Jalovec – Kralj slovenskih gora

Če je Triglav “vladar” slovenskega visokogorja in simbol Slovenije in je Škrlatica kraljica slovenskih gora, potem je Jalovec nesporni kralj gora na sončni strani alp in za mnoge najlepša gora v Sloveniji.

Jalovec je z 2645 metri 6. najvišja gora v Slovneiji (v kolikor štejemo tudi Mali Triglav kot samostojno goro), leži na samem zahodnem delu našega ozmelja, njegova severna stena končuje dolino Tamar, na zahodu se njegova pobočja strmo spuščajo v skrivnostno in malce pozabljeno dolino Loške Koritnice, proti jugu se z Jalovca spustimo v čarobno dolino Zadnje Trente, z vzhoda pa proti njegovemu vrhu vodi greben Mojstrovk, Šit in ostalih vrhov nad Tamarjem.

Poleg Jalovca v tem delu Julijskih alp kraljuje še Mangart, ki stoji na drugem “bregu” Loške Koritnice in skupaj tvorita dve mogočni skalnati gmoti, ki se dvigujeta več kot 2600 metrov visoko.

Podnaslovi v izletu

• Koliko časa se hodi na Jalovec
• Vzpon na Jalovec
  • Jalovec iz Zadnje Trente
  • Jalovec iz Vršiča
  • Jalovec iz Tamarja prek Kotovega sedla
  • Jalovec iz Tamarja prek Jalovške škrbine
  • Jalovec iz Loške Koritnice
• Jalovec krožne ture
• Razgledi z Jalovca
• Kdaj je najboljši čas za obisk Jalovca
• Zaključek

Mimogrede, v kolikor iščete še več idej za podobne vzpone v naše visokogorje, vas vabim, da si preberete članke kjer vas vabim na Grintovec, Triglav, Škrlatico, Mangart, Kanin, Špik, Prisojnik, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko in Jezersko Kočno, sicer pa lahko vse vzpone v visokogorje najdete v tem zavihku.

Koliko časa se hodi na Jalovec?

2. Vzpon na Jalovec

Na vrh Jalovca sicer vodita le dve markirani poti, ena iz Kotovega sedla, kamor se lahko vzpnemo iz Planice in Loške Koritnice in druga iz Jezerc, kamor pa lahko pridemo iz izhodišč v Loški Koritnici, Bavšici, Zadnji Trenti in na Vršiču.

Najkrajši in verjetno tudi najbolj priljubljen vzpon na Jalovec je iz doline Zadnja Trenta, mimo zavetišča pod Špičkom, kaj dosti pa ne zaostajata tudi vzpona iz Planice in Vršiča. Sicer pa so vsi vzponi na kralja slovenskih gora tehnično in fizično zelo zahtevni in vam bodo vzeli vsaj 6 ur vzpenjanja in še pribljižno toliko spuščanja.

Jalovec iz Zadnje Trente

Zadnja Trenta je po mojem mnenju najbolj pravljična dolina pri nas. Precej drzna trditev ob toliko čudovitih dolinah, ki jih premorejo naše alpe in tudi predalpski svet. Res je, da vseh dolin še ne poznam, a vseeno ima ta trditev trdne temelje v lepotah in doživetjih, ki jih lahko obiskovalec izkusi ob vstopu vanjo. Več o tem si lahko preberete v članku, ki govori o zgornji Trenti.

Izhodišče za vzpon na Jalovec je ob koncu ceste v Zadnji Trenti na parkirišču, ki je poznano tudi kot “Flori”. Planinske table nas tam usmerijo v desni breg, gledano po dolini navzgor, na tablah pa je označeno, da potrebujemo do zavetišča pod Špičkom 4 ure (malce pretirano, realno je vzpona za okoli 3 ure) in do Jalovca 5 ur.

Za razliko od večine vzponov, ki se začnejo v alpskih dolinah, kjer se pot še nekaj časa zložno vzpenja po dolini, je tukaj malce drugače, saj pot takoj zagrize v pobočje in se začne v serpentinah vzpenjati skozi gozd. Strmina prakrično ne popušča in nas sili v zmeren korak in globoko dihanje.

Po okoli 45ih minutah se vzpnemo do prvega križišča, kjer se držimo levo, v desno pa nas smerokaz povabi proti Vršiču. Po nadaljnih cca 30ih minutah hoje pa nas pot prvič zapelje iz gozda, na manjšo jaso, ki pa nakazuje, da se bo gozd počasi začel rečiti in umikati ruševju in travnikom.

V dobri uri in pol dosežemo še drugo križišče, kjer se nam iz leve priključi pot iz Bavščkega Grintavca (to pot si poglejte v tem videu). V kolikor ste prvi dan namenjeni le do zavetišča pod Špičkom, vas bo tukaj tabla z oznako 2 uri kar malce demotivirala, a brez skrbi, čez dobrih 15 minut pridemo do novega križišča, kjer se nam z desne priključi pot iz Vrščica, tam pa tudi že vidimo zavetišče in tablo za oznako zavetišče pod Špičkom 1 ura.

Roko na srce, zavetišče zgleda precej bližje, a se pot do njega kar “vleče” in na koncu bomo za vzpon res potrebovali okoli 1 uro. Že malce pred križiščem se nam začnejo odpirati čudoviti pogledi na okoliške vrhove, z vsakim nadaljnim prehojenim metrom pa so le-ti še lepši. Spremeni pa se tudi podlaga, saj se počasi preselimo na kamnito in gruščasto podlago.

Okoli 10 minut pred zavetiščem pridemo do novega križišča, kjer nas pot v desno povabi na Jalovec, če pa nadaljujemo naravnost pa bomo prišli do zavetišča. V kolikor je vaš cilj Jalovec, potem tu zavijete desno, kolikor pa potrebujete vmesno postajo, pa se le sprehodite do zavetišča…

V nadaljnih cca 15ih minutah se bomo povzpeli do prvih skalnatih sten in tudi jeklenic. Tu vam svetujem, da pospravite pohodne palice, lahko pa si nataknete tudi varnostne čelade in po želji tudi samovarovalni pas.

Od tu naprej se začne tehnično zahtevnejši del vzpona in praktično vse do vrha (s krajšim vmesnim predahom) nas bodo spremljali klini, jeklenice in strme skalnate stene. Da pa ne bo vse samo “težko” in “nevarno” pa nam bodo skalnate stene pričarale vedno lepše in lepše poglede proti osrčju Julijskih alp, v dolino Zadnje Trente, na zavetišče pod Špičkom…

Po dobrih 15ih minutah vzpona nas pot popelje na vzhodno pobočje Velikega Ozebnika, ki ga prečimo ves čas navzgor in rahlo v desno. Tukaj bo večina potrebovala krajše ali daljše oddihe za lovljenje sape in brisanje potu. z obratom za 180° in pogledi proti Triglavu, Razorju, Prisojniku, Kanjavcu… bo vse to veliko prijetnejše.

Pod vrhom Velikega Ozebnika se prvi zahtevnejši del vzpona zaključi in za kratek čas se pot poravna in deležni smo celo nekaj spusta. Ta del poti se imenuje Jezerca, na melišču pa se nam priključi še zadnja od poti, ki peljejo proti vrhu Jalovca iz južnega konca gore.

V kolikor si do sedaj na glavo še niste nadeli čelade, bo verjetno zdaj skrajni čas, saj nas do vrha čaka še zadnji zahtevnejši del poti. Predvsem prvi del vzpona do grebena je mestoma precej izpostavljen, veliko je tudi peska pod nogami in s tem večje nevarnosti za morebiten zdrs, zato previdnost in varen korak nista odveč.

Kmalu pa se pot preseli v nekakšen vsek in ni več tako izpostavljena, tako da se boste tudi tisti, ki imate težave z višino lahko malce bolj sprostili in uživali v vzponu.

Kakšnih 30 minut pod vrhom Jalovca pa pridemo na vrh grebena, kjer se nam odprejo fantastični pogledi na dolino Loške Koritnice, Kaninsko pogorje, greben Loške stene, Bavškemu Grintavcu, odpre pa se nam tudi pogled proti Primorski.

Od tu pa do vrha je pot precej enostavnejša in tudi fizično ni več tako naporna. Vrh Jalovca sicer deluje še precej daleč, a tik tak bomo pod njim, kjer pridemo še do zadnjega križišča, kjer se nam pridruži še pot iz Kotovega sedla. Tu je do vrha le še minuta ali dve vzpona.

Jalovec iz Vršiča

Verjetno ga ni Slovenca, ki nebi poznal našega najvišjega cestnega prelaza prek Vršiča. Ne samo, da ima cesta na vršič velik zgodovinski pomen, saj so jo med 1. Svetovno vojno gradili vojni ujetniki iz ruske fronte, ampak je to tudi zelo priljubljena turistična točka in eno najboljših izhodišč za izlete v visokogorje.

Za pot proti Jalovcu oz. zavetišču pod Špičkom se bomo sprehodili proti “primorskemu” koncu prelaza, pri trgovinici s spominki na desni strani ceste nas bodo table usmerile na pot, ki ji bomo sledili naslednjih nekaj ur.

Če gledmo v povprečju se bomo dobro polovico poti rahlo spuščali, drugo polovico poti pa se bomo malce strmeje vzpenjali. No prav zares pa se bomo za začetek strmeje spustili in prečili melišče, nato pa se bomo precej strmo povzpeli, a le za kratek čas. Po tem pa se začne zložno spuščanje dolgo skoraj 4 kilometre.

Večina poti sicer poteka po gozdu a na številnih mestih se nam odprejo zares fantastični pogledi, ki se nam ustavijo predvsem v dolini Zadnja Trenta, Bavškemu Grintavcu in vrhovih ter travnatih pobočjih v okolici.

Malce preden se začnemo vzpenjati pridemo do prvega križišča, kjer se v desno odcepi pot na Jalovec čez Jalovško Škrbino, te poti še nisem prehodil, a vem, da je tehnično zahtevnejša, kot tista mimo zavetišča.

Po nekaj minutah pridemo še do drugega križišča, kjer pa se levo odcepi pot proti dolini Zadnje Trente, v obeh primerih mi nadaljujemo naravnost proti zavetišču pod Špičkom.

Ravno tu nekje se rahel spust obrne v vzpon, ki se zaključi na vrhu našega cilja, 2645 metrov visoko, tako da se je potrebno prirpaviti in začeti počasi grizti kolena in malce globje dihati.

Po okoli 45ih minutah vzpona pridemo do novega križišča, ki pa je že zunaj gozda, tako da malce višje vidimo tudi zavetišče pod Špičkom (1 ura). Tudi tu nas usmerjevalne table ponovno povabijo proti Zadnji Trenti (2 uri), a mi ponovno vztrajamo na svoji poti in nadaljujemo naravnost.

Roko na srce, zavetišče zgleda precej bližje, a se pot do njega kar “vleče” in na koncu bomo za vzpon res potrebovali okoli 1 uro. Že malce pred križiščem se nam začnejo odpirati čudoviti pogledi na okoliške vrhove, z vsakim nadaljnim prehojenim metrom pa so le-ti še lepši. Spremeni pa se tudi podlaga, saj se počasi preselimo na kamnito in gruščasto podlago.

Okoli 10 minut pred zavetiščem pridemo do novega križišča, kjer nas pot v desno povabi na Jalovec, če pa nadaljujemo naravnost pa bomo prišli do zavetišča. V kolikor je vaš cilj Jalovec, potem tu zavijete desno, kolikor pa potrebujete vmesno postajo, pa se le sprehodite do zavetišča…

V nadaljnih cca 15ih minutah se bomo povzpeli do prvih skalnatih sten in tudi jeklenic. Tu vam svetujem, da pospravite pohodne palice, lahko pa si nataknete tudi varnostne čelade in po želji tudi samovarovalni pas.

Od tu naprej se začne tehnično zahtevnejši del vzpona in praktično vse do vrha (s krajšim vmesnim predahom) nas bodo spremljali klini, jeklenice in strme skalnate stene. Da pa ne bo vse samo “težko” in “nevarno” pa nam bodo skalnate snete pričarale vedno lepše in lepše poglede proti osrčju Julijskih alp, v dolino Zadnje Trente, na zavetišče pod Špičkom…

Po dobrih 15ih minutah vzpona nas pot popelje na vzhodno pobočje Velikega Ozebnika, ki ga prečimo ves čas navzgor in rahlo v desno. Tukaj bo večina potrebovala krajše ali daljše oddihe za lovljenje sape in brisanje potu. z obratom za 180° in pogledi proti Triglavu, Razorju, Prisojniku, Kanjavcu… bo vse to veliko prijetnejše.

Pod vrhom Velikega Ozebnika se prvi zahtevnejši del vzpona zaključi in za kratek čas se pot poravna in deležni smo celo nekaj spusta. Ta del poti se imenuje Jezerca, na melišču pa se nam priključi še zadnja od poti, ki peljejo proti vrhu Jalovca iz južnega konca gore.

V kolikor si do sedaj na glavo še niste nadeli čelade, bo verjetno zdaj skrajni čas, saj nas do vrha čaka še zadnji zahtevnejši del poti. Predvsem prvi del vzpona do grebena je mestoma precej izpostavljen, veliko je tudi peska pod nogami in s tem večje nevarnosti za morebiten zdrs, zato previdnost in varen korak nista odveč.

Kmalu pa se pot preseli v nekakšen vsek in ni več tako izpostavljena, tako da se boste tudi tisti, ki imate težave z višino lahko malce bolj sprostili in uživali v vzponu.

Kakšnih 30 minut pod vrhom Jalovca pa pridemo na vrh grebena, kjer se nam odprejo fantastični pogledi na dolino Loške Koritnice, Kaninsko pogorje, greben Loške stene, Bavškemu Grintavcu, odpre pa se nam tudi pogled proti Primorski.

Od tu pa do vrha je pot precej enostavnejša in tudi fizično ni več tako naporna. Vrh Jalovca sicer deluje še precej daleč, a tik tak bomo pod njim, kjer pridemo še do zadnjega križišča, kjer se nam pridruži še pot iz Kotovega sedla. Tu je do vrha le še minuta ali dve vzpona.

Jalovec iz Planice

Naslov za ta vzpon bi lahko bil tudi, Iz snežne kraljice na kralja slovenskih gora! Seveda Planico poznamo vsi, tako da o izhodišču ne bom izgubljal besed. Zapeljete se do Planice, parkirate nekje nasproti Velikanke in začnete svojo pot proti Tamarju. Pot do Tamarja je ravno pravšnja za ogrevanje, dolga okoli 45 minut, z rahlim naklonom…

V Tamarju za planinskim domom nas planinske table povabijo rahlo v desno, v smeri Jalovca in Ponc. Pot se še nekaj časa zelo zmerno vzpenja skozi gozd, v tem času se sprehodimo tudi mimo razpotja, kjer se v desno odcepi pot proti Poncam, mi pa kar naravnost proti koncu doline.

Ko pridemo iz gozda, nas čaka pa prva sprememba naklona, ravno nekje na tem mestu se pot strmeje vzpne in počasi preseli na melišče. sprva je pot še zelo lepa, kmalu pa pridemo na večje kamenje kjer bo tudi vzpenjanje malce bolj naporno in kar nekaj energije bo šlo v nič zaradi valečega se kamenja pod nogama.

Pot je odlično označena in tudi zelo dobro vidna. Po dobrih 2 urah in pol hoje pridemo do novega razpotja, kjer se lahko odločimo, ali bomo proti Kotovemu sedlu šli po melišču, ali mimo bivaka, sam vam svetujem, da se raje odločite za pot mimo bivaka, saj je bolj varna, pa tudi fizično bolj prizanesljiva, vzponi po melišču so vedno zelo naporni.

Pot tu zavije v desno in se precej strmo vzpne, iz doline se namreč začnemo vzpenjati po strmem pobočju, ki pa ni pretirano izpostavljeno, a previdnost pri hoji vseeno ni odveč, na tistih bolj kočljivih delih pa nam bo v pomoč tudi jeklenica. S pridobivanjem višine se nam odpirajo tudi vedno lepši pogledi na prehojeno pot in vršace, ki se dvigujejo nad Tamarjem.

Višje se pot usmeri proti levi in kmalu se znajdemo v ruševju, ki nas spremlja le kratek čas. Tu se pot tudi položi in kmalu se znajdemo na velikem platoju, kjer kraljuje trava in ogromne skale. Za eno izmed največjih je postavljen tudi bivak pod Kotovim sedlom, le-ta je od poti oddaljen okoli 50 metrov v desno smer. Pot se še nekaj časa zmerno vzpenja med skalami in nas pelje vedno bolj v desno smer, proti Kotovemu sedlu, pod sedlom se pot ponovno postavi bolj pokonci.

Na Kotovem sedlu nas čaka novo razpotje, prek sedla v dolino Loške Koritnice nas vodi pot proti Mangartu ali v dolino samo, mi pa se držimo levo v smeri Jalovca, do katerega imamo še okoli 2 uri in pol vzpona.

Sprva je vzpon še tehnično enostaven, saj se vzpenjamo po grebenu, oz. tik pod njim, skale po katerih hodimo imajo odličen oprijem, zato je vzpenjanje lahko precej hitro. Višje pot postane bolj kamnita in počasi pridemo pod ostenje Jalovca, kjer se preselimo v skalo, med kline in jeklenico.

Pot se tu postavi po konci in v pomoč pri premagovanju višine so nam številne jeklenice in klini. Prvi del vzopna poteka pod malim Jalovcem, po prečenju 2. ali 3. grape pa se preselimo pod 2645 metrov visokega kralja. V tem delu poti jeklenic ni prav veliko, saj tudi naklon stene po kateri se vzpenjamo ni pretiran, a vseeno dovolj strm, da pod sabo, kakšnih 1000 metrov nižje vidimo dolino Loške Koritnice. V kolikor ne marate takšnih prizorov, bo verjetno boljše, če gledate pred sabo in iščete markacije in usmerjevalne oznake, ali zgolj sledite osebi pred sabo.

Pot proti vrhu je speljana po poličkah in na mestih je precej slabo vidna, tako da je potrebno ves čas iskati markirne oznake in jim slediti, saj se lahko sicer hitro znajdemo v škripcih. Le kakšno minuto pod vrhom se nam z desne priključi pot iz Jezerc, nadaljujemo v levo in že se lahko veselimo prihoda na vrh…

Jalovec iz Planice prek Jalovške škrbine

Glede na to, da sem prvi del vzpona do bivaka na Kotovem sedlu opisal v zgornjih vrsticah, le-tega ne bom pisal še enrkat.

Sicer vam svetujem, da se tudi na turo prek Jalovške škrbine podate mimo bivaak na Kotovem sedlu, pa sva se z Leo odločila in se ture lotila po melišču. Pot po melišču je sprva se precej prijetna, a višje kot smo, večji je naklon, melišče postaja vedno mehkejše in pot vedno slabše vidna. Povsem na vrhu melišča, ko pridemo pod stene Jalovca je melišče zelo strmo in tudi precej “predelano” s strani hudournikov, ki so v preteklih ujmah “prileteli” za Jalovca.

Malce preden pridemo do stene, boste lahko videli sramežljivo stezico, ki preči melišče in nas popelje do stene, ker vas bodo pričakale tudi markacije. Le-te nas ob steni popeljejo malo višje, do razpotja, kjer nas usmerjevalna tabla opozori, da je pot skozi Ozebnik zaprta, mi pa se tam lotimo prečenja melišča, ki pa je v zadnjih letih bolj podoben ogromni strugi, kot pa melišču.

Na drugi strani struge sledi sorazmerno zahteven vzpon do vstopa v steno in s tem do prvih klinov. Po krajšem spustu nas pot pripelje do drugega odseka klinov in tudi prve jeklenice, zaradi katere je ta pot že nekaj let zaprta. Na jeklenici sta odruvana dva klina in jeklenica ni lepo napeta, a meni in Tei to ni predstavljalo večjih težav, po mojem mnenju je večji izziv prečenje “struge” in vzpon do prvih klinov.

Pot se od tu naprej za nekaj časa preseli v skalo, pretećno na kline in skobe. Proti vrhu sedla nas pospremi tudi nekaj jeklenic, a SVK nam na tem vzponu ne pride nevem kako prav, saj ga skoraj da nimamo kje uporabiti.

Malce pod sedlom strmina popusti in do sedla se lahko normalno sprehodimo. Markacije nas nato popeljejo kakšnih 50 metrov nižje, do razpotja, kjer se nam z leve priključi pot z Vršiča prek škrbine.

V lepem vremenu lahko uživamo v prekrasnih razgledih proti dolini Zadnja Trenta in vrhovom, ki jo obdajajo. Pot prek Jalovške škrbine po mojem menju tehnično ni tako zahtevna, kot vzpon od melišča do sedla, a vseeno nas po poti čaka kar nekaj klinov in izpostavljenih delov poti.

Proti vrhu Ozebnika se nato ponovno preselimo na melišče, ki nas pripelje do novega razpotja, z leve se nam nampreč pridruži pot, ki na Jalovec pelje mimo zavetišča pod Špičkom.

Od tu pa do vrha nas loči še okoli 45 minut vzpona, ki tehnično ni preveč zahteven… ja proti vrhu nas pospremi še odsek jeklenice, malce pa bo potrebno tudi poplezavanja, sicer pa smo težji del poti že opravili.

Pot nas višje pripelje do grebena, kjer se nam odpre izjemen pogled proti dolini Loške Koritnice in naprej proti Bovcu, Kaninu… Do vrha 2645 metrov visokega kralja pa zgolj sledimo grebenu in v okoli 20ih minutak dosežemo naš cilj.

Jalovec iz Loške Koritnice

Če sem do sedaj opisoval poti proti Jalovcu, ki so večini planincev zelo dobro poznane in posledično tudi obiskane, pa je pot iz našega naslednjega izhodišča v Loški Koritnici pravo nasprotje. Že sama dolina Loške Koritnice je povprečnemu planinicu povsem neznana, še toliko bolj pa poti, ki vodijo proti Jalovcu in Mangartu.

Z Loške Koritnice se lahko na Jalovec povzpnete po dveh različnih poteh, ena vodi preko Kotovega sedla in je krajša, a po mojem mnenju ne tako lepa (predvsem za hojo saj se vzpenjamo po 2 meliščih), druga, ki jo vam jo bom tudi predstavil, pa pelje preko sedla čez Brežice in mimo zavetišča pod Špičkom.

Sam sem avto pustil pred zapornico v dolini Loške Koritnice, od tam se je potrebno po makadamski cesti sprehoditi še okoli pol ure do zadnjih hiš, kjer se cesta počasi spremeni v mulatjero. Le-tej sledimo še kakšnih 5 minut, ko pridemo do križišča, kjer se naša pot odcepi v desno proti strugi Koritnice.

S prehodom prek Koritnice sem imel kar nekaj dela, a je dolg skok s pomočjo pohodnih palic zadoščal za suho prečenje struge. Nato se za kratek čas preselimo na melišče, ki ga praktično samo prečimo. V steno se lahko podamo na dveh delih, jaz sem sledil markacijam in sem v steno vstopil na spodnjem vstopu, v kolikor se boste v steno podali na zgornjem vstopu, boste imeli kar nekaj klinov in jeklenic manj (glej video).

Prvi del vzpona po steni je kar adrenalinski, plezanje je praktično navpično, med vzponi je nekaj prečk z ozko stezico in vedno globjimi prepadi. Vse skupaj je sicer odlično opremljeno in varovano, a vseeno če si krvav pod kožo, ti po žilah zakroži nekaj adrenalina.

Po razpotju s potjo iz zgornega vstopa se pot preseli malce v pobočje in strmina rahlo popusti, pa tudi jeklenic ni več toliko, čeprav jih je še kar nekaj. Vse skupaj postane bolj pohodno in ne več toliko plezalno.

Za nekaj časa se celo preselimo v gozd, a se kmalu spet znajdemo me grmičevjem, ki nam otežuje pogled na pot, a nas pri hoji kaj dosti ne ovira. Višje nato prečimo grapo v levo in se nato po travniku povzpnemo na plato med Jalovcem in Loško steno.

Skozi celoten prvi del vzpona nas spremljajo zares fantastični pogledi na Loško Koritnico, proti Mangartu, Jerebici, višje, ko pridemo na plato, pa lahko ugledamo tudi že vrh Jalovca.

Pot na platoju zavije malce v desno proti sedlu čez Brežice. Pogled na vzpon, ki nas čaka je prav pravljičen, saj je pred nami travnato pobočje po katerem so razmetane ogromne skale. Med vzpenjanjem pa ne pozabiti kdaj pa kdaj pogledati tudi nazaj, saj je pogled proti Jalovcu vedno lepši. Pozorni pa bodite tudi na morebitne svizce, sam jih secer nisem videl, a sem slišal kar nekaj njihovih piskov.

Sedlo čez Brežice je stičišče Loške Koritnice in Bavšice in v kolikor se podajate proti Jalovcu iz te doline, bo od tu naprej pot ista. Pogled v Bavšico je precej “prijaznejši” kot v Koritnico, saj do doline ne vodijo takšne srme stene in vse je videti bolj lahkotno.

Le nekaj metrov nad sedlom pa nas čaka spet malce poplezavanja ob jeklenici in s pomočjo klinov, nato pa se po razglednem travnatem grebenu vzpnemo do novih jeklenic. Tudi tu je pot sicer dobro varovana, a je podlaga precej sipka in pot zelo ozka, tako da je nevarnost za zdrs kar velika.

Vzpon nato nadaljujemo po precej zorpnem melišču, a nam pri vzpenjanju pomaga tudi jeklenica. Višje nato spet pridemo na travnato pobočje, ki nas pripelje še do zadnjega zahtevnejšega, okoli 8 metrov visokega, praktično navpičnega vzpona, od koder nas do sedla “Škrbina pod Gradom” loči še dokaj zoprn vzpon po melišču, a v kolikor ste “zborbali” do sem, bo tudi to mačji kašelj.

Od tu pa do zavetišča pod Špičkom nas čaka praktično le spust. Saj smo okoli 200 višinskih metrov višje, kot samo zavetišče. S sedelca markirana pot zavije levo na strm travnik, ampak za spust je po mojem mnenju boljše uporabiti melišče. Po hitrem spustu nas nato pot popelje v desno, kjer še nekaj časa prečimo melišče, pot pa nas kmalu pripelje do bolj razčlenjenega terena, kjer se sprehodimo mimo številnih skal in balvanov.

Že med spustom po melišču se nam začnejo odpirati vedno lepši pogledi proti Prisojniku, Razorju, Triglavu… ko pa s skal pridemo na travnato pobočje pa se nam odpre pogled še proti Zadnji Trenti. Vesela novica je, da je zavetišče pod Špičkom že za ovinkom in s tem tudi zaslužen oddih.

Od zavetišča pod Špičkom se za nekaj metrov še spustimo, nato pa se pot proti Jalovcu odcepi v levo in začnemo s prečenjem pobočja proti začetku novega dela poti, ki je opremljen z jeklenicami in klini. Med prečenjem pa lahko na sklah preberemo še 2 ali 3 modre misli nekdanjega oskrbnika zavetišča -Franclja.

Od tu naprej se začne tehnično zahtevnejši del vzpona in praktično vse do vrha (s krajšim vmesnim predahom) nas bodo spremljali klini, jeklenice in strme skalnate stene. Da pa ne bo vse samo “težko” in “nevarno” pa nam bodo skalnate stene pričarale vedno lepše in lepše poglede proti osrčju Julijskih alp, v dolino Zadnje Trente, na zavetišče pod Špičkom…

Po dobrih 15ih minutah vzpona nas pot popelje na vzhodno pobočje Velikega Ozebnika, ki ga prečimo ves čas navzgor in rahlo v desno. Tukaj bo večina potrebovala krajše ali daljše oddihe za lovljenje sape in brisanje potu. z obratom za 180° in pogledi proti Triglavu, Razorju, Prisojniku, Kanjavcu… bo vse to veliko prijetnejše.

Pod vrhom Velikega Ozebnika se prvi zahtevnejši del vzpona zaključi in za kratek čas se pot poravna in deležni smo celo nekaj spusta. Ta del poti se imenuje Jezerca, na melišču pa se nam priključi še zadnja od poti, ki peljejo proti vrhu Jalovca iz južnega konca gore.

V kolikor si do sedaj na glavo še niste nadeli čelade, bo verjetno zdaj skrajni čas, saj nas do vrha čaka še zadnji zahtevnejši del poti. Predvsem prvi del vzpona do grebena je mestoma precej izpostavljen, veliko je tudi peska pod nogami in s tem večje nevarnosti za morebiten zdrs, zato previdnost in varen korak nista odveč.

Kmalu pa se pot preseli v nekakšen vsek in ni več tako izpostavljena, tako da se boste tudi tisti, ki imate težave z višino lahko malce bolj sprostili in uživali v vzponu.

Kakšnih 30 minut pod vrhom Jalovca pa pridemo na vrh grebena, kjer se nam odprejo fantastični pogledi na dolino Loške Koritnice, Kaninsko pogorje, greben Loške stene, Bavškemu Grintavcu, odpre pa se nam tudi pogled proti Primorski.

Od tu pa do vrha je pot precej enostavnejša in tudi fizično ni več tako naporna. Vrh Jalovca sicer deluje še precej daleč, a tik tak bomo pod njim, kjer pridemo še do zadnjega križišča, kjer se nam pridruži še pot iz Kotovega sedla. Tu je do vrha le še minuta ali dve vzpona.

3. Jalovec krožne ture

Glede na število izhodišč in poti, ki vodojo na Jalovec ni nič čudnega, da si lahko izkušnjo, ki nam jo pričara vzpon na 6. najvišjo goro Slovenije, popestrimo v krožno turo, ki so meni osebno še boljša in predvsem pestrejša izkušnja pri spoznavanju in doživljanju gora.

Spodaj vam ponujam 2 možnosti za ture, ki sem jih opravil sam, dalo pa bi se “speljati” še kakšno.

Loška Koritnica – Zavetišče pod Špičkom – Jalovec – Kotovo sedlo – Loška Koritnica

O vzponu Jalovec iz Loške Koritnice sem pisal že v zgornjih odstavkih, tako da vam svetujem, da si več o vzponu preberete tam, o spustu bom nekaj malega napisal spodaj, še boljše pa bo, če si pogledate spodnji video, saj video pove več kot 1000 besed.

Od Jalovca do Kotovega sedla je pot tehnično zelo zahtevna, pa tudi zelo je treba biti previden in pozoren pri spremljanju markacij in oznak, saj na nekaterih delih, predvsem na pobočju Jalovca, pot po skalnih policah ni dobro vidna.

Sicer pa je potrebno prečiti dve grapi, 3x ali 4x se spustimo ob jeklenici in s pomočjo klinov in smo že na “trdnih” tleh na grebenu nad Kotovim sedlom. V kolikor ste opravili vzpon iz Loške Koritnice, vam tudi spust z Jalovca do Kotovega sedla ne bi smel povzročati nobenih težav.

Do Kotovega sedla nas nato čaka nekaj malega “klasične” visokogorske ture, kjer se pot v ostrih ovinkih dokaj strmo spušča po več ali manj peščeni poti, nižje pridemo na travnik in skalne police.

Od Kotovega sedla pa do izhodišča nas loči še okoli polovica spusta, se pravi še 2 uri in 30 min. Toliko naj bi potrebovali tudi za spust iz Jalovca pa do Kotovega sedla.

Spust na zahodni strani sedla je sprva speljan po melišču, nižje pa pridemo tudi do nekaj bolj trde in stabilne podlage pod nogama. Spustiti se bo potrebno tudi prek zahtevnejšega dela poti, kjer so nam v pomoč jeklenice in klini, nato pa se pot zložno spušča proti meliščem doline Loške Koritnice.

Ko pridemo do doline nas nato pot po melišču popelje na desno stran doline, kjer se po precej slabo vidni potki preselimo v gozd, a le za kratek čas, saj kmalu za tem prečimo travnik, nad katerim slišimo in tudi vidimo slap, ki priteče z Mangarta.

Ob koncu travnika se preselimo nato na mulatjero in ji sledeimo vse do križišča, kjer smo pri vzponu prečili Koritnico. Med spustom prečimo še planino, kjer na samem robu gozda stoji lovska koča, le malce nižne pa pridemo do prve vode neposredno ob poti.

Planica – Kotovo sedlo – Jalovec – Vršič – Planica

Tudi o vzponu iz Planice sem že dovolj napisal, potelg tega pa vam prilagam še video, v katerem boste o vzponu videli sicer bolj malo, saj sva ga z Lukom opravila ponoči, a boste lahko toliko boljšo predstavo dobili o spustu proti Vršiču in nato še mimo slapu Črne vode do Tamarja.

Sicer pa v kolikor niste zelo hitri, vam svetujem, da si turo naredite dvodnevno in prenočite v zavetišču pod Špičkom, ki je ravno nekje na polovici poti. Pa še oskrbnici na zavetišču sta zares super punci!

Je pa to zares super ideja za krožno turo, sicer precej drugačna, kot tista zgoraj, saj boste po poteh po katerih boste hodili srečevali kar nekaj planincev, predvsem po tem, ko boste prišli do Vršiča in proti Slemenovi špici. A včasih je to tudi dobro, saj pomeni, da so poti odlično uhojene in ponavadi tudi označene.

4. Razgledi z Jalovca

Jalovec je tudi kar se razgledov tiče kraljevska gora, v kolikor še imate malce sreče in se na njem znajdete, ko je lepo, toplo in sončno vreme, pa da je še brez vetra, potem je užitek zagotovljen!

V letu 2022 sva z Lukatom na vrhu Jalovca pričakala sončni vzhod, noč je bila topla, praktično brez vetra, dan pa nato kot iz pravljice. En sam užitek.

Zame osebno so z Jalovca najbolj impresivni pogleid v globoke doline, ki ga obkrožajo. Predvsem pogled v Loško Koritnico je enostavno neverjeten. Seveda kaj dosti ne zaostajata tudi Tamar in Zadnja Trenta, pa pogled proti Kotovemu sedlu, Mangartu in vsem ostalim vršacem. Praktično vidimo vse pomembnejše vrhove v Julijcih, vse od Kanina, Bavškega Grintavca, Krna, Kanjavca, Triglava, Razorja, Škrlatice, Prisojnika… Uživamo lahko tudi v pogledu na delček Karavank in KSA.

5. Kdaj je najboljši čas za obisk Jalovca

Najenostavnejši odgovor na to vprašanje bi bil, ko je lepo in stabilno vreme. Navadno je tako, da naj bi bilo konec poletja, v 2. polovici avgusta in začetku septembra vreme bolj stabilno, kot julija, a glede na vreme, ki ga imamo v zadnjih letih, niti ne vem, če to še drži.

Vsekakor se Jalovca ne lotevati prezgodaj v poletju, saj vas lahko na poti proti vrhu “preseneti” še kakšno snežišče, ki ga brez zimske opreme ne boste mogli varno prečiti.

V bolj jesenskem obdobju pa imejte v mislih že precej krajše dneve in dejstvo, da je zavetišče pod Špičkom odprto le v poletni sezoni.

6. Zaključek

Verjamem, da ste v članku dobili odgovore na vsa morebitna vprašanja, ki ste jih imeli glede vzpona na Jalovec, v kolikor pa imate še kakšnega, pa ga kar zapišite v komentar, ali pa mi pišite na E-naslov.

Pa ne pozabite, Jalovec je gora, ki zahteva dobro fizično in psihično pripravo in je ne gre jemati z levo roko, predvsem pa se vzpona lotite v primernem vremenu, tako bodo tudi spomini na vzpon veliko lepši.

Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!

Mangart in Jalovec

jutranji pogled proti Jalovcu

Dobra volja je najbolja

Mangart iz Loške Koritnice

Ivo uživa v razgledih

Od Kotovega sedla proti Loški Koritnici

Špiček in zavetišče pod njim

Zaslužena večerja v zavetišču pod Špičkom

Travniki so polni cvetliv

Špičkarije

Pot prek Jalovške škrbine

Pogled na Kaninsko pogorje in Montaž