Škrlatica – ni tako zelo zahtevna, kot se govori
Prav zanimivo je, koliko pomeni, če je ena stvar prva, oz. v tem primeru druga, pa naj bo to na katerem koli področju v naših življenjih. Velikokrat stvari, ki so prve poberejo veliko večino pozornosti, predvsem pri ljudeh, ki niso poznavalci, oz. so bolj kot ne navdušenci. In ta “obsedenost” “navdušencev” z najvišjim Triglavom in “zapostavljanjem” druge najvišje Škrlatice je zelo dobro viden v praksi, oz. v obisku obeh naših najvišjih vrhov. Pa da ne bom s prstom kazal samo na druge, tudi sam sem bil na Triglavu že več, kot 10x, na Škrlatici pa le 2x.
A neglede na vse je Škrlatica izjemna gora, ki se edina v Sloveniji dviga med 2700 in 2800 metrov visoko. Nekdaj so Šrklatico imenovali tudi Suhi plaz, pogosto pa jo ljubkovalno poimenujemo Kraljica Slovenjskih gora. Do vrha te 2740 metrov visoke lepotice vodi le ena markirana pot. Za razliko od Triglava okoli Škrlatice tudi ni posejanih planinskih koč, saj je najbližja več kot 4 ure stran in zaradi tega je gora malo bolj “divja” in počasnejšim pohodnikom težje dostopna.
Podnaslovi
- Izhodišča za vzpon na Škrlatico
- Koliko časa se hodi na Škrlatico
- Kakšno opremo potrebujemo za vzpon na Škrlatico
- Razgled z 2. najvišje gore v Sloveniji
- Zaključek
Mimogrede, v kolikor iščete ideje za izlete na ostale najvišje vrhove v Sloveniji, vam predlagam, da si preberete članke za naslovi Najlažja pot na Triglav, Mangart, Jalovec, Grintovec, Najlepše gore v Sloveniji, Tridnevni izlet v hribe, in Dvodnevni izlet v hribe. Boste pa tudi v ostalih člankih v kategoriji Visokogorje našli odlične ideje za potepanje po gorah.
Izhodišča za vzpon na Škrlatico
Kot sem omenil že v zgornih odstavkih je označena, oz. markirana pot do vrha Škrlatice samo ena. Le-ta je speljana po južnem delu gore, kjer nas proti vrhu popelje zahtevna planinska pot. Vzpon je tehnično zelo zahteven in je na mestih varovan tudi z jeklenicami, v pomoč pa so nam še klini.
Če poizkušam primerjati zahtevnost vzpona na Škrlatico s tistim na Triglav iz Planike, bi rekel, da sta zelo primerljiva, morda je ta na Škrlatico nekoliko manj varovan, a tudi plezanja je po mojem mnenju nekaj manj. Mogoče je vzpon na Jalovec čez Kotovo sedlo bolj primerljiv z vzponom na Škrlatico. Saj je tudi na tem vzponu varoval manj, pa tudi plezanja in prepadnih sten ni toliko, kot na poti na Triglav, a to vse skupaj še ne pomeni, da bo vsakemu izmed vas vzpon na Škrlatico in Jalovec lažji, kot na Triglav.
A v kolikor ste vajeni hoje po gorah, ste že bili na feratah, pa da nimate težav z višino, ter ste v solidni kondiciji, potem vzpon na Škrlatico za vas nebi smel biti prevelik zalogaj.
Koliko časa se hodi na Škrlatico
| Izhodišče | Čas vzpona | Koče na poti | Višinska razlika po poti | Zahtevnost poti |
|---|---|---|---|---|
| Vrata | 6 ur | Bivak na Rušju nekje na polovici vzpona | 1720 metrov | Zelo zahtevna pot |
| Ruski križ | 7 ur 30 min | Koča v Krnici, cca 45 min po štartu | 1880 metrov | Zelo zahtevna pot |
| Zadnjica | 8 ur 30 min | Dom na Kriških podih nekje na polovici vzpona | 2270 metrov | Zelo zahtevna pot |
Vrata
- Višinska razlika po poti: 1720 metrov
- Dolžina poti: 6,4 km
- Čas vzpona: 6 ur
- Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot
- Izhodišče: dolina Vrata (46.4129, 13.8467)
- Priporočjiva oprema: čelada, samovarovalni pas, pohodne palice
Za prvo izhodišče za vzpon na našo 2. najvišjo goro bomo vzeli Vrata, ledeniško dolino, ki je verjetno najbolj obiskana ledeniška dolina pod Triglavom in jo ljudje trumoma obiskujejo prek celotnega leta. Več o Vratih si lahko preberete na povezavi.
Predlagam vam, da se do parkirišča v Vratih pripeljete z avtom (za parkirnino boste odšteli 3,5€), ter se sprehodite do Aljaževega doma, kjer se usmerite v desno, kamor vas bodo povabile tudi planinske table.
Pot je sicer dobro uhojena in v prvem delu poti poteka še po gozdu, a se nam že kmalu začnejo med drevesi odpirati lepi razgledi na dolino in gore na nasprotni strani doline. Počasi gozd postane vedno bolj redek in drevesa zamenja ruševje, a se tudi to kmalu umakne travi in skalam.
Nekje na polovici poti (po 3 urah) bomo prišli do bivaka na Rušju, ki nudi zavetišče za planince prek celotnega leta. Bivak je precej star in v primerjavi z novejšimi, tudi “špartansko” opremljen. V bivaku sta dva pograda brez jogijev, ter nekaj dek, kar je sicer povem dovolj za zavetje in prenočitev, čemur je bivak v prvi vrsti tudi namenjen. Ni pa to lep, sodoben bivak, ki je poln svetlobe…
Od bivaka se usmerimo v desno in v naslednji cca 1 uri prečimo pobočje pod Spodnjo Dolkovo špico, ter pridemo pod južno steno Škrlatice. Do samega vstopa v steno moramo pregamati še kakšne pol ure vzpona po melišču. Nekje na polovici tega vzpenjanja se nam priključita še poti iz Zadnjice in Ruskega križa, ki se združita na vrhu Kriške stene.
V kolikor za pomoč pri hoji v hribih uporabljate pohodne palice, vam predlagam, da jih ob vstopu v steno odložite nekam ob pot (in jih nato ob sestopu poberete) oz. jih zložite in pospravite v nahrbtnik, saj jih od tu naprej ne boste več potrebovali. V kolikor uporabljate samovarovalni komplet, bo tu tudi najboljše mesto, da si ga nadenete, saj se bodo že kmalu pojavile prve jeklenice, ne pozabite pa niti na varovalno čelado.
Od tu pa do vrha Škrlatice vas v normalnem tempu čaka še okoli 90 minut vzpona.
Ruski križ
- Višinska razlika po poti: 1880 metrov
- Dolžina poti: 9,2 km
- Čas vzpona: 7 ur 30 min
- Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot
- Izhodišče: Ruski križ (46.4433, 13.7768)
- Priporočjiva oprema: čelada, samovarovalni pas, pohodne palice
Vzpon z Ruskega križa je tehnično najzahtevnejši od vseh treh možnosti, saj se bomo poleg zaključnega vzpona na sam vrh Škrlatice, mogli vzpeti še prek tehnično precej zahtevne in izpostavljene Kriške stene. Sam bi ta vzpon primerjal z vzponom na Triglav iz Planike prek Škrbine.
Sicer pa pot začnemo na 3. serpentini na cesti proti prelazu Vršič s Kranskogorske strani. Ob serpentini je sicer prostora za nekaj jeklenih konjičkov, a se lahko po makadamski cesti zapeljete še kakšnih 100 metrov nižje in tam pustite svoje vozilo. Od tam nas proti notranjosti čudovite doline Krnica vodi široka in dobro označena sprehajalna pot.
Po okoli 45 minutah bomo prišli na manjšo jaso, kjer stoji koča v Krnici. Oskrbnik je zelo prijazen in zgovoren, ter rad podeli kak nasvet glede razmer, vremena…
Pot od koče se nekaj časa še zložno vzpenja, a se naklonina vzpona počasi povečuje. Ko pridemo do struge hudournika boste verjetno zgubili markacije, saj hudournik pogosto razmeče skale na katerih markacisti pustijo okrogla znamenja. A nič za to, samo sledite strugi navzgor in slej ko prej boste spet našli markacije, le-tem sledite do samega vstopa v steno.
Kriška stena ni prav oblegana in predvsem v zgodnjem poletju je na vzponu prek stene lahko veliko peska in kamenja, ki ga je pustila zima. Zato je vzpon še toliko zahtevnejši, hkrati pa je treba biti pozoren, da kamenja ne “pošiljamo” tistim, ki so pod nami. Predvsem ob spustu se to bolj rado dogaja, zato previdno in seveda čelado na glavo.
Samovarovalni pas vam v Kriški steni ne bo kaj prida pomagal, saj je jeklenic bolj malo in po mojem mnenju so najbolj izpostavljeni deli brez njih. Zato tistim, ki imate težave z višino ta vzpon odsvetujem. Vzpon prek stene povprečnemu gorniku vzame okoli uro časa in ko jo boste premagali, boste že na dobri polovici poti proti našemu cilju.
Kmalu po tem, ko boste stopili na vrh Kriške stene, boste prišli do križišča, kjer se držite levo (desno Križ in Kriški podi) proti Škrlatici, enako storimo nekaj minut kasneje, ko bomo prišli do novega križišča (desno Vrata in bivak na Rušju). Naslednje pol ure bomo hodili bolj kot ne po ravnem in prečili pobočje Dovškega Gamsovca.
Malce preden bomo prišli na začetek melišča, ki nas bo pripeljalo do Rdeče škrbine, se nam ponovno odprejo izjemni pogledi na Krnico in Prisojnik. Na vrhu melišča nas čaka križišče, kjer nas markacije usmerijo levo v sorazmerno zahteven spust po ozki grapi. V zgodnjem poletju v tem delu rade ostanejo zaplate snega, zato je potrebna previdnost…
Kmalu pridemo do našega zadnjega križišča, kjer se pot združi s potjo z Vrat. Pred vstopom v južno steno Škrlatice moramo premagati še okoli 15 minut vzpona po melišču.
V kolikor za pomoč pri hoji v hribih uporabljate pohodne palice, vam predlagam, da jih ob vstopu v steno odložite nekam ob pot (in jih nato ob sestopu poberete) oz. jih zložite in pospraivte v nahrbtnik, saj jih od tu naprej ne boste več potrebovali. V kolikor uporabljate samovarovalni komplet, bo tu tudi najboljše mesto, da si ga nadenete, saj se bodo že kmalu pojavile prve jeklenice…
Od tu pa do vrha Škrlatice vas v normalnem tempu čaka še okoli 90 minut vzpona.
Zadnjica
- Višinska razlika po poti: 2270 metrov
- Dolžina poti: 14 km
- Čas vzpona: 8 ur 30 min
- Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot
- Izhodišče: Zadnjica (46.3825, 13.7609)
- Priporočjiva oprema: čelada, samovarovalni pas, pohodne palice
Najdaljša a verjetno najlepša od vseh poti proti vrhu Škrlatice se začne v dolini Zadnjica. Podobno, kot vse alpske doline, je tudi Zadnjica pravi biser. Poleg bisernato čiste Krajcarice si lahko malce nad spodnjo postajo tovorne žičnice ogledate še dva lepa slapova, pod katerima je tolmunček, ki je kot nalašč za osvežitev ob povratku v dolino… 😀
Kljub temu, da je vzpon proti Kriškim podom kar prcej dolg pa je to zame ena najbolj impresivnih poti v naših Alpah. Zares mi je nepredstavljivo kje so načrtovalci poti našli prehode, da so v to strmo steno umestili mulatjero, ki se v enakomernem vzponu vije proti 2050 metrov nadmorske višine, kjer je postavljen po mojem mnenju dom z najlepšim razgledom med vsemi domovi v Sloveniji.
Med vzponom se bomo sprehodili mimo neverjetnih strmih sotesk, kjer voda iz Kriških podov počasi odteka v dolino. Vzpon je praktično celo dopoldne skrit v senci, saj je obrnjen tako, da ga sonce začne božati šele v popoldanskih urah, zato je vzpon primeren tudi v najbolj vročih dneh, hkrati pa boste med potjo kar nekajkrat lahko dotočili svoje zaloge vode. Nazadnje je to moč storiti le kakšnih 100 metrov pod Pogačnikovim domom.
Nekaj 10 metrov nad izvirom pa nas čaka najlepši del poti, za mnoge (tudi zame) najlepše visokogorsko jezero v Sloveniji. Spodnje Kriško jezero je na eni strani skrito pod strmimi stenami Pihavca, na drugi strani pa ga obkrožajo položni travnniki, kjer je moč posedati in uživati v fantastični naravi tudi več ur…
Od jezera pa do doma na Kriških podih je le še dobrih 5 minut vzpona. V kolikor želite vzpon in spust na Škrlatico opraviti v enem dnevu, se bo verjetno treba kar podvizati in ustavljanje v koči ne pride v poštev. V kolikor pa bo to dvodnevni izlet, pa si le privoščite ležalnik v prvi vrsti z enim najlepših razgledov v naših gorah.
Od koče pot nadaljujemo v levo, po nekaj metrih pa nato v desno proti Bovškim vratcom, sedlu, ki nas pripelje nad Kriško steno, kjer se pot združi z vzponom iz Ruskega križa. Na naslednjem križišču, ki je le nekaj minut nižje se držimo levo…
Naslednje pol ure bomo hodili bolj kot ne po ravnem in prečili pobočje Dovškega Gamsovca. Malce preden bomo prišli na začetek melišča, ki nas bo pripeljalo do Rdeče škrbine, se nam ponovno odprejo izjemni pogledi na Krnico in Prisojnik. Na vrhu melišča nas čaka križišče, kjer nas markacije usmerijo levo v sorazmerno zahteven spust po ozki grapi. V zgodnjem poletju v tem delu rade ostanejo zaplate snega, zato je potrebna previdnost…
Kmalu pridemo do našega zadnjega križišča, kjer se pot združi s potjo z Vrat. Pred vstopom v južno steno Škrlatice moramo premagati še okoli 15 minut vzpona po melišču.
V kolikor za pomoč pri hoji v hribih uporabljate pohodne palice, vam predlagam, da jih ob vstopu v steno odložite nekam ob pot (in jih nato ob sestopu poberete) oz. jih zložite in pospraivte v nahrbtnik, saj jih od tu naprej ne boste več potrebovali. V kolikor uporabljate samovarovalni komplet, bo tu tudi najboljše mesto, da si ga nadenete, saj se bodo že kmalu pojavile prve jeklenice…
Od tu pa do vrha Škrlatice vas v normalnem tempu čaka še okoli 90 minut vzpona.
Kakšno opremo potrebujemo za vzpon na Škrlatico poleti
Neglede na to, katero izhodišče boste izbrali za vzpon na našo 2. najvišjo goro, je oprema, ki jo boste potrebovali enaka. V spodnjih odstavkih bom našel in na kratko opisal v kakšnih primerih potrebujete določen kos opreme.
Gojzdarji ali trail športni copati?
Sam za vse vzpone v poletnem času uporabljam superge za trail tekače. Gibanje v njih je zares lahkotno, oprijem s podlago je boljši in do sedaj še nisem imel slabe izkušnje z njimi. Je pa hoja po meliščih v gojzdarjih bolj prijetna. V kolikor se boljše počutite v planinskih čevljih, potem vam priporočam gojzdarje. Le-ti naj bodo uhojeni in dobro je, v kolikor ste jih pred kratkim tudi uporabljali, ne tako, kot moj prijatelj, ko je šel na Triglav z gojzdarji, ki so mu v omari stali 10 let, potem pa se mu je na poti v dolino odlepil podplat…
Oblačila:
V lepem poletnem vremenu sem sam najraje v kratkih hlačah in kratki majici s čepico na glavi. V glavi imejte, da boste hodili po soncu, tudi če ste v visokogorju, je sonce močno in hitro postane vroče. A po drugi strani se lahko razmere hitro spremenijo, zato je vedno dobro imeti s seboj nekaj dodatnih oblačil, več o tem si lahko preberete na povezavi.
Hrana in pijača:
Če ste povprečno hiter pohodnik, potem morate vedeti, da boste hodlili praktično cel dan in glede na vremenske razmere si prilagodite tudi količino hrane in predvsem vode. Na vzponu iz Zadnice, lahko vodo dotočite malce pred kočo na Kriških podih, ali pa v sami koči, na ostalih dveh poteh, te možnosti ni, zato imejte to v mislih preden spijete zadnji požirek. Sam na takšne ture, če vem, da bodo počasne vzamem vsaj 4 litre tekočine, za hrano pa navadno vzamem suho sadje, banane, oreščke in tudi kak sočen sendvič in sadne frutabele. Bolje vzeti kaj preveč, kot premalo.
Pohodne palice:
Pohodne palice so skoraj da obvezna oprema, vsaj zame. Hoja z njimi je precej lažja in bolj ekonomična, pa tudi stabilna. V kolikor hoje s palicami niste navajeni, potem jih ne jemjite s seboj, ampak se jih prej preizkusite na lažjih in krajših turah.
Samovarovalni komplet in čelada:
Čelada je skoraj da obvezna, predvsem če boste štartali iz Ruskega križa. Če nimate gorniške ali jamarske čelade, bo dobra tudi delavska, ali pa kolesarska čelada. Važno je, da vam ob primeru padajočega kamenja zaščiti glavo.
Samovarovalni komplet je zelo priporočljiv, a ne obvezen. Ob vzponu na Škrlatico ni toliko jeklenic, kot naprimer na Triglav, a zaradi boljšega občutka in varnejšega koraka je dobro, če ga imate s seboj.
Nahrbtnik:
Na turah, kot je takšna in če boste hodili v povprečnem tempu, potem vam priporočam nahrbtnik, ki ima vsaj 25 litrov prostora, še boljše bo, če boste imeli kak liter več. Predvsem pa je priporočjivo, da je le-ta udoben in vam ne povzroča bolečin.
Razgled s Škrlatice
Škrlatica je sicer gora, ki je precej pogosteje pokrita z megleno kapo, kot naprimer Triglav. Tako da v kolikor ne boste imeli sreče, potem bo razgled bolj kot ne meglen, a v lepem in čistem vremenu je le-ta veličasten. Na eni strani pod vami leži Krnica, nad njo pa se dvigajo impresivne stene Razorja in Prisojnika. V kolikor boste dobro pogledali, se sredi stene Prisojnika lahko opazi eno najlepših panoramskih poti, ki vodijo proti zadnjemu Prisojnikovemu oknu.
Nekoliko bolj desno imamo čudovit pogled na Špikovo skupino, za njo pa se že vije greben Karavank s Kepo na čelu. Na drugi strani se strma pobočja hitro spuščajo v Vrata, na drugem bregu Triglavske bistrice pa se dvigujejo Čmir, pa Verbanove špice, za njima Rjavina, malce bolj desno, Begunjski vrh in Triglav. Nekako pred njim pa stoji 2501 visok Stenar, le malce bolj desno pa bomo lahko uživali v pogledu na 9. najvišji vrh v Sloveniji, Dolkovo špico za njim pa Križ. Seveda se vidi tudi številne malce bolj oddaljene vršace tako v Julijskih, kot Kamniških alpah, ter Karavankah.
Zaključek
V kolikor ste vsaj v pribljižno dobri formi, vam vzpon na 2. najvišji Slovenski vrh zelo toplo priporočam. Na poti proti vrhu gotovo ne bo gneče, kot na Triglavu, Prisojniku ali Mangartu, je pa res, da so vsi vzponi proti vrhu Škrlatice precej dolgi. A ravno to je čar gora, da se je potrebno za vzpon na vrh potruditi.
