Ko načrtujem svoje izlete v katerih spoznavam kraje, kjer še nisem bil, se pogosto uštejem v tem, koliko časa se bom zadržal na kakšni znamenitosti, kako dolgo bom občudoval, spoznaval naravne ali kulturne lepote pokrajine, ki jo spoznavam. A v vsem tem času, od kar načrtno spoznavam to našo čudovito deželo, se v svoji časovnici še nisem tako uštel, kot prav v Idrijskem hribovju.
Idrijsko hribovje je se razteza na kar 200 kvadratnih kilometrih. Hribovje nima izrazito visokih vrhov, saj se najvišje vzpetine na planoti Vojsko dvigajo le nekaj prek 1100 metrov visoko. Kljub temu nam Idrijsko hribovje ponuja številne izjemne razgledne točke, ki človeku vzamejo dih. Še bolj pa obiskovalca navdušijo težko dostopne soteske s številnimi slapovi, globokimi tolmuni, brzicami in ostalimi hidrogeomorfološkimi tvorbami.
V današnjih idejah za izlet se bomo sprehodili po kotičkih Slovenije, ki so povprečnemu Slovencu zelo slapo poznani, je pa to eden od izletov, ki je najbolj presegel moja pričakovanja.
Dolina Trebuše:
Mimogrede, če iščete še več idej za izlete na Goriškem koncu Slovenije, vam predlagam, da si pogledate bloge z naslovi Divje babe in Šebrelje, Družinski izlet v Idrijo, Znamenitosti Idrije, Soška pot, Znamenitosti Loga pod Mangartom in Trente, Čudovita Baška grapa, Kam v Tolminu in Kobaridu, ter spoznajmo znamenitosti Bovca.
1. Kje je Trebuša
Trebuša je idilična, neobljudena dolina, ki ločuje Čepovansko in Vojskarsko planoto. Dostop do doline je najlažji, če se iz Idrije peljemo proti Tolminu in v vasi Dolenja Trebuša zavijemo proti jugu, kmalu se znajdemo v izjemni dolini reke Trebuščice, ki jo obdajajo številne grape, ki so še dan danes zelo težko prehodne.
V Trebušo je moč dostopati tudi iz Vojskarske in Čepovanske planote. Če želite prek Vojskega priti do te prekrasne doline, potem bo najbolje, če v Idriji zapustite glavno cesto in se podate proti najvišji primorski vasi, Vojskemu.
Pot prek Čepovana pa lahko začnete v bližini Solkana, kjer z glavne ceste, ki pelje proti Tolminu, le-to zapustimo pod Sveto goro, ter se nato vzpnemo do sedla pod njo, ter tam nadaljujemo pot proti Čepovanu in Trebuši.
Zemljevid poti od Idrije do Dolenje Trebuše z vsemi postanki
2. Znamenitosti Trebuše
Dolina Trebuša in planoti, ki jo obkrožata so polni najrazličnejših naravnih in kulturnih znamenitosti. V današnjem članku se bomo posvetili izključno naravnim lepotam Trebuše, veliko večino časa pa bomo preživeli v soteskah, grapah, ob kristalno čisti vodi, številnih slapovih, prelepih tolmunih…
Soteska Gačnik
Izhodišče | Kmetija Brdar (46.0459, 13.8634) |
Čas sprehoda do prvih slapov | 5 min |
Zahtevnost hoje | Lahka pot (globje v soteski je zelo zahtevno brezpotje) |
Primerno za (začetni del soteske) | Družinske izlete |
Potok Gačnik izvira pod najvišje ležečo vasjo na Primorskem. Od Vojskega potok sprva teče po sorazmerno položnih travnikih, ki so ponekod spremenjena tudi v mokrišča. Ravno na meji med Idrijsko in Tolminsko občino, kjer Vojskarska planota počasi prehaja v Trebušo, potok pokaže malce bolj divji obraz in se spusti v eno najbolj neprehodnih sotesk/grap v nekdanji Avstro-Ogrski monarhiji.
Po navedbah različnih virov naj bi bilo v celotni soteski med 12 in 14 slapov (dostopnih brez vrvi in vrvnih tehnik, sicer je slapov okoli 30), ter še nešteto brzic, tolmunov in ostalih lepot, ki nam jih v takšnih in podobnih soteskah pripravi narava. Soteska je sicer dostopna tako z zgornjega dela, kot tudi od spodaj, kjer se v Dolenji Trebuši izliva v Trebuščico. Srednji del soteske pa je izjemno težko dostopen in je primeren le za dobro pripravljene, opremljene in podkovane avanturiste.
K sreči so zgornji slapovi Gačnika lahko dostopni, tako da je ogled primeren za celotno družino. Od izhodišča pri Brdarjevi kmetiji (ob parkiranju vozila na primernem mestu se spodobi, da gospodarico povprašate v kolikor lahko na mestu, ki ste ga izbrali pustite svoje vozilo), imamo do slapov le kratek sprehod.
V kolikor ste malo bolj raziskovalne narave, pa vam soteska ponuja praktično neomejeno možnosti za raziskovanje (prečenje celotne soteske z vrvno tehniko lahko traja tudi več kot 14 ur). Sam sem se podal nekje do 1/5 dolžine celotne grape, med potjo pa sem si ogledal 5-6 čudovitih slapov, še večje število tolmunov in ostalih lepot, ki jih z besedami enostavno ne znam opisati.
Tudi filmček, ki sem ga med raziskovanjem grape posnel še zdaleč ne pokaže čarov in lepot, ki jih obiskovalcu v živo razkrije narava.
Kot sem omenil že v uvodu, je bilo spoznavanje Vojskega in Trebuše zame eno najbolj norih (v zelo pozitivnem smislu) presenečenj. Soteska Gačnik me je povsem navdušila, to navdušenje pa se je v ostalih soteskah in grapah, ki jih je moč obiskati med spustom proti Trebuši, samo še stopnjevalo.
Makčeva grapa
Izhodišče | Parkirišče ob cesti (46.0451, 13.8285) |
Čas sprehoda do prvih slapov | 5 min |
Zahtevnost hoje | Lahka pot (globje v soteski je zahtevno brezpotje) |
Primerno za | Družinske izlete (začetni del soteske) |
Če se boste izleta lotili iz Vojskega, pot pa boste nadaljevali proti Dolenji Trebuši, bo Makčeva grapa po soteski Gačnik na vrsto prišla kot 2. Ob koncu soteske, tam, kjer se potok izliva v Trebuščico, vas bodo table povabile v zelo slikovito sotesko. Že zadnjih nekaj metrov pred izlivom je prava paša za oči…
Glede na videno je bila pot skozi sotesko nekoč urejena, a dan danes temu ni več tako. Zato se boste morali malce bolj potruditi in sem ter tja preskočiti kakšno drevo, iskati primerno pot… A verjamite, vredno je.
Soteska je izjemno razgibana, polna manjših slapov in izjemno lepih tolmunov. Pravzaprav so vse soteske in grape na pobočjih Vojske planote polne izjemnih tolmunov. Ne vem, če sem še kje drugje videl toliko lepih in globokih tolmunov, če tudi slapovi noso visoki 20 in več metrov. Pravi raj za namakanje in užitek ob tem, ko skalnato strugo greje toplo popoldansko sonce.
Grapa je sicer precej krajša, kot tista po kateri teče Gačnik, a vseeno naj se vam ne mudi, uživajte v prvovrstni naravi in lepotah, ki nam jih tukajšni gozdovi ponujajo. Pa predvsem bodimo hvaležni, da imamo možnost obiskati takšne izjemne kotičke.
Soteska Pršjak
Izhodišče | Parkirišče ob cesti (46.0567, 13.8271) |
Čas sprehoda do slapa Pršjak | 20 min |
Zahtevnost hoje | Lahka označena pot |
Primerno za | Družinske izlete (do slapu) |
Le kak kilometer po cesti proti Dolenji Trebuši od našega prejšnega postanka pa nas ob cesti čaka tabla z napisom slap Pršjak. Avto pustite ob cesti, kjer je dovolj prostora, ter se po levem bregu potoka Pršjak podajte v njegovo sotesko. Pot je lepo uhojena, najlepše med vsemi soteskami, ki jih bomo danes obiskali.
Po dobrih 5ih minutah sprehoda boste prišli do visečega mostu, ki pa je malce delikaten. Več kot očitno je, da so za to pot skozi sotesko v preteklosti zelo lepo skrbeli, a sredstva in zanos so kot kaže pošla in objektov, ter poti nihče več ne ureja. Table so še v odličnem stanju, med tem, ko se mostu že pozna zob časa. Sam sem most prečkal, a sem hodil bolj na široko, da slučajno nebi zlomil kakšno od sicer debelih desk mostu.
V kolikor mostu ne boste zaupali, je možno strugo z malo truda prečkati tudi drugje, lahko pa se že na začetku podate na pot po desnem bregu struge, a se boste za začetek morali sprehoditi mimo domačije.
Pot nas pelje skozi sotesko na malce večji distanci od vode, kot bi si želeli, a soteska je takšna, da bližje pot ni bilo moč speljati. To je zelo dobro vidno pri slapu Pršjak, ki je najvišji slap tod okoli, vsaj jaz nisem videl višjega v nobeni od sotesk. Uradno ja slap visok 27 metrov, a sam bi mu določil višino okoli 40 metrov.
Tudi v tej soteski so tolmuni enostavno čudoviti, tisti pod 27 metrskim slapom zgleda kot v pravljici. Slap sicer opazujemo s precejšne razdalje. Priporočam vam, da se po poti sprehodite še malce višje v sotesko, kjer boste lahko dostopali do manjših zaporednih slapov, ki jih ločujejo le globoki tolmunčki napolnjeni z zeleno/modro vodo. Čudovito!
Velja pa opozorilo, neposredno za razgledišče slapu Pršjak prečimo precej izpostavljeno travnato pobočje, zato previdno.
Žvepleni izvir
Ob spuščanju proti koncu doline bodite slab kilometer pod sotesko Pršjak pozorni na tablo, ki vas bo povabila do izvira žveplene vode. Kakšnih 10 metrov višje ob cesti je primeren prostor, kjer pusteite svoje vozilo, ter se podate proti strugi potoka.
Žvepletni izvir je na levem bregu Trebuščice, tako da, če boste hoteli prit do samega izvira, boste morali potok/reko prečkati. Roko na srce, videli ne boste kaj dosti, če ne boste zelo pozorni, morda sploh ne boste videli ničeras. Izvir je namreč komaj viden, izdaja ga predvsem ostanek usedline žvepla na nekajmetrski poti do izliva v Trebuščico.
Nekaj metrov pod izvirom pa se v trebuščico izliva malce večji potok, ki priteče iz Trnovske planote.
Bele vode
Bele vode so še ena od zelo zanimivih znamenitosti Trebuške doline. Iz jame, ki ni prav daleč od ceste naj bi tekla povsem bela voda, tudi tega fenomena zaenkrat še nisem preveril in ga bom v kratkem, zato več o tem kmalu… 🙂
Izliv Trebušnice v Idrijco
Ob bližanju Dolenji Trebuši se končuje tudi pot Trebuščice in dolina Trebuše se sreča z dolino Idrijce, kjer se seveda tudi konča. Zadnjo od grap oz. sotesk, mimo katere nas bo peljala cesta je nam že dobro poznan Gačnik, te grape se seveda lahko lotite tudi s spodnje strani, a tisti lepši in lažje dostopen del naj bi bil zgoraj.
Nam pa Trebuščica povsem za konec prihrani še eno zelo zanimivo in posebno naravno znamenitost. V Idrijco se namreč izliva tako, da vanjo priteče proti njenemu toku, kar naj bi bilo zelo, zelo redko, pa ne samo pri nas, ampak tudi drugod po svetu.
Poleg tega pa je Trebuščica v svojih izdihljajih v skalo izdolbla še kratka in do 10 metrov globoka korita. Vse skupaj je vredno ogleda in poleti je sotočje lahko tudi zelo prijeten prostor za namakanje, saj sta reki na sotočju “izdelali” precej velik in globok bazen. Žal pa je sotočje težko dostopno, saj do njega ne vodi nobena potka (vsaj jaz je nisem našel).
Zaključek
Takšni izleti kot je bilo moje potepanje po Vojskem in Trebuški dolini so mi najljubši. Presenečenja na vsakem koraku, stvari, ki jih ne pričakuješ… enostavno enkratno! Zares je škoda, da tako slabo poznamo to našo lepo deželico in da, ko se že peljemo mimo takšnih lepot, da si ne vzamemo časa in jih spoznamo… No, za to da jih spoznaš, pa ti mora vsaj kdo namigniti, da so tam. Vi zdaj namig imate, vse ostalo pa je v vaših rokah. 🙂
Želim vam lep dan še naprej in gremo Vnaravo!