Jezersko izlet v naravo

Jezersko je eden najbolj idiličnih krajev v Sloveniji. Zdi se, da se je čas na planoti, kjer naj bi še pred dobrimi 500 leti kraljevalo jezero, skoraj da ustavil. Pa ne mislim, da je kraj zastal v razvoju, prav nasprotno. Zdi se, da so izjemno ponosni na svojo kulturno dediščino, ki jo spretno zlivajo s sodobno uporabnostjo in tehniko. Izjemno všeč mi je, da je veliko hiš, tudi novih, pokritih s skodlami, da za gradnjo uporabljajo veliko lesa, saj po mojem mnenju ta naravni material prispeva k občutku domačnosti in topline.

Poleg idiličnosti pa je Jezersko tudi pravi raj za izlete v naravo. Nič čudnega, saj leži pod najvišjimi vrhovi Kamniško – Savinjskih Alp. Z vseh strani ga obkrožajo vrhovi, ki so priljubljene izletniške točke pri alpinistih, pohodnikih in sprehajalcih. V današnjem blogu vas bom zapeljal, oz. se bomo sprehodili po tisith lažjih potkah, ki so primerne za sproščene in umirjene družinske sprehode, na njih pa boste deležni dela fantastično lepe naravne in kulturne dediščine, ki jo ponuja ta čudovit kraj ob Avstrijski meji.

Kaj početi na Jezerskem?

1. Planšarsko jezero
2. Pohod do Češke koče
3. Sprehajalna pot po Ravenski kočni in izvir Jezernice
4. Ankova slapova in izvir mineralne vode
5. Nekdaj najvišji slapo v Sloveniji in ogled podora, ki ga je za vedno spremenil
6. Šenkova domačija, kamp in še veliko več
7. Jenkova kasarna

V kolikor iščete ideje za podobne izlete na Gorenjskem, vam predlagam, da si preberete bloge z naslovi Kam na Gorenjskem, Mojstrana in Vrata, Nedeljski izlet v naravo, Kam na Bledu, Kranjska gora izleti in pobrskajte po katerogiji Visokogorje.

1. Planšarsko jezero

Kaj vse nam pripravi narava, neverjetno. Še dobrih 500 let nazaj naj bi celotno Jezerko planoto pokrivalo jezero, ki je tam vstrajalo od zadnje ledene dobe. A ker se narava spreminja, je Jezernica s svojimi pritoki skozi tisočletja tako zagrizla v ostanek ledeniške morene, da le-ta ni več zadrževala vode in jezero je enostavno odteklo proti Črnemu morju.

Ni moglo biti dolgo po tem, ko so domačini zagradili potok Jezernica in nastalo je današnje prikupno Planškarsko jezero, ki ga v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisal že neverjetni raziskovalec Valvasor. Jezerce je prav idilično, čudovita biserno čista voda, ki v dobri zimi zamrzne v veliko drsališče, poleti pa nudi hitro ohladitev za vse vročekrvneže. Voda namreč tudi v najbolj vročih dneh ne presega 15°C, tako da je tudi v poletni vročini še primerna za knajpanje. 🙂

Planšarsko jezero je nekakšno središče turističnega dogajanja na Jezerskem. Tam je največje parkirišče, ki ga premore planota (a je ob lepih koncih tedna vseeno premajno), prav tako pa se tam začnejo, ali pa vsaj vodijo mimo vse sprehajalne poti.

Ob jezeru sta dva gostinska obrata, v enem boste dobili celotno gositnsko ponudbo s hrano in pijačo, v drugem pa zgolj pijačo in prigrizke. Večina domačinov je zelo prijaznih in na Jezerskem sem se vedno počutil dobrodošlega.

2. Sprehajalna pot po Ravenski kočni in izvir Jezernice

Ob jezeru se začne tudi sprehajalna pot, ki nas popelje v dolino z verjetno najlepšim pogledom na strme stene in pobočja visokogorskih vrhov. Začetni del poti, nas popelje ob levi obali jezera, proti potoku Jezernica, ki mu sledimo v začetnem delu poti. Niti ni važno, ali ste na levem, ali desnem bregu potoka, le usmerite se navzgor in kmalu se boste znašli na koncu naselja, kjer je pozimi snežni poligon za vse ljubitelje teka na smučeh.

Od tu nas table usmerijo desno v smeri potoka Jezernice. Pot je sprva speljana po makadamski cesti, ki jo ves čas spremlja živahno žuborenje vednomanjšega potoka, saj se praktično vsakih nekaj metrov v desno odcepijo pritoki, ki jih spomladi napaja taleči se sneg višje v stenah Kamniško Savinjskih vršacev.

Kmalu se cesta spremeni v potko in gozd se umakne travniku, odpre pa se nam eden najlepih pogledov kar jih premore Slovenija. Vem, da je to precej drzna trditev in da imajo vsake oči svojega malarja, ampak ta jasa polna zelene barve in v ozadju mogočne stene odete v belino snega… Enostavno je noro!

Ob poti nas vsake toliko časa čaka izobraževalna tabla, ki nas poduči o rastlinstvu, živalstvu, nastanku doline… Pot je sicer zelo dobro označena in precej pogosto so nam domačini ob njej postavili tudi mesta, kjer je moč svojo rit odložiti na leseno klop in malo počiti, in užiti čarobnost tukajšnje narave.

Kmalu nas pot pripelje na cesto, ki ji sledimo do parkirišča, ki je glavno izhodišče za naskok na najvišje vrhove tod okoli. Ob koncu parkirišča je izjemno lepa tabla Jezerskega, na kateri so lepo označene vse pomembne točne na planoti.

Priporočam vam, da se sprehodite še do razgledne točke, ki je od parkirišča oddaljena okoli 20 minut sprehoda po izjemno lepem bukovem gozdu. Ko se drevesa umeknejo ruševju, se nam odpre izjemen pogled tako na melišča in strme stene, kot na drugi strani tudi na dolino, ki smo so prehodili.

V pomladanskih mesecih lahko snežni jeziki plazov segajo še povsem do gozdne meje, torej tudi do mesta, kjer je postavljeno mesto za oddih in razgled.

Ob spustu proti jezeru se lahko držite glavne ceste in se ne usmerite po potki čez travnik, saj se boste tako sprehodili mimo čudovite kmetije Ancel, v bližini katere si je vredno ogledati pravljični izvir Jezernice.

3. Pohod do Češke koče na Spodnjih Ravnah

• Višina cilja: 1540 metrov
• Višina izhodišča: 1000 metrov
• Čas vzpona: 1 ura 30 min
• Zahtevnost hoje: delno zahtevna pot
• Izhodišče: Ravenska Kočna (46.385, 14.536)
• Priporočjiva oprema: športna pohodna obutev in pohodne palice

Jezersko je sicer eno od najboljših izhodišč za obisk najvišjih vrhov v Kamniško -Savinjskih Alpah. Po tehnični plati so vzponi iz Kamniške Bistrice po večini nekaj manj zahtevni, a so vzponi z izhodišča na Ravenski Kočni toliko bolj prijazni zaradi senčne lege. V poletni pripeki je vzpenjanje na visoke gore, po s soncem obsijanih pobočjih, lahko zares mukotrpno.

Češka koča je v poletni sezoni pravi raj za družinske vzpone v pravo visokogorje. Koča namreč leži na višini nekaj več, kot 1500 metrov, a po drugi strani je to vseeno precej enostaven pohod, primerljiv (glede na premagane višinske metre) z vzponom na Grmado, ali pa Planino nad Vrhniko, tehnično pa je za odtenek zahtevnejši.

Seveda pa je okolje povsem nekaj drugega, kot na vzpetinah okoli našega glavnega mesta. Tu nas obkrožajo vrhovi, ki segajo prek 2500 metrov nad morjem. Pogosto boste tudi v poletnih turah, ko je temperatura že prek 30°C v neposredni bližini poti videli sneg, ki pogosto ostane dogo v poletje. Razgledi na bližno in dalno okolico so zares neverjetni. Pa tudi ljudje, ki jih srečujemo ob takšnih vzponih, kot je vzpon na Češko kočo, so zelo drugačni, kot tisti na Šmarni gori, ali podobnih vzpetinah. Vzdušje je tu precej bolj sproščeno, bolj domače, gorniško…

Češka koča je bila odprta že daljnega leta 1900, zgradili in odprli pa so jo člani podružnice SPD iz Prage. Od leta 1949 je koča v lasti in v upravljanju PD Jezersko. Leta 1969 so domačini do koče potegnili tovorno žičnico, ki je bila velika pridobitev za vedno večje potrebe oskrbovanja koče z jedačo in pijačo. V koči je 6 sob s 20-imi ležišči, na dodatnih dveh skupnih ležiščih pa je prostora še za 33 ljudi. Ima pa koča na razpolago še nekaj zasilnih ležišč in zimsko sobo s 6 ležišči.

Koča je odprta v podaljšani poletni sezoni. V maju in oktobru ob koncih tedna, od junija do konca septembra pa vse dni v tednu. Koča je opremljena z zelo lepo urejenimi sanitarijami, ponuja pa tudi umivalnico, ter tekočo pitno vodo. Seveda pa je v koči moč dobiti številne domače dobrote, ki vam bodo povrnile moči porabljene med vzponom.

Celotno pot lahko zaokrožite tudi v krožno pot in se v dolino spustite po poti mimo Žrela (umik žrela), a je ta pot za odtenek zahtevnejša, kot tista najbolj priljubljena, ki nas na parkirišču popelje desno. Del poti je namreč opremljen z jeklenico in nekaj klini. V kolikor vam jeklenice in klini niso všeč, pa bo bolje, da se po isti poti, kot ste se povzpeli do koče, tudi spustite v dolino.

4. Šenkova domačija, kamp in še veliko več

Pred mojim zadnjim obiskom sem Jezersko poznal, kot odlično izhodišče za gorske ture v Karavanke in prevsem Kamniko Savinjske Alpe, pa kot odlično kolesarsko turo, vedel sem tudi, da je Jezersko izjemno priljubljeno za družinske izlete in aktivnosti v naravi, to je bilo pa več ali manj to.

Šenkova domačija, ki sem jo med drugim tudi obiskal me je enostavno navdušila! Zares obožujem to, da ljudje spoštujejo svoje korenine, so na to ponosni in jih negujejo. Slovenci vse preveč pogosto zaničujemo svoje in z odprtimi rokami sprejemamo tuje stvari, pa čeprav navadno niso tako dobre, kot naše… Pa naj se gre za karkoli.

Na Šenkovi domačiji so povsem v sožitju z naravo. Delujejo na samooskrbnem kmetijstvu, vzgajajo domače Slovenjske pasemske vrste goveda, ovc, kokoši in prašičev, po dvorišču pa se sprehajajo še račke in seveda maške, ter dva prijazna kožita. V dveh rastlinjakih vzgajajo svojo zelenjavo od zgodnje pomladi do pozne jeseni, v toplejših delih leta pa tudi na zunanjih njivah.

Glavna stavba kmetije je stara že več, kot 500 let in je bila pred nekaj leti povsem prenovljena. V njej je kuhinja, kjer se izpod domačih rok pripravljajo dobrote, ki so se v teh koncih pripravljale tudi v preteklosti. Vsa hrana je pripravljena in vzgojena na ekološki način, na sami kmetiji, ali jo odkupijo pri bližnjih kmetih.

Navdušilo me je tudi to, da se lahko na kmetiji prijavite za prostovolca, v zameno za vaše delovne roke pa vam kmetija ponuja brezplačno bivanje, poskrbijo pa tudi, da niste lačni. Izjemen način za spoznavanje življenja na kmetiji in učenja najrazličnejših del.

Poleg vsega tega, pa vam Šenkova domačija ponuja še prenočišča v obliki tematskih sob in apartmajev, prostor pa imajo tudi za nekaj avtodomov in šotorov. V eni izmed hiš ob glavnem poslopju pa strankam nudijo razvajanje v obliki saven in masaž. Vredno pa je omeniti tudi, da izposojajo opremo za smučarski tek, kolesa in samovarovalne komplete za plezanje.

5. Jenkova kasarna

Le nekaj 10 metrov od Šenkove domačije stoji še eno izjemno lepo in staro poslopje oz. hiša. V njej naj bi v preteklosti bivali vojaki, zato se tudi imenuje kasarna. Med osvoboditveno vojno za Slovenijo pa so v njej teritorjalci skrivali orožje za svoje može.

Jenkova kasarna v svoji notranjosti skriva najrazličnejše stare predmete, ki so jih v teh krajih uporabljali v preteklosti. Kasarna je, kot nekakšen družinski muzej, v njem je veliko različnega orodja, in praktično vse opreme, tako od lesenih smuči, postelje, zabojev za shranjevanje oblek, pa do gramofona, šivalnega stroja in še in še.

Sam sem kasarno obiskal ravno v času, ko je “gospodinja” razkazovala, opisovala in pripovedovala o razstavljenih stvareh. Gospa je bila povsem zlita s staro opremo, saj je bila oblečena v prava starinska oblačila, razlaga pa je potekala v pristnem domačen narečju. Zares prisrčno!

6. Slap Čedca

Slap Čedca je bil do maja 2008 najvišji slap v Sloveniji. A žal se je tistega leta skalnata stena, prek katere je padal slap, v več velikih podorih zrušila in odpeljala v dolino. Danes je na mestu, kjer je včasih kraljeval 138 metrov (po nekateirh podatkih 132 metrov) visok slap, sicer še slap, a je njegova višina za okoli 110 metrov nižja, kot pred letom 2008.

Podor se do danes še ni povsem umiril in zaradi tega je pot do mesta, kjer so včasih tustisti občudovali navišji slap, prepovedana. Lahko pa podor občudujete od daleč in v kolikor uživate v naravnih pojavih, kjer narava pokaže svoje mišice, potem si morate ogledati tudi to znamenitost Jezerskega.

7. Ankova slapova in izvir mineralne vode

Glede na to, da so imeli nekdaj na Jezerskem najvišji slap v Sloveniji, Ankovih slapov verejtno nihče niti ni imel za mar,danes pa je tudi pot do obeh omenjenih slapov lepo shojena. Malce heca. Slapova sta na Karavanški strani planote. Na križišču vas, v kolikor se peljete proti mejnemu prehodu, v levo, prek mosu usmeri tabla za slapova. Ob prečkanju mostu pa se ustavite ob pipi iz katere teče naravna mineralna voda. Privoščite si jo kak požirek, ali dva. Čisto zares je mineralna. 🙂

Ko se odžejate in telo napolnite z minerali, pa se z avtom zapeljete do konca poti, tam parkirate in se po lepo označeni poti podate do Ankovih slpov. Pot je speljana po vlaki, ki se na zadnjem delu, preden nas markacije popeljejo na gozdno stezico, močno postavi po konci. K sreči, celotna pot ni predolga, ampak bo poskrbela, da se dobro ogrejete pred ogledom obeh slapov.

Prav zares je pravi slap le zgornji, ki je visok okoli 10 metrov, spodnji, jaz bi mu rekel slapič, pa je visok okoli 3-4 metre. Pod zgornjim slapom je manjši bazenček, kjer se lahko tudi ohladite, v kolikor vas je klanec močno ogrel.

Zaključek

Jezersko je, če se ne motim, 4 najmanjša občina po številu prebivalcev, saj v občini po podatkih, ki so mi trenutno na voljo živi 645 človeških duš. Neglede na svojo malo številčnost, pa tu živijo zelo prijazni, sproščeni, marljivi in iznajdljivi ljudje. Izgleda, da so tudi precej povezani in da si med seboj pomagajo.

Obisk Jezerskega vam priporočam v vseh letnih časih, neglede na družbo boste našli aktivnost zase! Želim vam lep izlet in pojdite Vnaravo!