Znamenitosti Idrije

O Idriji in njenih znamenitostih sem na straneh tega bloga že pisal. Že v članku z naslovom Družinski izlet v Idrijo sem v uvodu poudaril, da me je to mesto, ki leži med cerkljanskim hribovjem in vojsko planoto tako zelo presenetilo in navdušilo z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, ki sem jih spoznal, da sem navdušen še danes, skoraj leto in pol kasneje. V tistem članku sem se osredotičil predvsem na znamenitosti, ki jih je moč videti med sprehodom v naravi. V članku, ki pa ga ravnokar berete pa se bomo sprehodili po še bolj izjemni dediščini, ki jo Idrija skriva v muzejih in pod zemljo.

Svetovno najbolj odmevna znamenitost idrije je gotovo drugi največji rudnik živega srebra na svetu in stvari, ki so bile v tej dolini in na njenih obronkih zgrajene v povezavi z njim. Vse te znamenitosti so danes pod skrbno dediščino UNESCA. Poleg tega pa Idrija skriva še številne muzeje. Sprehodili se bomo skozi Idrijski mestni muzej, kjer si bomo ogledali 4 stalne razstave, si ogledali izjemno partizansko bolnico Franja in partizansko tiskarno Slovenija, za konec pa se bomo sprehodili še do čudovitega razgledišča Hudournik od koder ima obiskovalec izjemen pogled na tektonsko prelomnico – Idrijski prelom.

Kam v Idriji:

• Rudnik živega srebra
• Antonijev rov
• Topilnica Hg
• Idrijski muzej
• Kamšt
• Frančiškov jašek
• Rudarska hiša
• Bolnica franja
• Tiskarna Slovenija
• Razgledišče Hudournik in partizansko pokopališče

V kolikor iščete podobne družinske izlete, vam predlagam, da si preberete članke z naslovi Znamenitosti Kočevja, Kam v Kranjski gori in na Bledu, Izlet po Dolenjski, Znamenitosit Tržiča in Goričkega. Seveda pa ne smete spregledati niti članka za naslovom Idrijski feldban, Divje babe in Šebrelje, v katerem se sprehodimo po izjemni trasi ozkotirne železnice, ki je bila v 1. Svetovni vojni v manj kot 30-ih dneh speljana od Logatca do Idrije!

Rudnik živega srebra

Živo srebro naj bi v idriji našli že pred 500 leti. Anekdota pravi, da naj bi vaški izdelovalec “škafov” pustil enega od škafov pod izvirom vode, zjutraj pa je na dnu škafa našel neznano srebrno tekočino. Le-to je odnesel v Škofjo Loko do zlatarja, ta pa je v srebrni tekočini prepoznal živo srebro. To so začetki iskanja, edine kovine, ki je pri normalni temperaturi (20°C) v tekočem stanju, v Idriji.

Danes, več kot 500 let po odkritju živega srebra v Idriji so zaloge te žlahtne kovine bolj ali manj izčrpane in rudniški rovi so odprti le še za turiste, geologe in druge ljudi iz stroke. Celotna zgodovina mesa Idrija je bila praktično 500 let povsem odvisna od živega srebra. Podatek, ki me je osupnil je, da je rudnik živega srebra na svojem višku, v Avstro-Ogrsko cesarstvo prispeval do neverjetnih 8% BDPja!!! Zares neverjetno!!!

V tem času je bila Idrija tudi drugo največje mesto na Kranjskem, takoj za Ljubljano. S tem pa neverjetnih podatkov o mestu, ki je “skrito” v dolini reke Idrijsce še zdaleč ni konec.

Idrijski rudnik je do danes 2. največji rudnik živega srebra na svetu. najglobji rovi rudnika segajo tako globoko, da so rudarji kopali pod morsko gladino. V rudnik bi brez težav postavili Ajflov stolp in po višini bi ostalo še kar nekaj prostora. Pod površjem Idrije so izkopali za več kot 700 kilometrov rudniških rovov in pridobili 145.658 ton živega srebra, kar znaša 13% celotne zaloge te žlahtne kovine na svetu. Živo srebro pa so izvažali po celem svetu.

Rudnik je zaradi političnih dejavnosti in vojskovanja deloval v 6ih različnih državah, od Avstro-orgske, Francije, Nemčije, Italije, Jugoslavije in seveda Slovenije.

Antonijev rov

• Izhodišče: Kosovelova ulica 3, 5280 Idrija (45.9996, 14.0225)

Rudniški rovi so prepletli Idrijsko podzemlje, kot nekakšen termitnjak, zato ni čudno, da so za vhod v različne dele rudnikov uredili tudi različne vhode. Večina vhodov v podzemlje je bilo speljanih v obliki navpičnih jaškov, kjer so se rudarji z dvigali spuščali na težaško in nevarno delo.

Edini rov, ki je namenjen za ogled turistov je Antonijev rov, le-ta pa ima vodoraven vhod in je najstarejši del rudniških rovov. V okoli uro in pol dolgem vodenem ogledu nas izjemni vodiči popeljejo po krožni poti skozi različne dele rudnika. Geološka zgradba Idrijskega podzemlja je namreč zelo pestra in temu primerno različni so tudi deli rudniških rovov.

Pred samim vstopom v rudnik pa si obiskovalci ogledajo okoli 10 minut dolg filmček, kjer izvedo nekaj zanimivosti o rudniku in rudniškem vsakdanu. Po ogledu vas bodo vodiči razdelili v skupine, odvisno od števila obiskovalcev, vas opremili z varnostnimi čeladami in oblekli v posebne jakne. Tako in pripravljeni smo za vstop v skrivnostno podzemlje, kjer vlada škrat Perkmaldelc.

Vodič naše skupine po rudniku je bil gospod Janez, ki je v mlajših letih sam opravljal to izjemno težaško delo, tako da je njegovo vodenje po rovih prežeto s številnimi zgodbami, anekdotami, prigodami, začinjenimi s pristnim humorjem in obilico dobre volje.

V tem članku se niti ne bo spuščal v vse podrobnosti in popis vsega, kar obiskovalec izve med ogledom, lahko vam le povem, da je obisk rudnika in tudi vseh ostalih muzejev v Idriji zares enkratno doživetje in zares priporočam, da si ogledate vse zbirke in muzeje, saj se različni “oddelki” med seboj prepletajo in dopolnjujejo v veliko širšo sliko.

Topilnica Hg

• Izhodišče: Arkova ulica 50, 5280 Idrija (46.0073, 14.0308)

Kot sem omenil že v zgornjih odstavkih je (vsaj meni) zelo pomembno, da si človek ogleda vse kar mu Idrija ponuja in tako spozna širšo sliko celotne zgodbe rudnka. Saj je kopanje rude le eden od delčkov celotne sestavljanke v katero je bila Idrija vpeta več kot 500 let.

Drugi zelo pomemben del te sestavljanke pa je topilnica Hg oz. živega srebra. Ta muzej se nahaja na drugem delu mesta, kot edini od vseh muzejev in zbirk “domuje” na desnem bregu reke Idrijce, povsem ob koncu mesta, odmaknjen od gostega naselja, saj je bil ta del pridobivanja tekoče kovine najbolj človeku nevaren.

Muzej, ki je zasnovan v 3 sklopih je izjemno zanimiv in lahko radovednega obiskovalca “zaposli” tudi za več ur. Izdelki v katerih je bilo vključeno živo srebro so zares številni in v kolikor si človek želi prebrati vse opise, spoznati vse postopke… Verjetno boste potrebovali kar doberšenj del dneva.

Z Emo sva imela srečo, da sva muzej obiskala v času, ko tam ni bilo nobenega drugega obiskovalca in sva imela individualno voden ogled muzeja. Tomaž, ki naju je sprejel in popeljal prek muzeja je odličen vodič, poln znanja, hudomušnega humorja in zelo zabaven. Odlično smo se ujeli in celoten ogled je minil v odličnem vzdušju.

Po ogledu runika se nato v nekdanjih obratih talilnice človeku začnejo sestavljati delčki zgodbe. Poleg vsega pa nama je Tomaž razkril številne podrobnosti iz zgodovine Idrije, rudarjev, njihovem življenju, zdravju, družabnem življenju…

Ob obisku talilnice boste spoznali še nekaj presežkov, ki so bili del 500 letne zgodovine idrijskega rudnika. Med drugim so v Idriji iznašli nove peči, ki so pripomogle k večjem izplenu živega srebra iz nakopane rude, hkrati pa je bil negativni vpliv na okolje veliko manjši, kot s predhodnimi oblikami talilnice. Zadnji pesežek pa so bile gotovo rotacijske talilne peči, v Idriji so bile postavljene kar 3 takšne, to pa so še danes največje peči te vrste na svetu.

Priporočam vam, da se po obisku talilnice napotite še v Idrijski mestni muzej, ter si ogledate tamkajšne zbirke, po možnosti pa se napotite še do Kamška, rudarske hiše in do Frančiškovega jaška, kjer je razstavljen še del zbirke bogate kulturne dediščine Idrije.

Idrijski muzej

• Izhodišče: Prelovčeva ulica 9, 5280 Idrija (46.0009, 14.0185)

Idrijski mestni muzej domuje v gradu Gewerkenegg, ki je grajski kompleks v katerem nikoli niso bivali plemiči. Grad je bil postavljen že v začetku 16. stoletja in sicer za obrambo pred Turškimi vpadi in pred Benečani. V gradu so delovali upravniki rudnika imeli pa so tudi skladišče živega srebra in živeža.

Ime gradu izvira iz nemščine in v prevodu pomeni “rudniški grad”, dan danes so v njem 4 stalne zbirke in soba posvečena pisatelju Francetu Bevku. Idrijski mestni muzej, ki ima svoj sedež v prostorih gradu sicer upravlja s številnimi dislociranimi enotami na območju Idrije in Cerknega. Potrditev izjemnega dela muzeja, ki v grajskih prostorih domuje že od leta 1954 pa so številne nagrade in priznanja, med katerimi izstopata predvsem nagrada iz leta 1997 za najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine, ter vpis dediščine živega srebra na UNESCOV seznam svetovne kulturne dediščine.

Če v rudniku in talilnici spoznamo predvsem stvari, ki so po večini tesno povezane s kopanjem rude bogate z živim srebrom, pa so zbirke v muzeju bolj povezane s samo zgodovino mesta, časom Rapalske meje in ostalih mejnikov 20. stoletja. Ena od zbirk se dotakne zgodovine dveh največjih rudnikov živega srebra, ki sta hkrati vstopili v UNESCOVO kulturno dediščino. Seveda pa ne moremo spregledati niti svetovno znane Idrijske čipke in Bevkove spominske sobe.

Sam sicer nisem največji ljubitelj muzejskih zbirk, raje sem nekje v naravi, a me je Idrijski mestni muzej vseeno zelo pritegnil in v njem sva se z Emo zadržala pribljižno uro in pol. Sprehod prek muzeja zelo popestrijo zvočni zapisi o najbolj izpostavljenih temah, ki so razstavljene v muzeju. Tako se lahko skozi muzej sproščeno sprehajate, uživate ob ogledu razstavljenih predmetov, ob tem pa poslušate avdio posnetke, ki vam razkrivajo zgodovino Idrije.

Kamšt

• Izhodišče: Vodnikova ulica 22, 5280 Idrija (45.9987, 14.0325)

Verjetno ste že slišali, da v Idriji domuje največje leseno kolo v Evropi. Kamšt so poimenovali leseno kolo na vodni pogon, ki je skupaj z mehanizmom črpalo vodo iz podzemnih rovov na globini 283 metrov. Črpalka, ki je bila postavljena leta 1790 je lahko črpala do 300 litrov vode v minuti, delovala pa je vse do leta 1947.

V Idriji je sicer delovalo več Kamšti, do danes pa se je ohranil le en primerek, ki je črpal vodo prek Jožefovega jaška.

Veliko kolo na vodni pogon je vodo dobivalo prek rak, vodnega kanala, ki je bil speljan od zapornic pri Divjem jezeru in je vodo pripeljal do kamšti.

Zanimivo je, da je premer kamšta 13,6 metra, takšna pa je tudi teža enega litra živega srebra, torej 13,6 kilograma. To in še številne druge zanimivosti o Kamštu, Rudniški hiši in zbirki težkih strojev v stavbi pri Frančiškovem jašku pa nama je razkril Jošt, mlad in zelo zgovoren vodič po Idrijskih znamenitostih.

Rudarska hiša

• Izhodišče: Bazoviška ulica 4, 5280 Idrija, (46.0029, 14.0242)

Nekdaj je bila Idrija “posejana” z zelo specifično grajenimi hišami, v katerih so stanovale družine rudarjev. Hiše so bile po večini grajene v 3 nadstropjih, s skromno opremo, brez notranjih sanitarij (po večini), zelo strmo sreho, okna so bila majhna, vrata pa zelo nizka.

V takšni hiši so živele navadno 3 družine (vsako nadstropje ena družina), povsem zgoraj pod streho pa je bil prostor še za kakšnega “vaškega posebneža”. Tako da je takšna hiša lahko gostila tudi okoli 30 ljudi.

Po ogledu edine ohranjene hiše te vrste v Idriji sicer ne vem kam se je dalo 30 ljudi, a ob pogledu na zakonsko posteljo ti je hitro jasno, da za spanje niso potrebovali prav veliko prostora. Sam se že zaradi dolžine nebi spravil na zakonsko posteljo, ki je razstavljena v hiši, pa tudi po širini bi se pritoževal, čeprav bi na njen spal sam (daleč od tega, da bi bil jaz širok).

Prav žalostno je videti v kakšnih razmerah so takrat živeli rudarji in tudi kako mladi so umirali, gospoda na Dunaju pa se je “kopala” v denarju, ki so ga za njih nakopali marljivi rudarji.

Drugo nadstropje hiše je urejeno v nekakšen družabni kotiček, kjer muzej prireja raznorazne delavnice, pa tudi tekmovanja v stari družabni igri, ki se imenuje voukalca.

Zadnje nadstropje hiše pa je zaenkrat še zaprto za ogled, saj še ni urejeno.

Frančiškov jašek – tehniški oddelek muzeja

• Izhodišče: Bazoviška ulica 2, 5280 Idrija, (46.0029, 14.0242)

Najin simpatični vodič po Idrijskih znamenitostih, – Jošt, pa naju je popeljal še v Frančiškov jašek, stavbo kjer Idrijski muzej razstavlja “težko mehanizacijo”. Številne težke stroje, ki so služili tako v rudniku, kot tudi v dejavnostih, ki so bile z rudnikom zgolj posredno povezane.

Treba se je zavedati, da so številni obrtniki, kljub temu, da niso neposredno delali v rudniku imeli delo zgolj zaradi rudnika in vseh “spremljevalnih” dejavnosti.

Od številnih parnih “mašin”, ki so razstavljene v Frančiškovem jašku pa najbolj izstopa ogromna vodna črpalka na parni pogon, ki še danes stoji na istem mestu, kot je bila postavljena leta 1895, ko je začela s črpanjem vode iz XI. rudniškega obzorja 272 metrov pod površjem zemlje. To je največji ohranjen delovni stroj Idrijskega rudnika, hkrati pa je to tudi največji parni stroj v Sloveniji in eden od največjih v Evropi. Proizvajalec stroja je bila češka Škoda, ki je izdelala še kar nekaj strojev, ki so jih uporabljali v Idriji.

Poleg vseh vrst strojev na dizelski, parni, zračni in električni pogon pa izstopa še “solarij” za rudarje, ki so bili na voljo predvsem delavcem v dnevni izmeni. Ozek hodnik, ki je bil nekdaj opremljen z UV žarnicami je malodane strašljiv, kot iz kakšnih srhljivih filmov… Namen te naprave je bil obžarčenje delavcev, ki niso bili dovolj časa na sončni svetlobi, tako da je njihovo telo dobilo dovolj UV sevanja za normalno delovanje.

Bolnica Franja

• Izhodišče: Dolenji Novaki, 5282 Cerkno, (46.1503, 14.0273)

O sloviti bolnici Franja sem pisal v enem od preteklih člankov, a jo bom v tem članku vseeno na hitro omenil. Saj bo marsikomu izlet v bližino Cerknega, kjer se bolnica nahaja zagotovo popestril že tako bogato izbiro idej za izlete na tem koncu Slovenije.

Bolnica Franja je bila še eden od presežkov, ki so jih uspeli med narodno osvobodilnim bojem v 2. Svetovni vojni speljati požrtvovalni in neverjetno hrabri ljudje na Idrijsko Cerkljanskem koncu. Zagotovo je k temu pripomogla tudi dobrih 30 let dolga tiranija Italijanskih okupatorjev v času Rapalske meje.

Več o tej veličastni bolnici in predvsem o ljudeh, ki so delovali v njej, ter pomagali, da so takšni in podobni “objekti” sploh lahko zaživeli, pa si preberite v članku Ideje za izlet na Primorsko in Notranjsko.

Tiskarna Slovenija

• Izhodišče: 5280 Vojsko, (46.0405, 13.8981)

Prav neverjetno je, da je bil tako organiziran odpor proti okupatorju v času 2. Svetovne vojne organiziran samo na tleh bivše Jugoslavije in predvsem na Slovenskem. Takšnega organiziranega odpora, “ilegalnih” bolnišnic, tiskaren in podobnih objektov ni bilo nikjer drugje v Evropi. Zares impresivno in večna slava našim dedom in babicam!

Tiskarna Slovenija se nahaja na strmih pobočjih Vojskarske planote, V studencih, pri izviru potoka nad dolino Kanomljice. Potok je dajal nujno potrebno pitno vodo, hrakti pa je omogočal proizvodnjo električne energije, ki je bila potrebna za delovanje velikega tiskarskega stroja.

Tiskarna Slovenija sicer ni tako poznana kot bolnica Franja a zgodba o njej ni prav nič manj impresivna in neverjetna, kot tista o Franji in podobnih bolnicah širom Slovenije.

Tiskarna je začela delovati jeseni leta 44, zadnji “delovni” dan pa je bil 1. maj 45. leta. V tem času je redno izhajalo 10 različnih časopisov, od tega Partizanski dnevnik (edini tiskani odporniški dnevnik v takratni Evropi) in nekaj tednikov. Veliko so tiskali tudi propagandni material, brošure, takšna in drugačna čtiva plakate…

Celotna zgodba tiskarne je zares neverjetna, že ko jo samo bereš, ti domišlija dela na polno. Ko pa jo obiščeš in vidiš kje in v kakšnih razmerah so delovali ti junaki, pa vidiš, da jim današnje razvajene riti (oprostite izrazu) ne sežemo niti do gležnjev. Same podrobnosti o celotni zgodbi ne bom pisal, ker bi porabil preveč prostora, pa tudi oskrbnik Albin (gospod je prava enciklopedija, človek bi kar stal in ga poslušal…) bo vse skupaj povedal veliko boljše, kot lahko to storim jaz.

Morda najvržem le nekaj dejstev in številk. V tiskarni je redno delalo in bivalo 40 do 50 ljudi, les za barake so zrezali na kmetiji Gačnik, ga v strogi tajnosti v nočnih akcijah zvozili do roba planote, nato pa so ga graditelji po zares strmem brezpotju spravili do mesta, kjer so pripravili temelje in vse potrebno za gradnjo tiskarne. Opremo in stroje so morali pretihotapiti in prenesti mimo številnih nemških kontorl in spraviti v zelo težko dostopno grapo, že to, je bil pravi čudež. V obdobju delovanja tiskarne so stiskali več kot 2 milijona in 400 tisoč izvodov najrazličnejših tiskovin.

Razgledišče Hudournik in partizansko pokopališče

• Izhodišče: 5280 Vojsko (46.0535, 13.8798)

Za konec pa sem prihranil še dve malce hitrejši znamenitosti, ki se nahajata v neposredni bližini izhodišča za obisk Partizanske tiskarne Slovenija.

Prvo je partizansko pokopališče, ki ga lahko obiščete med vožnjo do izhodišča za razgledišče Hudournik. Na omenjenem pokopališču je pokopan tudi narodni heroj Anton Šibelja – Stjenka.

Kak kilometer naprej po cesti nas bodo ob cesti pričakale usmerjevalne table in nas povabile na okoli 600 metrov dolg sprehod do ene najlepših razglednih točk, kjer lahko občudujemo Idrijski prelom, ki poteka po dolini Kanomljice. Hkrati pa bomo lahko uživali ob pogledu na Triglav, Krn, Kanin, južne Bohinjske gore, Cerkljansko hribovje in številne vasice na sosednji planoti. Zares izjemno razgledišče!

Zaključek

Za povprečnega Slovenca je Idrija zgolj še eno odročno mesto tam nekje daleč, na poti proti Soči… Žal o tem izjemnem kraju vemo veliko premalo. Sam sem jo v zadnjih letih vsaj malce spoznal, kljub temu pa ta del Slovenije ponuja še številne, izjemne lepote, ki so dobro “skrite” v nedostopnih grapah in na vrhu strmih pobočij.

Upam, da sem vam s člankom, fotografijami in video vsebino prenesel vsaj malce navdušenja in da se kmalu odločite in obiščete ter spoznate več kot 500 letno zgodovino drugega največjega rudnika živega srebra na svetu!

Želim vam lep dan še naprej in pojdimo Vnaravo!