3 enostavni dvatisočaki tudi pozimi

Veliko mojih prijateljev, ki ne obiskuje gora tako pogosto, kot bi si jih želeli, mi pogosto zastavljajo vprašanja, povej mi kateri dvatisočak je enostaven, ali pa na kateri dvatisočak grem lahko tudi pozimi, ali pa kateri dvatisočak je primeren tudi za otroke?

Kateri so 3 najbolj enostavno dostopni dvatisočaki v Julijskih Alpah po mnenju mnogih? Vsi trije dvatisočaki, ki jih bomo obdelali danes, so enostavno dostopni, primerni tudi za družinske izlete, ob lepih zimskih razmerah in primerni opremi, pa se lahko na njih brez težav povzpnete tudi v snegu. Ti dvatisočaki so Debela peč, Viševnik in Lanževica.

V Sloveniji je meja dva tisočih metrov nekakšna »magična« meja. Gore, ki so nad to mejo imajo drugačen predzvok, kot tiste, ki imajo kak meter manj. Prav zato je »povpraševanje« po lahkih dvatisočakih precejšnje.

Vse 3 gore so v lepem vremenu in primernih razmerah zelo enostavno dostopne. Prav tako so vsi trije vrhovi sorazmerno enostavno dostopni tudi pozimi, v lepem vremenu in primernih snežnih razmerah. Glede na to, da berete ta članek, ste verjetno začetnik in iščete informacije o čim bolj varnem in enostavnem vzponu s čim več lepimi razgledi in užitki na svežem zraku. V nadaljevanju upam, da vam te informacije tudi podam.

V kolikor iščete še več idej za lahko dostopne gore tudi v zimskem času, si preberite članke z naslovi Hribi pozimi, Trije najlažji dvatisočaki v Karavanakh, Lahke planinaske poti in Lahki dvatisočaki.

Debela peč

Debela peč je vrh, ki se dviguje 2014 metrov visoko nad morjem. V kolikor se ga lotite po najlažji poti je to verjetno najbolj enostavno dostopen dvatisočak v Sloveniji. Proti vrhu te razgledne gore pa se lahko podate tudi po zelo zahtevnih pristopih, ki jih je potrebno opraviti s pomočjo alpinistične popreme in plezanjem. Debela peč je tudi najbolj vzhodno ležeči dvatisočak v Julijskih Alpah.

Z vrha boste lahko občudovali prekrasne razglede v ledeniško dolino Krma, tudi Triglav s kočama na Kredarici in Planiki je zelo lepo viden. Glede na lego, ki jo ima Debela peč, boste lahko občudovali tudi Karavanško verigo s Stolom na čelu, praktično od začetka, pa do konca. Tudi Kamniške Alpe z najvišjimi vrhovi se od tu ne zdijo prav daleč. Pogled pa se ne  ustavi zgolj na vršacih, vendar je tudi pogled na prostrane gozdove Pokljuške planote in še nekoliko nižje ravnice po katerih se vije naša največja in najdaljša reka, prekrasen.

Kako na Debelo peč

Na Debelo peč se lahko podate z več izhodišč, najbolj enostaven dostop je Medvedove konte (46.374, 13.941). To je izhodišče, ki se skriva globoko v Pokljuških gozdovih a je pozimi težje dostopno zaradi nespluženih cest in obilice snega, v zadnjih letih pa so številne ceste po Pokljuki v zimskem času tudi zaprte z zapornicami. Cesta do izhodišča je sicer sorazmerno lepa makadamska pot, ki se kočna pri zapornici, ker je tudi parkirišče.

Za zimski pristop na Debelo peč pa vam predlagam, da se zapeljete do planine Zajavorniki, kjer je drugo najbolj priljubljeno izhodišče za naš vzpon. Če vzpon planirate le kak dan ali dva po sneženju, bo morda bolj pametno, če se na pot odpravite od Šport hotela (glej video)

Do Debele peči bomo potrebovali okoli 3 ure in 30 min zmerne hoje, vzpeli pa se boste za okoli 750 višinskih metrov. V Kolikor se lotevate vzpona v snežnih razmerah, boste verjetno potrebovali še kako minuto več. Pot je sprva širok kolovoz, ki ga uporabljajo tudi za spravilo lesa, kasneje pa se preselimo na malce ožje valke in planinske poti.

Nekje na slabi polovici vzpona nas pot pripelje do Lipanške planine, kjer se bomo razveselili planinske koče, ki je sicer odprta v podaljšani poletni sezoni in praktično vsak lep konec tedna v ostalem delu leta.

Od Blejske koče pa do vrha Debele peči nas vodi dobro uhojena in tudi odlično markirana steza. Le-ta se večino časa zložno vzpenja, le na dveh ali treh koncih se postavi nekoliko bolj po konci, vendar ne za dolgo. Tudi pozimi je pot zelo priljubljena in je hitro shojena, tako da težav z orientacijo načeloma nebi smeli imeti.

Po slabih 3 urah hoje boste prišli na vrh grebena, kjer se vam bodo odprli zares impresivni pogledi na navpične skalnate stene, ki ste iz Rjavine spuščajo v dolino Krma. Tudi razgledi v ostale smeri so tu že zelo lepi.

Do vrha, ki je na naši desni strani, nas loči še nekaj sorazmerno enostavne hoje po grebenu in pobočjih  vrhov, ki se dvigujejo nad Krmo. Za sam zaključek nas čaka še nekaj minut malce strmejšeg avzpona.

V kolikor se boste vzpona lotili v snežnih razmerah, vam toplo priporočam, da si izberete lep sončen dan in da ste primerno obuti in oblečeni (nepremočljivi gojzarji, gamaše, vsaj pohodne dereze, palice…).

V lepem zimskem vremenu v veliki večini primerov za osvojitev Debele peči ne potrebujete nujno tudi cepina in derez (nič ni narobe, če jih imate), vendar pa vam priporočam, da si vseeno s seboj vzamete pohodne dereze, ki vam bodo v pomoč, v kolikor bo podlaga trda in pomrznjena. Za hojo v takšnih razmerah s pomočjo pohodnih derez porabite tudi manj energije, saj je korak bolj trden in vam ne drsi.

Viševnik

Podobno, kot Debela peč, je tudi Viševnik dvatisočak, ki je tako poleti, kot tudi pozimi eden najlažje dostopnih in tudi najbolj priljubljenih vrhov v Slovenskem visokogorju. S svojimi 2050 metri je to najvišji vrh izmed treh, ki jih danes predstavljam. Za pot boste potrebovali okoli 2 uri zmerne hoje. Dolžina poti je nekaj krajša, kot na Debelo peč, vendar pa je pot bolj strma. Že med samim vzponom, še posebej pa z vrha, boste lahko občudovali razglede na vse strani. Predvsem pogled proti Triglavu je nepozaben. Po mojem mnenju je Viševnik najlepša razgledna točka izmed teh treh vrhov.

Kako na Viševnik

Dostop do izhodiščne točke za skok na Viševnik je zelo preprost in je dostopen praktično vedno. Saj do Rudnega polja (46.3458, 13.9236) , koder pustimo svojega jeklenega konjička pelje zelo lepa in široka asfaltirana cesta, ki je tudi pozimi odlično vzdrževana.

Za vzpon na Viševnik boste potrebovali okoli 2 uri zmerne hoje, premagati pa boste morali 3 metre več, kot 700 metrov višinske razlike. Iz parkirišča pred snežnim stadionom na Rudnem polju se bomo usmerili po gozdni poti, ki nas mimo vojašnice pelje proti smučišču, to je tudi eno najbolj priljubljenih izhodišč za naskok na Triglav. Na smučišču nas bodo table usmerile na dobro označeno stezo, ki se bo ves čas vzpenjala ob žičnici vse do vrha smučišča.

Pot je tako v poletnem in zimskem času tehnično precej enostavna, vendar ob predpostavki, da si za vzpon izberete primerno vreme. Glede na to, da je to eden najbolj obiskanih dvatisočakov pri nas, je pot zelo dobro uhojena in tudi pozimi vam skoraj zagotovo ne bo treba gaziti na poti proti vrhu. Oprema, ki vam jo priporočam za obisk Viševnika pozimi je enaka, kot za obisk Debele peči. (dobri gojzdarji, gamaše, pohodne palice z obročki, pohodne dereze (v bolj ekstremnih razmerah pa tudi cepin in dereze))

Ob vzponu pozimi bodite previdni, da se ob vzponu na greben ne boste preveč korajžno približali robu grebena, saj je lahko prek roba narejen opast snega, po katerem pa si ne želite hoditi…

Lanževica

Lanževica je s svojimi 2003 metri drugi najnižji dvatisočak v Julijskih Alpah. Od nje je nižji le še Kal, ki se nahaja nedaleč stran. Za razliko od ostalih dveh vrhov je pot na Lanževico nekoliko daljša. Za vzpon po najbolj enostavnih dveh poteh boste potrebovali okoli 5 ur zmerne hoje.

Razgled z Lanževice je krasen. Tu smo na meji med Primorsko in Gorenjsko, tako da v lepem vremenu brez težav vidimo do morja, hkrati pa imamo, kot na dlani Triglav in vse ostale najvišje vrhove Julijskih Alp. V smeri Triglava bomo lahko občudovali tudi dolino triglavskih jezer oz. verigo vrhov nad njo (Zelnarici, Kopico in Tičarici). Proti jugozahodu nas bo očaral pogled na Krn in vrhove okoli njega. Pod nogami pa se nam bo odpiral prekrasen pogled na Lepo Komno z najhladnejšo točno v Sloveniji, Mrzlo Komno (leta 2009 so tam namerili kar -49°C).

Kako na Lanževico

Vzpon na Lanževico lahko začnemo iz dveh izhodišč. Tako pot Iz koče pri Savici (46.2894, 13.8022), kot tudi iz Lepene (46.304, 13.6818)  sta zelo enostavni in za obe boste ob zmernem tempu potrebovali okoli 5 ur. Do Bogatinskega sedla, kjer se poti združita in je na višini nekaj več, kot 1800 metrov nad morjem, vodita lepi in široki mulatjeri. Tudi nadaljnja ura poti od tu, pa do vrha Lanževice je precej enostavna.

V zimskem času, v kolikor niste v zelo dobri kondiciji vam svetujem, da naj bo to izlet, ki ga opravite v dveh dneh. Pozimi je pot od koče pri Savici pa do koče pod Bogatinom sicer lepo shojena, naprej pa ni vedno tako. Veliko je navadno sledi smuči turnih smučarjev, vendar so pohodniki nekoliko bolj redki. Tu pa se lahko pojavi težava s prediranjem snega, sploh če noči niso prav mrzle, ali pa če je sonce čez dan zelo močno in zmehča zgornjo skorjo…

Prediranje pa je zelo naporna stvar in vzame ogromno energije in tudi hoja v takšnih razmerah je zelo zelo počasna. Zato bo veliko bolj prijetno, v kolikor boste v koči pod Bogatinom pojedli kaj dobrega, se naspali in tako nabrali moči. Zjutraj pa skočili iz postelje in odrinili proti vrhu Lanževice. Koča pod Bogatinom je navadno odprta okoli novoletnih praznikov in pa v drugi polovici februarja, pa tja do konca marca, ko se konča turno smučarska sezona.

To so po mojem mnenju trije najbolj enostavni dvatisočaki v naši najvišji gorski verigi. Vseeno se moramo zavedati, da govorimo o visokogorju in da so lahko razmere tu gori precej nepredvidljive in da je potrebno biti tudi primerno opremljen in fizično pripravljen, sploh za zimske vzpone.