Mangart – gora, ki jo lahko osvoji skoraj vsak

Tam okoli leta 92, so me starši prvič zapeljali na Mangartsko sedlo, bil sem star okoli 10, ali 11 let in te vožnje proti vrhu naše najvišje speljane ceste ne bom pozabil nikoli. Tako neverjetna cesta, takšni razgledi, v skalo izklesani tuneli… na vrhu pa ničesar!? In nato polno vprašanj, zakaj so delali to cesto, kdo jo je delal, kdaj so jo delali in še in še. Cesta na Mangartsko sedlo me še danes navduši ob vsakem vzpenjanju, pa naj si bo to z vozilom na lastni ali pa motorni pogon.

Mangart je 3. najvišja Slovenska gora (če štejemo samostojne gore, seveda je Mali Triglav višji) in je iz več razlogov izjemno priljubljen in obiskan vrh. Prvi razlog je gotovo sorazmerno enostaven dostop s sedla, Mangart je privlačen tudi zaradi ene najlepših ferat, ki vodi na sedlo iz italijanske strani, premore pa ta čudovita gora tudi izjemne razglede prek Slovenskih, Avstrijskih in Italijanskih vršacev…

Mimogrede, v kolikor iščete ideje za najlepše izlete v dolini Koritnice, Soče in na obronkih dolin v okolici, vam predlagam da si preberete ideje za izlet v člankih z naslovi Log pod Mangartom, Kam v Bovcu in Kobaridu, znamenitosti Tolmina in Boveca, splača pa se vam sprehoditi tudi po Soški poti, ter spoznati prečudovito Trento. Seveda pa ne pozabite niti na sosednji Jalovec.

Izhodišča za vzpon na Mangart

Mangart je precej specifična gora, saj se velika večina ljudi na vrh te markantne gore poda z istega izhodišča. Če je pri ostalih visokih gorah pri nas, to od kod se podaš na vrh, precej relavantno vprašanje, pa je pri Mangartu to skoraj da retorično vprašanje.

Pri Mlinču – Mangart

Sicer se lahko na Mangart podate tudi iz doline, a so takšni primeri bolj redkost, kot pravilo. Poleg poti, ki se začne na Mangartskem sedlu, oz. malce pod njim (pred nekaj leti so zaradi varnosti za promet zaprli cesto povsem do vrha, tako da se danes začnete vzpenjait iz nekje 1850ih metrov), je vredno omeniti še izhodišče pri Maliču oz. pri Mangartskem viaduktu, na križišču, kjer cesta zavije proti sedlu.

Ta pot je sorazmerno priljubljena in avto lahko pustite tudi nekaj 100 višinskih metrov višje ob cesti. V tem primeru boste del poti opravili po asfaltni cesti a vseeno boste večino vzpona opravili po markiranih pohodnih poteh. Pot je precej dobro uhojena in tehnično ni zahtevna.

Po vzponu do sedla, pa se poti združijo s tistimi najbolj obleganimi in proti vrhu se podate ali po Slovenski poti, ki je bolj zahtevna in je označena, kot zelo zahtevna, oz. celo kot ferata B težavnosti, ali pa po Italijanski poti, ki je manj zahtevna in je označena kot zahtevna pohodna pot.

Mangartsko sedlo – Slovenska pot

Kot omenjeno že v zgornjem odstavku, z Mangartskega sedla proti vrhu vodita dve markirani pohodni poti, ena se imenuje Slovenska, druga pa Italijanska pot (kako izvirno). Poti se razcepita na skrajnem desnem robu Mangartskega sedla (gledano navzgor), na delu poti, ki je speljan po melišču. Na tem delu se Slovenska pot odcepi desno, v kolikor pa želite pot nadaljevati po Italijanski poti, pa nadaljujete naravnost.

Mangartsko sedlo – italjanska pot

V primeru, da niste opremljeni s samovarovalnim kompletom in čelado, vam svetujem, da se proti vrhu Mangarta podate po italijanski poti, ki je tehnično gledano precej lažja, pa tudi veliko manj nevarna je v smislu krušenja kamenja. Je pa Italijanska pot speljana bolj po vzhodnem pobočju in boste na njej imeli sonce že navse zgodaj, med tem, ko je Slovenska pot speljana po drugi strani gore, torej po zahodnem delu in boste na tem vzponu zjutraj še v senci.

Neglede na to, katero pot boste izbrali za vzpon, pa vam za spust priporočam, da si izberete Italijansko pot, saj bo srečevanje s planinci, ki se še vzpenjajo veliko lažje in bolj prijetno, kot pa na ozki in strmi pot ob jeklenici (Slovenski poti).

Belopeška jezera – Mangart

Vsi ljubitelji gora verjamem, da ste že slišali za Belopeška jezera (več o Belopeških jezerih si preberite tukaj), dve čudoviti jezeri, ki ležita v dolini pod Poncami in Mangartom. Sicer je to že Italijansko ozemlje, a od Rateč pa do jezer je le nekaj minut vožnje.

To izhodišče je po mojem menju drugo najbolj oblegano izhodišče za naskok na Mangart. Predvsem ga oblegajo ljubitelji ferat in lepih razgledov, saj je pot proti vrhu speljana po eni najlepših ferat v Julijskih Alpah. Ferata se začne okoli 2 uri hoda od parkirišča pri višjem od obeh Belopeških jezer. Malce pred začetkom ferate je postavljen bivak, ki je sicer miniaturen, a vseeno omogoča prenočitev nekaj planincem.

Ferata na Mangart

Ferata Via Italiana, kot se imenuje, je izjemno priljubljena in je zagotovo na seznamu želja vsakega planinca, ki uživa v vzpenjanju ob jeklenicah. Ferata proti Mangartskemu sedlu vas bo navdušila, je namreč ferata, ki obiskovalcu pričara ene najlepših razgledov v našem visokogorju, hkrati pa je to najbolj “zračna” ferata v naših gorah.

Tehnično gledano varovana plezalna pot ni nevem kako zahtevna (C), a tisti, ki imate težave z višino, vam te ferate vseeno ne priporočam.

Sam vzpon po ferati vam bo vzel okoli 2 uri časa, morda pa še kaj več, če boste v smeri naleteli na počasnejše plezalce, ki pa jih je med plezanjem precej težko prehitevati. Poleg imenitnih razgledov, lepo speljane poti, boste uživali še ob plezanju skozi manjše okence, še prav posebno doživetje pa vas bo čakalo malo pod vrhom ferate, ko se le-ta le na nekaj metrov pribljiža sedlu, kjer navadno pohodniki, ki se na vrh podajajo iz sedla iščejo razglede. Vi sredi prepadne stene, pripeti na jeklenico, oni pa na vrhu travnatega pobočja uživajo…

Ob prihodu na sedlo, oz. na normalno markirano pot, vam priporočam, da pot nadaljujete na Slovensko pot, ki je prav tako ferata, oz. varovana plezalna pot B težavnosti in se preko nje vzpnete do vrha markantne gore. Spust pa nato opravite po Italijanski smeri do sedla in nato po poti 517 proti izhodišču ob jezerih.

Loška Koritnica – Mangart

V Sloveniji imamo markirane poti označene kot lahke, delno zahtevne, zahtevne in zelo zahtevne. Pot na Mangart iz Loške Koritnice je označena kot zelo zahtevna planinska pot, a to o sami poti ne pove kaj dosti.

Sam bi pot označil še s stopnjo višjo zahtevnostjo, pa ne zaradi jeklenice in klinov, ki naj bi na delu poti presegla zahtevnost “normalne” zelo zahtevne varovane poti in je ocenjena s ferato B/C težavnosti. Ampak predvsem zaradi prečenj zelo strmih travnatih pobočij, kjer hodimo po zelo ozki stezici, varujemo pa se lahko le z držanjem za travnato rušo. Predvsem v vlažnem ali morkem vremenu morajo biti ta pobočja dobesedno smrtonosna.

Težavna pa je tudi orientacija, zaradi zelo težko dostopnega terena so tudi markacije že precej zbledele in občasno se pot zgubi in v kolikor nimate izjemno dobre orientacije ali pa si pomagate z zemljevidom, zna biti vse skupaj precej težavno.

Sicer pa je to ena od zame najlepših poti v naših alpah, praktično ves čas nas spremljajo fantastični razgledi, divja, pristna narava, na poti pa je zelo verjetno, da ne boste srečali nikogar.

Za malce boljšo “sliko” tega kaj vas čaka na poti pa si poglejte spodnji video, kjer sem se na Mangart vzpel po opisani poti, spust pa sem opravil pod Rdečo skalo po travnikih in nekdanji mulatjeri.

Planica – Mangart

Na Mangart se iz Planice še nisem podal, vendar sem celotno pot, ki pelje na 4. najvišjo goro Slovenije, prehodil po odsekih.

Pot je izjemno dolga, tako da če niste v zares odlični fizični kondiciji in ste zelo hitri, potem je smiselno turo planirati v 2 ali pa celo 3 dneh.

Prvi del poti, do Kotovega sedla je enak vzponu na Jalovec (lahko si ga pogledaš na tej povezavi), iz Kotovega sedla, se nato spustimo za okoli 300 metrov na melišča Loške Koritnice (ta del poti si lahko ogledate v tem videu), kjer se priključimo poti, ki na Mangart pelje iz Loške Koritnice. Več o tem delu poti pa si poglejte na zgornjem videu, kjer sem se na Mangart povzpel iz Loške Koritnice.

Mangartsko sedlo

Mangartsko sedlo je izjemno priljubljena izletniška točka v vseh letnih časih. Če od pozne pomladi pa do jeseni prevladujejo planinci in razgledov željni izletniki, ki se na sedlo podajo z jeklenim konjičkom, ter kolesarji, pa v času, ko je cesta, ki se vzpne vse do višine 2055 metrov nad morjem, pod snegom, prevladujejo turni smučarji, sankači in dobro opremljeni planinci.

Obširna travnata območja na Mangartskem sedlu so pravi raj tudi za ljubitelje gorskega cvetja. Tamkajšnji travniki se namreč prek poletja spremenijo v barvito preprogo številnih zaščitenih vrst gorskega cvetja. Le-ti nudijo prijetno bivališče številnim svizcem, pa tudi največjim prebivalcem visokogorja, kozorogom.

Cesta na mangartsko sedlo je bila zgrajena med obema Svetovnima vojnama, ko je bila kar 1/3 Slovenskega etničnega ozemlja priključena Italjanskim okupatorjem. Italijaski vojaki so v času, ko je bila v veljavi Rapalska meja, na sami meji in v njenem zaledju zgradili neverjetno veliko število vojaških objektov, gorskih poti (mulatjer) in številnih drugih spremljevalih objektov, ki služijo svojemu namenu še dan danes.

Najvišje ležeča cesta v Sloveniji je bila zgrajena leta 1938 in od tistega časa večkrat obnovljena. Cesta je v celoti dolga 12 kilometrov in premaga skoraj 1000 višinskih metrov (od križišča pri Mangartskem viaduktu) in je zato izjemno priljubljena pri cestnih kolesarjih, ki preizkušajo meje svojih zmogljivosti ob grizenju “neskončnega” klanca. Zaradi podora, ki se je pred leti zgodil dobra dva kilometra pod vrhom, je cesta danes prevozna le v dobrih 9ih kilometrih in nas pripelje nekje do višine 1900 metrov.

Zaradi velike priljubljenosti so upravljalci ceste omejili dostop na sedlo na 90 vozil, a ob lepih koncih tedna vseeno proti vrhu te čudovite panoramske ceste spustijo večje število jeklenih konjičkov (moje mnenje, glede na videno). Ekološka taksa, ki jo boste morali plačati ob vzponu na Mangartsko sedlo je 10€.

Preden se podate na Mangartsko sedlo je pametno, če preverite aktualne razmere na cesti.

Za turiste, ki bivajo v Bovcu in njegovi okolici je v času poletne turistične sezone (julij in avgust) še posebaj zanimiv organiziran avtobusni prevoz proti vrhu sedla. Avtobus se vzpne do obračališča, ki je pred zadnjim tunelom, se pravi do višine nekaj nad 1800 metri. Od tam pa do vrha sedla je okoli 40 minut vzpona (hoje).

Iz Bovca proti Mangartskemu sedlu, v času poletne turistične sezone, peljeta 2 avtobusta dnevno.

Avtobusna linija Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo

Iz Loga pod Mangartom je med vikendi, v juniju in avgustu vzpostavljena redna avtobusna linija do Mangartskega sedla. Avtobus vozi vsako polno uro od 7ih pa do 16ih. Za prevoz boste morali odšteti 2€, otroci do 10. leta pa se lahko peljejo brezplačno.

Nekje na pol poti od avtobusne postaje na Mangartskem sedlu, proti vrhu sedla, se boste sprehodili mimo koče na Mangartskem sedlu, ki je odprta v poletni sezoni v juliju in avgustu. Žal sem imel v letu 2021 z gospo, ki je stregla za pultom precej slabo izkušnjo, gospa je bila zelo neprijazna in zadirčna (zares je imela zelo slab dan), tako da sam te koče nekaj časa ne bom obiskal, saj si s takšnim odnosom mojega obiska ne zaslužijo (moje mnenje). Sicer pa lahko v koči dobite hrano in pijačo, je pa moč v njej tudi prespati.

Zaključek

Mangartsko sedlo je eden od biserov slovenskega visokogorja. Zares nam ponuja enkratno doživetje, ki ga ne moremo doživeti nikjer drugje na sončni strani Alp. V kolikor še niste prevozili panoramske ceste na Mangartsko sedlo, vam toplo priporočam, da to storite v prvem lepem terminu, ko bo cesta odprta in prevozna.

Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!