Najbolj obiskane gore v Karavankah – 9 predlogov
Karavanke so eno izmed treh gorstev v Sloveniji. O njih sem v tem blogu že pisal in sicer v zapisu z naslovom Trije najlažji dvatisočaki v Karavankah. Danes se bomo posvetili vprašanju, ki zanima mnoge pohodnike, ki iščejo primerne ture za svoje sposobnosti. To vprašanje je, katere so najbolj obiskane gore v Karavankah.
Glede na to kar sem videl iz lastnih izkušenj, pa glede na obiskanost koč, ki ležijo v bližini vrhov, je seznam najbolj obiskanih gora v Karavankah sledeč:
Vsi opisani vrhovi so lahko dostopni, še najbolj se bo potrebno potruditi za obisk Kepe, saj se boste le tam srečali z jeklenicami in klini. Vsi ostali vrhovi so v primernem vremenu in ob zadostni kondiciji tehnično enostavno dostopni.
Stol
- Izhodišče: Javorniško jezero (46.4574, 14.1012)
- Višna Stola: 2236 m
- Dolžina vzpona: 8,5 km
- Višinska razlika: 1280 m
- Čas vzpona: 4 ure 30 min
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Stol je najvišji vrh Karavank in o njem smo v tem blogu že pisali. Vendar smo v obeh primerih govorili o najbolj enostavni in najhitrejši poti na Stol z izhodiščem pri Valvasorjevi koči. Tokrat pa se bomo na stol podali izpred doma Trilobit, ki stoji pri Javorniškem jezeru v Javorniških Rovtah.
Center šolskih in obšolskih dejavnosti Trilobit v Javorniških Rovtah je zelo priljubljena točka za številne interesne skupine v času poletnih počitnic, med šolskim letom pa v domu gostijo različne skupine učencev in dijakov, ki pridejo na različna izobraževanja izven šol.
Avto lahko parkirate v bližini doma, kjer je vsaj ducat parkirnih mest. Izhodišče za naskok na Stol leži na višini nekaj več, kot 930 metrov. Table nas bodo usmerile ob vodnem zajetju proti gozdu in sprva se bomo vzpenjali po gozdni vlaki, nekaj 100 metrov višje, pa bo vlaka počasi prešla v lepo gozdno pot, ki se v začetku precej strmo vzpenja skozi več ali manj zelo lep in zračen gozd.
Med vzpenjanjem se bomo sprehodili tudi mimo izvira Mali Javornik, ki polni jezero ob katerem smo pustili avto. Voda tu je kristalno čista in izjemno hladna, skoraj ledena. V kolikor s seboj nimate dovolj tekočine, si tu le napolnite svoje vodne zaloge.
Po slabi uri hoje se bo pot rahlo zložila in odpirali se nam bodo vedno lepši razgledi na številna melišča. Po nekaj serpentinah se bomo počasi vzpeli nad gozdno mejo v pas ruševja in razgledi bodo postali še veliko lepši. Na robu planine Seče nas bodo table usmerile proti velikemu naravnemu amfiteatru Rida, ki ga bomo prečili v rahlem vzponu.
Pot proti Stolu nas bo peljala še prek kratkega pasu ruševja, nato pa se bomo vzpeli na travnato pobočje Stola in ga bomo v rahlem vzponu prečili v naslednji uri hoje. Občasno bomo prišli praktično do državne meje z Avstrijo in takrat se nam bodo lahko oči spočile tudi ob pogledu na čudovito dravsko dolino.
Po okoli treh urah in pol hoje bomo iz pobočja Potoškega stola prišli na pobočje Velikega stola in kmalu tudi do melišča, ker lahko izberemo med potjo, ki se odcepi levo direktno proti vrhu Stola (v kolikor imate še dovolj moči vam svetujem to pot) in naravnost, kjer se bomo sprehodili po pobočju Velikega Stola do žleba, ki ločuje Veliki in Mali Stol. Tam se nam bodo z desne priključile številne poti, ki pridejo iz Valvasorjeve koče.
Ko osvojimo sedlo med obema Stoloma nas do vrha Velikega Stola loči le še okoli 10 minut vzpona.
Stol je eden najlepših razglednih vrhov v Sloveniji in pot iz Javorniških Rovt nas razen 1. ure vzpona, ves čas razvaja s številnimi osupljivimi pogledi, naravnimi lepotami, čudovitimi travnatimi pobočji, ki kar vabijo, da se ustavimo, usedemo in uživamo v sončnih žarkih, razgledih na savsko dolino, Julijske Alpe…
Na vzhodnem pobočju Malega Stola stoji tudi Prešernov dom na Stolu, ki je odprt v poletni sezoni in v katerem vas bodo prijazni oskrbniki pogostili z domačimi dobrotami.
Ob obisku Stola vam priporočam, da imate s seboj pokrivalo, ki vas bo varovalo pred sončnimi žarki. Praktično celotni dan boste na južnem pobočju, izpostavljeni sončnim žarkom in v kolikor tega niste navajeni, vam bo telo (glava) dalo vedeti, da mu to ni všeč. Ob pokrivalu pa poskrbite tudi za redno in dovoljšno hidracijo telesa.
Pot je sicer sorazmerno dolga, a tehnično povsem enostavna, zato je primerna za vse, ki ste dovolj fizično pripravljeni za celodnevno pohajkovanje po visokogorju.
Vrtača
- Izhodišče: Tinčkova koča v dolini Završčica (46.4227, 14.1996)
- Višina Vrtače: 2181 m
- Dolžina vzpona: 4,8 km
- Višinska razlika: 1050 m
- Čas vzpona: 3 ure 30 min
- Zahtevnost vzpona: Delno zahtevna označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Iz najvišjega vrha Karavank pa se bomo preselili le streljaj bolj vzhodno na drugi najvišji vrh v tem gorovju. Vrtača je tako, kot praktično vsi vrhovi v glavnem grebenu Karavank, mejna gora. Na vrh pripelje samo ena pohodna pot, v katero pa se združijo poti iz številnih izhodišča v Sloveniji in Avstriji.
Glede na to, da sem o Vrtači in vzponu nanjo že pisal v enem od prejšnjih člankov, vam predlagam, da si vse zanimivosti o tej gori, vzponu nanjo, kočah, ki jo obkrožajo, izhodiščih… preberete v članku z naslovom 4 enostavni visokogorski vrhovi s čudovitimi razgledi.
Kepa
- Izhodišče: Erjavčev rovt (46.4793, 13.9636)
- Višina Kepe: 2143
- Dolžina vzpona: 5,1 km
- Višinska razlika: 1100 m
- Čas vzpona: 3 ure 50 min
- Zahtevnost vzpona: Zahtevna označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Tako, kot v obeh ostalih gorstvih v Sloveniji in tudi vseh hribovjih, so tudi v Karavankah najvišji vrhovi najbolj obiskani. Tretji vrh, ki se ga bomo lotili je Kepa, ki je tudi tretji najvišji vrh tega gorovja. A za razliko od prejšnjih dveh in tudi vseh naslednjih vrhov, je Kepa edina na katero se po vsej verjetnosti vzpne več ljudi iz sosednje Avstrije, kot pa z naše strani meje.
Tudi Kepa nam ponuja neverjetne razglede v dravsko dolino, predvsem fantastičen pa je pogled s Kepe proti Julijcem.
Podobno, kot na Vrtačo, tudi na Kepo pripelje praktično samo ena pohodna pot (iz Slovenske strani) in zato nima smisla, da vam v tem članku o vzponu pišem še enkrat, ker je ta vzpon že opisan v članku z naslovom Enodnevni izlet v hribe. Vse o Kepi, vzponu, izhodiščih in razgledih boste izvedeli v omenjenem članku.
Peca
- Izhodišče: Podpeca (46.494, 14.826)
- Višina Pece: 2125 m
- Dolžina vzpona: 5,1 km
- Višinska razlika: 1200 m
- Čas vzpona: 4 ure 15 min
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Peca nam je sicer tistim, ki živimo zahodno od Trojan, najmanj znan izmed tukaj opisanih dvatisočakov, a je toliko bolj priljubljena pri Štajerskih in predvsem Koroških pohodnikih. Peca je znana po pravljici o Kralju Matjažu, ki še vedno spi v eni od jam pod goro.
Je pa Peca znana tudi po tem, da je to najbolj vzhodni dvatisočak v Sloveniji. Hkrati pa je tudi eden od najbolj prijaznih vrhov nad mejo 2000 metrov. Morda so tako enostavno dostopni le še Raduha, Mala Tičarica in Debela Peč, ki so prav zares sprehodi v objemu visokogorja.
Tudi o Peci sem že pisal v enem izmed člankov, zato vas vabim, da si podrobnosti o tej koroški lepotici preberete v članku z naslovom Trije najlažji dvatisočaki v Karavankah.
Veliki vrh – Košuta
- Izhodišče: Mrzli studenec (46.4145, 14.3314)
- Višina Velikega vrha (Košuta): 2088 m
- Dolžina vzpona: 3,7 km
- Višinska razlika: 750 m
- Čas vzpona: 2 uri 15 min
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Greben Košute je najdaljši visokogorski greben v Sloveniji, dolg je dobrih 10 kilometrov in se razteza vse od Ljubelja pa skoraj do Jezerskega. Izredno lepo se ga vidi iz gorenjske avtoceste ravno nekje pri odcepu za Tržič.
Na pobočju Košute leži tudi ena najbolj obiskanih planinskih koč, koča na Kofcah. Podobno, kot vse poti v tem članku je tudi pot do Kofc in naprej proti Velikemu vrhu enostavna in primerna za praktično za vsakogar.
Pot proti vrhu sem na tem blogu že opisoval, zato vas vabim, da si podrobnosti o izhodišču, razgledih in vseh ostalih stvareh preberete v članku z naslovom Trije najlažji dvatisočaki v Karavankah.
Begunjščica
- Izhodišče: Prelaz Ljubelj (46.4321, 14.2595)
- Višina Begunjščice: 2060 m
- Dolžina kroga: 12,5 km
- Višinska razlika: 1030 m
- Čas kroga: 6 ur
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Še zadnji od dvatisočakov, katerega bom omenil v tem članku je Begunjščica. Tudi Begunjščica je izjemno priljubljena gora, tako v poletnem, kot zimskem času. Dostop nanjo je v pletnem času in lepem vremenu zelo enostaven, a izjemno strma travnata pobočja že ob rahlem deževju, ali pa snegu hitro postanejo nevaren tobogan, ki nas lahko prehitro pripelje v dolino.
Begunjščica je tudi eden od vrhov, ki ga lahko obiščemo po čudoviti krožni poti. Sam sem pristaš sestopanja po drugi poti, kot vzpenjanja, če je to le mogoče. In zaradi te možnosti mi je Begunjščica še toliko ljubša gora.
Seveda lahko na Begunjščico skočite tudi po hitrejši poti, ki je od vseh poti na ta vrh tudi najbolj priljubljena, če vas zanima ta vzpon, si preberite članek z naslovom Gore za začetnike, ker sem za vas opisal vzpon iz Poljške planine prek Robleka na vrh.
V kolikor pa želite na krožno turo, pa vam priporočam, da za svoje izhodišče izberete parkirišče pod nekdanjim smučiščem na Zelenici- Ljubelj. Od tam nas bodo table usmerile na makadamsko transportno pot, ki nas bo po kratkem vzponu skozi gozd pripeljala na nekdanje smučišče. Vzpon po smučišču je sicer rahlo »dolgočasen« a nas tolažijo vedno lepši razgledi na melišča pod Begunjščico na eni strani, Ljubeljščico na drugi strani, vmes pa lep pogled proti grebenu Košute in dolini, od koder smo se pripeljali do parkirišča.
Ko se teren smučišča poravna nas pot pripelje na lepo travnato planoto in kočo na Zelenici. Od koče nadaljujemo v smeri Robleka in Begunjščice. Sprva se bomo sprehodili še med gostim ruševjem, malo višje pa pustimo za sabo tudi ruševje in pot nas pelje preko melišč in pravih visokogorskih poteh…
Pot do glavnega grebena je sorazmerno enostavna, predvsem v lepem in suhem vremenu. Glede na to, da pa smo na severni strani gore, je potrebno biti pozoren na vlago, v pomladanskih mesecih pa tudi na morebitne snežne zaplate.
Ko prestočimo iz severne na južno stran grebena se nam odpre pogled na gorenjsko ravnino, Bled, Julijce… Tu se bomo za kratek čas spustili in kmalu prišli do razcepa, ker se umerimo levo proti vrhu, do katerega imamo še dobre pol ure vzpona.
Vrh Begunjščice nam ponuja verjetno najlepši razgled na gorenjsko ravnino, občudujemo lahko Julijske Alpe, ki jih imamo skorja na dlani, proti vzhodu pa se prek Storžiča dvigujejo tudi najvišji vrhovi v Kamniških Alpah. Na severu nam družbo delata najvišja vrhova Karavank, Stol in Vrtača, pod nami pa zija prepadna stena, ki se konča na travnikih Zelenice.
Za spust proti planini Prevala vam v lepem in suhem vremenu priporočam direktno pot po Kalvariji, v slabšem vremenu pa bo bolj varno, če izberete bolj položno a veliko daljšo pot prek Robleka. Od Prevale nas bodo table usmerile v gozd, kjer se bomo po slabi uri sprehoda znašli pred Bornovim tunelom, v kolikor ste višje rasti, pazite na glavo. Od tunela pa do parkirišča imamo še okoli 20 min hoje.
Dovška Baba
- Izhodišče: Ravne (46.4678, 13.9918)
- Višina Dovške Babe: 1891 m
- Dolžina vzpona: 3,7 km
- Višinska razlika: 900 m
- Čas vzpona: 2 uri 30 min
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Za naslednji vrh se bomo preselili zelo blizu že prej omenjene Kepe. Pravzaprav na sosednji vrh Kepe in to je na Dovško Babo, ki je za slovenske pohodnike celo bolj priljubljena, kot višja Kepa.
Tudi pot na to goro, ki ima enega najlepših razgledov na tri ledeniške doline pod Triglavom in seveda tudi Triglav, sem v tem blogu že opisoval, vendar bomo tokrat pogledali pot z drugim izhodiščem, ki je verjetno celo bolj priljubljeno od tistega na Erjavčevem rovtu, še posebej to velja za zimski čas.
Tudi tokrat se bomo za izhodišče zapeljali v Dovje, le da bomo v tem primeru na križišču v Dovjah zapeljali desno v smeri Babe (table, levo Kepa). Tej cesti sledimo okoli 5 kilometrov, do večjega križišča, kjer je tudi dovolj prostora za parkiranje. Cesta sicer pelje še naprej, a je označeno, da je promet dovoljen smo za lastnike parcel. Na tem mestu je tudi kar nekaj smernih tabel za kolesarske poti. V zimskem času, boste morali avto verjetno pustili nekoliko nižje.
Držimo se smeri za Babo oz. Dovško Rožco. Pot do planine Rožca lahko opravite po cesti, ali pa se med potjo držite markacij, ki vam bodo skrajšale pot, a bo le-ta seveda posledično bolj strma. Med potjo boste prečkali številne potočke, ki v tem delu Karavank zares tečejo iz vsake luknje (še posebej v pomladanskem času).
Pastirska koča na planini Dovška Rožca je postavljena nekaj metrov nad gozdno mejo in ima zares neverjetno lep razgled proti Triglavu in dolinam pod njem. Od koče pa do vrha nas vodi nekaj različnih potk, ki so jih pohodniki vtisnili v travnato pobočje hriba. Ob vzpenjanju se ob lovljenju sape le ustavite in uživajte v vedno lepših razgledih.
V drugi polovici maja in začetku junija so tudi pobočja Dovške Babe precej lepo poraščena s ključavnicami oz. narcisami. Tako da če hočete uživati v travnikih poraščenih s to rožo in to v družbi manj ljudi, kot na Golici, vam priporočam, da skočite na pobočje Babe.
Vrh Dovške Babe je opremljen z vpisno knjigo in žigom, ponuja pa nam čudovit pogled proti Kepi na zahodu, grebenu Karavank na vzhodu, na severu se pod nami razprostira dravska dolina, na jugu pa Julijske Alpe in dolina Save Dolinke.
Golica
- Izhodišče: Jeseniške Rovte (46.4706, 14.0598)
- Višina Golice: 1835 m
- Dolžina vzpona: 3,5 km
- Višinska razlika: 780 m
- Čas vzpona: 2 uri 10 min
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Upam si trditi, da Golico pozna vsak Slovenec, če ne zaradi narcis pa zaradi Avsenikov. Golica je verjetno najbolj obiskan vrh v Sloveniji, nekje v drugi polovici maja in začetku julija, ko cvetijo te krane cvetlice. V tem času se na Golico zgrinjajo množice pohodnikov, ljubiteljev narave… pa tudi tistih, ki si želijo narediti zgolj kakšno fotografijo za svoje profile na družabnih omrežjih.
Več o Golici, poti na vrh in o številnih drugih zanimivostih te gore pa si lahko preberete v članku z naslovom Hribi 2 uri hoje.
Uršlja gora
- Izhodišče: Naravne ledine (46.4843, 14.9348)
- Višina Uršlje gore: 1699 m
- Dolžina vzpona: 3,3 km
- Višinska razlika: 560 m
- Čas vzpona: 1 ura 40 min
- Zahtevnost vzpona: Lahka označena pot
- GPX poti si lahko prenesete tukaj
Iz skoraj skrajnega zahoda Karavank pa se bomo za zadnji vzpon v tem članku preselili na skrajni vzhod tega gorovja. Uršlja gora je verjetno najbolj priljubljena vzpetina na Koroškem. Zelo verjetno celo bolj, kot Peca. Kljub temu, da je Uršlja gora visoka »le« meter manj, kot 1700 metrov, pa so razgledi s tega vrha fantastični in ni čudno, da imajo Korošci ta vrh tako radi. Poleg samih razgledov pa Uršlja gora skriva še mnoge znamenitosti, ki pa sem jih opisal v članku z naslovom Lahke planinske poti.
To je izbor 9ih izjemno priljubljenih vrhov v našem najdaljšem gorovju. Večina vrhov je lepo dostopnih skozi celotno leto, a je potrebno biti previden in primerno opremljen, saj so Karavanke znane po strmih in travnatih pobočjih, ki sicer ponujajo krasno kuliso a tudi možnost za zdrse.
Želim vam varen korak in pojdite Vnaravo!
