zaključil pod strmo steno Štajerske rinke, kjer smo vsi trije udeleženci vzpona družno ugotovili, da je bilo za ta dan in dane razmere vzpenjanja dovolj. Od tu navzdol je pogled na Okrešelj in Logarski kot, ter seveda na vse impresivne stene, ki ju obdajajo prav neverjeten. Morda me ta pogled spominja na pogled, ko se v podobnih razmerah vzpenjaš med planino zgornja Krma in se ozreš nazaj v dolino Krma. Vendar so stene ki obdajajo Okrešelj še višje in bolj impresivne, vsaj za moje oči.

Sestopi v snegu so mi od nekdaj nekaj posebnega. Čisti užitek, sploh, ko je precej strmo in gre v dolino kar samo. Težnost te potiska navzdol, sneg pa te zaustavlja. Če so razmere prave, ti kje še ravno prav zdrsne in se kar po gojzdarjih odsmučaš nekaj metrov… Ob sestopanju smo na svoji desni uživali tudi od vijuganju številnih turnih smučarjev, ki so za seboj puščali sledi v prej nedotaknjenem snegu.

Glede na razmere na vrhu našega vzpona, smo se odločili, da se bomo okrepčali nižje, tam kjer bo prostor primeren in bo po možnosti tudi zavetje. Tako da smo se spustili do že prej omenjene koče, ki pa je bila na našo srečo odklenjena in v njej so se greli nekateri turni smučarji. Fantje so bili zelo prijazni in seveda smo se jih hitro pridružili in v toplem zavetju čudovite v les odete koče pojedli svojo zasluženo malico in spili čaj. Druženje v takšnih kočah in z ljudmi, ki so pravi planinci, gorniki, alpinisti je vedno zabavno in polno smeha, dobre volje in zanimivih zgodbic. Seveda tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zelo hvaležen sem za takšne trenutke v svojem življenju.

Naš izlet smo zaključili z namakanjem v ledeni Savinji. No, bolj natančno, zaključila ta ga Blaž in Mitja, jaz pa sem ju raje opazoval in se zabaval ob strugi kristalno čiste reke.

Kamniško Savinjske Alpe so pravi biser, še posebej Logarska dolina, ki je kljub temu, da je v Sloveniji zares veliko neverjetno lepih dolin, modra celo najlepša. V letu 2020 je bil to šele moj 3. izlet v naše drugo najvišje gorstvo (spomladi sem bil na Kalškem grebenu in Storžiču) in verjamem, da bodo Kamniško Savinjske Alpe v letih 2021 in nato tudi 22, 23… na mojem »meniju« precej pogosteje, kot do sedaj.

Hvala Mitji in Blažu za prijetno druženje v hribih, vam pa želim veliko lepih trenutkov in pojdite Vnaravo!

Dodaj odgovor