Kam na Pohorje – družinski izlet


Kam na Pohorju

Pohorje je predalpska planota, ki je po večini poraščena z iglastim gozdom, v dolžino meri okoli 50 v širino pa 20 kilometrov. Greben pohorja poteka od vzhoda proti zahodu in se začne pri Mariboru in kočna pri Slovenj Gradcu in Mislinji. S severne strani ga omejuje reka Drava, z južne pa številna naselja ob vznožju te visoke planote. Zaradi svoje lege, neokrnjene narave in številnih naravnih danosti je Pohorje zelo priljubljena izletniška in nasploh rekreacijska destinacija za številne domačine, kot tudi za ljudi iz ostalih koncev Slovenije in tujine. Torej, kam na Pohorju?

Pohorje nam nudi številne urejene pohodniške poti in teh zlepa ne zmanjka. A danes se bomo sprehodili po Bistriškem vintgarju, si ogledali Rimski kamnolom, obšli arheološko Ančnikovo najdišče, videli slap Šum, ostanke ogromne Maroltove jelke, potem se bomo podali na potok Lobnica, ki je ustvaril prav tako divjo sotesko s slapovoma Mali in Veliki Šumik, se zapeljali do koče na Osankarici, ter se sprehodili do Črnega jezera in za konec pustili še sprehod do Lovrenških jezer.

Za celotni izlet sem vam pripravil tako zemljevide posameznih pešpoti, kot tudi zemljevid poti, ki jo boste opravili z avtomobilom. Edini logistični kompromis nastane pri vzponu skozi Bistriški vintgar, ko se mora nekdo na polovici poti obrniti in skočiti po avto, ter se pripeljati na Phorje, kjer potem pričaka vse ostale pohodnike. V kolikor vam ta možnost ni všeč, vam bom predlagal možnost daljšega krožnega izleta prek vintgarja, a potem boste ostale destinacije na Phorju pustila za naslednji izlet.

Bistriški vintgar

  • Višina izhodišča: 375 metrov
  • Višinska razlika: 430 metrov
  • Čas: 2 uri in 30 minut
  • Zahtevnost poti: Lahka označena pot
  • Izhodišče: začetek poti v vintgarju (46.4112, 15.5330Opens in a new tab.)

Priznam, da mi Pohorje ni tako domače, kot so mi Julijske Alpe, Snežnik, Karavanke, ali pa tudi Kamniško -Savinjske Alpe. A to zgolj zato, ker sem se po Pohorju do pred kratkim potepal le 4-5x, pa še to je bilo vedno pozimi, ali pa sem se udeležil trail teka po Pohorju.

Pohorje me vedno navduši s svojo drugačnostjo, kamenine so tu precej različne, kot na vrhovih Notranjske, v Škofjeloškem hribovju, ali pa Alpah. Saj tu prevladujejo temnejše tonalitne kamenine, ki jih na ostalih koncih Slovenije ne videvamo. Te kamenine pa dajejo značilo temno barvo tudi potokom in rekam, ki jih je na Pohorju, oz. soteskah na zares veliko. Velika večina teh voda napaja reko Dravo, le Hudinja in Paka se izlivata v Savinjo.

Tako tudi potok Bistrica, ki je izoblikoval izjemno slikovito sotesko, se izliva v Dravo. Bistriški vintgar je priljubljena točka za domačine in tudi tiste od malo dlje. Poti so široke, odlično uhojene, soteska in posledično tudi poti niso pretirano strme, tako da lahko v sprehodu po vintgarju uživate tudi tisti, ki pravo kondicijo še nabirate.

Soteska nam poleg zelo bučnih tolmunov in brzic postreže s kamnolomom, ki so ga uporabljali rimljani, malo višje pridemo do slapu Šum, ni treba 2x ugibati od kod mu to ime. Ker soteska ni pretiroma strma, tudi Šum ni tiste vrste slap, ki pada prek previsne stene, ampak se le zapelje po strmi skalnati polici.

Le kakšnih 5 minut nad slapom, nas lepa lesena tabla povabi na arheološko najdišče iz 5. in 6. stoletja. A mi se bomo držali soteske. Moj predlog je, da v kolikor se bo nekdo od družbe vrnil po avto (ostali pa boste nadaljevali z vzponom), naj se tu v krožni turi začne vračati proti avtu. Sicer je vzpona do najdišča za dobrih 20 minut, a vam ne bo žal, saj boste deležni čudovitih razgledov in pa tudi zelo lepih ostankov zidu, ki tam opozarja nase še več, kot 1500 let.

Proti vrhu soteske, ko se pot precej poravna in še čutimo, da se približujemo planotastemu delo Pohorja, se sprehodimo še mimo ostankov mlinov, ki jih na vrhu soteske res ni manjkalo. Človek se prav vpraša, kako jim je uspelo na tako slabo dostopna mesta pripeljati in odpeljati vse, kar so mleli v mlinih.

Še malce višje pa nas pričaka še ostanek nekdaj največje jelke tod okoli. Maroltova jelka, ki je imela obseg kar 6 metrov je žal pred nekaj leti padla, a na njo nas opominja tabla na mestu, kjer je kraljevala več kot 250 let.

Vrh soteske bomo dosegli v pribljižno 2 urah in pol zelo zmerne hoje. Do Močnika, kamor nas pripelje potok in tudi označena pot, je mogoče priti tudi z avtomobilom. Tako, da v kolikor planirate izpeljati celoten pohod, tako kot vam ga predlagam, se tu ponovno ujamete z voznikom. (glej priložene zemljevide).

Seveda se lahko glede prevoza organizirate tudi po svoje, lahko se vsi skupaj podate le po soteski v krožni poti prek arheološkega najdišča, ali pa se odločite za kakšno tretjo možnost.

V kolikor boste za izlet izbrali le Bistriški vintgar, pa se le odpravite do Treh kraljev, ker se boste lahko okrepčali in dodatno naužili prekrasnega Pohorja. Od Močnika, pa do Treh kraljev je še okoli 1 ura in 30 minut hoje.

Slap Šumik

  • Višina izhodišča: 1050 metrov
  • Višinska razlika: – 100 metrov
  • Čas: 20 minut (do Velikega Šumika)
  • Zahtevnost poti: zahtevna označena pot
  • Izhodišče: parkirišče Šumik (46.4801, 15.4447Opens in a new tab.)

Od Močnika se bomo zapeljali nekaj kilometrov proti severu, tako da pridemo na severno pobočje Pohorja, tam pa nas čaka še bolj divja in po moje še lepša soteska potoka Lobnica. Cesta nas bo pripeljala nekje 15-20 minut hoda od slapa Veliki Šumik.

Lobnice je še malo bolj vodnata, kot Bistrica in glede na to, da je soteska tudi strmejša, je bučanje in šumenje vode še glasnejše. Pot v soteski je bolj podobna gorskim potem, saj je precej ožja in na nekaterih delih tudi precej izpostavljena. V kolikor boste v soteski po dežju, bodite izjemno pazljivi, saj so korenine in listje zelo spolzki, soteska pa je precej strma. K sreči ima kamenje in skale na poti precej dober prijem, tudi ko so vlažni.

Nad samim slapom, vas bo tabla opomnila, da se približujete zelo nevarmenu odseku poti. Člani planinskega društva Ruše so celotno pot po soteski sicer zelo lepo opremili in za pot tudi zgledno skrbijo, a vseeno je soteska predvsem, ko je mokra vredna še posebne previdnosti.

Kmalu po prečenju dela poti, ki je opremljen z jeklenico se nam odpre čudovit pogled na 24 metrov visokega lepotca, ki pod nami buči in vodo kar razganja od vse silne moči, ki jo dobi ob padcu prek pečine. Kulisa okoli slapu, ki je obdana s črnimi skalami in kamenjem poraščenimi z mahom, ob izjemno lepem in zračnem gostu listovcev, je zares izjemna. Ko pa k temu dodamo še trušč, ki ga oddaja voda, pa je doživetje še toliko bogatejše.

Slap Mali Šumik je precej manjši, visok 9 metrov in tudi vidimo ga lahko le od zgoraj navzdol. Vam pa sprehod (15 min) do slapu priporočam, saj je soteska zares vredna vsake minute, ki jo preživijo v njej. Nad manjšim slapom, je prekrasen viseč most, katerega prečkanje je tudi svojevrstno doživetje, sploh v kolikor je struga bogata z vodo.

Oba slapova in sotesko se da “napasti” tudi iz Ruš oz. se skozi Ruše zapeljete v sotesko in avto pustite pri izhodišču dobre 2 kilometra znotraj soteske. Videli boste dobre označbe za začetek poti…

Črno jezero in zadnje počivališče Pohorskega bataljona

Ko se boste naužili lepot soteske Lobnice in se vrnili do svojega vozila, se usmerite proti domu na Osankarici, kjer je izhodišče tako za ogled Črnega jezera, kot za sprehod do kraja zadne bitke Pohorskega bataljona.

Naj vas opozorim, da v kolikor imate bolj nizek avto, bo cesta na katero vas usmerja smerokaz pri izhodišču poti za sotesko Lobnice (desno) verjetno preveč uničena. Pa tudi če boste z nekoliko višjim avtom, bo vožnja počasna in zelo previdna (sam sem bil tam z Peugot Partnerjem in vožnja je bila na trenutke v hitrosti pešča). Lahko pa se usmerite nazaj v smer prihoda in po malo daljši poti prek Treh kraljev pridete do Osankarice.

Kot boste videli, imate iz izhodišča pri koči (ob našem obisku so ravno pospravljali kaj je ostalo od koče po požaru) pa do Črnega jezera le nekaj minut hoje, zato vam v kolikor želite izkusiti čim več Pohorja, svetujem ogled jezera, počivališče Pohorskega bataljona pa si pustite za drugo priložnost, saj vas čaka še okoli uro in pol dolga hoja do Lovrenških jezer (če se boste za to odločili).

Črno jezero na Pohorju je od doma na Osankarici oddaljeno 20 minut zmerne hoje, praktično po ravnini. Leži med Osankarico in Tremi kralji, sredi Pohorskih gozdov. Jezero je umetnega izvora. Preden so ga domačini v 19. stoletju zagradili in njegovo vodo potem izkoriščali za spravitev lesa v dolino, je bilo današnje jezero bolj, kot ne močvirje.

Danes je jezero naravni spomenik in je priljubljena izletniška točka za številne pohodnike. Do jezera nas pelje prijetna markirana pot, ki je po močvirnatih tleh okoli jezera speljana po lesenih brveh, ki nam omogočajo sproščeno hojo nad močvirskimi tlemi. Do jezera pa se lahko podamo tudi iz smeri Treh kraljev in soteske Lobnice.

Ob pogledu na jezero boste hitro ugotovili zakaj se jezero imenuje, kot se. Voda v njem je povsem črna, vsaj tako je videti. V resnici je voda izjemno čista, a dno jezera prekriva plast odmrlih rastlih in živali, le-ta pa je črne barve in to daje jezeru značilno barvo.

Za celoten sprehod od Osankarice do jezera in nazaj boste potrebovali dobro uro, kolikor pa boste ob poti še kaj posedeli, pa seveda še toliko več.

Lovrenška jezera

  • Višina izhodišča: 1470 metrov
  • Višinska razlika: 50 metrov
  • Čas: 1 ura in 30 minut
  • Zahtevnost poti: Lahka sprehajalna pot
  • Izhodišče: parkirišče na Rogli (46.4526, 15.331Opens in a new tab.)

Za obisk Lovrenških jezer smo se mi zapeljali kar do Rogle, sicer bi lahko za izhodišče izbrali tudi dom na Peskih, a je sprehod po travnikih Rogle tako lep, da ga nisem hotel spustiti. Lovrenška jezera so okoli urco in pol hoje v zmernem tempu. Pot je sicer razgibana, malce gor in dol, a je zelo lahka in primerna res za vse.

Lovrenška jezera so največje visoko barje pri nas. Ležijo na 1500 metrih nadmorske višini. Jezerca so barjanska okna, ki so nastala v ledenodobnem obdobju pred okoli 8000 leti. Barje je sicer poraščeno z nizkim ruševjem, v njem pa nas čaka 20 jezerc, okoli katerih (ne vseh) so speljane čudovite lesene brvi, ki nam omogočajo preprost dostop do teh naravnih biserov. Največja globina jezerc je nekaj več, kot 1 meter. Jezerca nimajo stalnega dotoka vode, tako da se polnejo samo iz padavinske vode.

Vsi ljubitelji in poznavalci flore in favne boste nad tem kar nam na tem barju ponuja narava, navdušeni. Območje Lovrenških jezer je eno najbolj pomembnih visokih močverij v jugovzhodni Evropi. Izjemno bogato je predvsem z rastlinjem.

Predlagana pot prek Pohorja (začetek v Slovenski Bistrici)

Zaključek

Pohorje nam ponuja še številne druge čudovite pohodniške točke, a za naš prvi izlet na to planoto naj si ga bo dovolj. Izlet, ki sem vam ga predstavil je brez težav moč narediti v enem dnevu, v koliko pa boste ocenili, da je vse skupaj prenaporno, pa si ga enostavno prilagodite in obiščite točke, ki vas najbolj privlačijo. Glavno je, da boste uživali in da boste šli Vnaravo!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog