Kam v hribe – 7 prekrasnih vrhov

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku objavil enega od mojih člankov z idejami za izlete v sredogorje. Ni trajalo dolgo, ko mi je v zasebno pošto priletelo sporočilo znanca, ki je napisal, daj napiši kakšno dobro idejo za visokogorje, pa takšne malo drugačne ideje… Torej, kam v hribe?

Vem, da je vprašanje kam v hribe zel pogosto in tudi sam se pogosto sprašujem prav to vprašanje. 7 predlogov, ki jih bomo danes obdelali so zares izjemni vrhovi s čudovitimi razgledi, na njih pa tudi ne bo prav posebne gneče, saj niso tako zelo priljubljeni. Cilji so sicer precej različni, visoki od 1700 pa vse do 2400 metrov, od dobro označenih poti, do neoznačenih stez, kjer boste potrebovali kar nekaj orientacije. Pa si poglejmo moje tokratne izbore.

7 manj obiskanih vrhov:

• Trupejovo poldne
• Ženiklovec (Veliki Javornik)
• Rdeči rob
• Zeleni vrh
• Turska gora
• Vrbanove špice
• Mišelj vrh

Mimogrede, v kolikor iščete ideje za podobne vrhove vas vabim, da si preberete še članek z naslvi Priljubljene planinske poti, Najlepše gore v Slovneiji, Najbolj obiskane gore v Sloveniji, 6 najlepših razglednih vrhov in Lahki hribi.

Trupejevo poldne

Trupejevo poldne je lahko dostopna gora, ki leži v glavnem grebenu Karavnak. Nahaja se nad Gozd Martuljkom, nekoliko zahodneje od najbolj zahodnega dvatisočaka v Karavankah – Kepe. Gora je sorazmerno lahko dostopna tudi v zimskem času (tudi precej varna, kar se plazov tiče), tako da je Trupejevo poldne pozimi priljubljen cilj številnih pohodnikov.

Klub temu, da na goro ne vodi markirana pot, pa je Trupejevo poldne v času jeseni, ko številni macesni spreminjajo barvo svojih iglic iz zelene v zlato-rumeno, zelo dobro obiskan vrh. Mnogi imajo Trupejevo poldne za najlepši jesenski vzpon v Karavankah, to bi sicer težko potrdil, saj nisem bil na vseh vrhovih, a nedvomno je vzpon med macesni na zelo razgleden vrh vreden vsakršnega truda.

Večina pohodnikov si za izhodišče izbere Srednji vrh, vasico, ki leži na planotastem predelu sicer strmih pobočij Karavank. Parkiramo na urejenem parkirišču ob začetku vasi. Tik ob parkirišču je tudi ličen WC, ki je pri marsikomu zelo dobrodošel, predvsem ob zgodnjih jutranjih urah.

Omeniti velja, da v kolikor boste parkirali zunaj urejenega parkirišča, vas zna ob povratku do avta čakati neprijetno presenečenje v obliki redarskega obvestila.

S parkirišča se napotimo proti vasi in se držimo leve asfaltirane ceste, ko se sprehodimo mimo zadnjih hiš, pa vidimo da se v desno odcepi strmejša vlaka oz. traktorska pot in mi ji sledimo. Vlaki sledimo in se na križiščih držimo desno. Pot nas mora pripeljait do potočka, potem pa se ob njem spet nekoliko strmeje vzpnemo proti notranjosti Karavank.

Pot ni posebaj pestra, saj smo ujeti v dolinici med strma poraščena pobočja, brez razgledov. Nas pa obkroža izjemno lep gozd, pa tudi žuborenje živahnega potočka je prijetno. Po kakšni uri hoje pridemo do prvih travnikov in izhodišča pri Železnici, do koder pripelje makadamska cesta (iz Korenskega sedla). Od tu naprej se prične nekoliko bolj pestra pot, ki se vije med travniki in vse bolj redkimi drevesi (predvsem macesni). Prav tako pa se nam začnejo odpirati pogledi proti okoliškim vrhovom.

Vse bolj razgledna pot nas bo kmalu pripeljala do sedla pod Trupejevim poldnevom, kjer se nam bo odprl tudi pogled proti našim sosedom na severni del Karavank. Do vrha Trupejevega poldneva, kjer stoji večji križ nas loči še okoli 20 minut sprva strmejšega vzpona, a se kmlau vse skupaj poravna in zadnji del opravimo po precej položnem grebenu.

Vrh nam ponuja enega lepših pogledov proti Špikovi skupini in ostalim vrhovom v Julijcih, ki ležijo na nasprotni strani Savske doline. Prav tako lahko občudujemo greben Karavank praktično do njenega začekta nad Trbižem. Proti zahodu nam pogled seže do Kepe, Dovške babe, Stola…

Trupejeve poldne je primeren vrh tudi za družinski izlet z manjšimi otroki, sploh, če z avtom zapeljete do izhodišča pri Železnici in od tam napadete vrh (okoli 70 minut).

Na planini kakšnih 45 minut pod vrhov Trupejevega poldneva stoji lovska koča od do katere lahko vzpon in spust opravimo v čudoviti krožni poti, predlagam vam, da vzpon opravite po zgoraj opisani poti, za spust pa nato pot samo nadaljujte po grebenu naprej in dobro uhojen apotka vas bo pripeljala do križišča, kjer vas bo tabla usmerila proti Železnici. Spust do lovkse koče je zares čudovit, pravljičen.

Rdeči rob

Planina Kuhinja, ki bo izhodišče za naskok na Rdeči rob je sicer precej bolj znana, kot izhodišče poti na Krn. Vendar nam to izhodišče poleg Krna ponuja številne možnosti za krajše in daljše izlete po našem visokogorju.

Ob štartu iz planine Kuhinja, se bomo morali držati tabel, ki nas usmerjajo v desno, proti planinama Kašina in Leskovca. Nekaj metrov nad pastirskim poslpjem na palanini Leskovica nas smerokazi na travnatem pobočju usmerijo v desno, proti strmejšemu travniku, na katerem se pot rahlo zabriše. Pozorni bodite, da se proti vrhu tega travnika naša pot za Redeči rob (smer jezero v Lužnici, Peski, Krn) usmeri v levo, proti žlebu, ki nas popelje proti ravnemu platoju pod Rdečim robom, Maselnikom, Sadorjem in Škofičem.

Ko bomo prisopihali do platoja, bomo ob pogledu na okoliške vrhove brez težav prepoznali naš cilj. Rdeči rob je namreč svoje ime dobil po značilni rdeči kamenini iz katere je sestavljen. Pot proti vrhu nas sicer vabi, da se povzpnemo na sedlo med Rdeči vrh (levo) in Sador (desno), a naskok na vrh iz sedla je sorazmerno zahteven in deloma tudi izpostavljen, zato vam raje predlagam, da se nekje na sedini poti od platoja pa do sedla, po krajši grapi usmerite v levo. Ta grapa vas bo pripeljala do vrha pobočja, od koder se po lepi travnati potki sprehodite do vrha Rdečega roba.

Tako, kot je Rdeči rob posebna gora zaradi svoje sestave, je zelo poseben tudi pogled z njenega vrha. Na eni strani pogled proti Krnskemu pogorju, na drugi strani pa globoke prepadne stene v dolino reke Tolminke, na Drugi strani Tolminke pa spet strme stene, ki se vzpenjajo proti južnim Bohinjskim goram na čelu s tam najvišjim Tolminskim Kukom.

V kolikor boste imeli nekaj sreče z vidljivostjo, boste brez težav videli do Jadranskega morja, pa skoraj celotno Primorsko s Trnovskim gozdom, Golaki in Snežnikom za njimi. Na severu pa se nam bo seveda pogled ustavil na Triglavu in ostalih vršacih v osrčju Julijskih Alp.

V kolikor vam je ob spustu v dolino ostalo še kaj moči, vam predlagam, da se po spustu na že prej omenjeni plato, povzpnete še do jezera v Lužnici, ki je eden od 3 Krnskih jezer. Do jezera boste imeli le kakšnih 20 minut vzpona. Več o Krnskih jezerih si lahko preberete v članku z naslovom Kako na Krnsko jezero.

Ženiklovec (Veliki Javornik)

Od vseh predlaganih vrhov v tokratnem blogu je Ženiklovec najbolj enostaven in tudi najlažji. Zelo primeren je tudi za družinske pohode ob koncu tedna. Prav tako pa je Ženiklovec super cilj za zimske pohode v naših Alpah. Brez preteranih težav in nevarnosti za plazove in ostale zimske nevarnosti se boste lahko povzpeli na izjemno lep travnat razgledni vrh, ki leži na višini 1716 metrov nad morjem.

Izhodišče za naš izlet je tokrat dom pod Storžičem, ki je eden od meni zelo ljubih domov. Saj je postrežba zelo prijazna, hrana odlična, zunanja terasa velika, notri vse v lesu, prostor v hladnih dneh ogrevan s kaminom, ki prostoru doda poseben čar. Prostora je dovolj, tudi za morebitne zabave, lahko pa se dogovorite tudi za najem prostora… Ne smem pozabiti tudi na sanitarije, ki so čiste in lepo vzdrževne.

Od doma pod Storžičem se spustimo po cesti do parkirišča in se že po nekaj 10 metrih usmerimo v levo proti Javorniškemu sedlu in planini Javornik. Nekoč nas je do sedla peljala prijetna gozdna pot, danes pa se bomo do tja sprehodili po traktorski vlaki.

Po poti bi sicer lahko bila kakšna markacija več, a roko na srce se ne moremo zgubiti. Tudi, če zavijemo na napačno vlako, nas bo ta pripeljala do sedla.Tam pa nas bodo table usmerile po precej položni poti, na kateri se nam bodo na trenutke odprli izjemno lepi pogledi na severne prepadne stene Storžiča, pa tudi na bližne in nekoliko manj bližne vrhove v Alpah.

Na planini Javornik se gozd umakne travnikom in posledično imamo vedno lepše razglede proti bližnjem grebenu Košute, Begunjščici, Vrtači in Stolu, seveda pa se nam ob lepem vremenu ponujajo tudi Julijci.

Iz planine do vrha Ženiklovca nas loči še okoli 20 minut sorazmerno strmenga vzpona po travnatem pobočju. Vrh je opremljen s klopco, na kateri boste lahko uživali v enkratnih razgledih.

To je gotovo najlepša razgledna točka za ogled Storžiča, predvsem njegovih severnih sten in grap. Občudujemo lahko tudi ostale vršace v osrčju Kamniških Alp. Ob Storžiču je lepo vidno tudi smučišče na Krvavcu. Na nasprotni strani od Storžiča imamo razgled praktično na celoten greben Košute, ki je najdaljši gorski greben v Slovneiji, v dolžino pa meri kar 10 kilometrov.

Kljub temu, da je Ženiklovec vrh, za katerega verjetno slišite prvič, pa vam ga močno priporočam v vseh letnih časih.

Zeleni vrh

Iz Tržiških hribov pa se bomo preselili v Tolminske. Tam namreč leži Zeleni vrh, ki je naš naslednji cilj. Zeleni vrh leži v grebenu južnih Bohinjskih gora, v objemu bolj znanih Tolminskega Kuka in Podrte gore.

Izhodišče našega izleta bo tokrat planina Kuk, do katere nas pripelje zelo dolg vzpon iz Tolmina. Cesta je sicer cel čas ozka, a sorazmerno lepa, le nekaj 100 metrov pred planino se pot še dodatno zoža in je na mestih nekoliko slabša (verjetno tudi odvisno od vremena, v kolikor ste tam po deževju, se to najverjetneje pozna tudi na cestah).

Pred planino Kuk pustite svojega jeklenega konjička na primernem mestu in se po za promet zaprti cesti odpravite mimo hlevov in ostalih poslopij na planini (v kolikor ste ljubitelji mlečnih izdelkov, si lahko tu kupite domače bio, eko… izdelke). Cesta se bo sprva rahlo vzpenjala, a kmalu se bo poravnala in se pomaknila v gozd. Po okoli uro dolgem sprehodu bomo prišli do planine Razor, mimo katere pelje tudi Slovenska planinska pot.

Sledimo znakom za Škrbino, ki nas bodo usmerili prek planine in pot se bo začela tudi bolj strmo vzpenjati. Nekje na sredini poti proti vrhu se bomo sprehodili pod stenami v katerih je voda izdolbla številne žlebove, prava paša za oči. Že kmalu po odhodu s planine Razor, bomo za sabo pustili tudi drevesa in v kolikor bosete imeli srečo z vremenom, bo vaša pot vedno bolj razgledna. Razgledi proti dolini Tolnimu, ki je globoko pod nami, pa so izjemni.

Škrbina je sedlo na glavnem grebenu južnih Bohinjskih gora, ki je 1910 metrov nad morjem. Na sedlu, kjer navadno močno piha se nam pokaže neverjetna kulisa Julijskih alp. Seveda ne moremo spegledati Bohinjskega jezera in številnih drugih lepot naših Julijskih Alp.

S sedla se usmerimo proti Tolminskemu Kuku. Pot se od tu naprej položi in prek melišč in krajših skalnatih odsekov nas pripelje do izjemno razglednega s travo poraščenega Zelenega vrha. Pod vami se razprostira planota Komna, ki je pravi raj za številne živalske in rastlinske vrste. Ogromno je tu gamsov (cele črede), pa svizcev, sem pogosto zaide tudi kak medved, da o rožicah in ostalih rastlinah sploh ne izgubljam besed.

Opozoril vas bi samo še na vreme, ki je dostikrat zelo spremenljivo v tem delu gora. Ob mojih zadnjih dveh obiskih Škrbine, je bila Bohinjska stran povsem v sončnem vremenu, praktično brez oblačka, Tolminska stran pa je bila nekoliko višje od planine Razor zavita v meglo.

Turska gora

Če sem pri Ženiklovcu napisal, da je to najlažji vzpon med vsemi, pa je pri Turski gori ravno obratno. V poletni sezoni je to tehnično najbolj zahteven vzpon med vsemi. V zimski sezoni, oz. ko je Turski žleb poln snega, je pot do sedla pod Tursko goro precej lažja, vsaj kar se tehničnega dela tiče. Zaradi tega, pot ni primerna za čiste začetnike in tiste, ki ne veste, kako se vam bo glava odzvala v previsnih stenah, na klinih in jeklenicah.

Pot na Tursko goro bomo začeli ob koncu Logarske doline, vejetno najlepše doline v Kamniških- Savinjskih Alpah. Parkirišče pri koči pod slapom Rinka je nekaj več, kot 900 metrov nad morjem. Od nje nas pot proti Okrešlju pelje mimo enega najvišjih slapov v Sloveniji, slap Rinka namreč prek skalne police pada 90 metrov globoko (Vir: Atlas Sveta), kar ga uvršča na 5 metro v Slovneiji po višini.

V lepem vremenu je pot proti Okrešlju zelo enostavna, a če je vreme vsaj malo slabše, je potrebna previdnost, saj lahko le en zdrs ali napačen korak pomeni nesrečo. Poleg tega pa je prvi del poti, ko se vzpenjamo nad slap lahko nevaren tudi zaradi padajočega kamenja, zato bodite pozorni tudi na to nevarnost.

Na Okrešlju boste v dobri uri hoje v zmernem tempu. Več o Okrešlju si lahko preberete v blogu z naslovom Najlepši hribi v Sloveniji. Iz Okrešlja nas bodo table usmerile proti strmim meliščem pod Tursko goro. Prvi del vzpona ni nič posebnega, zgolj hoja navkreber po melišču, drugi del vzpona skozi žleb pa je tisti, ki je bolj naporen za glavo, kot za telo. Saj nas pot zapelje v prepadno steno in za varno premikanje po njem moramo uporabljati skube in jeklenico. Zaradi nevarnosti padajočega kamenja je uporaba čelade skoraj da obvezna, zelo priporočljiva pa je tudi uporaba varnostneg pasu in samovarovalnega kompleta.

Ko se prečenje stene konča, nas čaka še zadnji vzpon do vrha žleba. Pot je tu precej strma in potrebna je previdnost, da ne prožimo kamenja. Na vrhu Turskega žleba nas bo čakal čudovit razgled proti Osrednjeslovenskemu koncu Kamniško Savinjskih Alp. Za dokončanje vzpona se bomo usmerili levo in se ob pomoči še nekaj klinov povzpeli na greben, ki nas bo v nekaj minutah popeljal do vrha te 2251 metrov visoke gore.

Razgled z vrha je enostavno fantastičen. Dobesedno pod nogami nam leži Okrešelj, lepšega razgleda na Logarsko dolino tudi še nisem videl, tudi pogled proti Prestolnici je prekrasen. Globoke doline in strme stene, srce kar skače od veselja.

Vrbanove špice

Kljub temu, da se ob vzponu na Vrbanove špice povzpnemo v prav zaresno visokogorje, pa je pot proti vrhu več ali manj zelo enostavna. Sicer je fizično dokaj naporna, saj moramo med potjo premagati skoraj 1500 višinskih metrov, a v sebi prilagojenem tempu, ni vrag, da nam nebi uspelo.

Za dostop do našega izhodišča se bomo morali zapeljati do doline Kot , ki se nahaja mad bolj znanima in daljšima dolinama Vrata in Krma. Pot se začne sicer precej položno, po prečkanju hudournika še kakšnih 20 minut hodimo po prijetni gozdni poti, potem pa se pot postavi dobro na vkreber. Strmina praktično ne popušča (z nekaj krajšimi odseki) do višine okoli 2100 metrov, kjer se začne nekakšen plato, na keterem je malo višje postavljena tudi Staničeva koča.

Velja opozorilo, da je pot v zgodnjih jutranjih urah v senci in da so skale več ali manj mokre in posledično tudi spolzke, zato previdnost ob vsakem koraku ne bo odveč.

Malo preden strmina popusti se v desno odcepi ena lepših ferat, ki nas pelje prek Verbanovih špic, tudi do našega cilja, a mi se bomo do vrha povzpeli po precej lažji poti. Še nekaj nižje se sprehodimo mimo ogromne skale, balvana, ki ga je tam pustil triglavski ledenik. To je tudi ena od lepših točk tega vzpona in primeren prostor za krajši postanek in okrepčilo.

Dom Valentina Staniča je postavljen na višini 2332 metrov in je tretja najvišje ležeča koča na območu Triglavske skupine. Odprta je v poletni sezoni (več o domu si lahko preberete v članku z naslovom Najlažja pot na Triglav).

Od koče pa do vrha najvišje izmed Verbanovih špic imamo le še kakšnih 20 minut lahke hoje. Seveda je razgled z vrha, ki je višji, kot 2400 metrov fantastičen. Iz vrha Verbanovih špic imamo enega najlepših pogledov na Triglav, pa na nasproti ležečo Rjavino, na del Vrat, pa na Karavanke na severu. Zares en sam užitek!

V kolikor vam je ostalo še kaj volje in moči, lahko precej hitro dosežete še Begunjski vrh, ki je naslednji vrh gledano proti Triglavu. Do tja vas loči okoli 30 minut hoje. Drugače pa vam priporočam, da se ustavite v domu Valentina Staniča, nazadnje, ko sem bil tam (leta 2020) sem se počutil zelo prijetno, postrežba je bila odlična, prav tako pa tudi hrana.

Mišelj vrh

Že v začetku vas moram opozoriti, da spodnji zemljevid poti med planino pod Mišelj vrhom in vrhom Mišelj vrha ni 100% natančna. Zato se boste morali predvsem ravnati po možicljih (kamni postavljeni eden na drugega). V kolikor niste prav domači z orientacijo, bo morda bolje, če ta vzpon pustite za kdaj, ko bo z vami nekdo, ki je bolj vešč pri hoji po neoznačenih poteh.

To opozorilo sem dal na začetek opisa namenoma, saj veliko ljudi opis poti prebere precej površno, sploh proti koncu le-tega (ja, priznam, tudi jaz znam biti eden takih).

Pa začnimo pot na ta čudovit razgledni vrh. Mišelj vrh se nahaja neposredno nad Velim poljem, v prvi vrsti vrhov, ki obkrožajo Triglav. Po višini je Mišelj vrh le kakšnih 50 metrov nižje, kot Planika, zato je tudi pogled na to kočo zelo zanimiv. Seveda ni nič čudnega, če vam povem, da je Mišelj vrh še eden od vrhov iz katega boste Triglav videli iz “1. vrste” in v vsej njegovi lepoti.

Pot proti Mišelj vrhu je najbolje začeti na Pokljuki, točneje ob koncu ceste na Pokljuki. Prvi del poti se boste sprehodili po isti poti, kot če bi šli na Triglav (prek Studorskega prevala okoli Tosca). A kakšnih 15 minut pred Vodnikovim domom (po okoli 2 urah in pol hoje) pa vas bodo table usmerile ostro levo (desno Vodnikov dom) proti Velem polju, Mišelj planini in planini pod Mišelj vrhom.

Ko se boste že skoraj spustili na Velo polje, se boste morali na manjšem prevalu, ki leži med Velim in Malim poljem usmeriti levo proti Malem polju (markirana pot). Kmalu za tem se boste že sprehajali po travniku Malega polja. Po nekaj minutnem sprehodu, pa boste prišli do Mišelj planine in jezerca, ki lahko v sušnem obdobju tudi povsem presahne. Med pašno sezono in v vročih poletnih dneh, bo jezerce večinoma bolj podobno mlaki, pomladanskih in jesenskih mesecih, pa bo pravo lepo jezerce.

Jezero obidemo po desni strani in se vzpenjamo desno po travniku navzgor (smer planina pod Mišelj vrhom), do zapuščene planine pod Mišelj vrhom (nekaj razpadajočih stanov) bomo pršli v dobrih 5-ih minutah. Od planine nadaljujemo po markirani poti, ki nas pelje proti planini Laz, planini pri Jezeru… Ob koncu planine bodite pozorni (preden se markirana pot usmeri desno in se vzpne v nekaj srpentinah po strmejšem pobočju) na mižicla in manj uhojeno potko, ki se odcepi v desno. To je naša pot.

Pot vas bo v nadlednjih cca 20ih minutah pripeljala do nekakšnega platoja, kjer pa se boste usmerili desno prek prevala in prišli pod strmo pobočje Mišelj vrha. Od tu pa proti vrhu se pot lahko hitro izgubi, a bodite pozorni na možiclje in vaš cilj naj bo najnižni del na vrhu grebena, ki je precej bolj levo, kot pa sam vrh. V kolikor je kdo za vami, bodite pozorni, da ne boste prožili kamenja, predvsem v višjih predelih pobočja, kot strmina še naraste.

Tu je tudi kraljestvo kozorogov in nič čudno ne bo, če vas bodo te veličastne živali opazovale med vašim sopihanjem poroti vrhu pobočja. Ko boste prišli na greben, se vam bo pred vami pokazal Triglav, globoko pod vami pa boste uživali v pogledih v Velsko dolino. Ko se boste nadihali in navžili lepih razgledov pa se enostavno usmerite desno in v kakšnih 15ih minutah boste na precej dolgem vrhu te čudovite razgledne gore.

Zaključek

Tako, smo pri koncu še enega od člankov v našem blogu. Želim vam veliko lepih dni in pojdite Vnaravo!