Kam v Bovcu – družinski izlet

Vsi tisti, ki Bovec vsaj malo poznate, veste, da je to pravi raj za družinske izlete, pa ne samo družinske, ampak izlete vseh vrst. Od tistih krajših, nekaj urnih, pa do takšnih, ki trajajo po več dni, brez težav tudi teden in več. Danes vas bom v članku z naslovom “Kam v Bovcu”, popeljal po krožni poti po nekaterih najbolj znanih lokacijah v tem delu Slovenije. V našem potepanju se bomo zadrževali v dolini Koritnice, med Predelom in Bovcem, za konec pa se bomo podali še v dolino Trenta in prek Vršiča nazaj proti domu.

Vedno si pred začetkom poletne sezone rečem, letos bo pa treba iti večkrat v Bovec. Neglede na to, kolikokrat v letu sem tam, vedno se mi zdi, da je bilo premalo. Posočje je eden tistih delov sveta, ki ga pomoje ne moreš vsega obdelati, prehoditi, spoznati. Vse tiste doline, soteske, tolmuni, korita, strmi hribi, globoka brezna, čudovite planine, skriti kotički, vsa ta kulturna dediščina, ki jo je prinesla preteklost, vse to na tako majhnem končku Julijskih Alp.

Večina Slovencev se v Bovec odpravi skozi Ljubljano, proti Gorenjski, mimo Rateč, prek Predela v dolino Loške Koritnice, lahko pa si izlet obrnete na glavo in se vanj odpravite v obratni smeri prek Vršiča.

Kaj si ogledati v okolici Bovca:

Mimogrede, če iščete ideje za podobne izlete v okolici Soče in Tolminke, vam predlagam, da si preberete članke Bovec znamenitosti, Log pod Mangartom, Kam v Kobaridu, Znamenitosti Trente in Tolmina, Naravne znamenitosti Baške grape in Družinski izlet v Idriji. V vseh teh člankih imate dovolj predlogov za nekaj dopustov na severnem Primorskem. Povabim pa vas še na Krnsko jezero, ki je ena najbolj priljubljenih točk v naših gorah.

1. Trdnjava na Predelu

Zares neverjento koliko trdnjav, bunkerjev in podobnih utrdb je v okolici Bovca. Kdo bi rekel, ja seveda, če je pa tu divjala Soška fronta v 1. Svetovni vojni. A velika večina teh utrdb okoli Bovca je iz časov veliko pred 20. stoletjem. Iz časov Turških vpadov, Napoleona… Torej več stoletij stare zgradbe. Vse te zgradbe nam pravijo, da so dolite tod okoli imele izjemen strateški pomen za takratne vladarje. Neprehodnost visokih gorskih grebenov je prisilila vse, da so se na pot podali po dolinah, tu pa so jih na najbolj izpostavljenih točkah čakale takšne in drugačne kontrole.

Trdnjava na Predelu (na Italijanski strani prehoda) je bila zgrajena za namene 1. Svetovne vojne in to, kot podpora trdnjavi pri Rabeljskem jezeru. Trdnjava je bila zgrajena na prelomu stoletja, namenu pa je bila predana prav leta 1900. Ker je bila zgrajena po načrtih iz leta 1892, z zelo omejenimi stredstvi je bila ob začetku vojne leta 1914 že zastarela in ni bila sposobna prenesti zadetkov velikokalibrskih haubic. Zato so kmalu po začetku vojne vse topove in ostalo opremo preselili v kaverne, ki so jih v pobočje hriba izkopali nad trdnjavo. Od tam so do konca vojne odbstreljevali Italijanske položaje.

Trdnjava na Slovenski strani prelaza ima malce bolj pestro zgodovino, saj je bila postavljena kakšnih 100 let prej in sicer kot obrambna trdnjava, ki bi zadržala napad Francoske armade. Trdnjava žal nikoli ni bila popolnoma zgrajena in je služila namenu le zaradi izrednih razmer, ki so nastopile. Trdnjavo so Francozi po nekajdnevnem obleganju zavzeli, praktično vse vojake pobili in trdnjavo tudi zažgali. V 1. Svetovni vojni je trdnjava služila, kot skladišče za opremo.

Danes si lahko obe trdnjavi ogledate ob vožnji prek prelaza. Obe trdnjavi sta opremljeni s tablami, ki vas bodo podučile o celotni zgodivini obeh objektov. V kolikor vas zgodovina ne zanima preveč,, pa imata obe utrdbi neverjetno lepe razglede in vedno znova se sprašujem, ali so vojaki, ki so bili tu nameščeni, kdaj v teh razgledih tudi uživali, občudovali naravo, ali so bili le v strahu za svoja življenja… Glede na zapise, ki sem jih bral, je bilo verjetno nekaj obojega.

2. Mangartsko sedlo

Cesta na Mangartsko sedlo je zame najbolj veličastna cesta v Sloveniji. Prav neverjetno česa so bili pred okoli 80 leti zmožni projektanti in dela tudi izvesti v zelo kratkem roku. Koliko nekih projektov, ki na koncu niso služili ničemur se je v strahu pred nasprotniki gradilo pred in med obema vojnama. Dobro je, da so včasih delali stvari, tako kot je treba in da jih, kljub temu, da svojemu namenu niso služile, jih danes lahko uporabljamo v turistične namene.

Poleg tega, da je cesta na Mangartsko sedlo za moje pojme najbolj veličasta cesta pri nas, je tudi daleč najvišje ležeča cesta. Cesta se namreč vzpne do zavidljivih 2055 metrov visoko. Mangartsko sedlo je moč obiskati v času, ko je cesta za avtomobilski promet prevozna. Letos (2021) bo verjetno ta sezona precej krajša, kot zadnja leta.

Najvišja cesta v Sloveniji pa je pravi raj tudi za številne športnike, v poletni sezoni so to predvsem kolesarji, v zimski pa turni smučarji, ki se podajo na premagovanje skoraj 1000 metrov višinske razlike od križišča, kjer cesta med Predelom in Logom pod Mangartom zavije v levo in se začne vzpenjati. Seveda pa cesta služi tudi številnim planincem, ki si želijo osvojiti tretji najvišji vrh v Sloveniji z nekaj višjega izhodišča.

Poleg vseh, ki se radi potimo, pa je Mangartsko sedlo tudi pravi raj za vse ljubitelje rožic. Travnato pobočje, ki je usmerjeno proti jugu, je kot nalašč za bujno rast visokogorskih cvetlic. Teh je tu res na pretek. Vedno, ko je v gorah dovolj hrane (travnik) in je moč najti tudi vodo, potem so izpolnjeni pogoji tudi za življenje gorskih živali. Svizci in kozorogi so na tej višini naši gostitelji, v kolikor pa boste kaj prigriznili, pa bodo hitro pri vas še kavke, ki so tretja živalska vrsta, ki uživa v pogojih, ki jim jih ponuja Mangartsko sedlo in darežljivi ljudje.

Cesta proti vrhu Mangartskega sedla je verjetno tudi cesta v Sloveniji z najbolj osupljivimi v skalo izklesanimi tuneli in z najlepšimi razgledi. Le-ti so noro lepi. Pogled proti Sloveniji nas razvaja že med samim vzponom, na vrhu, pa se lahko samo usedemo in uživamo v pogledu prek roba navpične stene in lepotam pod njo. Pod steno namreč leži dolina Rabeljskih jezer in tudi če si poizkušate predstavljati kako fantastičen je pogled v dolino, boste v živo vseeno presenečeni.

Več o Mangartu in Mangartskem sedlu, ter poti proti vrhu 3. najvišje gore v Sloveniji si lahko preberete v blogu z naslovom Mangart.

3. Slap Zaročenca

• Čas hoje: 20 minut
• Zahtevnost poti: lahka
• Nadmorska višina: 930 metrov
• Višinska razlika: 80 metrov
• Izhodišče: parkirišče malo nad vasjo Strmec (46.4201, 13.6028)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da

Ob spuščanju od Predela proti dolini Koritnice, nas nekje na sredini med viaduktom Mangart in slikovito vasico Strmec (ime ni naključno) ob cesti čaka manjše parkirišče, kakšnih 30 metrov višje pa rumena pohodniška tabla, ki nas vabi k sprehodu do slapu Zaročenca. Na tabli sicer piše, da boste do slapu potrebovali 30 minut, vendar mislim, da povprečni pohodnik sprehod opravi v dobrih 15ih minutah.

Morda je najbolj težaven prav začetek poti, ker je ob cesti ograja, ki je ni moč odpreti, ali obiti, tako da je za tiste, ki ste nižje rasli skok oz. korak prek nje lahko manjši izziv. A v nadaljevanju je pot izjemno lepo uhojena, precej široka in enostavna. Pot je drugače del vedno bolj priljubljene poti Julijana trail.

Po kakšnih 10ih minutah hoje po lepem zračnem gozdu, v katerem po večini kraljujejo bukova drevesa, se bomo spustili v precej globoko hudourniško strugo, ravno na sotočje potokov Predelnice in Mangartskega potoka. Slap je lepo viden že od daleč in na poti do njega boste morali po dnu struge preskakovati oz. prečkati oba potoka, kar pa ne bo velika težava. Slapu se lahko povsem pribljižate in od blizu občudujete kako voda pada preko navpične skalnate stene v manjši bazenček pod slapom.

Struga v katero smo se spustili je bila pred nekaj več, kot 20. leti priča verjetno največjemu plazu, kar jih je kdaj bilo v Sloveniji. Po večdnevnem močnem deževju se je namreč ob cesi proti Mangartskemu sedlo dobesedno odtrgalo pol pobočja hriba (1,5 milijona kubičnih metrov) in vsa gmota skal, blata, vode, dreves in vsega, kar je pobrala med potjo, je pridrvela mimo mesta, ker stojimo in nadaljevala smrtonosno pot proti dolini Koritnice in Logu pod Mangartom, kjer je odnesla tudi nekaj hiš, v katerih so spali nič hudega sluteči domačini, most in še veliko drugega… Posledice prikaza te strašanske moči narave, so ob strugi Koritnice zelo dobro vidne še danes. Takrat pa je bilo moč videti ves nanešen material celo do Bovca in še dlje po dolini Soče.

V kolikor se boste po strugi Mangartskega potoka sprehodili v precej globok kanjon po strugi navzgor, boste po okoli 50ih metrih prišli do manjšega slapu in konca prehodnosti soteske, za klasične pohodnike. Na tem mestu ste praktično pod Mangartskim viaduktom, ki pa se ga žal iz tega mesta ne vidi. Zelo lepo pa ga boste videli od roba struge, kjer smo se spustili iz gozda…

Ob vračanju proti avtu, se lahko del druščine (če vas je več) peš odpravi proti Logu pod Mangartom (nekdo pa se “žrtvoje” in se v dolino spusti z avtom). Pot Julijana traila proti dolini je čudovita, speljana po lepem zračnem gozdu, občasno pa se nam bodo odprli fantastično lepi pogledi na gorsko verigo, ki ločuje dolini Koritnice in Bavšice.

4. Mala korita Koritnice

• Čas hoje: 20 minut
• Zahtevnost poti: lahka
• Višinska razlika: cca 50 metrov
• Izhodišče: vhod v dolino Možnica (46.3615, 13.5893)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da

Mala korita Koritnice se nahajajo kak kilometer pod Logorm pod Mangartom. Korita so sicer nedostopna za obiskovalce, jih je pa moč pogledati iz mostu, ki prečka Koritnico ravno nad koriti. Če se boste spustili do struge pred koriti kaj dosti ne boste uspeli videti. Vidi se sicer neverjetno globino korit in čudovito delo Koritnice, ki je v milijonih let v skali izdolbla korita, ki so globoka več 10 metrov in dolga okoli 100 metrov.

Lahko pa se ob mostu, na levi strani struge podate na stezico, ki vas bo pripeljala do konca korit, kjer je postavljena hidro elektrarna, tam se lahko sprehodite do konca korit, a previdno, vse to je seveda na lastno odgovornot.

Med vzpenjanjem nazaj proti cesti pa bodite pozorni, nekje na sredini vzpona se v levo odcepi stezica, ki vas pripelje do korit, ki si jih lahko ogledate z vrha… Seveda po pameti in bodite previdni.

5. Kluže in Hermanova trdnjava

Naš prvi del spoznavanja doline Koritnice je zelo zgodovinsko obarvan. Ob spustu od Malih, proti Velikim koritom Koritnice, se vsak obiskovalec, ki je prvič v teh koncih zagotovo ustavi ob veličastni trdnjavi Kluže. To je trdnjava, ki na tem mestu kljubuje času že več kot 500 let. Seveda je bila skozi stoletja večkrat porušena, požgana in ponovno obnoevljena in danes služi, kot ena največjih kulturnih znamenitosti na območju Bovca.

Trdnjava je postavljena na izjemno strateško pozicijo, ki jo imenujemo tudi Bovška vrata. V objemu izjemno strmih sten Rombona in Slemena, je Koritnica izdolbla le nekaj metrov široka korita, ki so globoka tudi prek 70 metrov! Na desnem bregu Koritnice, ob uvozu v dolino Bavšice so postavili izjemno impresivno trdjavo, ki je pred 500 leti varovala Avstro-Ogrsko cesarstvo pred vpadi Turkov.

V trdnjavi si lahko ogledate stalno zbirko, ki opisuje burno zgodovino tukajšnih krajev. V trdnjavi Kluže je moč dahniti tudi usodni DA novemu in srečnemu zakonskemu stanu. Skriva pa ta kraj še veliko zanimivega, saj nedaleč stran stoji še ena veličastna trdnjava imenovana po stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu, ki je bil arhitekt in poveljnik trdnjave na Predelu, ki je branila Avstro-Ogrsko cesarstvo pred Napoleonovo armado.

Hermanova trdnjava

• Čas hoje: 30 minut
• Zahtevnost poti: lahka
• Nadmorska višina: 646 metrov
• Višinska razlika: 114 metrov
• Izhodišče: trdnjava Kluže (46.3615, 13.5893)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da

Trdnjava je bila pred 1. Svetovno vojno zdrajena, kot podpora spodnji trdnjavi Kluže, ki je bila že zastarela in ni bila več zmožna prenesti udarce novejših granat in izstrelkov. Trdnjava je bila v 1. vojni močno obstreljevana (prek 3800 granat, težkih med 360 in 400 kilogramov!!!) iz 13 kilometrov oddaljenih položajev Italijanske vojske za Kaninom. Kljub temu, da je trdnjava “skrita” pod strmimi stenami Rombona je bila med vojno večkrat zadeta (200 izstrelkov jo je zadelo) in tako močno poškodovana, da je bila za vojsko neuporabna.

Danes do trdnjave vodi slabe pol ure dolga lepa in široka sprehajalna pot, ki nas na začetku pelje skozi 100 metrov dolg, v skalo izklesan osvetljen tunel, kasneje, tik preden pridemo do utrdbe, pa se sprehodimo še mino bunkerja in dveh v skalo izklesanih prostorov. Zgornja trdnjava Kluže, kot ji tudi pravijo je prav tako prava lepotica. Še vedno si je moč ogledati njeno notranjost, tunele pod utrdbo, z lepimi razgledi v dolino Koritnice, prav tako pa je moč prebrati zgodovino tega objekta. Glede na stanje objekta je gibanje v njegovi okolici na lastno odgovornost, zato previdnost ne bo odveč.

6. Velika korita Koritnice

Po ogledu obeh trdnjav na Klužah pa se naj vam ne mudi preveč proti Bovcu, saj se je vredno sprehoditi še do enega od naravnih čudežev, ki leži okoli 70 metrov pod trdnjavo Kluže. Povsem na novo urejena pot nas mimo trdnjave popelje skoraj do dna velikih korit. V času mojega obiska (začetek junija 2021) je bila pot do korit sicer že prehodna, a še ne povsem zaklučena. Spodaj je postavljen čudovit viseči most, ki nam omogoča prekrasen pogled na smaragdno zeleno Koritnico in enega najlepših rečnih delov v Sloveniji.

Seveda pa ne boste mogli spregledati tunela, za katerega vam ta trenutek ne znam povedati kdaj je bil narejen in tudi ne zakaj, a dejstvo je, da je tam in da, če se boste sprehodili po njem, vas bo pripeljal do čudovite pogleda na korita, nekje 60 metrov pod mestom, ki prečka korita. Za sprehod preko tunela vam priporočam nepremočjive gojzdarje, saj po tunelu teče potoček, ki vsake toliko časa po dnu tunela naredi jezerce globoko okoli 10 centimetrov.

Od odhodu od trdnjave Kluže, vam predlagam, da se podate proti Bovcu na kosilo, lahko pa pot nadaljujete v dolino Trente in se ustavite v enem od številnih gostinskih lokalov ob cesti.

Si pa lahko na poti do Velikih korit Soče ustavite še na pokopališču vojakov iz Soške fronte in pri ostankih precej velikega bunkerja. Poleg ostankov iz 1, Svetovne vojne pa si lahko uživate še ob fantastičnem razgledu na Trento in bistro Sočo.

7. Velika korita Soče

• Čas hoje: 30 minut
• Zahtevnost poti: lahka
• Nadmorska višina: 460 metrov
• Višinska razlika: 50 metrov
• Izhodišče: Parkirišče v Lepeni (46.3358, 13.6459)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Da

Težko reči, kateri del izleta je vrhunec, a gotovo so Velika kotira Soče eden od vrhuncev, pa ne samo zarati tega, ker so korita od vseh, ki smo si jih danes ogledali največja, oz. najdaljša in tudi najbolj dostopna (dolga so okoli 750 metrov in globoka do okoli 30 metrov), ampak tudi zato, ker je ob koncu korit izjemno lep prostor za skok in ohladitev v Soči. V kolikor pa niste ljubitelji osvežitve v kristalno čisti vodi, pa vam tukajšnja narava nudi veliko prostora za uživanje ob Soči in v nastavljannju sončnim žarkom.

Moj nasvet je, da za izhodišče za ogled korit Soče izberete parkirišče ob začetku ceste v Lepeno (cena parkiranja je 1€ na uro) in se peš podate po levem bregu Soče navzgor, po Soški poti. Markirana pot sicer vodi nekaj metrov od korit, a je pot lepo shojena tudi neposredno ob koritih, praktično vseh 750 metrov.

Korita so izjemno slikovita in prava predstava moči in elegantnosti vode. Po eni strani izjemna moč Soče v koritih in elegantni slapiči, ki se iz desnega brega Soče izlivajo prek sten korit v Sočo. Zares izjemno. Ob vsej lepoti mi je prav žal, da fotografije nikoli ne prikažejo vse lepote.

Vodnatost Soče je zelo odvisna od letnega časa in padavin v tistem obdobju. V kolikor boste te konce obiskali v pomladanskih mesecih, potem bo Soča gotovo vodnata in bodo korita precej polna, v sušnih poletnih mesecih, pa bo te vode nekaj manj. Ne velja pa za manj opozorilo, da ne bodite preveč pogumni ob nagibanju prek sten korit in lovljenju lepih fotografij in pogledov.

8. Izvir Soče

• Čas hoje: 15 minut
• Zahtevnost poti: zahtevna
• Nadmorska višina: 990 metrov
• Višinska razlika: 104 metrov
• Izhodišče: Parkirišče pri koči (46.4092, 13.7256)
• Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
• Primerno za psa: Ne

Za konec našega potepanja po čudoviti severni Primorski pa si lahko ogledamo še enega najlepših izvirov, zagotovo najlepše reke daleč na okoli. Pri 49. serpentini vzpona na Vršič, nas tabla usmeri levo proti izviru Soče. Po dobrem kilometru vzpona svoj avto parkiramo in se mimo Koče pri izviru Soče podamo na okoli 15 minut dolg vzpon proti votlini v kateri spokojno počiva jezerce, ki je izvir smaragdne reke.

Izvir Soče sicer ni tako spektakularen, kot naprimer izvir Save Bohinjke, a je pogled na jezerce v jami, prav čaroben. Ob pogledu v nasprotni smeri pa lahko uživamo ob razgledu v dolino Kekčeve dežele in nad njo na mogočne stene vrhov v Jalovški skupini.

Zaključek

Kot sem napisal že v uvodu, je okoliš Bovca za mene najlepši del Slovenije in v današnjih predlogih ste lahko spoznali samo delček tega, kar nam ponuja bogata naravna in kulturna dediščina teh krajev. V prihodnjih članikh pa bomo spoznali še nekatere čudovite kotičke dolini in gora okoli Soče.

Lahko pa izlet združite tudi s predlogi, ki sem jih opisal v člankih Dužiunski izlet na Gorenjsko, ali pa Kam v Idriji Imejte čudovit dan in pojdite Vnaravo!