Karavanke so najdaljša Alpska veriga v Sloveniji, raztezajo se prek večjega dela Slovensko – Avstrijske državne meje, segajo pa celo do gore Macelj na Slovensko – Hrvaški meji. Na zahodu se Karavanke začnejo na Tromeji z Avstrijo in Italijo, na vzhodu pa se končajo z najbolj vzhodnim dvatisočakom v Slovenji, Peco in Uršljo goro. Vsega skupaj, je veriga dolga več, kot 120 kilometrov.
Karavanke skupaj s Kamniškimi in Ziljskimi (v Avstriji) Alpami tvorijo Dravsko gorsko skupino. Karavanke so Alpsko gorstvo, ki je najnižje izmed treh Slovenskih alpskih gorstev. Vsega skupaj imajo nekaj manj, kot 30 dvatisočakov, med katerimi je najvišji Stol, ki se dviga 2236 metrov nad morjem.
Kateri so torej trije izmed teh dvatisočakov, ki so najlažje dostopni? Po mojem mnenju so ti trije najlažje dostopni dvatisočaki, ki so po vrhu tudi izjemno lepi, imajo fantastične razglede, prav tako pa so sorazmerno lahko dostopni tudi pozimi Stol, Peca in Veliki vrh na Košuti.
Stol
S svojo lego in pojavo je Stol eden najbolj prepoznavnih in najlepših vrhov v Sloveniji. Na južni, Slovenski strani je Stol po večini poraščen s travo, nižje je nekaj prepadnih sten in z gozdom poraščeno pobočje. Pod njim se razteza dolina Save Dolinke, ki se ravno pod Stolom odpre v obširno Gorenjsko ravnino. Na severni strani je Stol zelo prepaden in veliko težje prehoden. Tu se spušča vse do Dravske doline.
Na Malem Stolu, ki je le nekaj minut oddaljen od Stola, je tudi planinsko koča, ki se imenuje po našem največjem pesniku, Francetu Prešernu, ki je rojen praktično na vznožju te čudovite gore. V koči, ki je odprta v poletni sezoni je 32 ležišč v sobah in 12 na skupnih ležiščih. V jedilnicah pa je prostora za 80 zadnjih plati.
Najlažje poti na Stol
Glede na lego, ki jo ima najvišji vrh Karavank, je temu primerno tudi število različnih poti na sam vrh. Stol lahko obiščemo z vsaj 5 različnih izhodišč in vse poti iz teh izhodišč so označene, kot enostavne.
Izhodišča so:
- Tinčkova koča (46.4228, 14.1991)
- Ljubelj (46.4324, 14.2602)
- Valvasorjev dom 2 poti (46.426, 14.1468)
- Dom Trilobit (46.4574, 14.1012)
- Razpotje Vragovec (46.4142, 14.1713)
Najbolj priljubljena izmed vseh teh poti je verjetno Žirovska pot z izhodiščem pri Valvasorjevem domu pod Stolom. To je tudi časovno najkrajša pot (cca 3 ure) in tudi pozimi najbolj shojena izmed vseh poti.
Valvasorjev dom leži na nekaj manj, kot 1200 metrih nadmorske višine in je eden najbolj priljubljenih in ocenjenih domov- planinskih koč v Sloveniji. Do tu pridemo po stari cesti iz Lesc proti Jesenicam, še nekaj 100 metrov od križišča kjer se zavije za Žirovnico, ali Moste, zavijemo ostro desno v Moste, po le nekaj metrih pa zavijemo levo v smeri Završniškega jezera.
Pri jezeru bomo nadaljevali levo v smeri Valvasorjevega doma. poleg makadamske ceste pa nas bo pričakala tudi zapornica in “cestnina” (10€). Cesta do izhodišča je sorazmerno lepo urejena. V zimskem času pa je lahko tudi poledenela in zasnežena, tako da jo občasno pozimi tudi zaprejo (v tem primeru, boste morali pot do Valvasorjevega doma ubrati kar peš cca 1h in 20min).
Od doma, kjer je urejeno parkirišče se usmerimo desno skozi gozd, že po nekaj minutah bomo prišli na planino, kjer se poti razcepita, na Žirovsko (naša) in nekoliko daljšo Zabreško pot. Mi se na planini držimo bolj levo, oz. navzgor. Pot nas ponovno popelje v gozd in se kmalu začne bolj strmo vzpenjati. Že kmalu se gozd na posameznih koncih umika lepo razglednim travnatim pobočjem. Tako da se lahko ob lepih razgledih nadihamo in nadaljujemo pot proti vrhu.
Pot je ves čas lepo uhojena in enostavna, vendar pa vseeno zahteva pozornost še posebej v mokrem ali pozimi. Na slabi polovici poti nas čaka lepa razgledna točka, kjer se lahko usedemo na eno izmed klopi in se v miru nadihamo, spijemo kak požirek vode in občudujemo pogled na Jesenice, Mežakljo, Julijske Alpe…
Od tu naprej gozd postaja vedno bolj redek in kmalu se znajdemo med ruševjem, ki pa ga tudi precej hitro zmanjka. Po tem nas do prvega pogleda na vrh Stola ne loči več veliko hoje. Pot se kar precej strmo vzpenja in nas bo od tu peljala proti vrhu Malega Stola in mimo Prešernove koče, od katere nas nato po rahlem spustu proti sedlu, čaka še kakšnih 10 minut vzpona do vrha Stola.
Južno pobočje Stola je podnevi močno izpostavljeno soncu, zato se je dobro na stol podati zgodaj, da smo v dolini še pred popoldansko pripeko. Dobro je s seboj vzeti tudi pokrivalo za glavo in kak deciliter več tekočine.
Stol je v lepem vremenu lahko zares enostaven in zelo prijeten vzpon, vendar pa zna biti zelo pasji, v kolikor je vreme bolj muhasto. Močan veter, megla in nizke temperature naredijo vzpon precej bolj zahteven in kolikor je le možno, si ob takšnih razmerah raje privoščite sprehod do izvira Završnice, ali pa okoli Blejskega jezera. Stol pa naj počaka za kak drug dan.
Valvasorjeva koča – Stol | Osnovni podatki |
---|---|
Višina cilja | 2236 m |
Višina izhodišča | 1181 m |
Višinska razlika po poti | 1055 m |
Čas vzpona | 3 ure |
Zahtevnost hoje | lahka |
Najbolj priljubljeno Izhodišče | Valvasorjeva koča (46.426, 14.1468) |
Priporočljiva oprema poleti | športna pohodna obutev in pohodne palice |
Priporočljiva oprema pozimi | gamaše, nepremočljivi gojzdarji, palice, derezice (cepin in dereze v težjih razmerah) |
Koča na poti | Prešernova koča na Stolu |
Parkirnina | brezplačno |
Primerno za psa | da |
Razgled s Stola
Stol je eden od najbolj razgledih vrhov pri nas. Ker se na jugu in severu strmo spušča v dve dolini, je pogled v ti dve smeri praktično omejen samo s tem, kako čisto je ozračje. Od vzhoda proti zahodu pa ga obdajajo samo nižji vrhovi in tudi v te dve smeri so razgledi dobesedno veličastni.
Vzpon na Stol pozimi
Za vse tiste, ki radi tudi v zimskem času obiskujete naše gore, je Stol eden izmed lepših ciljev. Izhodišče je prav tako Valvasorjeva koča in pot vse do točke, ko pred seboj ugledamo vrh Stola je enaka, kot poleti, od tu pa večina zimskih pohodnikov pot nadaljuje po žlebu med obema Stoloma do sedla in nato pot nadaljuje levo na vrh Stola. Za zimski vzpon je zelo priporočljiva zimska oprema, se pravi cepin in dereze, vendar pa sem jih sam v dobrih 10 zimskih vzponih zares potreboval samo 1x. V ostalih primerih so bile dovolj že pohodne dereze, okoli 5x pa sem na vrh prišel tudi brez njih.
Vendar vseeno precenite kakšen je vaš korak v snegu, kakšna je vaša obutev, kakšne so razmere. In v kolikor niste prepričani v svoje sposobnosti je bolje, če se obrnete in vrh osvojite ob drugi priložnosti.
Peca
Peca je gora kralja Matjaža, ki po ustnem izročilu domuje v rovih pod to goro. Kot sem omenil že zgoraj je Peca najbolj vzhodni dvatisočak v Sloveniji. Peca je planotast vrh, ki ima več vrhov. Najvišji izmed njih je Kordeževa glava, 2125 metrov visok vrh. Podobno, kot Stol je tudi Peca eden najbolj priljubljenih vrhov v Sloveniji. Še posevaj pa na Koroškem. Tudi na Peco vodi kar precej zelo enostavnih pohodnih poti, ki so lahko prehodne tudi v zimskih razmerah.
Vrh Pece je po večini poraščen s travo, na Slovenski strani je gora precej bolj prijazna in lažje prehodna, kot na Avstrijski. Tam je veliko več skal in prepadnih sten. Na Peci se ruševje, ki je v primerjavi z vrhovi v Julijskih, Kamniških ali vrhovih zahodnih Karavank, konča na višji nadmorski višini in tudi v višino je tu ruševje precej višje, kot smo pohodniki navajeni z drugih vrhov.
Ob poti na Peco bomo skoraj zagotovo obšli tudi dom pod Peco, koča je izredno lepo prenovljena in prijazna za obiskovalca. Odprta je ob poleni sezoni, izven sezone pa ob lepih vikendih. Koča leži na višini 1665 metrov in ima 40 ležišč. Premorejo tudi zelo lepe sanitarije, kar je za gorsko kočo zelo pohvalno. Sam sem bil navdušen tudi nad že pregovorno prijaznimi Korošci. Če se ljubitelji dobrih domačih sladic, iz koče ne smete oditi brez da bi poizkusili fantastične žepke nadevane s suhimi hruškami. Če se ne motim se imenujejo nudlni.
Najlažje poti na Peco
Glede na priljubljenost Pece in njeno višino, ter dejstvom, da je gora pohodnikom prijazna, je temu primerno tudi število izhodišč z enostavnimi pohodnimi potmi. Teh je na Peco zares veliko. Iz Slovenske strani jih je vsaj 7 markiranih, pa verjetno bi se še kakšna našla. Vsaj toliko pa jih je tudi iz avstrijske strani. Vse poti, ki imajo izhodišče v Sloveniji, razen ene se združijo pred kočo pod Peco.
Lahke označene poti z izhodiščem v Sloveniji:
- Podpeca 46.494, 14.826
- Rudnik v Topli 46.4859, 14.7647
- Jakobe 46.4784, 14.7999
- Koprivna 46.4903, 14.7284
- Mežica 46.5214, 14.8518
- Topla 46.4734, 14.782
- Koča na Pikovem 46.4887, 14.836
Verjetno najbolj enostavna od vseh je tista s štartom na parkirišču Jakobe. Do tu se z avtom povzpnemo na več, kot 1400 metrov nadmorske višine, tako da moramo do vrha 6. najvišjega vrha Karavank premagati samo še nekaj več, kot 700 višinskih metrov.
Sprva se bomo zložno vzpenjali po gozdni poti, ki je prevozna tudi z nekoliko višjim avtom na 4 kolesni pogon. Tej poti sledimo do konca , kjer nas markacije popeljejo na gozdno stezico. Po nekaj minutah prijetne hoje se bomo znašli na lepi jasi, kjer se lahko odločimo, ali bomo obiskali tudi jamo kralja Matjaža, ali pa se bomo mimo koče pod Peco, ki je od tu oddaljena še kakšnih 5 minut hoje, sprehodili do vrha te lepe gore.
Levo mimo koče nas bo pot, ki se zmerno vzpenja popeljala po lepem gozdu, vse do sedla pod Malo Peco, ti se bo pot prvič nekoliko bolj strmo postavila po konci in čez nekaj korakov bomo tudi prvič ugledali lepe razglede proti bližnjim hribom in dolinam. Nekje na sredini tega vzpona se v levo odcepi zelo zahtevna pot do vrha, mi pa nadaljujemo naravnost skozi še zadnji del gozda. Kmalu se bomo znašli na široki poti, ki vodi skozi neprehodno goščavo visokega ruševja. Ob lepih zimah je tod okoli ena sama belina. Po dobro označeni in vse bolj razgledni poti se bomo kmalu povzpeli do nekakšne travnate planote pod vrhom Pece. Tu se nam pridruži tudi plezalna pot. Mi pa nadaljujemo proti vrhu, ki ga bomo dosegli v nadaljnjih 15ih minutah.
Od vseh vzponov na dvatisočake v Karavankah je ta verjetno najbolj enostaven. Zelo podobno nezahteven, kot vzpon na Debelo peč.
Jakoble – Peca | Osnovni podatki |
---|---|
Višina cilja | 2125 m |
Višina izhodišča | 1410 m |
Višinska razlika po poti | 715 m |
Čas vzpona | 2 uri in 15 min |
Zahtevnost hoje | lahka |
Najlažje Izhodišče | Jakoble (46.4784, 14.7999) |
Priporočljiva oprema poleti | športna pohodna obutev in pohodne palice |
Priporočljiva oprema pozimi | gamaše, nepremočljivi gojzdarji, palice, derezice (cepin in dereze v težjih razmerah) |
Koča na poti | Dom na Peci |
Parkirnina | brezplačno |
Primerno za psa | da |
Razgled s Pece
Peca, glede na to, da v bližini ni nobenega drugega podobno visokega vrha je izjemno razgledna. Tu nas čakajo povsem drugačni razgledi, kot smo jih vajeni iz drugih vrhov na Gorenjskem. Pod nami je morje hribčkov, med katerimi izstopa Uršlja gora, na drugi stran pa se nekje v daljavi odpirajo čudoviti pogledi na Kamniške Alpe in na Karavanško verigo vse tja do Stola. V lepem vremenu pa lahko občudujemo tudi Julijce s Triglavom. Tudi pogled proti Avstriji je zelo slikovit.
Vzpon na Peco pozimi
Peca je tudi pozimi zelo prijazna do hribolazcev. V kolikor ceste dovoljujejo je najbolj primerno izhodišče prav parkirišče Jakobe. V kolikor pa je snega preveč, pa bo treba premagati nekaj več višinskih metrov in si za izhodišče izbrati nižje ležeče mesto.
Za zimski vzpon na vrh se priporočata cepin in dereze, vendar je moč do vrha v večini primerov (ko je lepo in sončno vreme, pot pa je že shojena) priti tudi v dobrih gojzarjih. Še bolje je, v kolikor imate s seboj pohodne dereze, najboljše pa bo, v če imate na nogah kar prave dereze in v rokah cepin, seveda, če razmere to zahtevajo.
Kljub temu, da je Peca zelo enostaven in prijazen dvatisočak tudi pozimi, pa vam še enkrat polagam na dušo, da je ne podcenjujte in se na vrh podajte le primerno opremljeni in v lepem vremenu.
Veliki vrh
Košuta je najdaljši strnjen visokogorski greben v Sloveniji. V dolžino meri okoli 10 kilometrov. Razteza pa se vse od Ljubelja na zahodnem koncu pa do Dolge njive pod Tolsto Košuto. Celoten greben ima kar 6 samostojnih vrhov, ki se dvigajo višje, kot 2000 metrov nad morjem.
Južno pobočje Košute je po večini strmo in s travo poraščeno pobočje, severni Avstrijski del pa je praktično odsekan in prehoden le za izbrane alpiniste. Celoten greben je izredno lepo viden iz gorenjske avtoceste pri odcepu za Tržič, ali pa med potjo proti Tržiču po glavni cesti. V vseh letnih časih je pogled na ta mogočen greben res fantastičen.
Veliki vrh je najbolj zahodni vrh v grebenu Košute in se dviga 2088 metrov visoko. Vrh je zelo lahko dostopen predvsem v poletnem času. Vendar tudi za zimski vzpon v lepem vremenu ne potrebujete biti alpinist.
Pod Velikim vrhom oz. malo bolj vzhodno od njega, leži prekrasna planina Kofce, kjer je tudi ena najbolj priljubljenih in obiskanih planinskih koč v naših gorah. V koči je prenočišč za 40 oseb. Kljub temu, da sem ljubitelj manjših in ne tako masovno obiskanih koč, pa je postrežba v koči zelo prijazna. Verjetno ste že slišali za štruklje na Kofcah… Tudi jaz vam jih priporočam. Vendar pa po mojem mnenju še zdaleč niso tako dobri, kot tisti žepki pod Peco.
Planina Kofce je pravi raj za družinske izlete, čudovita narava, prekrasni razgledi, toplo sonce tudi v zimskem času, ko zna biti v dolini ves dan megla. Narava tu je res pravljična.
Najlažje poti na Veliki vrh
Za razliko od ostalih dveh vrhov pa Veliki vrh na Košuti nima tako veliko število različnih izhodišč z zelo lahko potjo do vrha.
Lahke označene poti
- Matizovec 46.414, 14.2995
- Mrzli studenec 46.4146, 14.3314
- Zavetišče na planini Šija 46.4248, 14.3354
- Podljubelj 46.3979, 14.2876
Najlažja in najbolj priljubljena izmed vseh poti je pot iz Mrzlega studenca. Po cesti, ki pelje skozi čevljarsko mesto, pot nadaljujemo skozi Dolžanovo sotesko in proti vasi Jelendol, tam pa nas smerokazi usmerijo levo na makadamsko cesto proti planini Kofce. Po Slabih 5 kilometrih vožnje po razmeroma lepi cesti se ustavimo od koči, ki stoji od cesti. Tam bomo opazili tudi table, ki nas usmerjajo proti Kofcam in Velikemu vrhu.
Pot se prične precej strmo in nas po lepi in uhojeni poti vodi po zelo lepem in zračnem gozdu. Že kmalu se nam za kratek čas, odpre krasen pogled na greben Košute. Pot nadaljujemo, steza pa se še naprej zmerno vzpenja. Kmalu bomo prišli na rob pašnih travnikov, ki se začnejo pod kočo na Kofcah. Do koče imamo od tu še kakšnih 5 minut.
Hojo nadaljujemo levo mimo koče in se počasi vzpenjamo po vse bolj razglednem travniku. Razgledi so zares impresivni. Še posebej lepo je, ko je v dolini gosta megla, ki navadno sega nekje do višine 1000 metrov, mi pa smo na sončku, pod nami pa morje megle…
Pot proti vrhu se iz travnika počasi spremeni v lepo peščeno oz. kamnito pot. Le ta se ob koncu pašnikov nekoliko položi in nas v zmernem vzponu pelje nekoliko v levo, proti Velikemu vrhu. Pot se vije vzpenja po travnatem grebenu, vmes pridemo do nekaj skal, ker imamo tudi pomagalo v obliki jeklenice, bolj za oporo, kot za kaj drugega. Proti vrhu grebena pa se pot spet nekoliko položi in odpre se nam dih jemajoči pogled preko prepadnih sten na Avstrijsko stran tega mogočnega grebena. Mi nadaljujemo svoj vzpon malo pod vrhom grebena in že po nekaj 10 minutah stojimo na Velikem vrhu Košute.
Mrzli studenec – Veliki vrh | Osnovni podatki |
---|---|
Višina cilja | 2088 m |
Višina izhodišča | 1300 m |
Višinska razlika po poti | 788 m |
Čas vzpona | 2 uri in 15 min |
Zahtevnost hoje | lahka |
Priljubljeno izhodišče | Mrzli studenec (46.4146, 14.3314) |
Priporočljiva oprema poleti | športna pohodna obutev in pohodne palice |
Priporočljiva oprema pozimi | gamaše, nepremočljivi gojzdarji, palice, derezice (cepin in dereze v težjih razmerah) |
Koča na poti | Dom na Kofcah |
Parkirnina | brezplačno |
Primerno za psa | da |
Razgled z Velikega vrha
Na vrhu imamo zelo lep razgled na bližnje gore v verigi Karavank, prav tako se nam odpirajo lepi pogledi proti Kamniško Savinskim Alpam, seveda pa ne moremo spregledati niti Triglava in okoliških gora v Julijskih Alpah. Čudovit pogled je tudi prek severnega prepadnega grebena v Avstrijo, dolino Drave in njihove vršace.
Vzpon na Veliki vrh pozimi
Veliki vrh je tudi pozimi sorazmerno priljubljen cilj gornikov. Za vzpon na vrh sta priporočljiva cepin in dereze, vendar pa se da v lepem vremenu in ob shojeni poti na vrh priti tudi brez te priporočljive opreme. V kolikor ceste dovoljujejo je izhodišče za zimski vzpon isto, kot poleti. Na strmem travnatem pobočju, ki je pokrit s snegom je potrebno biti precej previden, saj lahko kaj hitro pride do zdrsa, česar pa si tu ne želite. Zato je seveda potrebna previdnost in siguren korak.
Od vseh treh opisanih vrhov je zimski vzpon na Veliki vrh, če ga primerjamo s Stolom in Peco, v podobnih vremenskih in snežnih razmerah, verjetno najbolj zahteven. Vendar je kljub temu to še vedno precej enostaven vzpon, ki pa ga je potrebno spoštovati.
Tako, to je moj izbor treh najbolj enostavnih dvatisočakov v naši najdaljši Alpski verigi. Vsi opisani vrhovi spadajo med najbolj priljubljene Slovenske vrhove in zato ne pričakujte, da boste tam sami. V kolikor se boste na kateri koli od teh vrhov odpravili v lepem vremenu, boste gotovo srečali kup prijetnih »sotrpinov«.
Želim vam polno užitkov in varen korak, kamorkoli vas bo ta že zanesel. Pa pojdimo z glavo v naravo!