Idrija – mesto, ki vas bo navdušilo


Kam v Idriji

Kako začeti uvod v blog v katerem nameravaš opisati takšno mesto, kot je Idrija? Ko pomislim, kakšni spomini me vežejo na ta kraj tam daleč v dolini Idijce, med strmimi stenami Trnovske planote in Škofjeloško- Cerkljanskega hribovja, mi skozi misli najprej švignejo spomini iz najstniških let in čudeža Idrijske košarke, ko so štrene mešali Evroligaški Olimpiji, pa zavite, ozke ceste in “napiljenih” Yugotov idrijskih dirkačev, ki so kraljevali na njih. Danes so k sreči te ceste malo širše in dostop do Idrije je precej prijaznejši in zato tudi izlet v Idrijo ni več tako “daleč”. Ko pa smo v dolini ob Idrijci, katere znamenitosti si pogledati v Idriji, kaj videti, kam iti?

Znamenitosti Idrije, ki jih bomo danes obiskali so Idrijske rake, Divje jezero in najkrajšo slovensko reko Jezernico, izjemno priljubljeno naravno kopališče na Idrijski Beli, zapeljali oz. sprehodili se bomo do Idrijskih klavž, ogromnih vodnih zapornic, se ustavili še pri izviru zdravilne vode in pri babjem zobu, ter si za konec pogledali še največje od klavž v okolici Idrije, ki so edine danes še aktivne, skočili pa bomo še do slapu Ovčjak.

Če rečem, da je Idrija eno najbolj turistično zanimivih in pestrih mest… Že vidim nekatere, ki dvigujete obrvi in se čudite. A to mislim resno. Idrija ima tako zanimivo lego, takšno zgodovino z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu, vso infrasturkturo, ki je morala spremljati rudarjenje, muzej čipke, bisernato čiste potoke in reke, neobljudene doline in soteske, burno dogajanje v 1. in 2. Svetoni vojni, pa tudi med njima, ne smem pa pozabiti na žlikrofe… in še in še.

V članku Idrijski FeldbanOpens in a new tab. sem za vas prehodil traso ozkotirne železnice, ki so jo od Logatca do Idrije zgradili v manj kot 30ih dneh! Eno mojih najbolj zanimivih potepanj pa sem strnil v članek z naslovom Znamenitosti TrebušeOpens in a new tab., ker opisujem izlet na Vojsko in obisk sotesk v dolini Trebuščice. Na vojsko in predvsem v Idrijo pa vas vabim tudi v članku z naslovom Znamenitosti IdrijeOpens in a new tab..

Preden sem, kot turist in nekdo, ki piše svoj blog obiskal Idrijo, sem razmišljal, da bi v izlet skupaj vključil še kašno od znamenitosti Cerknega, ali celo Tolmina, a sem kmalu po povabilu moje vodičke Janje, ki je iz tistih koncev, hitro doumel, da ima samo Idrija veliko, veliko več zanimivosti, ki privlačijo obiskovalce, kot jih jaz lahko obdelam v enem članku. Zato sem izbral le 5 tistih, ki sva jih z Janjo uspela obdelati v enem dnevu.

Mimogrede, če iščete ideje za podobne družinske izlete po Sloveniji, vam predlagam, da si preberete članka z naslovom Kam na izletOpens in a new tab. in pa Nedeljski izlet v naravoOpens in a new tab., skupaj boste našli več kot 30 različnih idej za celodnevne izlete.

Idrijske rake

Za začetek vam predlagam, da se zapeljete do Idrije in avto parkirate na parkirišču trgovine Tuš, ali nekje v bližini nogometnega igrišča, ki je v neposredni bližini te-iste trgovine. Od tam se prek enega od dveh čudovitih visečih mostov podate prek reke, ki nas bo na današnjem potepanju po Idriji spremljala praktično ves čas. Levi brez Idrijce je urejen v zelo prijeten park. Del tega parka pa je tudi naravoslovna učna pot po Idrijskih rakah.

Že takoj po prečenju mostu vam bo v oči padla stara odslužena zgradba Idrijskega rudnika živega srebra. Vse okoli stavbe vam da slutiti, da se približujete prvi znamenitosti… Kamšt je namreč črpalna naprava znotraj stavbe, ogromno leseno kolo, ki je izčrpavalo vodo iz rudniških jaškov in tako omogočalo varno delo rudarjem. Table pred Kamštom vas bodo poučile, da je leseno kolo, ki je pomagalo pri črpanju vode iz rudnikov največje leseno kolo, ki je bilo uporabljeno v ta namen na svetu.

Ob Kamštu se po stopnicah vzpnete do stavbe, kjer je bila včasih rudniška nakladalna postaja, danes pa so tam razstavljene rudniške lokomotive in tovorni vozički. Tu se tudi začne naravoslovna učna pot ob Idrijskih rakah, hkrati pa se tu končajo rake. Rake so namreč vodni kanal, ki je bil prvič zgrajen že v 18. stoletju, za potrebe rudnika. Sprva so bile Rake lesene in so vodile do središča Idrije. Kasneje pa so jih obdali z kamenjem in danes se rake končajo pri Kamštu.

Pot ob Rakah je edina sprehajalna pot v Idriji, ki je bolj ali manj ravna. Speljana je po levem bregu Idrijce in nas ob koncu, pri jezu pri Kobili pripelje, ne samo do začetka Rak, ampak tudi do še ene svetovne znamenitosti, ki jo skrivna ta skrivnostna dolina (a o tem malo kasneje).

Naravoslovna učna pot je izjemno priljubljena sprehajalna pot tudi za domačine. Še posebaj to velja v poletnih mesecih, ko je sprehod v senci dreves in ob Rakah, po katerih teče hladna vodna, veliko prijaznejši, kot hoja po soncu. Ob poti nas table z naravoslovno vsebino poučijo o številnih posebnostih, ki jih oko navadnega obiskovalca kaj hitro spregleda. Celotna učna pot ob Rakah je dolga okoli 3 kilometre. A sprehajalna pot se pri jezu ne konča, ampak se lahko po njej, ob Idrijci sprehodimo vse do vasi Idrijska Bela, ki je nekaj kilometrov višje po dolini.

A naša pot se bo za danes končala pri jezu, oz. nekaj metrov prej, saj se bomo še prek enega visečega mostu sprehodili do izhodišča in tabel, ki nas bodo usmerile proti Divjemu jezeru in najkrajši reki v Sloveniji.

Divje jezero in najkrajša slovenska reka Jezernica

Divje jezero se nahaja le nekaj metrov od glavne ceste Logatec – Idrija, pri odcepu za Idrijsko Belo. Ob sicer ozki cesti je nekaj parkirnih mest, na katerih lahko pustite svojega jeklenega konjička. Na obeh straneh mostu, ki nas pelje prek najkrajše, le 55 metrov dolge reke Jezernice, sta potki, ki nas popeljeta do Divjega jezera.

Jezero je sicer večino časa zelo mirno in spokojno, a po močnih nalivih lahko iz njegoivh globin bruhajo ogromne količine vode (do 60 kubičnih metrov na sekundo), kar se pokaže tudi na vodni gladini. Vse skupaj izgleda podobno, kot bi vam v posodni na štedilniku vrela voda, le da je ta posoda malo večja. Od tod mu tudi ime, Divje jezero. Jezero je eno najglobjih jezer v Sloveniji, Potapljači so njegov sifon raziskali do globine 160 metrov, a se tam še ne konča.

To kraško jezero je tudi izvir najkrajše Slovenske reke Jezernice, ki se nekaj metrov za mostom izliva v reko Idrijco. Jezero obkrožajo navpične stene, visoke okoli 100 metrov, kar daje jezeru še dodaten videz divjosti. Divje jezero je bio leta 1972 razglašeno za prvi slovenski muzej v naravi.

Posebnost jezera je tudi njegova stalna temperatura, saj v najbolj vročih dneh poletja doseže le okoli 10°C, v najhladnejših zimskih dneh pa zgoj kakšne 3°C manj. V jezeru živijo postrvi, v globinah rova pa številne jamske živali, med drugim tudi največja jamska žival na svetu, Človeška ribica. Tudi rastlinstvo ob jezeru je posebno, saj na tej nizki nadmorski višini, na Primorskem uspevajo nekatere alpske rastline, kot so Kranjski jeglič, pa Kranjska bunika in številne druge…

Idrijska Bela

Danes se bomo okoli Idrije zabavali samo v naravi, kljub temu, da ima Idrija tudi številne muzeje. A ker se blog imenuje Vnaravo, bomo tam tudi ostali. Idrijska Bela je majhna razpotegnjena vasica, kjer živi okoli 60 ljudi. Do vasi nas pripelje ozka soteska Strug, ki je dovolj široka le za Idrijco in cesto, ki je stisnjena pod skalnate pečine. Idrijska Bela je sotočje Idrijce in Belce, na tem sotočju pa je izjemno priljubljeno in poleti kar oblegano naravno kopališče.

Izjemno naravno kopališče privablja številne obiskovalce iz Notranjske, Primorske in Osrednjeslovenske regije. Ob kopališču so že nekaj let urejeni prostori, ki jih lahko najamete za piknike v naravi, lepo urejeni sta tudi dve igrišči za odbojko na mivki, na voljo je košarkarski koš in še kaj bi se našlo. Za vse tiste, ki ste hitro lačni in žejni pa je v poletnih mesecih odprta tudi okrepčevalnica.

Kopališče v Idrijski Beli je primerno praktično za vse, tudi za vaše najmlajše. Le ob vstopu v vodo se boste morali malo potruditi, predvsem če ste navajeni na poletne temperature morja, ali večjih jezer.

Parkirišče ob kopališču je tudi izjemno dobra izhodiščna točka za gorske kolesarje, katerim Idrijska Bela ponuja pravi kolesarki raj. Tu imate možnost za napad na Trnovski gozd in številne bolj in manj zahtevne krože poti po okoliških gozdovih.

Idrijske klavže

Le nekaj kilometrov nad vasico Idrijska Bela pa nas čaka še eno presenečenje. Klavže za spravilo lesa oz. “Slovenske piramide”, kot jim tudi rečejo, so zares neverjetno presenečenje, ko jih prvič vgledate v ozki dolini potoka Belce. Klavže so še eden od številnih objektov, ki jih je za seboj pustila rudarska dejavnost v bližnji Idriji. Klavže so namreč služile za splavilo lesa od z gozdom zelo bogatih dolin v okolici Idrije, do središča Idrije, kjer je bil rudnik, ki je za svoje delovanje potreboval velike količine lesa. Tako tistega, ki je služil za podporo in varnost pod zemljo, kot tudi za segrevanje peči in še številne druge potrebe rudnika.

Klavže so delovale med 16. in začetkom 20. stoletja. Sprva so bile to lesene pregrade, ki pa so jih v 18. stoletju zamenjale zidane klavže in oblikovanega kamna in malte. Te ogromne vodne pregrade so služile, kot zapornice, za katerimi so delavci zložili ogromne količine lesa, nato so v klavžah zaprli masivna lesena vrata, ki sta vodi preprečevale odtekanje. Tako se je za klavžami nabralo veliko vode in ko se se vrata Klavž odprla, je voda odnesla les v Idrijo, ki je od najvišje klavže oddaljena tudi več, kot 14 kilometrov. V Idriji pa so bile v vodi postavljene “grablje”, 140 metrov dolge lesene pregrade, v katerih se je ustavil les, ki ga je naplavila voda.

Klavže so delovale vse do leta 1926, ko je velika povodenj uničila grabjle. Danes klavže seveda ne služijo več svojemu namenu, si jih pa lahko ogledate in občudujete njihovo mogočnost. Name so največji vtis naredile Putrihove klavže na Belci, ki so najbolj mogočne med vsemi, ki sem jih videl.

Nekoliko nižje po potoku Belca so sicer še ene klavže, ki so lahko sicer zadržale več vode (do 78 tisoč kubičnih metrov) in tudi splavile več lesa v dolino (do 5000 kubičnih metrov), a so manjše, oz. manj impozantne. V dolini Belce pa se lahko ustavite še pri kapelici z izvirom zdravilne pitne vode, vsaj tako pravijo nekateri, ki pijejo vodo iz tega izvira. Ob poti pa boste srečali prav posebno skalo, oz. Babji zob, ki stoji ob cesti, ogromna skala na manjšem podstavku…

Do klavž se sicer lahko odpravite peš, vendar vas bo pot ves čas peljala po lepo vzdrževani makadamski cesti, ki pa je za moje pojme malce dolgočasna. Sam imam veliko raje gozdne potke ali stezice. Je pa to idealna cesta za kolesarjenje z gorskim kolesom.

Kanomeljske klavže in slap Ovčjak

Tretje od klavž, ki sva jih obiskala z mojo vodičko po Idriji, pa so Kanomeljske klavže. Največje od vseh klavž v okolici Idrije. V zadrževalniku so lahko zadržale kar 100 tisoč kubičnih metrov vode. Do teh nas vodi dobro označena cesta iz Spodnje Idrije. Okoli kilometer pred klavžami bomo morali parkirati svoje vozilo in se po široki makadamski poti sprehoditi do te čudovite kulturne dediščine. Kanomeljske klavže so še edine od klavž, ki so v funkciji, sicer ne v svojo prvotni, vendar pa je za njimi vseeno akumulacijsko jezero, katerega voda poganja turbine elektrarne.

Soteska potoka Klavžarica pa skriva še številne bisere. Celotna soteska je sicer težko dostopna, saj jo obdajajo izjemno strma pobočja, a kar je videti s poti, je soteska vredna ogleda tudi od bližje. Zanimivost Klavžarice je, da v toku pod klavžami ponikne v brezno in pride ponovno na plano tik pred ribogojnico malo nad Spodnjo Idrijo.

Tega brezna sicer nisem videl, a sem o njem prebral. Vas pa vabim, da se sprehodimo mimo jezera proti zgornjemu toku Klavžarice, ki je zares izjemen. Na peščenih naplavinah na drugem koncu jezerca boste opazili stezico, ki pelje v gozd… stezica je ves čas lepo vidna a ne preveč dobro uhojena. Vodi pa nas ob slikoviti strudi Klavažrice, ki je polna brzic, tolmunčkov… Po okoli 500 metrih pridemo do sotočja, le nekaj korakov naprej, pa se nam v daljavi odpre pogled na slap, ki pada v globino… Slap je okoli 100 metrov nad nami, neverjeten pogled!

Ko se mu še malo približamo vidimo, da je vse skupaj zaporedje 3-4ih slapov, prek katerih se Klavžarica spušča iz Trnovske planote proti Idriji. Pot nas pripelje do zadnjega od slapov, višje pa po strugi žal ne moremo, saj nas obkrožajo prepadne stene, struga pa tudi ni prehodna, vsaj ne za nas običanje pohodnike.

Sicer sva z Janjo našla pot do odličnega razgledišča za slap, a je pot precej zahtevna in ni primerna za družinske izlete, če pa si želite obiskati tudi slap Ovčjak, ki je visok 27 metrov in je zares pravi lepotec, pa vam bom v kratkem na tem blogu tudi opisal pot, ki je neoznačena, ob koncu pa je sploh ni in se morate orientirati po občutku.

Kje jesti v Idriji

Kot sem omenil žev uvodu je idrija znana tudi po svoji pristni kulinariki in gostinska ponudba v mestu Idrija je precej pestra. Sicer sam nisem obiskal nobenega od gostinskih lokalov, a mi je Janja povedala, da 3 gostilne, ki jih priporoča za obisk po napornem dnevu v Idriji in njeni okolici. Prva je Gostilna KosOpens in a new tab., druga gostišče BarbaraOpens in a new tab. in tretja gostilna pri ŠkafarjuOpens in a new tab..

Zaključek

Poleg idej, ki sem jih z vami delil, pa je Idrija zelo bogata z idejami na številne okoliške vrhove, kjer lahko uživate v prekrasnih razgledih na doline in visoke planote, ter sosednje vrhove. Je pa Idrija tudi bogata z muzejsko ponudbo. Obiščete lahko muzej čipk in pa različne dele muzeja v povezavi z rudnikom živega srebra.

Prav tako lahko kakšno idejo za izlet v Idriji združite z ogledom Bovškega koncaOpens in a new tab., Kobarida, ali Tolmina…

Tako, bodi ddovolj Idrije za danes, a zagotovo se sem še vrnem. Do naslednič pa vam želim varen korak in pojdite Vnaravo!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog