Špik – gora, ki vzbuja straho-spoštovanje

Vsi ljubitelji gora, pa tudi marsikdo, ki gore rad opazuje samo iz dolin, zelo dobro pozna tisti izjemni pogled na Špik ob prečkanju Save Dolinke v Gozd Martuljku. Celotna kulisa je verjetno ena najlepših v vseh Slovenskih Alpah. Med vsemi vrhovi v tej kolisi najbolj izstopa prav tisti najbolj ošiljen vrh Špika. Čeprav je na severni strani Špik za normalne smrtnike nedostopen, pa je njegov obraz na drugi strani bolj prijazen.

Špik je sicer 2472 metrov visoka gora, ki se dviguje proti nebu med Gozd Martuljkom, Kranjsko goro in ledeniško dolino Krnica. Proti vrhu te veličastne in ne preveč obljudene gore sta speljani dve markirani poti, ki gornikom ponujata obilo miru in užitkov v prekrasnih pogledih na vrhove nad Krnico.

V kolikor iščete še več podobnih vzponov vam predlagam, da si pogledate članke z naslovi Mala Mojstrovka, Škrlatica, Jalovec, Mangart, Grintovec, Bavški Grintavec, Krn, Najlepše gore v Sloveniji in 6 najlepših razglednih vrhov Slovenije.

Podnaslovi

• Izhodišča za Špik
• Poti na Špik
  • Mimo koče v Krnici
  • Skozi Kačji greben
  • Zimski vzpon na Špik
• Razgledi s Špika
• Kdaj je najboljši čas za obisk Špika
• Zaključek

Izhodišča za Špik

Na Špik se večina planincev poda z ene od dveh izhodiščnih točk. Prva in po mojem mnenju tudi bolj priljubljena je pri jezeru Jasna v Kranjsi gori, oz. še nekaj metrov višje ob cesti proti Vršiču, kjer lahko avto pustite na enem od manjših parkirišče ob cesti. To isto izhodišče je zelo priljubljeno tudi pri vseh tistih sprehajalcih oz. pohodnikih, ki se odločiljo za obisk koče v Krnici.

Drugo malce manj priljubljeno izhodišeč za naskok na Špik pa je izhodišče pri 3. serpentini ceste, ki se vzpenja na Vršič, oz. po domače pri Ruskem križu. To izhodišče je sicer pri pohodnikih precej priljubljeno, sploh ko se v gore podajo za več dni in se lotevajo nekakšnih krožnih poti in se navadno v visokogorje podajo prek Kriške stene in nato vračajo preko Razorja na Vršič. V takšnih primerih je to izhodišče idealno. V primeru Špika pa je dosti vseeno kje pustite svoje vozilo. Načeloma boste pri Ruskem križu privarčevali kakšnih 20 minut hoje, v primerjavi s Pišnico

Poti na Špik

Špik je malce posebna gora, večina pohodnikov, sploh tistih, ki nam telo in pljuča dovoljujejo da se po klancih navzgor vzpenjamo v malce hitrejšem ritmu, navadno ob obiskih vrhov ne obiščemo le enega, saj si enostavno prehitro v dolini. Zato si ponavadi izberemo krožne ture, v katerih obiščemo več vrhov, ali pa morda prečimo dalše doline, grebene… in tako “zapravimo” čas, ki smo ga pridobili s hitrejšo hojo.

No, pri Špiku to enostavno ni mogoče, saj je njegov položaj takšen, da ob vzponu na vrh pred spustom vse do vznožja oz. do Krnice, ni mogoče obiskati še katerega od bližnjih vrhov (po normalni pohodniški poti). To je verjetno tudi eden od glavnih razlogov, zakaj Špik ni tako oblegan, kot gore v njegovi okolici.

Mimo koče v Krnici

V kolikor se prvič podajate na Špik vam predlagam, da se ga lotite po krožni poti, in sicer se na vrh vzpnete po poti mimo koče v Krnici, ter se v dolino spustite po poti skozi Kačji graben. Tako se boste izognili temu, da hodite gor in dol po isti poti, kar je meni ponavadi malce dolgočasno, hkrati pa je spuščanje po melišču veliko bolj prijetno, kot vzpenjanje po njem (pot skozi Kačji graben se odvija po melišču).

Neglede na to iz katerega izhodišča se boste podali na Špik, boste morali najprej priti do koče v Krnici, iz smeri Pišnice boste za to potrebovali cca 30 minut več časa, kot iz Ruskega križa.

Pot do koče v Krnici je lahka in odlično označena in ravno prav dolga, da se dodobra ogrejemo preden se začnejo bolj strmi klanci.

Pri koči v Krnici moramo biti pazljivi, saj se pot na Špik odcepi v levo, vsi ostali vrhovi, ki jih lahko napademo iz Krnice imajo dostop preko Kriške stene (naravnost po dolini navzgor). Pot proti Špiku se že kmalu po odcepu približa hudourniški strugi, ki ji nato sledimo kar nekaj časa. Predvsem v zgodnje poletnem času, ko so navadno hudourniške struge precej premešale svoje struge, znajo biti sledovi poti precej zabrisani, zato bodite pozorni, saj bo treba strugo po okoli uri hoje od koče, prečiti in se bomo preselili na njen levi breg (gledano v smeri vzpona).

Pot sicer tudi po prečenju struge le-tej sledi še nekaj časa, a se nato preseli bolj levo na pobočje, ki je poraščeno z ruševjem, le-to pa se višje spremeni v povsem travnato pobočje, na katerem je moč videti številne planinske cvetlice. Zelo verjetno pa je tudi, da boste med vzponom naleteli na čredo ovac.

Na tem delu strmina nekaj časa ne popušča, a k sreči imamo ves čas na voljo izjemne poglede proti Prisojniku, Razorju, Mojstrovkam, tudi cesta na Vršič je zelo lepo vidna in tudi slišna. Predvsem glasne motorje boste zelo dobro slišali, kako pospešujejo iz vsake serpentine.

Ko se vzpnemo dovolj visoko, da preko grebena vidimo na vzhodno stran, se nam odpre še pogled na zahodno steno Škrlatice. Stena je mogočna in pogled nanjo je skoraj da strašljiv. Kljub temu, da se bomo vzpeli skoraj 2500 metrov visoko, pa bomo ob pogledu na 300 metrov višjo Škrlatico vseeno imeli občutek, da nismo tako visoko.

Ko se iz travnatih pobočij preselimo v skalo nas za nekaj časa spremljajo jeklenice, a če ste vajeni hoje po takšnih poteh, potem vam pot na Špik ne bo predstavljala težav. Naslednji zahtevnejši del bo ob spustu iz Lipnice proti vrhu melišča, tik pred zadnjim vzponom. Tudi ta del je opremljen z jeklenico in je malce izpostavljen.

Na vrhu melišča se poti skozi kačji graben in naša pot združita in zadnjih cca 50 metrov do vrha Špika opravimo po skupni poti, ki je precej strma in ni opremljena z jeklenico. Tu si pomagate vzpenjati se tudi z rokama. Skala je sicer precej krušljiva, zato je na tem delu čelada zelo zaželjena.

Skozi Kačji graben

V kolikor imate namen na Špik po poti skozi kačji graben, potem se bomo morali nekje na polovici poti med Pišnico in kočo v Krnici zaviti v levo, če pa se boste podali iz parkirišča pri Ruskem križu, pa boste morali ob prihodu do poti, ki pelje iz Pišnice do koče v Krnici, za kakšnih 10 min zviti v levo proti Pišnici, do razcepa za Špik.

Po odcepu se pot bolj strmo vzpne in že kmalu pridemo do kašjega grabna, kjer se nam odprejo prvi lepi pogledi na Krnico in vrhove nad njo. Po prečkanju grabna se nato pot postavi še malce bolj pokonci in nas skozi gozd pelje preko nekaj skalnatih delov, ki znajo biti zgodaj zjutraj, ko je vlažno, še posebaj spolzki.

Gozd nas nato spremlja kakšno uro vzpona, pot po gozdu pa je lepo označena in se zmerno vzpenja. Višje se gozd počasi umakne ruševju in osamelim macesnom, tako da lahko ponovno začnemo uživati v pogledu na Krnico in vrhove, ki se dvigujejo na njenem severnem delu.

Pot se počasi začne približevati meliščem in v kolikor pri vzpenjanju uporabljate palice, jim boste na tem delu še kako hvaležni. Vzpon po melišču je precej dolg in fizično izčrpljajoč. Zato je na takšnih vzponih trden in preudaren korak še kako pomemben.

Pot se sprva povsem pribljiža steni Špika, nato pa zavije bolj desno proti Lipnici. Ta del vzpona je sorazmerno nevaren za padajoče kamenje, zato ne pozabite natakniti čelade. Strmina med Lipnico in Špikom še zadnjič malce popusti in nam da nekoliko zaleta za še zadnji zelo strem vzpon proti vrhu 2472 metrov visokega Špika.

Zimski vzpon na Špik

Zimski vzpon na Špik se praviloma opravlja po poti skozi Kačji graben. Pot je sicer fizično dokaj zahtevna, saj vzpon traja 5 ur in več, odvisno od količine snega in njegove trdote. Je pa vzpon na nekaj mestih, predvsem ob začetku, ko prečimo Kačji graben in se nato strmeje vzpnemo skozi ruševje do gozda, dokaj zahteven, saj so borovci pod težo snega tako nizko, da na mestih ovirajo normalen prehod. Tako da se je potrebno kje pod njimi tudi plaziti ali iti kar po vseh štirih.

Nadaljni vzpon nato ne predstavlja velikih težav, vsaj ne v normalnih razmerah. Bolj zahteven del poti se začne na delu melišča, ko se usmerimo proti Lipnici in je potrebno palice zamenjati s cepini, v kolikor niste že poprej nadeli derez, bo to verjetno skrajni čas za njihovo uporabo. Na tem delu strmina še naraste melišča kar noče in noče biti konec.

Zadnji del vzpona, ki poleti poteka po krušljivih skalah, je pozimi najbolj zahteven del vzpona, pa morda niti ne vzpona, ampak spusta. Odvisno od snega, a v kolikor sneg ni prav trden in dereze, ter cepin ne držita, kot bi si želeli, je potrebno sestop opraviti zares previdno in korak po koraku.

Razgledi s Špika

Glede na to, da je že pogled z doline na Špik tako veličasten, mi verjemite, da je pogled s Špika v doline še lepši. “Žal” še lepši razgled na vse strani neba “kvari” severna stena Škrlatice, ki nam blokira pogled proti jugu. Je pa zato pogled proti severu in zahodu toliko lepši. Ob lepem in čistem vremenu brez težav vidimo globoko na Italijansko in Avstrisko ozemlje, ter do njihovih vršacev.

Kdaj je najboljši čas za obisk Špika

Najboljši čas za obisk Špika je drugi polovici julija, v avgustu in septembru, dokler so temperature še dovolj visoke, za uživanje v vzponih. Zgoraj poleti in spomledi zna biti na določenih senčnih mestih še sneg, tako da zna biti nevarno za zdrs.

Bodite pa v poletnih mesecih zgodni, saj je popoldansko sonce na pobočjih Špika lahko zelo neizprosno, predvsem, ko hodimo navkreber… zato je takrat dobro, če smo že na vrhu, oz. že sestopamo z vrha.

Pozimi pa je dobro, da se počaka, da se novozapadli sneg posede in vsaj malce predela, tako da se vam ne bo preveč prediralo, pa tudi nevarnost plazov je takrat veliko manjša.

Zaključek

Špik je markantna gora, na katero se bo vsak ljubitelj gora povzpel vsaj enkrat. Verjetno vas ne bo navdušila tako kot kakšno Veliko Špičje, ali pa Mišelj vrh in podobni vrhovi v osrčju Julijcev, a že sama radovednost ob pogledu proti vrhu ošiljenega Špika iz mosta čez Savo Dolinko v Gozd Martuljku ne bo dala miru, da nebi šli preveriti, kako vse skupaj zgled z vrha.

Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!