Pokljuška soteska

Pokljuška soteska se nahaja na severo-vzhodni strani Pokljuške planote. Proti njej nas usmerijo table v Krnici (cesta na Pokljuko), ozka cesta pa nas bo v nekaj 100 metrih pripeljala do urejenega parkirišča ob začetku soteske.

Pokljuška soteska je danes suha, to pomeni, da po njen ne teče noben potok, ali reka. Izoblikovala jo je voda v času zadnje ledeno dobe, ki je odtekala iz talečih se ledenikov na Pokljuki. Kasneje se je voda umaknila v podzemlje in danes je soteska polna zanimivih kraških pojavov, ki jih je za seboj pustila voda.

Začetek soteske je precej “običajen”, po poti se začnete vzpenjati v izjemno lep, zračen gozd, po okoli 10ih nimutah hoje pa vas kar naenkrat začnejo obdajati zelo visoke navpične stene. Po moji oceni so stene visoke okoli 50 metrov, morda tudi več. Kmalu se znajdemo pred prvo info tablo, ki nas usmeri na krožno pot skozi sotesko. V kolikor se boste podali desno, se boste po nekaj mestrih sprehodili skozi luknjo, kratko prehodno jamo s še 3 naravnimi okni, ki je že nekdaj služila kot najbližji prehod iz doline proti Pokljuški planoti.

Nekajminutni vzpon vas bo pripeljal v izjemno lep in gost bukov gozd, ki je praktično brez podrasti. Pot vas bo še nekaj časa peljala po potki in nekoliko kasneje tudi po vlaki, prišli boste tudi do nekaj križišč, kjer so po mojem mnenju table nekoliko nerodno označene, a nič ne de, vi samo nadaljujte s hojo v smeri proti galeriji. Že kmalu boste prišli do nekdanje struge, kjer ima gozd prav čarobno podobo. Kot bi pršli v pragozd, podrta dreveda poraščena z debelo oblogo mahu, prav tako so vanj oblečene skale, v zraku je polno vlage… zares nekaj posebnega.

Od tu se bomo po dnu soteske začeli spuščati proti našemu izhodišču. Dno soteske je po večini poraščeno s praprotjo, ki je v času pozne pomladi, ko začne ravno dobro rasti, izjemno lepa. Po nekaj minutnem sprehodu po dnu soteske nas bodo ponovno obdale izjemno visoke previsne stene, v katerih je voda izdolbla razne luknje, podjede…

Kmalu nas bo pot pripeljala do meni najbolj fascinantnega dela soteske, ozkega kanjona (če ste klostrofobični, bi znalo biti zanimivo), skozi katerega nas pelje lesena brv, s stopnicami, na drugem koncu te, na najožjem delu le kak meter široke “razpoke” pa se pod nami odpre ogromna galerija, ki so jo domačini poimenovali po kraljeviču Andreju Karadjordjeviću. Kraljeva družina je namreč med obema vojnama, ko so domačini tudi uredili pot skozi sotesko, pogosto gostovala v teh krajih. saj so imeli na Mežakli svoje počitniško naselje.

Od tu pa proti križišču, kjer smo se pred tem podali desno skozi luknjo, se soteska še nekajkrat razširi in ponovno povsem zoži. Ob poti navzdol pa ne bodite pozorni le na to, kaj je narava za seboj pustila okoli vas, v tem delu se boste namreč sprehodili pod naravnim mostom, ki je 3 velika naravna znamenitost te soteske. Naravni most preči sotesko 24 metrov nad tlemi. Prav neverjetno je, kako divja je morala biti tu voda, da je v skalo izdolbla vse to, kar nam je danes postavljeno na ogled.

Zaključek

V kolikor iščete še več idej za izlete v okolici Bleda, vam svetujem, da pogledate v članek z naslovom Izleti v okolici Bleda, v kolikor pa bi spoznali kakšno od čudoviti znamenitosti v Bohinju, Mojstrani in Vratih, Kranjski gori, na Jezerskem ali v Tržiču, pa bo treba pregledati še kakšnega od omenjenih blogov.

Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!