Vipavska dolina izleti

Vipavska dolina je v Sloveniji poznana predvsem po burji, vinogradih in nasadih sadnega drevja. Ob tem pa je to po vsej verjetnosti tudi dolina z najvišjo letno povprečno temperaturo v Sloveniji. Vipavska dolina obsega 6 občin in se geografsko deli na zgornjo, srednjo in spodnjo Vipavsko dolino. Najvišji vrh nad Vipavsko dolino je Mali Golak, ki sega skoraj 1500 metrov visoko.

Vipavksa dolina ima mile zime, zelo prijazne jeseni in tople pomladi, zato številni ljudje iz notranjosti Slovenije zelo radi obiščejo Vipavsko dolino v teh delih leta, ter prijaznejše temperature izkoristijo za pohodništvo, kolesarjenje, plezanje in druge aktivnosti v naravi. Vroča in po večini suha poletja aktivnostim v naravi niso najbolj naklonjena (moje mnenje), zato v tem delu leta zelo prav pridejo ostale naravne in kulturne znamenitosti, ki jih v tem delu Slovenije zares ne manjka.

Izlet v Vipavsko dolino

1. Tolmunčki na potoku Bela
2. Izvir reke Vipave
3. Stari grad Vipava
4. Skozno – Naravno okno
5. Vitovsko jezero
6. Slap Čebr
7. Otliško okno
8. Izvir Hubelj
9. Grad Rihemberk
10. Ferrarijev vrt

Mimogrede, v kolikor iščete še več idej za izlete v okolici Vipavske doline in Goriške regije, vas vabim, da si pogledate članke z naslovi Čaven, razgledna planota nad Vipavsko dolino, Gradiška tura, 2 čudoviti ferati, Pohod po robu Trnovske planote, Izlet v Goriška brda, Sveta gora in izlet po Posočju, Idrija, mesto, ki me je navdušilo, Dolina Trebuša in njene izjemne lepote, Slovenska Istra, Dolina Glinščice, seveda pa tudi Tolmin, Kobarid in Bovec niso prav zelo daleč.

1. Tolmunčki na potoku Bela

Potok Bela je desni pritok reke Vipave in se vanjo izliva kmalu po tem, ko reka Vipava zapusti mesto Vipava. Potok Bela sicer izvira visoko proti naravnemu sedlu, na vrhu katerega se teren nato prelije proti Kalcem in Logatcu. Nekje na obronkih vasice Bela na plano priteče tudi potoček, ki je v svojem prvem delu precej miren, a pod vasjo Sanabor se potok zaje v strma pobočja Nanoške planote in med potjo proti Vipavski dolini uskvari presenetljivo živahno in tolmunčkov, brzic… polno sotesko, ki pa je žal težko prehodna.

V poletju 2022, ko je bila suša na vrhuncu je tudi potok Bela praktično presahnil, v tolmunčkih in bazenčkih je sicer bilo nekaj vode, a ne tekoče. Nekaj tednov kasneje, po precej obilnem deževju pa je Bela oživela, struga je bila polna in voda je kar malce preveč živahno in divje bučela proti Vipavi. Vsaj za to, da bi sotesko kar se da enostavno obhodil in užival v njenih lepotah.

Dostop do enega od zanimivih delov soteske je mogoč s parkirišča pri plezališču Bela nad Vipavo, od tam nas ob travniku lepo uhojena potka zapelje v gozd, kje pa je enostavno potrebno slediti šumenju vode in potkam, ki nas peljejo proti dnu soteske.

Potka nas pripelje do večjega bazenčka, ki je bil nekoč očitno zelo priljubljeno kopališče s skakalnico. Od tod se je moč ob potoku malce sprehoditi navzgor, venar je potrebno ves čas iskati primerne potke, saj je povsod vse polno robidovja in nasploh je vse skupaj precej zaraščeno.

Je pa kljub vsem “oviram” ogled soteske potoka Bela zanimiva dogodivščina. Predvsem sem bil presenečen nad tem, kakšna divja soteska se skriva le streljaj nad Vipavsko dolino, pa tudi kako lepe tolmunčke, brzice je potok izdolbel v soteski, ki jo poznajo praktično samo domačnii, pa še to ne vsi.

2. Izvir reke Vipave

Reka Vipava je zelo zanimiva reka. Njen izvir je povsem kraške narave in je oblikovan v obliki obrnjene delte. To pomeni, da reka na dan priteče iz številnih izvirv, ki se v prvih nekaj 100 metrih vsi združijo v glavno strugo. Takšen deltast izvir naj bi v Evropi imela samo reka Vipava.

Njeno vodno zaledje je po večini na obširni Nanoški planoti, razvodnica, ki še polni Vipavo pa sega vse do Postojnskega konca, kjer naj bi se ob velikih vodah del Pivke, ki sicer teče v Postonjsko jamo in naprej v Črno morje, občasno prelival tudi proti Vipavi. Znano je tudi, da potok Lokve, ki sicer teče v jamo pod Predjamskim gradom, na dan priteče v Vipavi.

Sicer pa so ob najinem obisku (poletje 2022) izvir Vipave ravno preurejali in je bilo vse skupaj eno veliko gradbišče. Glede na velikost gradbišča bi si upal sklepati, da bo v bodoče izvir Vipave zares vreden ogleda.

3. Stari grad Vipava

Stari grad je vzpetina nad Vipavo, kjer so že v 12. stoletju postavili grad, katerega ostanki so dobro vidni še danes. Izhodišče za vzpon do razvalin gradu, katerega lastniki so bili med drugim tudi Celjski grofje, je moč začeti iz središča Vipave. V kolikor ste malo bolj domač, potem lahko za vzpenjanje uporabite eno od številnih potk, sicer pa sledite tablam, ki tiste malce manj domače usmerijo proti okoli 20 minutnemu vzponu.

Na vrhu Starega gradu je moč uživati v izjemnem razgledu na Vipavsko dolino, grički in hribi na južnem delu doline, ter na mogočna pobočja Nanoške planote, Trnovskega gozda, ter Čavenske planote.

Ob razvalinah gradu si lahko na info tablah preberete nekaj zanimivosti o zgodovini gradu, ter o življenju Žige Herbersteina, vplivnega diplomata v takratni Avsto-Ogrski monarhiji. Poleg tega pa se lahko s klopce, ki vas vabi da se vsedete, naužijete čudovitih pogledov…

4. Skozno – Naravno okno

Na obronkih Trnovske planote nam je narava na ogled postavila dve naravni okni, Otliško, ki ga opisujem nekaj naslovov nižje je danes precej bolj znano, med tem, ko je Skozno v preteklosti odigralo precej vidnejšo vlogo, saj so imeli na območju okna, od koder je izjemen razgled proti Novi Gorici, Krasu, pa tudi Sveti gori in vrhovom v njeni okolici, vojaki Avstro-Ogrske vojske svoje položaje in viri pravijo, da je glavni general za obrambno črno, general Borojevič od tod opazoval dogajanje na frontni črki, ki je šla preko Krasa…

Pot do Skozna iz Šmihela je tehnično enostavna, pa tudi fizično ni pretirano zahtevna in strma. Prvi del poti nas pot vodi po traktorski vlaki, nekje na 1/3 poti pa se preselimo na pohodniško potko, ki proti vrhu postaja vedno bolj razgledna.

Med vzponom se sprehodimo tudi mimo ostankov vkopov iz 1. vojne, ti vkopi pa so najlepše vidni prav v okolici okna, kjer so vojaki izkopali tudi nekaj rovov za strelske line. Ob umetno izkopalih rovih pa je pod oknom tudi krajšna naravna votlina, skozi katero se lahko v krožni poti tudi sprehodite.

Če se vzpnemo nad naravno okno bomo deležni zares lepega pogleda na zaključek Vipavske doline, kot na dlani imamo rodovitna polja, ki se na drugem koncu doline vzpenjajo v kraške gričke za katerimi se nam v lepem vremenu kaše kulisa morja. Na naši desni pa imamo pod sabo Novo Gorico, za njo pa se zlo lepo vidijo tudi grički v Goriških brdih.

Glede na to, da je vzpon prav prijeten, da nas kmalu po začetku vzpona čaka tudi pitna voda, da imamo na cilju čudovito naravno okno z ostanki Soške fronte, naravno jamo, ter čudovitimi razgledi, mi je prav zanimivo, da Skozno ni bolj priljubljena pohodniška točka.

5. Vitovsko jezero

Več kmalu…

6. Slap Čebr

Ko se peljemo od Ajdovščine proti Novi Gorici po stari cesti nas v vasi Črniče ob cesti lična tabla vabi na ogled soteske potoka Konjščak. Morem priznati, da sem se ob potočku sprehodil le do slapu Čebr, ter da ostalih morebitnih lepot soteske nisem obiskal…

V kolikor se boste odličili za obled slapu vampriporočam, da avto parkirate nekje ob glavni cesti, prostora je v vasi dovolj. Nato pa se sprehodite mimo table in po cesti, ki vas zapelje še nimo nekaj hiš, ter nato na lepo urejeno gozdno potko. Domačini imajo v objemu gozda zgrajeno osvetljeno balinišče in očitno so tu nekdaj domačini uživali v druženju in balinanju.

Nekaj korakov nad baliniščem pa pridemo do okoli 8 metrov visoke stene preko katere drsi voda potoka Konjščak. Potok je bil ob mojem obisku precej hladen, voda pa bistro čista, kot naročena za hlajenje raznoraznih dobrot, ki pritičejo druženju ob balinarskih kuglah…

7. Otliško okno

V Vipavski dolini in na njenih obronkih je moč najti lepo število najrazličnejših kraških pojavov. Od vseh je verjetno prav Otliško okno eno od najbolj priljubljenih in največkrat fotografiranih. Naravno okno, ki je nastalo z delovanjem vremenskih vplivov je locirano v bližini vasi Otlica, skoraj neposredno nad mogočnim kraškim izvirom hudourniškega potoka/reke Hubelj.

Okno je visoko okoli 12, široko pa do nekje 7 metrov. Zelo lepo vidno tudi z ceste, ki se vzpenja iz Vipave proti Trnovski planoti. Iz druge strani, se pravi od zgoraj, pa je skozi okono moč uživati v razgledu na Vipavsko dolino in njene gričke v zaledju le-te.

Najbližja pot do okna je iz vasi Otlica, sicer pa se lahko na rob Trnovske planote povzpnete tudi od izvira Hubelj. V bližini Otliškega okna je v eni izmed vrtač postavljen “polž”, oz. so skale zložene v obliki spirale, tu naj bi bila tudi močna energijska točka…

Več o izletu pa si poglejte v spodnjem videu.

8. Izvir Hubelj

Hubelj je sicer desni pritok reke Vipave in v večini delov leta ne vzbuja posebne pozornosti. Njegov izvir je lociran praktično neposredno pod Otliškim oknom in vasjo Otlica, ki naj bi ime dobila po besedi “otlo”, kar v domačem narečju pomeni votlo, torej votel hrib.

Nam pa Hubbelj po obilnejših padavinah pokaže predstavo, ki jo vidimo le malo kje. Na izviru na plan bruha izjemne količine vode, ki pot iz temačnih kraških jam najdejo v številnih razpokah v steni Trnovske planote.

Moč in divjost Hublja je zares neverjetna in ob opazovanju tega fenomena človeka kar strese. Podobno je sicer z vsemi kraškimi izviri, a vseeno takšne moči, takšne količine vode drugje še nisem videl.

Ob Hublju se sicer lahko sprehodite tudi po lepo urejeni učni poti, kjer si je moč prebrati marsikaj zanimivega…

9. Grad Rihemberk

Za grad Rihemberk sem prvič slišal le nekaj 10 dni preden sva se skupaj s prijateljico Tino odpravila na raziskovanje Vipavske doline. V Vipavsko dolino sicer zaidem sorazmerno pogosto, a se po večini po njej peljem zgolj prek glavne prometne žile, na njene obronke pa po “naklučju” navadno ne zahajam.

Na izlete in spozavanje določenega območja se vedno vsaj malo pripravim, največkrat pa o znamenitostih vrednih ogleda na samem licu mesta pobaram predvsem domačine. No, Grad Rihemberk sem “našel” še pred prihodom v dolino. Glede na vse kar sem o njem našel že na spletu, so koordinate gradu takoj našle mesto v mapi s predvidenimi postanki v Vipavski dolini.

Ob obisku gradu sva imela veliko “sreče”, saj je bil grad uradno zaprt, midva pa sva se do gradu povzpela ravno ob pravem času, ko sta upravljalca gradu Bojana in Luka ravno prišla z dopusta, na nepredviden opravek v grad… kako prikladno. 🙂

Bojana, ki je med drugim tudi interpretatorka in direktorica zavoda Svitar, nama je prijazno in zelo izčrpno razložila zgodovino gradu pa tudi o obnovi, ki še traja smo nekaj rekli. Nato sva si s Tino ogledala krajšni film o gradu, ter se po mogočni zgradbi še sprehodila.

Najbolj impreisiven del gradu je vsaj za moje videnje, najvišji grajski stolp v Sloveniji. Na stolpu se povzpnemo skoraj 30 metrov nad grad, tam pa se nam odprejo zares enkratni razgledi na prekrasno okolico, ki obdaja enega najstarejših gradov v Sloveniji.

Grad je sicer v lasti mestne občine Nova Gorica, a z njim upravlja zavod Svitar, kjer so zelo domiselni pri vdihovanju življenja v ta enkraten objekt, ki na vzpetini Golec domuje že okoli 800 let. Za več podrobnosti o tem, kaj vse lahko vidite in predvsem doživite v gradu Rihemberk pa boste našli na njihovi spletni strani.

10. Štanjel in Ferrarijev vrt

Podobnih vasic, kot je Štanjel je na Vipavskem še nekaj, drugot po Sloveniji pa jih ne boste našli. Vasica ki na pobočju strateškega griča Turn stoji že več stoletji, je tipična kraška naselbina z ozkimi uličicami, terasasto zasnovo in izjemno prijetnimi in gostoljubnimi domačini.

Vasica se proti vrhu Turna vzpenja v terasastih nivojih in nam ponuja čudovit razgled na kraško pokrajino, ki nas obdaja.

Kot rečeno je Turn v preteklosti predstavljal izjemno strateško lego in prav zato je bilo staro vaško jedro obdano z obzidjem, ki je vaščane in tudi grajsko gospodo varovalo pred vpadi Turkov in drugih plenilskih ljudstev, ki so pustošili po naših koncih.

Znotraj obzidja je danes moč obiskati grad, ki je preurejen v muzej, gotsko cerkvico, ter čudovit Ferrarijev vrt. V gradu je tudi turistično informacijski center, kjer naju je sprejela prijazna in simpatična gospodična, ki je z nama delila številne zanimivosti o Štanjelu, podala pa nama je tudi kar nekaj idej za nadaljevanje izleta…

Edini črni madež ob obisku te zares luštne vasice pa se je zgodil ob sprehodu skozi Ferrarijev vrt. Vrtnar, ki naj bi urejal vrt me je verbalno napadel in ozmerjal kako si drznem vrt fotografirati z dronom, češ da to ni dovoljeno in da nisem doma. Kasneje mi je eden od domačinov povedal, da imajo z omenjenim vrtnarjem številni obiskovalci slabe izkušnje in da ga čudi kako lahko ta mož sploh opravlja to delo… A kaj hočemo, sam sem verbalni “napad” sprejel z nasmehom, kar pa je gospoda še bolj razjezilo. 🙂

Zaključek

Izlet v Vipavsko dolino je super ideja v vseh letnih časih, morda še najmanj prav sredi poletja, ko so vodotoki nizki in je lahko vročina zares neznosna. No, tudi pozimi, v močni burji vam potikanje po teh koncih odsvetujem, sicer pa sem obiska doline pod Trnovsko in Nonoško planoto vedno vesel.

Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!