Najlažja pot na Triglav


Najlažja pot na Triglav

Zagotovo je Triglav gora, ki jo pozna vsak Slovenec. Triglav ni samo gora, je simbol Slovenije in je seveda tudi naš najvišji vrh. S svojimi 2864 metri nadmorske višine je Triglav med najvišjimi vrhovi Balkana. Najvišji vrh Balkana, Musala, ga presega le za 61 metrov.

Kot ena redkih držav na svetu, imamo svojo najvišjo goro obeleženo tudi na svojem državnem grbu. Zaradi svojega slovesa je Triglav želja praktično vsakega Slovenca, ki se vsaj malo ukvarja z rekreacijo in ima rad hojo na vkreber. K temu verjetno pripomore tudi reklo, da nisi pravi Slovenec, če ne osvojiš našega najvišjega vrha.

Za večino ljudi je najlažja pot na Triglav tista z izhodiščem v Krmi, prek Planike in Malega Triglava, a ker smo si ljudje zelo različni, bo morda vam bolj odgovarjala katera od številnih drugih poti proti vrhu Slovenije.

Podnaslovi:

Triglav je zelo priljubljena izletniška točka  v vseh letnih časih. Seveda prevladuje poletje, vendar pa je tudi pozimi število vzponov na naš najvišji vrh v strmem porastu. Zaradi vremenskih pogojev je verjetno še najmanj obiskan jeseni.

V kolikor iščete dobre vzpone za kondicijsko pripravo pred vzponom na Triglav, vam predlagam StolOpens in a new tab., StoržičOpens in a new tab. in ToscOpens in a new tab..

Katera so najbolj pogosta izhodišča za vzpon na Triglav?

Glede na lego, ki jo ima Triglav in na njegovo priljubljenost je izhodišč, kjer lahko začnemo vzpon na tega lepotca res veliko, več kot ducat. Težko je reči katero izhodišče je najbolj priljubljeno, vendar prednjačijo zagotovo dolini Vrata in Krma, planota Pokljuka in Bohinj z različnimi izhodišči.

Vrata (46.4129, 13.8465Opens in a new tab.) so največja in tudi najbolj obiskana ledeniška dolina na severni strani Triglava. Dolina se zaključi z impresivno, več kot 1000 metrov visoko navpično severno Triglavsko steno, ki je najvišja previsna stena v Sloveniji. Vrata so lahko prehodna dolina in v njih boste našli kar nekaj znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati. Verjetno ste že slišali za slap Peričnik, 57 metrov visok lepotec, ki pa ima nekoliko višje še enega nižjega, a vseeno čudovitega »bratca«. Oba slapova sta vredna ogleda. Poleg njiju vam priporočam, da se sprehodite tudi po pešpoti Pot Triglavske Bistrice. To je sorazmerno enostavna pot primerna tudi za družinske izlete.

Ob koncu avtomobilske poti v Vratih je postavljen Aljažev dom (cca 1000 mnv), od koder proti vrhu Triglava vodijo 3 zelo priljubljene označene poti (Tominškova, čez Plemenice in čez Prag) (Vrata so odlično izhodišče tudi za nekatere druge zelo priljubljene točke in vrhove (ŠkrlaticaOpens in a new tab., StenarOpens in a new tab., Kriški podi, Bovški Gamsovec, Luknja, Begunjski vrh…)).

Drugo zelo priljubljeno izhodišče je Pokljuka (cca 1400 mnv). Pokljuka je s svojimi cca 20-imi kilometri dolžine in skoraj toliko širine, največji zaokrožen gozd v Triglavskem narodnem parku. Pokljuka je tudi raj za rekreativne športnike, skozi celotno leto.

Mnogi pravijo, da je pot iz Pokljuke (iz Rudnega polja (46.3463, 13.9239Opens in a new tab.), ali pa od konca poti na Pokljuki (46.3384, 13.9048Opens in a new tab.)) najlažja pot na Triglav, vendar sem sam drugačnega mnenja (več o tem kasneje). Na Pokljuki lahko svoj vzpon proti vrhu Slovenije začnemo iz treh različnih izhodišč, vendar se poti že po nekje dveh urah hoje združijo v eno.

Tretje zelo oblegano izhodišče, ki je po mojem mnenju tudi najlažje in najbolj primerno izhodišče za tiste, ki prvič »napadate« Triglav, pa je dolina Krma (46.3853, 13.9074Opens in a new tab.) (cca 950 mnv). To je čudovita ledeniška dolina, ki se nato nadaljuje v dolino Radovna. Krma je tudi v zimskem času polna jeklenih konjičkov, saj je to, tudi pozimi najbolj primerno izhodišče za vzpon proti Triglavu in je pot sorazmerno zelo enostavna (vseeno je potrebna zimska oprema in znanje opravljanja z njo), če ne že do vrha pa vsaj do Kredarice.

Koliko časa se hodi na Triglav

Glede na veliko izbiro različnih izhodiščnih točk je časovni razpon precej širok. Po uradnih časovnih okvirjih naj bi bila (in po mojem tudi je) najdaljša pot iz koče pri Savici, preko Komarče, 7 jezer, Hribaric, Doliča, preko Triglavske Škrbine na vrha Slovenije. Za to pot boste potrebovali okoli 9 ur zmernega tempa z 2 vmesnima postankoma.

Za pot iz Krme in Pokljuke, ki veljata za časovno najkrajši, pa boste potrebovali okoli 6 ur, oz. po uradnih časovnicah 15 minut manj. Tudi ti dve poti vas bosta peljali preko Triglavske Škrbine, le, da boste do Škrbine prišli iz druge smeri. V tem primeru iz koče Planika.

Zavedati se je potrebno, da so časovnice zgolj nek okvir, ki pa je zelo odvisen od vašega fizičnega in psihičnega stanja. V kolikor ste v precej dobri formi in ste domači z višino, prepadi, klini in jeklenicami, ste lahko na Triglavu že v 3 urah, ali pa še prej. Če pa bo to vaš prvi vzpon na Triglav, pa vam svetujem, da si v časovni okvir prištejete še kakšno uro, dve, morda celo 3 rezerve (za vsak slučaj). Sploh, če fizično niste v najboljšem stanju in ne veste kako bo vaša glava odreagirala na prepadne stene in lepe razglede preko njih.

Kakšno opremo potrebujem za vzpon na Triglav

Kljub temu, da je Triglav najvišja Slovenska gora, pa še zdaleč ni tudi najbolj zahtevna. Pa če gledamo iz fizičnega vidika ali pa iz tehničnega vidika. Kljub temu, da Triglav letno obišče ogromno število ljudi, tudi takšnih, katerim se čudiš, kako jim je uspelo sploh priti gor in dol v enem kosu (predvsem glede na opremo, najpogosteje obutev), pa je Triglav spoštovanja vredna gora. In se je vzpona na njo vedno potrebno lotiti spoštljivo in z glavo. Po svojih sposobnostih.

Različna izhodišča za vzpon na Triglav

Izhodiščna točkaČas vzponaKoče na potiVišinka razlika po poti
Krma (čez Planiko in Mali Triglav)6hPlanika1940m
Krma (čez Planiko in Škrbino)5h 45minPlanika1940m
Krma (čez Kredarico)6h 10minKredarica1955m
Pokljuka (konec ceste, čez Planiko in Mali Triglav)6hVodnikova koča, Planika1650m
Pokljuka (konec ceste, čez Planiko in Škrbino)5h 45minVodnikova koča, Planika1650m
Pokljuka (konec ceste, čez Kredarico)6h 10minVodnikova koča, Kredarica1650m
Pokljuka (Rudno polje, čez Planiko in Mali Triglav)6h 20minVodnikova koča, Planika1700m
Pokljuka (Rudno polje, čez Planiko in Škrbino)6hVodnikova koča, Planika1700m
Pokljuka (Rudno polje, čez Kredarico)6h 30minVodnikova koča, Kredarica1700m
Vrata (Tominškova pot)6hKredarica1860m
Vrata (čez Prag)6h 10minKredarica1860m
Vrata (čez Plemenice)6h 30min/1849m
Kot6h 10minStaničeva koča, Kredarica2050m
Planina Blato (za Kopico, čez Plemenice, Dolič)7h 45minKoča na planini pri jezeru, Dolič2000m
Savica (čez Komarčo, 7. jezera, Dolič)8h 45minKoča pri Triglavskih jezerih, Dolič2530m
Zadnjica (čez Dolič)7h 15minDolič2215m
Zadnjica (čez Plemenice)7h 15min/2215m

V kolikor začnem pri obutvi in gremo potem postopoma navzgor proti glavi. Za vse tiste, ki boste Triglav obiskali prvič, verjetno niste prav »hudi« hribolazci (v kolikor ste, mi oprostite) in vaš korak po različnih podlagah v gorskem svetu ni 100% siguren, sploh po nekaj urah hoje, ko so noge že malo utrujene… Zato je modro, da imate za tak podvig obute dobro uhojene, kvalitetne gojzarje, ki imajo močan podplat in dobro oprimejo nogo okoli gležnja. Seveda čevelj ne sme biti prestar in v slabem stanju. Predvsem podplat mora imeti še vedno dober oprijem s skalo (ne sme biti tako star, da že izgublja oprijem in postaja plastičen).

Zelo neprijetno je namreč, da obujete stare gojzarje, ki so vam v omari ležali nekaj let, se z njimi odpravite v hribe, potem pa se vam po nekaj urah hoje odlepi podplat. Tudi pri kvalitetnih gojzarjih se to lahko zgodi. Sam podpiram Slovenske proizvajalce gorniške obutve in zato tudi uporabljam AlpinineOpens in a new tab. čevlje, v preteklosti sem imel tudi že PlanikineOpens in a new tab.. Verjetno pa bodo naslednji čevlji za v visokogorje, ki si jih bom kupil prav tako od Slovenskega proizvajalca ProAlpOpens in a new tab..

Še en zelo pomemben kos opreme se skriva v čevljih in to so nogavice. Mnogim se zdijo nogavice samoumeven kos opreme, v stilu, saj je vseeno kakšne nogavice imam. Vendar v kolikor nimate izkušen, vam toplo priporočam, da greste v športno trgovino, najboljše, da z gorniško opremo in si vzamete vsaj 2 para dobrih nogavic za hojo v hribih. Zelo neprijetno in tudi praktično brez potrebe, da v gorah trpite zaradi neprimernih nogavic… Žulji, pekoči podplati in še kaj, so zelo, zelo neprijetne stvari. Zato je zelo pomembno, da imate kvalitetne nogavice, ki dobro oprimejo nogo, se hitro sušijo in so primerno tople (glede na letni čas).

Naslednje v vrsti so hlače. Glede na to, da berete ta članek, predvidevam, da bo to vaš prvi vzpon in da boste iskali čim lepše vreme oz. čim bolj optimalne razmere za vzpon. V poletnih mesecih, nekje med koncem junija in koncem avgusta, začetku septembra, sem jaz praktično vedno oblečen v udobnih tekaških kratkih hlačah. Sam ne maram, da mi je v hribih preveč vroče in tudi če je nekoliko hladneje (ob jutrih), mi hlad ne predstavlja težave za noge.

Zato poleti praktično nikoli ne oblečem dolgih hlač. Seveda je to moja odločitev in moja izkušnja v hribih. Morda ste vi drugačni in vam bolj pašejo dolge hlače. Zagotovo imajo dolge hlače tudi nekaj prednosti, sploh če se po nesreči obdrgnete ob kakšno skalo, vam zdrsne, morda piha veter in je hladno… V vsakem primeru vam svetujem, da imate v svojem nahrbtniku rezervne hlače oz. alternativo za hlače, ki jih imate oblečene. Dolge hlače, v kolikor se za njih odločite pa naj bodo primerne letnemu času. Tudi na Triglavu je poleti lahko zelo, zelo vroče, sploh, ko se sonce upre v skale vi pa ste na južnem pobočju…

Tudi za spodnje hlače vam svetujem, da si oblečete športne spodnje hlače, ki se hitro sušijo.

Pri zgornjem delu telesa sam prakticiram, da sem ob štartu nekoliko bolj oblečen, imam največkrat na sebi 3, morda celo 4 plasti, odvisno od kje se štarta, kakšna je temperatura in kako je z vetrom. Vendar tako nisem prav dolgo oblečen, že po kakšnih 20, morda 30 minutah hoje, ko se mi telo ogreje, ravno preden se začnem potiti, se ponavadi (v kolikor je vreme lepo in ne piha) slečem in imam na sebi potem samo športno kratko majico. To pa zato, ker nisem zagovornik tega, da sem oblečen v dveh, ali treh plasteh in da mi teče po celem telesu (to mi navadno teče kljub temu, zakaj bi torej bil preveč oblečen in se še bolj potil in oteževal telesu ohlajevanje). Ne pravim, da je to optimalno tudi za vas in vaše telo, zato se opazujete in ravnajte po občutku.

Tudi ostali sloji oblačil na zgornjem delu telesa so praktično vedno športni sintetični, hitro sušeči materiali. Navadno imam ob štartu na sebi spodnjo majico, kratko majico, sorazmerno tanek flis in lahek wind stopper.

V kolikor za hojo v hribih, tudi sicer uporabljate pohodne palice, so le-te praktično obvezna oprema. Palice vam bodo v pomoč tako pri ohranjanju ravnotežja, pri prehodu prek kamenja, kakor tudi za lažje vzpenjanje in pomoč in razbremenitev nog. Palice so zelo priporočljive tudi pri spustih v dolino.

Ne pozabite tudi na pokrivalo za glavo. Glede na to, da boste cel dan na soncu, vam bo tudi glava zelo hvaležna, da ji privoščite pokrivalo, saj navadno celodnevno izpostavljanje soncu pri ljudeh, ki tega niso navajeni pusti posledice… Za konec vzpona pa ne pozabite tudi na udobno čelado. V kolikor nimate posebne gorniške čelade, lahko za zaščito glave, pred morebitnim padajočim kamenjem, uporabite tudi kolesarko čelado.

Za vse, ki niste vajeni visokogorja in ne veste, kako se bo vaša glava odzvala na previsne stene, kline, jeklenice… Je obvezna oprema tudi varovalni pas in samovarovalni komplet. Toplo vam priporočam, da pas in varovalne vrvi s karabini preizkusite na kakšni lažji turi. Super je tudi, če imate koga, ki vam bo razložil in pokazal kako se te stvari pravilno in najbolj varno uporabljajo. V kolikor takega človeka nimate, si poglejte vsaj kakšnega od video posnetkov na to temo.

Veliko ljudi se tudi ne odzove dobro na vetrovne razmere v hribih in hitro začutijo bolečine v ušesih… Zato je modro s seboj vzeti tudi trak za ušesa.

Za daljše enodnevne, ali večdnevne ture po naših vršacih sam uporabljam 40 litrski nahrbtnik. Le ta mi omogoča, da imam s seboj tudi kar nekaj stvari, ki jih praktično nikoli ne uporabim, vendar so tam za vsak slučaj.

V to kategorijo nujnih stvari, ki morajo biti v mojem nahrbtniku, neglede na dolžino in zahtevnost ture, spadajo: čelna svetilka s polno baterijo, nož, jedilni pribor, zobna ščetka, 40 €, 5 metrov 8 milimetrske pomožne vrvi, 2 karabina, vžigalnik, svinčnik, čepki za ušesa, dvostranska folija, 2 ali 3 Frutabele, obliži za žulje in še ena tanka vrvica.

Odvisno od vremena, pa so v nahrbtniku še lahka puhovka, trak za ušesa, topla kapa, večnamenski trak za okoli vratu ali glave, rezervne nogavice, rokavice. V kolikor je vreme toplo, puhovka ostane doma.

Koliko pijače in kakšno hrano vzeti za na Triglav?

Količina tekočine je precej individualna stvar. Vendar vseeno potrebujete vsaj 2 do 3 litre tekočine, sam praktično vedno konzumiram samo vodo. Lahko pa si pomagate tudi z izotoničnimi napitki, ki vam bodo, v kolikor so kvalitetni, dodali nekaj energije, vitaminov in mineralov. Zelo dobro je tudi vedeti, kje ob poti je kak studenec, tako da lahko količino vode in s tem tudi teže na hrbtu, še nekoliko bolj optimiziramo.  Tekočino je smiselno imeti v plastenkah, ali v vreči za vodo, saj so le-te lahke in zavzamejo, kar se da malo prostora. Odsvetujem vam nošenje pločevink, saj se lahko le-te zelo hitro preluknjajo od odlaganju nahrbtnika… Tega pa si ne želite.

Pri hrani zagovarjam suho in visoko energijsko hrano. V hribe vedno vzamem datlje, suhe fige, oreščke in sadne ploščice, največkrat Frutabele (90% sadja). Ta oblika hrane je zelo lahko prebavljiva in vam sorazmerno hitro v mišice in možgane dostavi potrebno energijo. Ob daljših turah, kar Triglav zagotovo je, mi paše pojesti tudi kak dober sočen sendvič.

Več o tem kako, kaj in koliko jesti v hribih si lahko preberte v članku z  naslovom Kaj jesti in piti v hribihOpens in a new tab..

Drugače pa si v koči vedno privoščim nekaj za na žlico. Največkrat ješprenj in žgance.

Kdaj je najboljši čas za vzpon na Triglav?

Zelo enostaven odgovor na to vprašanje je, v lepem vremenu. Vendar je poleg vremena potrebno upoštevati še razmere v visokogorju in sneg. V kolikor je zima dobra in je snega precej, se vzponi na Triglav priporočajo (za neizkušene planince) od nekje 2 polovice junija naprej. Po tem datumu je izredno majhna verjetnost, da boste naleteli še na kakšne snežne zaplate, ki bi otežile vzpon na vrh.

Idealen čas pa je v drugi polovici avgusta in prvi polovici septembra, če je vreme takšno, kot se za ta letni čas spodobi. V tem času je vreme navadno bolj stabilno, kot sredi poletja in temperature so vseeno nekoliko nižje in bolj prijazne za hojo.

Koliko poti vodi na Triglav?

Na sam Triglav lahko štartamo iz 3 različnih izhodišč, po 4ih različnih poteh. Najbolj priljubljeno izhodišče je Kredarica, vendar je po mojem mnenju ta vzpon za začetnike največji izziv. Najbolj smo izpostavljeni prepadom (seveda ste lahko varovani, vendar pogosto navpične stene in lepi razgledi ljudem vzamejo veliko poguma) in tudi srečevanje z nasproti hodečimi bo najbolj pogosto. V kolikor pa nimate težav z višino, je lahko Kredarica zelo lepo izhodišče.

Drugo izhodišče, ki je prav tako zelo priljubljeno je Planika. Iz Planike lahko Triglav »napadete« po dveh poteh, bolj priljubljena je pot preko Malega Triglava (kjer se pot združi s tisto iz Kredarice). Ta pot je verjetno najbolj priporočljiva za vse začetnike, saj je nekoliko manj izpostavljena, kot pot iz Kredarice, a je vseeno zelo dobro opremljena z jeklenicami in klini.

Druga pot, ki vodi iz Planike na Triglav je pot preko Škrbine. Ta pot je meni najljubša in za moje pojme tudi najbolj enostavna. Težava zna biti samo pri tistih, ki si ne zaupajo in morajo biti ves čas pripeti na jeklenico. Tu je jeklenic nekoliko manj, kot na poti preko Malega Triglava, je pa zato nekaj več klinov. Po tej poti, boste srečali tudi veliko manj ljudi.

Še zadnja in verjetno tudi najmanj obiskana pot pa je preko Škrbine z zahodne strani oz. Doliča ali poti z Vrat na Triglav čez Plemenice. Ta pot je po mojem mnenju najbolj zahtevna prav prvih par metrov, po vstopu z melišča v steno. Tam je nekaj previsov, potem pa se pomaknemo v žleb, kjer nebi smelo biti nobenih težav s strahom pred višino… Na Škrbini, ko se pot združi s potjo s Planike, je sicer še nekaj izpostavljenih odsekov, vendar nič zelo izpostavljenega. Vendar sta previdnost in varen korak vseeno zelo pomembna.

Vrata – Luknja – Bambergova pot – prek Škrbine – Triglav – Kredarica – po Tominškovi – Vrata

Najlažja pot na Triglav

Kot sem že omenil v enem od prejšnjih odstavkov je po mojem mnenju najlažja pot na Triglav tista s štartom v Krmi, pa nato do Konjskega sedla, preko Planike, Malega Triglava na vrh Slovenije. Vendar imam vseeno tukaj nekaj pomislekov oz. ČE-jev…

V kolikor nimate težav z višino, je po mojem mnenju bolj primerna pot iz Planike, preko triglavske Škrbine, na vrh. Ta pot, kot je opisano že zgoraj je precej manj prepadna, vendar ima nekaj manj možnosti varovanja s pomočjo varnostnega pasu in jeklenic.

Tudi pot iz Zadnjice, preko Doliča, triglavske Škrbine (čeprav se tu naredi približno 300 višinskih metrov več, kot iz Krme), je tehnično precej enostavnejša, kot na primer pot preko Kredarice, vsaj taka je moja izkušnja in tudi mnenje. Vendar vam zaradi samega vstopa v steno, kjer je nekaj metrov lahko precej adrenalinskih, to pot odsvetujem. Vsaj za prvič.

Zemljevid poti na Triglav

Razgled s Triglava

Šele, ko smo na vrhu naše najvišje gore, vidimo, koliko je višji od vseh okoliških vršacev. Razgled je res zelo lep in v lepem vremenu se brez težav vidi do morja, globoko v Avstrijo, proti Štajerski, Dolenjski, seveda celotna Ljubljanska kotlina je kot na dlani. Posebej čudovit je pogled v dolino Vrat, pa na Kredarico, Planiko, Vodnikov dom, proti Bohinju… Pravzaprav je razgled na vse strani čudovit! Predvsem pa je občutek, ko si prvič na Triglavu (tudi, kot si 2., 3., 5., 10…) zelo poseben. Nekaj posebnega je na tem vrhu, nekakšna posebna energija, ponos, patriotizem…

S Triglava se vidi praktično vse najvišje Slovenske vrhove, tako v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniških Alpah, Snežnik, Golake in še in še. Poseben privilegij je, da ko ste na vrhu, da imate čudovite sončno vreme, brezvetrje in čisto ozračje s čudovitimi razgledi. V takšnem vremenu si lahko brez težav vzamete izdaten čas za uživanje v razgledih iskanju, ter prepoznavanju oddaljenih vrhov, dolin in ravnin.

Planinske koče v bližini Triglava

Triglav je poseben tudi v tem, koliko koč ga obdaja. V praktično neposredni bližini (dveh in pol ur), so vsaj 4 koče (Kredarica, Planika, Staničev dom in Dolič), v kolikor ste bolj urnega koraka pa lahko brez težav v tem času dosežete tudi Vodnikovo kočo nad Velim poljem.

Najbolj znana in tudi največja od vseh koč je naša najvišja koča na Kredarici. To je koča, ki je uradno odprta le od konca pomladi pa do začetka jeseni, vendar je »za silo« odprta skozi vse leto. Vedno se boste lahko umaknili na suho, morda dobili tudi kak čaj… Drugače pa je to koča, kjer lahko v sobah prespi več, kot 140 ljudi, na skupnih ležiščih 200 ljudi, v kolikor pa je potrebno, pa se jih lahko še kar nekaj nagnete tudi v jedilnicah, ki imajo sicer 300 sedišč.

Druga najvišja koča v Sloveniji, pa tudi druga največja v okolici Triglava je Planika. Nahaja se na planotasti plošči na južni strani Triglava, na višini nekaj več, kot 2400mnv. Planika, oz. koča na tem mestu je bila zgrajena že delnega leta 1871, svojo sedanjo obliko pa je dobila leta 1911. Svoje sedanje ime pa šele po 2. svetovni vojni. V domu in depandansi poleg doma lahko v sobah prespi 49 ljudi, na skupnih ležiščih pa še dodatnih 94. Koča je odprta med poletno sezono.

Dom Valentina Staniča pod Triglavom je tretja najvišja koča pod našim očakom. Leži na naravnem platoju med Vrbanovimi špicami in Ržem, 2332m visoko. Koča je bila prvič odprta že leta 1887, takrat še v okvirju Nemško-avstrijskega planinskega društva. Kočo so v vseh teh letih kar nekajkrat obnovili, povečali, sedanjo obliko in kapaciteto pa je koča dobila leta 1989. Danes lahko v Staničevem domu prenoči 35 ljudi v sobah in 62 ljudi na skupnih ležiščih.

Koča na Doliču leži zahodno od Triglava, med Kanjavcem in Šmarjetno glavo, na sedlu Dolič. Tu so Italijanski planinci leta 1930 postavili leseno barako. Po 2. Svetovni vojni, pa je kočo prevzelo PD Gorje in skupaj s Tržaškimi planinci so kočo popolnoma obnovili. Vendar so zimski plazovi na tem območju kočo porušili, zato so novo kočo zgradili nekoliko višje, na bolj varnem predelu. Novo kočo, so odprli leta 1953. Glede na to, da koča stoji na zelo pomembnem križišču poti, je malu postala premajhna, zato so jo prenovili in povečali. Svečana otvoritev je bila leta 1973. V koči lahko danes prenoči 59 ljudi v sobah in 15 na skupnih ležiščih. Koča leži na nadmorski višini 2151m in je zelo lahko (tehnično enostavno) dostopna iz Trentarske strani, oz. doline Zadnjica.

Zadnja od koč, ki leži v bližini Triglava in je zelo priljubljeno odskočišče za skok na vrh Slovenije je Vodnikova koča nad Velim poljem, ki jo upravlja ŠD Srednja vas. Vodnikova koča je verjetno planincem najbolj prijazna in najbolj opremljena koča od vseh naštetih koč v bližini Triglava. Velika prednost te koče je, da ima v bližini izvir pitne vode. Kar je omogočilo tudi, da ima koča v svoji ponudbi tuš s toplo vodo. Ob tušu, je še bolj pomembno, da si lahko brezplačno potešite žejo, napolnite svoje steklenice… V koči je 46 ležišč v sobah in 24 na skupnih ležiščih. Koča je bila večkrat prenovljena, v začetku celo prestavljena, na današnjem mestu in v tej obliki pa je od leta 1986. Koča leži na višini 1817 metrov.

Za zaključek

Triglav je čudovita gora in zagotovo cilj vsakega pohodnika. Neglede na vse, je pot na Triglav zelo zahtevna in na njo morate biti tako fizično, kot psihično dobro pripravljeni. Seveda je potrebno upoštevati tudi osebno opremo, varovanje, predvsem pa vreme in vremenske pogoje.

Zato vam svetuje, da se v gore in predvsem na Triglav odpravite v lepem vremenu, ob kopnih poteh (v kolikor nimate opreme in znanja za zimske razmere) in dobri družbi.

Saj veste kaj pravijo, gora bo počakala in tudi lepo vreme bo prišlo, tako da nikar na silo in za vsako ceno… Pa SREČNO!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog