Najlepše gore v Sloveniji
Ko me prijatelji sprašujejo, katera gora v Sloveniji je najlepša, pogosto odgovorim tista na kateri sem bil nazadnje. Zares se težko odločim katera je najlepša, saj je toliko dejavnikov, od vremena, letnega časa. družbe, razpoloženja, razgledov… Ampak neglede na to, nekatere gore ti pustijo večji pečat, kot druge in recimo, da je tole seznam nekaterih po mojem mnenju najlepših gora v Slovneiji katere sem obiskal v zadnjem obdobju.
Naše potepanje po čudovitih razglednih gorah slovenije bomo začeli na nespornem kralju gora, Jalovcu, se prek Vršiča podali na Prisojnik, se po eni najlepših ferat vzpeli na Vrbanove špice, za konec pa se bomo iz kultne trdnjave Kluže povzpeli na verjetno najbolj preluknjano goro na sončni strnai Alp – Rombon.
4 čudovite razgledne gore
Sprva je bil moj seznam najlepših gora precej daljši, a sem se med pisanjem članka odločil, da ga zožim le na 4 gore, ki sem jih obiskal v zadnjih nekaj tednh, saj bi bil prvotni članek z opisom 10ih najlepših gora, enostavno predolg. Bomo pa ostalih 6 gora obdelali v prihajajočih člankih.
Mimogrede, v kolikor iščete podobne sezname najlepših in najbolj obiskanih… vas vabim k branju članka z naslovom 6 najlepših razglednih vrhov v Sloveniji, Najbolj obiskane gore v Sloveniji in Najbolj obiskane gore v Karavankah.
1. Jalovec
- Višina: 2645 metrov
- Gorovje: Julijske Alpe
- Čas vzpona: 6 ur
- Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot
- Izhodišče: Planica (46.4748, 13.7227)
- Priporočjiva oprema: čelada, samovarovalni pas
Naše popotovanje po najlepših vrhovih bomo začeli na najvišjem na seznamu. Jalovec je s svojimi 2645 metri tudi 6 najvišji vrh v Sloveniji in je gotovo med najbolj opevanimi vrhovi izmed vseh. Njegova impozantnost je prav neverjetna in ni zamanj dobil pridevnika kralj slovenskih gora.
Sicer na Jalovec vodi več označenih poti, najbolj priljubljena izhodišča pa so v Zadnji Trenti, na Vršiču in v Planici, od koder se bomo danes tudi vzpeli na vrh. Več o Jalovcu in vzponih z ostalih izhodišč pa si preberite v članku, ki je namenjen le kralju slovenskih gora.
Vzpon na Jalovec
Prvi del poti od Planice do koče v Tamarju je super za ogrevanje, sam nisem največji ljubitelj izhodišč, kjer se praktično že od prvega koraka začnemo strmo vzpenjati. Tudi od koče naprej se bomo še nekaj časa zložno vzpenjali, a se dolina začne počasi a vztrajno vedno bolj postavljati po konci. Ravno, ko pot dobro doseže melišča, ki se končajo šele pod steno Jalovca, nas bo pot popeljala v desno, kjer se bomo začeli strmo vzpenjati proti platoju pod Kotovim sedlom. Če ne boste prav zgodnji, vas bo nekje na tem delu že začelo božati jutranje sonce, ki se bo prikazalo izza grebena Mojstrovk.
Po kakšni uri vzpenjanja po strmem pobočju, pridemo na že omenjeni plato, kjer se strmina popusti in se za nekaj časa povsem položi. Plato je poraščen s travo in nas kar vabi, da si privoščimo krajši počitek in okrepčilo. Če ne boste prav zelo zatopljeni samo v pot pred sabo, boste na desni kakšnih 50 metrov s poti opazili bivak, ki pohodnikom nudi zavetje skozi vse leto.
Med vzpenjanjem proti sedlu boste lahko občudovali ogromne skale, ki so se v preteklosti odtrgale iz jalovške severne stene, nekatere pa so se do tu privalile iz Zadnje Ponce. Sicer pa je ta del vzpona zelo prijeten, hoja po lepo uhojeni potki, med travnikom, ki je v poletnem času poln cvetočih rožic, čudoviti razgledi v Planico in proti Karavankam… Hoja v takšnem okolju je zares pravi užitek.
Ko bomo dosegli Kotovo sedlo nam bo srce kar zaigralo, saj se nam bo odprl nov svet. Pogled proti dolini Loške Koritnice, Logu pod Mangartom in goram, ki obdajajo to čudovito dolino. Hkrati pa se nam bo odprl tudi pogled na Mangart in njegove mogočne stene.
Od tu nas do vrha Jalovca čakata še okoli 2 uri hoje. Kakšne pol ure bomo hodili še s pomočjo palic (če jih uporabljate), nato se bomo podali v bolj tehnično zahteven del poti, kjer palice ne pridejo več v poštev. Zadnji del poti je sicer tehnično zelo zahteven, saj moramo za vzpenjanje uporabljati tudi roke in si proti vrhu pomagamo še z jeklenicami in klini.
Tu bi bilo tudi pametno, da si nadenete varovalni pas, v kolikor ga uporabljate. Najbolj zahtevni bodo morda prav deli, kjer ni dovolj strmo, da bi bila pot opremljena s pomagali, a po drugi strani je ravno toliko strmo, da normalna hoja ni mogoča. Najbolj pomembno je, da v takšnih delih ostanete sproščeni in zbrani, ter da mislite na lepe stvari. 😀
Razgled z Jalovca
Jalovec je eden najlepših razglednih vrhov v Sloveniji. Poleg tega, da je višji od praktično vseh vrhov v okolici (razen Mangarta), ga obdaja tudi precejšnje število globokih dolin, ki še povečajo lepoto razgledom. Jalovec namreč obdajajo že omenjene doline Tamar, Zadnja Trenta in dolina Koritnice nedaleč stran pa je tudi dolina Bavšice in seveda dolina Belopeških jezer. Le malo vrhov se lahko pohvali s takšo paleto čudovitih dolin v neposredni bližini gore.
Nam pa Jalovec ponuja pogled prek celotnih Julijcev, najlepše se vidi Mangart, Rombon pa Prisojnik, Razor in gore okoli Planice in Vršiča. Seveda lahko občudojemo vrhove v Italiji in Avstriji, lepo pa se vidijo tudi Karavanke in del Kamniških Alp.
Sestop s kralja slovenskih gora lahko opravimo tudi preko Jalovške škrbine, a mi se bomo vrnili po isti poti do Kotovega sedla, nalce nižje, na travniku, ki je posejan s skalami pa bomo nadaljevali naravnost proti melišču in po njem opravili še zadnji del spusta proti bolj položnemu delu doline.
V spodnjem videu pa si poglejte nočni vzpon na Jalovec prek Kotovega sedla, za spust pa sva uporabila pot prek zavetišča pod Špičko, Vršiča, ter Slemenove špice.
2. Prisojnik
- Višina: 2547 metrov
- Gorovje: Julijske Alpe
- Čas vzpona: 3 ure 30 min
- Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot
- Izhodišče: Vršič (46.4355, 13.7445)
- Priporočjiva oprema: čelada, samovarovalni pas
Prisojnik je izjemna gora, ki leži med Vršičem in Razorjem, ter se dviguje nad dolino Krnica. Zelo znan je po svojih dveh oknih, skozi kateri se lahko tudi sprehodite, oz. skozi njiju vodita planinski poti. V predlogu poti, ki vam jo bom na kratko predstavil, se bomo mimo sprednjega okna le sprehodili, med tem, ko bomo skozi zadnjega tudi šli.
Pot proti vrhu je sicer označena, kot zelo zahtevna in to tehnično gledano tudi je, a je v primerjavi z Jalovcem ali Razorjem, kar precej lažja.
Glede na to, da vzpon začnemo na Vršiču in ne kakšnih 600, 700 metrov nižje v dolini, nam je prihranjenega kar nekaj vzpenjanja. Zato je vzpon bolj prijazen predvsem za tiste, ki kondicijsko niste na zadovoljivem nivoju.
Vzpon na Prisojnik po Grebenski poti
Vzpon bomo pričeli na vrhu prelaza Vršič. Sprehodili se bomo proti bovškemu koncu prelaza in se usmerili levo proti Tičarjevemu domu in se mimo njega podali proti Prisojniku (Grebenska pot).
Sprva se pot malce bolj vzpne, a se že kmalu po razgledišču za Ajdovsko deklico le-ta položi in nas preko melišč pelje do križišča, kjer lahko pot nadaljujemo po Slovenski na Prisojnik, na Razor, ali pa skrajno levo po Grebenski na vrh. Mi se obrnemo levo in se po poti, ki se spet malce strmeje vzpenja podamo proti naslednjemu cilju, ki je sprednje Prisojnikovo okno.
Pot, ki je vedno bolj razgledna nas očara s pogledi v Zadnjo Trento in vrhove, ki jo obdajajo. Čudovite so tudi Mojstrovke. Verjamem, da se boste že pred sprednjim oknom nekajkrat ustavili in naužili zares enkratnih pogledov, a pri oknu si lahko privoščite še malce daljši postanek. Okno je neverjetno, ogromno in skozenj se lepo vidi Kranjsko goro in jezero Jasna. Po okrepčilu in nekaj selfijih se odpravimo proti vrhu, ki je oddaljen še kakšno uro hoda.
Kmalu nas bo pot pripeljala na greben in deležni bomo pogledov proti severu, pokazal pa se nam bo tudi vrh, ki bo še kar precej oddaljen. A glede na to, v kakšnem ambientu smo, bomo vrh dosegli z velikim nasmehom na obrazu. Malce pod vrhom se nam bo z desne priključila Slovenska pot, na katero bomo med spustom zavili tudi mi.
Razgled s Prisojnika
Podobno, kot Jalovec, nas tudi Prisojnik nagradi z nepozabnimi razgledi. Pogled v dolino Zadnja Trenta je verjetno s te gore celo najlepši med vsemi razgledi. Pa seveda je neverjeten pogled tudi v Krnico, proti Kranjski gori, Škrlatici, Triglavu, Razorju, Jalovcu, Bavškemu Grintavcu… Enostavno morate iti gor in se prepričati. Posnetek, ki je priložen sicer nekaj pokaže, a prav neverjetno je, kako posnetki, pa naj si bodo še tako dobri, ne pokažejo niti pribljižno, kar vidijo oči.
Pot na in iz Prisojnika, na katero smo se danes podali je v celoti izjemno razgledna. Proti zadnjemu Prisojnikovemu oknu nas markacije vodijo po policah, ki nam vseskozi ponujajo razglede na Kriško steno, pa na Špikovo skupino, Škrlatico, celotno dolino Krnice… Pot so v letu 2021 tudi zelo lepo obnovili in v kolikor uživate v varovanih razglednih poteh, ki potekajo po policah sredi sten, je to pot, ki jo morate prehoditi.
Spust proti zadnjemu Prisojnikovemu oknu
Malokrat sem šel v hribe, na takšen način, da mi je spust z gore vzel več časa, kot pa vzpon nanjo. Vendar je tokratni spust speljan precej naokoli. Sicer ga začnemo po Slovenski smeri, a se precej kmalu odcepimo levo, kjer nas jeklenice pospremijo na vzhodno stran grebena, kjer potem poteka celotna panoramska pot do zadnjega okna.
Kot opisano že zgoraj, je pot izjemna in vedno znova in znova se čudim, kje so prvi alpinisti našli te poti, jih kasneje opremili in na mestih uredili, da so danes primerne skoraj da za vskogar. Vsa čast tem ljudem!
Zadnje Prisojnikovo okno je sicer manj vidno, kot sprednje, a je vseeno tudi to okno zelo veliko in sprehod skozenj je pravo doživetje.
Na drugi strani okna se nam odpre povsem drug svet. Po prečenju in kratkem spustu po skalnati steni, izgleda, da nas od doline loči samo se spust po melišču, a v resnici se pot do križišča, ki je pod Razorjem, še precej vleče. K sreči nas ves čas spremljajo čudoviti pogledi na razor in Zadnjo Trento.
Ko enkart pridemo do križišča pod Razorjem, nas smerokazi usmerijo nazaj proti Vršiču, a je poti še kar za dobro uro in pol, morda celo dve, v kolikor niste prav urni.
Ne dosti nižje od križišča pod Razorjem si je nekaj izvirov, kjer se lahko osvežitein napolnite vodne rezerve.
3. Vrbanove špice
- Višina: 2408 metrov
- Gorovje: Julijske Alpe
- Čas vzpona: 5 ur
- Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot / Ferata B/C
- Izhodišče: dolina Kot (46.4146, 13.8962)
- Priporočjiva oprema: čelada, samovarovalni pas
Vrbanove špice se nahajajo med dolino Kot in dolino za Cmirom, ki je malo znana dolina, ki se od sedla med Visoko Vrbanovo špico in Begunjskim vrhovm začne spuščati med Cmirom in Vrbanovimi špicami proti dolini Vrata. Dolina za Cmirom je eden najbolj priljubljenih zimskih poligonov za turne smučarje, saj se lahko po zasneženih meliščih smučarji pripeljejo praktično do avta.
Vzpon na Vrbanove špice
Z izhodišča v najkrajši izmed ledeniških dolin na severni strnani Triglava nas zelo dobro označena in tudi uhojena pot popelje po gozdu, prek hudourniške struge, kmalu za tem, pa se začne le-ta zmerno vzpenjati. Prvi del poti poteka po gozdu, po desnem begu doline (gledano navzdol). Dvakrat ali trikrat je pot preči rahlo izpostavljene dele, a je tam opremljena z jeklenicami in klini.
Po slabi uri vzpona se bomo sprehodili mimo studenčka, kjer lahko napolnite svoje zaloge vode, a studenček naj bi v sušnih obdobjih presahnil (vedno ko sem šel mimo je tu tekla voda). Malce nad studenčkom se skalam umakne še zadnje ruševje in uživati lahko začnemo v pogledih na vse strani. Visoke stene Rjavine so kar malce strašljive, kar ni in ni jim videti konca.
Po okoli dveh urah hoje nas pot pripelje do Debele skale, ogromnega balvana, ki stoji ob poti. Okoli balvana ja prav prijeten prostorček, kjer si lahko vzamemo čas za okrepčilo in počitek. Prav na tem mestu mi je v enem izmed vzponov uspel čudovit posnetek, ko se je megla v nekaj sekundah razkadila in nato spet zgostila…
Do križišča, kjer se bomo usmerili desno na zavarovano plezalno pot oz. pot Lojzera Rekarja je še slaba ura vzpona.
Se pa “akcija” na ferati začne le nekaj 10 metrov po razpotju (ne pozabite si nadeti varnostnega pasu in čelade). Takoj po vstopu v steno, le-to obidemo po poličkah, ki so precej izpostavljene, a tudi odlično varovane. Pot se nato preseli na severno in zahodno stran Vrbanovih špic, kjer se nam odprejo čudoviti pogledi proti Cmiru in dolini pod njim.
Ferata je precej razgibana, vzpenjamo se po travnikih, po krušljivem kamenju, pa po trdnih skalah. Ves čas pa lahko uživaom v zares neverjetnih razgledih.
Po tem, ko osvojimo prvo izmed Vrbanovih špic, se pot začne malo gor in dol, zdaj malo na zahodnem pa spet na vzhodnem grebenu… Na nekaj mestih, pri spustih je lahko precej nerodno, saj ne veš točno kako bi se lotil pristopa do klinov in lestve, a če so noge sproščene in glava brez strahu, potem bo šlo brez težav. V kolikor pa temu ni tako, pa bo malce bolj zabavno. 😀
Celotna ferata prek Vrbanovih špic je tehnično sorazmerno enostavna, razen morda tistih nekaj spustov, ki sem jih omenil zgoraj. Je pa to po mojem mnenju ena najlepših ferat v naših gorah, zato jo toplo priporočam, vsem, ki uživate v takšnih sprehodih po gorah.
Ob koncu ferate nas pričaka pravljičen travnat plato, kjer se v lepem vremenu obvezno ustavite, sezujte in bosi uživajte v izjemnih pogledih proti severu, vzhodu in zahodu. Razgledi so dobesedno nori! Od travnika nas do Visoke Verbanove špice loči le kakšnih 5 minut sprehoda.
Spust z Vrbanovih špic
Spust bomo opravili po poti, ki nas sicer mimo Staničevega doma pelje v notranjost Julijskih Alp. Staničev dom je od Visoke Vrbanove špice oddaljen le kakšnih 15 minut hoje, tako da je “pit stop” v koči skoraj da obvezen. Prijazno osebne vam bo z veseljem postreglo z odlično jedačo in hladno pijačo. Sam v gorskih kočah praktično vedno jem ričet in tudi v domu Valentina Staniča je le-ta odličen! Še posebaj v kombinaciji z žganci. 😀
Do križišča, kjer smo med vzponom zapustili “glavno” pot, se bomo od koče spuščali slabo urco, pot pa je zelo prijetna, precej položna in prav super za ogrevanje pred bolj strmim spustom, ki nas čaka po tem, ko se bomo že priključili poti, ki smo jo nekaj ur nazaj prehodili v obratni smeri.
4. Rombon
- Višina: 2208 metrov
- Gorovje: Julijske Alpe
- Čas vzpona: 5 ur
- Zahtevnost hoje: Lahka označena pot
- Izhodišče: trdnjava Kluže (46.3621, 13.5895)
Rombon je gora, ki se dviguje nad Bovcem, sicer pa je to gora, ki zaključuje verigo, ki se vije od Kanina, prek Prestreljenika, Črnelske špice do Rombona. Rombon je tudi ena od gora, kjer se je med 1. Svetovno vojno “dogajalo” največ. Avstro-Ogrska vojska je na vznožju Rombona postavila Hermanovo trdnjavo, v samo goro pa so vojaki skopali številne rove, zavetišča… Poleg tega pa je na in pod Rombonom še ogromno številno naravnih brezen, tako da lahko rečemo, da je Rombon najbolj “preluknjana” gora pri nas. 😀
Verjetno najbolj pomembna stvar, ki jo potrebujete pri vzponu na Rombon je voda, ob poti je ni moč dotočiti, zato imejte dovolj vode, oz. dobro je, če jo imate še kak liter “viška”.
Vzpon na Rombon
Za izhodišče sem si tokrat izbral parkirišče pri trdnjavi Kluže. Začetek poti je gotovo eden najbolj neverjetnih v vsej Sloveniji. V kolikor, po kakšnem čudežu, tod okoli še niste bili, potem vas bo uvod zagotovo navdušil. Za začetek že sama trdnjava Kluže, potem okoli 100 metrov dolg tunel skupan v skalo in kakšnih 15 minut višje še Hermanova trdnjava, vsem pa nekaj rovov in bunkerjev.
Od trdnjave naprej se pot bolj strmo vzpne, a je ta ves čas odlično uhojena in lepo speljana. Kasneje bomo pršli do križišč, kjer na smerokazih ne bo napisa Rombon… Prava pot je na Rob oz. točka 1313. Zares bi lahko urejevalci poti poskrbeli, da je pot nedvoumno označena in jasna. Tisti, ki so tu prvič hitro pridejo v dvom katere poti se držati…
Po kakšni uni in pol hoje pridemo do prvega izjemnega razgledišča, kjer lahko občudujemo dolino Koritnice in gore, ki jo obdajajo. Ne kaj dosti višje se pot vzpne nad gozdno mejo in če niste prav hudo zgodni, vas bodo tu že ujeli prvi sončni žarki, ki vas bodo božali vse do vrha (in tudi navzdol).
Ko pot pride iz gozda se vse skupaj precej poravna in markacije nas iznad doline Koritnice zapeljejo na pobočje, kjer lahko pod sabo občudujemo Bovec in ravnico, ki ga obdaja. Ko se prečenje konča in pot spet zavije proti vrhu, se tudi strmina ponovno poveča.
Na tem delu poti se začnejo kazati ostanki 1. Svetovne vojne. Obrambni zidovi, številni kovinski predmeti, pa rovi, oz. vhodni v votline, ki so verjetno služile, kot zavetja v času italijanskega obstreljevanja in vremenskih nevšečnosti.
Sicer pa je pot zelo lepo speljana, ves čas nas obdajajo čudoviti travniki polni cvetlic in malce višje bomo verjetno zaslišali tudi zvonenje zvonca za vratom vodilne ovce v čredi, ki se pase na Rombonskih travnikih.
Razgled z Rombona
Kljub temu, da Rombon ni ena od najvišjih gora pri nas, pa je razgled z njegovega vrha enostavno nor! Na eni strani Bovec in Krn, na drugi strani Montaž in gore v Italiji, na levi Jalovec, Mangart, Triglav…, na desni pa Kanin z Rombonskimi podi in v daljavi Tržaški zaliv… vse skupaj pa globoko pod nami popestrijo še doline Soče, Koritnice in Možnice.
Rombon je tudi na in malo pod vrhom preluknjan z rovi, kjer pa danes kraljujejo in se v močnem soncu skrivajo ovčke.
Sicer pa je vrh Rombona precej prostran in v kolikor boste želeli videti v vse doline, ki ga obdajajo, se boste morali kar malce sprehajati sem in tja po vrhu.
Spust v dolino lahko opravite po isti poti, lahko pa se odpravite proti Bovcu in potem v krožni poti pridete do izhodišča na Klužah (iz Bovca do Kluž pelje pot Julijana traila). Je pa verjetno pot direktno proti Kljužam bolj prijetna, kot ta proti Bovcu (moje mnenje)…
Zaključek
Vem, da vas noben od vrhov, ki sem vam jih v tem članku ponudil ne bo pustil ravnodušne. Vsi so izjemni in vredni vsake kapljice znoja. Le lotite se jih po pameti in vaših zmožnostih in predvsem dovolj zgodaj, da se ognete pripeki, predvsem na Rombonu.
Za še več idej za vzpone na slovenske vrhve višje od 2000 metrov pa si poglejte bloge v kategoriji Visokogorje.
Želim vam lep dan in pojdite Vnaravo!
