Lahki dvatisočaki – 23 enostavnih vrhov

Že kar nekaj časa sem imel v planu začeti pisati seznam lahkih dvotisočakov, ki bo vsem pohodnikom, ki imate radi enostavne pohodniške poti, olajšal iskanje primernih dvatisočakov. Seznam bom sčasoma dopolnjeval in v kolikor imate kakšen predlog, ki v članku ni naveden, mi ga prosim sporočite v komentar ali pa po E-pošti. Pa se sprehodimo po lahkih dvatsočakih.

Lahke dvotisočake se bomo lotili tam kjer jih je največ, kakopak v Julijskih alpah, ampak seveda boste na seznamu lahko našli tudi tiste najbolj zanimive in tehnično enostavne dvatisočake, ki se nahajajo v Kamniško – Savinjskih alpah in Karavankah.

V predloge sem vključil tiste najbolj očitne, ki jih vsi precej dobro poznamo, dodal sem nekaj manj znanih vrhov, pa takšnih, ki jih večina sicer pozna, a jih po večini ne bi uvrstili med lahko dostopne vrhove, dodal pa sem tudi nekaj vrhov na katere vodijo zgolj nemarkirane poti, a so te dobro vidne in tehnično enostavne.

Seznam lahkih dvatisočakov:

Če pa iščete še več idej za obisk visokogorja, pa vam predlagam, da si pogledate to povezavo. Če vam je vseeno ali je gora visoka 2000 metrov ali malce manj, pa vam bodo verjetno všeč tudi teli predlogi.

1. Viševnik 2050 m

Viševnik je verjetno najbolj priljubljen dvatisočak izmed vseh v Sloveniji. Upal bi si trditi, da je tudi najbolj obiskan med vsemi. Številni pohodniki ga “napadajo” skozi vse leto, predvsem zaradi lahkega dostopa do izhodišča, razmeroma enostavnega vzpona in seveda tudi zelo lepega razgleda.

Vzpon na Viševnik se brez težav “nadgradi” s podaljšanjem izleta do bližnjih vhorv (Veliki, Mali Draški vrh, Ablanca), ali pa izlet zaokrožimo v prijetno krožno turo in si tako popestrimo vzpon.

V spodnjem videu si lahko pogledate zimski vzpon na Viševnik, kjer sva se z Lukatom vzpon popestrila še z obiskom Malega Draškega vrha in Lipanške planine, ter se v krožni poti vrnila na izhodišče.

Predlagam pa, da si pogledate tudi vzpon na Veliki Draški vrh, kjer sva z Alešem v krasni krožni turi osvojila 4 dvatisočake, med drugim tudi Viševnik.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Rudno polje (46.3458, 13.9236)
• Čas vzpona: cca 2 uri
• Višinski metri: cca 700 m
• Višina izhodišča: 1350 m
• Višina Viševnika: 2050 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

2. Debela peč 2014 m

Tudi Debela peč spada v “kategorijo” najlažje dostopnih in najbolj priljubljenih dvatisočakov na sončni strani alp. Se pa lahko ta dvatisočak “pohvali” tudi z nazivom najbolj vzhodni dvatisočak v Julijskih alpah. Ob tem pa ga krasijo še prekrasni razgledi proti Triglavu, Rjavini, Škrlatici in v dolino Krma, ki nam leži praktično pod nogami, več kot 1000 metrov globoko.

Velika priljubljenost Debele peči je zagotovo tudi posledica Blejske koče na Lipanški planini, ki jo obidemo med vzpnom. Koča je sicer redno odprta v podalšani poletni sezoni, vrata pa so odprta tudi med lepimi vikendi in prazniki skozi vse leto.

Spodaj sem vam podal najlažje izhodišče za vzpon na Debelo peč, a v kolikor se boste vzpona lotili pozimi bo najverjetneje to izhodišče nedostopno zaradi zasnežene ceste, tako da vam za izhodišče priporočam planino Zajavornik.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Medvedova konta (46.3747, 13.9411)
• Čas vzpona: cca 2 uri
• Višinski metri: cca 600 m
• Višina izhodišča: 1410 m
• Višina Debele peči: 2014 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

3. Veliki Draški vrh 2243 m

Če smo pri prvih dveh vrhovih “magično” mejo 2000 metrov presegli le za nekaj 10 metrov, pa je Veliki Draški vrh v tem oziru malce drugačen. Tudi vzpon sam bo trajal dobro uro dlje, kot na Viševnik ali Debelo peč, zato pa bo tudi nagrada ob tem, ko boste stali na vrhu, toliko večja.

Razgled z Velikega Draškega vrha je namreč (vsaj po mojem mnenju) še za odtenek imenitnejši. Poleg tega pa imate na Velikem Draškem vrhu tudi več možnosti, da boste na vrhu sami. Sicer ja vrh zelo priljubljen v vseh letnih časih, še posebej pozimi, ko ga množično obiskujejo turni smučarji.

Vzpon na predlagani vrh si lahko popestrite s krožno turo, kjer se proti izhodišču na Rudnem polju spustite prek Viševnika, podobno, kot sva v spodnjem videu storila modva z Alešem.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Rudno polje (46.3458, 13.9236)
• Čas vzpona: cca 3 ure 30 min
• Višinski metri: cca 940 m
• Višina izhodišča: 1350 m
• Višina Velikega Draškega vrha: 2243 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

4. Tosc 2275 m

Šopek štirih enostavno dostopnih dvatisočakov z izhodiščem na Pokljuki pa zaključujem s tistim najbolj zaželjenim, a tudi najtežje dostopnim. Pa ne zaradi tehnične zahtevnosti, ampak zaradi oddaljenosti od izhodišča. Posledica te oddaljenosti pa je tudi ta, da boste na vrhu Tosca le redkokdaj imeli družbo. Sam sem bil namreč na njem 4 ali 5, a le enkrat me je na vrhu čakala družba “drigih” ljudi.

V kolikor vas na vrhove vlečejo predvsem razgledi, potem si Tosc kar dodajte na seznam želja, saj je po mojem mnenju pogled s Tosca na Triglav najlepši pogled iz vrha na katerega pripelje enostavna markirana pot. Seveda pa ima Tosc še druge atribute, kot le pogled proti našemu najvišjemu vrhu. Čudovit planotast vrh poraščen s travo je kot nalašč za posedanje in uživanje v razgledih in miru, med tem ko te greje prijetno visokogorsto sonce.

V spodnjem videu sva z Lukatom Tosc obiskala v zimskih razmerah, sestop do izhodišča pa sva si, predvsem zaradi megle, popestrila še vzpnom na Viševnik.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Rudno polje (46.3458, 13.9236)
• Čas vzpona: cca 4 ure
• Višinski metri: cca 1000m
• Višina izhodišča: 1350 m
• Višina Tosca: 2275 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

5. Mahavšček 2008 m

Mahavšček ali Veliki Bogatin kot ga nekateri tudi imenujejo je zadnji dvatisočak v grebenu južnih Bohinjskih oz. Tolminskih gora. Greben se zaključi z naslednjim vrhom, torej Bogatinom, ki pa mu nekaj metrov zmanjka do meje 2000 metrov.

Vrh nam ponuja prekrasne razglede tako na Gorenjsko, kot predvsem na Primosko stran grebena, kjer se strma pobočja spuščajo v prekrasno dolino Tolminke.

V kolikor ste ljubitelji krožnih tur, potem vam predlagam, da se tudi Mahavščka lotite v krožni turi in sestop proti koči pod Bogatinom naredite prek planine Govnač.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Koča pri Savici (46.289, 13.802)
• Čas vzpona: cca 5 ur
• Višinski metri: cca 1400 m
• Višina izhodišča: 650 m
• Višina Mahavščka: 2008 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

6. Lanževica 2004 m

Le dobre pol urce hoda od prejšnega predloga pa najdemo nov vrh, ki je primeren praktično za vsakogar. Lanževica je drugi najnižji dvatisočak v Julijskih alpah. Tudi nanj se lahko vzpnemo v krožni turi in si tako popestrimo izlet in podobno kot pri Mahavšču se tudi krožna pot do Lanževice zaključi pri koči pod Bogatinom.

Sam vam predlagam, da se proti Lanževici podate prek Lepe Komne, prikupne doline, ki je precej manj obiskana, kot pa tista, ki nas pelje proti Bogatinskemu sedlu. Poleg tega pa nas pot popelje tudi mimo najhladnejše točke v Sloveniji, točke Mrzla Komna, kjer so leta 2008 namerili neverjetnih -49°C!

V spodnjem videu si lahko pogledate moj vzpon do Lanževice, ki pa sem ga nato nadaljeval do Velike babe in koče pri Krnskih jezerih.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Koča pri Savici (46.289, 13.802)
• Čas vzpona: cca 5 ur
• Višinski metri: cca 1400 m
• Višina izhodišča: 650 m
• Višina Lanževice: 2004 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

7. Krn 2244 m

Krn je eden od najbolj markantnih vrhov v Sloveniji. Verjetno se ne bom prav hudo zmotil, če rečem, da ga skoraj zagotovo pozna vsak Slovenec. Če ne zaradi vrha samega, ali njegovirh 3 jezer potem pa zaradi 1. Svetovne vojne in Soške fronte, ki je potekala prav prek njegovega vrha.

Kljub temu, da je vrh visok “le” 2244 metrov pa je njegov izgled veliko mogočnejši, saj so vrhovi v njegovi okolici precej nižji od njega, doline pod njim pa zelo globoke.

Krn je viden praktino iz vseh pomembnejših vrhov v Julijskih alpah, kar pomeni, da se te iste vrhove vidi tudi s Krna. Poleg tega pa lahko ob pogledu v nasprotno smer uživamo v razgledu vse do Tržaškega zaliva, Padske nižine, Trnovskega gozda…

Najbolj priljubljeno izhodišče za osvojitev Krna je planina Kuhinja, od koder se lahko proti vrhu poženemo tudi v prekrasni krožni turi mimo enega od Krnskih jezer, jezera v Lužnici in spodaj predstavljene Batognice. Sicer pa vam spodaj predstavljam najkrajši in najlažji vzpon do vrha.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Planina Kuhinja (46.2413, 13.663)
• Čas vzpona: cca 3 ure 15 min
• Višinski metri: cca 1250 m
• Višina izhodišča: 990 m
• Višina Krna 2244 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

8. Batognica 2164 m

V Sloveniji imamo po uradnih podatkih (ki se sicer med seboj razlikujejo) preko 400 dvatisočakov, a takšnega, kot je Batognica, ga ni, pa ne samo v Sloveniji, ampak, si upam trditi, da tudi v Evropi, ali celo na Svetu.

Ped dobrimi 100 leti je bila Batognica za okoli 14 metrov višji vrh, a so ga v času 1. Svetovne vojne z močno eksplozijo znižali. Eksplozija je bila posledica boja med italijansko in avstro-ogrsko vojsko in tako kot v celotni bitki so tudi v tem primeru, krajši konec potegnili italijani.

Sicer pa so sledovi divjanja vojne zelo dobro vidni še dan danes. Mulatjere, stopnice, ostanki stavb, številne votline in seveda krater na danes praktično ravnem vrhu Batognice.

V spodnjem videu se z Lukatom proti vrhu podava mimo jezera v Lužnici, najin cilj je bil sicer Krn in krožna pot nazaj proti izhodišču, a sva na Batognici, zaradi megle, obrnila in se nazaj podala po smeri pristopa.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Planina Kuhinja (46.2413, 13.663)
• Čas vzpona: cca 4 ure
• Višinski metri: cca 1170 m
• Višina izhodišča: 990 m
• Višina Batognice 2164 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

9. Krnčica 2142 m

Še tretji in v tem članku tudi zadnji dvatisočak (čeprav je še kar nekaj lahko dostopnih dvatisočakov v bližiniv Krnskem pogorju še kar nekaj lahko dostopnih dvatisočakov) v Krnskem pogorju je Krnčica. Najvišji vrh v grebenu, ki se od Krna počasi spušča proti Bovški ravnini. Na tem grebenu so imeli med 1. Svetovno vojno italijani zelo močno utrjene položaje, do katerih je vodilo kar nekaj mulatjer, ki so zelo lepo vidne še danes.

Še lepše pa je vidna mulatjera, ki nas od sedla Vrata pelje proti Krnčici in naprej po grebenu do Srednjega vrha. Ta pot je po mojem mnenju ena od najbolj izjemnih poti v našem visokogorju. Med drugim nas lepa in široka pot popelje skozi čisto pravi tunel, mimo ostankov stavb, ki so jih postavili več kot 2100 metrov visoko, jam z linami na drugi strani gore… Zares noro!

O razgledih niti nebi izgubljal besed, ampak vam raje predlagam, da si pogledate spodnji video, v katerem smo, na lep jesenski dan, osvojili 2142 metrov visoko Krnčico.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: planina Zapleč (46.2831, 13.6306)
• Čas vzpona: cca 3 ure
• Višinski metri: cca 940 m
• Višina izhodišča: 1200 m
• Višina Krnčice: 2142 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

10. Veliki vrh (Veža) 2114 m

V Sloveniji imamo kar nekaj Velikih vrhov, že med temi idejami sta se našla kar dva. Veliki vrh v Savinjskih alpah, na Veži je sicer dobro poznan vrh, a zagotovo ne tako dobro kot tisti na Košuti, ki sem ga opisal malce nižje v članku.

Savinjski Veliki vrh je še en od fantastičnih razglednih vrhov, ki ga obdajajo, po mojem mnenju, še lepše planine. Vzpon je, tako kot pri vseh ostalih vrhovih, povsem enostaven in v kolikor ste vsaj malo domači v hribih, si lahko vzpon popestrite in ga “zapeljete” v čudovito krožno turo.

V spodnjem videu si lahko pogledate kako sva se z Velikim vrhom spoprijela midva z Alešom.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Planina Ravne (46.3495, 14.6996)
• Čas vzpona: cca 2 uri 30 min
• Višinski metri: cca 750 m
• Višina izhodišča: 1500 m
• Višina Velikega vrha: 2114 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

11. Raduha 2062m

Če iščete tisti najlažji dvatisočak med najlažjimi, potem bo Raduha gotovo povsem na vrhu tega seznama, po mojem mnenju še pred Debelo pečjo in Viševnikom.

Raduha je sicer edini dvatisočak v Kamniško Savinjskih alpah, ki ga najdemo na levem bregu reke Savinje, po tem ko ta priteče iz Logarske doline. Pravzaprav leži nasproti zgoraj opisanega Velikega vrha.

V spodnjem videu si lahko pogledate prelep vzpon na Raduho, ki smo ga opravili Ema, Ivo, Aleš in moja malenkost, v krasni zimski idili.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Strmec – pri kmetiji Radušnik (46.3947, 14.7617)
• Čas vzpona: cca 3 ure
• Višinski metri: cca 1040 m
• Višina izhodišča: 1040 m
• Višina Raduhe: 2062 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

12. Peca (Kordeževa glava) 2125 m

Peca oz. Kordeževa glava, ki je najvišji vrh pogorja, ki se imenuje Peca je 5. najvišji vrh v našem najdaljšem in najnižjem gorovju – Karavankah. Do dneva ko pišem ta članek, sem bil na vrhu Pece dvakrat in obakrat je bilo vreme zelo neprijazno, saj je bilo mrzlo in izjemno vetrovno, razgledi pa so bili zelo sramežljivi. Verjetno tudi zaradi tega Pece ne opisujem z bolj izbranimi besedami.

Tako kot preko številnih vrhov v Karavankah, tudi prek Pece poteka državna meja z našo severno sosedo. Verjetno pa je Peca najbolj poznana po svojem varuhu, kralju Matjažu, ki še vedno počiva v rovih pod mogočno goro. V bližini doma na Peci ga lahko v eni izmed njih tudi obiščete.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Podpeca (46.494, 14.826)
• Čas vzpona: cca 4 ure 15 min
• Višinski metri: cca 1200 m
• Višina izhodišča: 880 m
• Višina Pece: 2125 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

13. Begunjščica 2060 m

Begunjščica je še eden od vrhov, ki je zelo dobro obiskan prek celotnega leta in vseh štirih letnih časov. Poleti jo večina pohodnikov sicer “napada” po južnih pristopih, prek Roblekovega doma ali planine Prevala, pozimi pa po zasneženih grapah iz Zelenice.

Vrh je v lepem vremenu sicer tehnično zelo enostavno dostopen, a ko je mokro ali celo zapade nekaj snega, se lahko strma travnata pobočja kaj hitro spemenijo v tobogan… Zato je potrebno biti previden, kljub enostavnemu vzponu.

V spodnjem videu si lahko pogledate krožno tudi iz Ljubelja na Begunjščico, a turo sem še malce popestril z obiskom koče na starem Ljubelju, ter se potem prek Zelenice po Markirani poti povzpel na Begunjščico Do izhodišča sem sestopil prek planine Prevala in Bornovih tunelov.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Prelaz Ljubelj (46.4321, 14.2595)
• Čas vzpona: cca 2 uri 30 min
• Višinski metri: cca 1030 m
• Višina izhodišča: 1060 m
• Višina Begunjščice: 2060 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

14. Stol 2236 m

Verjetno se prav vsi spomnimo kateri je bil naš prvi dvatisočak in ponavadi do njega gojimo malce posebne občutke. No moj prvi dvatisočak je bil Stol, zdaj že kar dalnega leta 1987. V letih ko so po meji z Avstrijo partuljirali graničarji, posebna enota takratne vojske, ki je bila zadolžena za varovanje meje in preprečevanje morebitnih nelegalnih prestopov meje.

Danes so stvari na vrhu grebena, kjer je meja z našo severno sosedo, precej bolj sproščene in tudi na drugo stran grebena se lahko sprehodiš brez strahu…

Sicer pa na Stol vodi zares precejšnje število lahkih poti iz različnih izhodišč. V spodnjem videu vam bom predstavil tisto najbolj priljubljeno in najkrajšo z izhodišče pri Valvasorjevem domu pod Stolom. Sicer pa lahko v zavihku video izleti najdete tudi nekaj tur na Stol in po pobočjih Stola z drugih izhodišč.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Valvasorjev dom (46.4259, 14.1469)
• Čas vzpona: cca 3 ure
• Višinski metri: cca 1100 m
• Višina izhodišča: 1181 m
• Višina Stola: 2236 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

15. Veliki vrh (Košuta) 2088m

Iz najvišjega vrha Karavank pa smo se preselili na najdaljši gorski greben v Sloveniji, ki je med drugim tudi del karavanške gorske verige. V 10 kilometrov dolgem grebenu Košute se lahko povzpnemo na 6 različnih samostojnih vrhov, ki presegajo višino dveh kilometrov. Večina teh vrhov je enostavno dostopnih, če pa se odločite za prečenje celotnega greben, potem pa bo potrebno premagati tudi nekaj delov, ki so tehnično malce večji zalogaj, a nič zelo zahtevnega.

V tem članku vas bom povabil na Veliki vrh, ki je najbolj poznan in tudi najbolj obiskan vrh v grebenu. Pri planincih je priljubljen skozi vse leto, še posebej pa je oblegan v dneh, ko je odprta zelo priljubljena planinska koča na Kofcah, ki pohodniku ponuja krasno teraso, ki se nastavlja sončnim žarkom in ponuja izjemen pogled proti notranjosti naše čudovite dežele.

V spodnjem videu si lahko pogledate vzpon na zasneženi Veliki vrh, ki ga je narava popestrila še z meglo, močnim vetrom in hudim mrazom. Sicer pa vas vabim tudi k ogledu videa kjer smo prečili celoten greben v enem zamahu.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Mrzli studenec (46.4146, 14.3314)
• Čas vzpona: cca 2 uri in 15 min
• Višinski metri: cca 790 m
• Višina izhodišča: 1300 m
• Višina Velikega vrha (Košuta) 2088 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

16. Rombon 2228 m

V tem članku sem že kar nekajkrat omenil 1. Svetovno vojno in Soško fronto. Le-ta pa se je začla prav na pobočjih Rombona. Tu je Avstro – ogrska vojska postavila tudi mogočno hermanovo utrdbo, ki pa so jo italijanski istrelki dokaj hitro zadeli in usodn opoškodovali.

Sicer pa je Rombon ena od najbolj “preluknjanih” gora v Slovenji, tako z naravnimi brezni, kot tudi s tistimi rovi, ki so jih vojaki kopali v času Soške fronte.

Dostop na 2228 metrov visok vrh je tehnično povsem enostaven, a ker leži Bovec na zelo nizki nadmorski višini, so tudi izhodišča pod Rombonom več kot 1600 metrov nižje. Tako da je Rombon, kondicijsko kar lep zalogaj. Upoštevati pa je potrebno še sonce, ki zna biti na pobočjih Rombona zares neizprosno, zato vam priporočam zgoden štart in zadostno količino tekočine.

V spodnjem videu smo se Rombona lotili kar v krožni turi, kjer smo se proti vrhu povzpeli po najbolj priljubljeni poti iz Kluž, v dolino pa smo se spustili proti Bovcu.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Trdnjava Kluže (46.3611, 13.5893)
• Čas vzpona: cca 5 ur
• Višinski metri: cca 1670 m
• Višina izhodišča: 530 m
• Višina Rombona: 2228 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

17. Kanjavec 2569 m

Pod številko 17 pa nas čaka Kanjavec, najvišji vrh izmed vseh predlaganih v tem članku, pa tudi sicer v Sloveniji ne obstaja višji vrh s tako enostavnim dostopom.

Kanjavec je vrh, katerega zahodna stena zaključuje dolino Triglavskih jezer. Je pa Kanjavec tudi vrh, ki se lahko pohvali z najvišjo steno v Sloveniji, saj je njegova mogočna severna stena visoka okoli 1400 metrov.

Kakšen kontrast! Na eni strani najvišja stena, na drugi strani pa nas do vrha pripelje lepa in prav nič zahtevna pohodna planinska pot. Je pa res, da je dostop do Kanjavca fizično precej naporen in tudi dolg. Časovno najbižji izhodišči sta na planini Blato in v Zadnjici oz. Trenti.

Ker bo vzpon na Kanjavec za marsikoga dvodnevno doživetje, ki si ga lahko popestirte še z ogledom doline Triglavskih jezer, sem se odločl, da za izhodišče izberem Trento, kjer je moč svoje vozilo brezplačno parkirati, za razliko od planine Blato, ker bi morali za 2 dneva odšteti oderuških 40€.

Žal vam ne morem pokazati videa, kjer sem se na Kanjavec povzpel iz Trente, a tukaj si lahko pogledate video, kjer sva se s Xabijem iz Triglava prek Hribaric in Prehodavcev spustila v Trento. Je pa celoten vzpon iz Trente do Prehodavcev speljan po krasni dolini skozi katero nas pelje izjemna mulatjera.

V spodnjem videu pa si lahko pogledate vzpon na Kanjavec iz Prehodavcev, kjer sem prenočil v enem od mojih večdnevnih pohajkovanj po Julijskih alpah.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Trenta (46.3806, 13.7523)
• Čas vzpona: cca 6 ur 30 min
• Višinski metri: cca 2000 m
• Višina izhodišča: 625 m
• Višina Kanjavca: 2569 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

18. Vrtaško Sleme 2077 m

Vrtaškega Slemena pred mojim prvim vzponom nanj nisem poznal, pa tudi nihče mi ni o tem vrhu povedal kaj lepega, niti ga nisem zasledil, da bi ga kdo “promoviral” na raznoraznih družabnih kanalih in skupinah.

A kot se pogosto zgodi, ko od nekega vzpona ne pričakuješ nekaj posebnega, me je tudi Sleme navdušilo. Podobno kot že nekaj vrhov v tem članku, je gora tehnično povsem enostavno dostopna, a ker je izhodišče v Mojstrani le na slabih 700 metrov nad morjem, se je potrebno do 2077 metrov visokega vrha povzpeti za 1400 metrov, kar pa ni kaj dosti manj, kot od nas zahteva Triglav iz Pokljuke.

Predvsem v prvem delu vzpona, do Vrtaške planine se ta vzpon zelo dobro občuti… strmina praktično ne popušča od samega začetka pa do prihoda na planino. K sreči se nam med potjo nekajkrat odprejo izjemni pogledi in je lovljenje sape je lažje in bolj prijetno.

A od prihoda na planino se nakloni nato malce umirijo, pa tudi razgledi so bolj pogosti, še posebej v zadnji uri vzpona. Tudi ob naskoku na Vrtaško Sleme vam svetujem, da se na pot odpravite zgodaj, saj se večino časa vzpenjamo po južnem pobočju…

V spodnjem videu si lahko pogledate jesenski vzpon na Vrtaško Sleme, katerega vrh je bil že lepo odet v snežno odejo.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: Mojstrana (46.4551, 13.9321)
• Čas vzpona: cca 4 ure
• Višinski metri: cca 1400 m
• Višina izhodišča: 675 m
• Višina Vrtaškega Slemena: 2077 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahk oprenesete tukaj

19. Goličica 2101 m

Če med vsemi vrhovi, ki vam jih predstavljam v tem članku izvzamem en vrh, ki me je najbolj navdušil, potem bi verjetno izbral Goličico.

Na goro, katere izhodišče leži na 38. seprentini vršiške ceste, sicer ne vodi markirana pot, tako da bo marsikdo takoj rekel, no ta gora pa ni zame. A pot proti vrhu je ves čas dobro vidna, le 2 krajša odseka sta malce zahtevnejša… prečkanje potoka Mlinarice in obiti je potrebno plazišče, kjer je odneslo pot.

Z Alešem sva se med vzponom hecala, da sta tu samo dva naklona, strmo in bolj strmo. A napor se že med vzponom poplača z res fantastičnimi razgledi, tisto na vrhu pa je samo še dodatni bonus.

V spodnjem videu si lahko pogledate zgoraj omenjeni vzpon, ki sva ga za Alešem opravila v zares idealnih razmerah.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: na 38. serpentini ceste na Vršič (46.4074, 13.7548)
• Čas vzpona: cca 3 ure in 30 min
• Višinski metri: cca 1050 m
• Višina izhodišča: 1090 m
• Višina Goličice: 2101 m
• Zahtevnost poti: delno zahtevna neoznačena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

20. Mala Tičarica 2071 m

Mala Tičarica je tisti “skrivnostni” vrh, s katerega nastajajo fotografije dvojnega jezera in koče pri Triglavskih jezerih, s ptičje perspektive. Pot proti vrhu je moč začeti iz nekaj izhodišč, a daleč najbolj priljubljeno je tisto na planini Blato.

Pot nas preko krasnih Bohinjskih planin popelje do sedla Štabce, kjer se lahko spustimo v dolino Sedmerih jezera, mi pa se tam podamo v desno in zagrizemo proti vrhu priljubljene gore.

V spodnjem videu si lahko pogledate malce drugačen (pot nase je iz planine pri Jezeru peljala mimo planine Viševnik) vzpon do Male Tičarice. A vse skupaj vzpona ne spremeni kaj dosti.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: planina Blato (46.3107, 13.8493)
• Čas vzpona: cca 3 ure 30 min
• Višinski metri: cca 1100 m
• Višina izhodišča: 1150 m
• Višina Male Tičarice: 2071 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

21. Grintovec 2558m

V tem članku vas bom povabil tudi na vrh Kamniško Savinjskih alp, na Grintovec, ki se vzpenja 2558 metrov visoko nad morsko gladino. Prav neverjetno je, da tako kot tudi v Karavankah, je tudi najvišji vrh KSA zelo prijazen do vseh tistih, ki vam jeklenice, klini ni prepadi niso prav posebej ljubi.

A kljub temu se je potrebo Grintovca lotiti z vsem spoštovanjem, vzpon je namreč eden najdaljših v Sloveniji in premagati skoraj 1700 višinskih metrov ni mačji kašelj. Prav zato se marsi kdo Grintovca loti v dvodnevni turi in se prvi dan vzpne le do koče na Kokrškem sedlu, ter si tako vse skupaj malce olajša.

V spodnjem videu si lahko pogledate vzpon na Grintovec v spomladansko- zimskih razmerah. Super doživetje!

Karakteristike poti:

• Izhodišče: V Koncu (dolina Kamniške bistrice) (46.341, 14.568)
• Čas vzpona: cca 4 ure in 30 min
• Višinski metri: cca 1660m
• Višina izhodišča: 900 m
• Višina Grintovca: 2558m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

22. Velika Zelnarica 2320 m

Po Kajavcu in mali Tičarici se bomo povzpeli še na 3. vrh, ki ga najdemo nad dolino Triglavskih jezer in sicer na Veliko Zelnarico. Marsi kdo bo zastrigel z ušesi in rekel, to je Mala Zelnarica, a glede na to, kar sem videl z vrha obeh, je tista na katero pelje markirana pot, višja od obeh in zato mislim, da je na zemljevidih napaka.

A neglede na to, ali se motim jaz, ali zemljevidi, je Zelnarica vrhunski razgledi vrh, ki nam ponuja fantastičen pogled na, zame, najlepše izmed Triglavskih jezer. Jezero v Ledvici oz. ljubkovalno Ledvička nam dobesedno leži pod nogama in v kolikor boste ob obisku imeli tako srečo, kot smo jo imeli Jasmina, Mitja in jaz, potem se le naužite teh lepot in naj se vam ne mudi.

V spodnjem videu si lahko pogledate dvodnevno turo med katero smo se med drugim povzpeli tudi na Zelnarico, ter si pogledali 6 od 7 Triglavskih jezer.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: planina Blato (46.3107, 13.8493)
• Čas vzpona: cca 4 ure
• Višinski metri: cca 1250 m
• Višina izhodišča: 1150 m
• Višina Velike Zelnarice: 2320 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

23. Kalški greben 2224 m

Verjamem, da se bo seznam lahkih dvotisočakov v tem članku še podaljševal, a zaenkrat bom vse skupaj zaključil s Kalškim grebenom, še enim krasnim in lahko dostopnim vrhom v KSA.

Vrh je najlažje osvojiti iz Kriške planine oz. po domače iz smučišča Krvavec. Poleg zares lepih razgledov, ki nam jih ponuja tura pa mi je pri njej všeč tudi to, da jo lahko “zapeljemo” v krožni turi in da veliko večino časa hodimo po lepo razgledih poteh.

V spodnjem videu si lahko pogledate krožno turo, ki sem jo opravil v jesensko-zimskih razmerah.

Karakteristike poti:

• Izhodišče: parkirišče na planini Jezerca (46.2856, 14.5313)
• Čas vzpona: cca 3 ure 30 min
• Višinski metri: cca 1050 m
• Višina izhodišča: 1480 m
• Višina Kalškega grebena: 2224 m
• Zahtevnost poti: lahka označena pot
• GPX poti si lahko prenesete tukaj

Zaključek

Verjamem, da ste med predlogi našli idejo tudi za kakšnega izmed vaših prihajajočih vzponov. V kolikor pa si želite še kakšno idejo za malce zahtevnejši vzpon, pa si jih poglejte v zavihku Visokogorje.

Želim vam varen korak, lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!