Dovški križ (2542 m) – čez Brinje in Jezera, sestop mimo Bivaka II v Vrata

Dovški križ (2542 m) je ena izmed najbolj zanimivih in samotnih gora v Martuljški skupini Julijskih Alp. Njegova odmaknjena lega, zahtevni pristopi in divja visokogorska pokrajina privabljajo predvsem izkušene gornike, ki imajo radi brezpotja in raziskovanje manj obiskanih delov naših gora. Na vrh ne vodi označena planinska pot, zato je obisk Dovškega križa povsem drugačno doživetje kot vzpon na večino priljubljenih slovenskih dvatisočakov.

Tokrat sva se na Dovški križ odpravila z Iztokom. Za vzpon sva izbrala čudovito pot čez Brinje, ki naju je pripeljala do Jezer pod mogočnimi stenami Oltarja in Rokavov. Od tam sva nadaljevala na vrh, za sestop pa izbrala drugo smer – mimo Bivaka II na Jezerih in po dolgih meliščih nazaj v dolino Vrata. Tako sva opravila razgibano krožno turo skozi enega najbolj divjih kotičkov slovenskega visokogorja.

Iz doline Vrata čez Brinje

Najino izhodišče je bilo v dolini Vrata, na nadmorski višini 940 metrov. Že kmalu po začetku hoje sva zapustila bolj obiskane planinske poti in se usmerila proti Brinju, kjer se začne povsem drugačen gorski svet.

Vzpon čez Brinje je eden tistih pristopov, pri katerih je pot prav tako zanimiva kot končni cilj. Stezica se vzpenja skozi razgibano pokrajino, kjer se izmenjujejo travnata pobočja, skalnati odseki in območja z ogromnimi balvani. Med hojo sva večkrat obstala in občudovala razglede, ki so se z vsakim pridobljenim višinskim metrom širili proti okoliškim vrhovom.

Poseben čar temu delu ture daje tudi živalski svet. Na pobočjih sva opazovala številne gamse in ovce, ki so se precej bolj spretno kot midva gibali po strmem gorskem terenu. Takšna srečanja so vedno prijetna popestritev poti, še posebej v odmaknjenih predelih, kjer drugih pohodnikov skoraj ni.

Pot čez Brinje naju je navdušila predvsem zaradi svoje raznolikosti. Na trenutke sva hodila po prijetnih travnatih pobočjih, drugje pa sva se prebijala med velikimi skalami in iskala najprimernejše prehode. Ves čas sva imela občutek, da sva daleč stran od bolj obljudenih delov Julijskih Alp.

Jezera – pod mogočnimi stenami Oltarja in Rokavov

Ko sva dosegla območje Jezer, se je pred nama odprl eden najlepših prizorov celotne ture. Nad nama so se dvigale mogočne stene Oltarja in Rokavov, ki s svojo divjo podobo ustvarjajo prav posebno visokogorsko kuliso.

Jezera so eden tistih kotičkov Julijskih Alp, kjer človek zares začuti mogočnost gora. Ogromne skalne stene, gruščnata pobočja in prostran gorski svet ustvarjajo občutek odmaknjenosti, ki ga na bolj priljubljenih planinskih poteh le redko doživimo.

Tu sva si vzela nekaj časa za občudovanje okolice, nato pa nadaljevala proti Dovškemu križu. Pred nama je bil najzahtevnejši del vzpona, saj se pot od Jezer naprej postopoma spremeni v precej resnejše visokogorsko brezpotje.

Po neoznačeni poti na Dovški križ

Z Jezer sva sledila skromni stezici, ki jo na posameznih mestih označujejo kamniti možici. Čeprav je smer večinoma razmeroma dobro sledljiva, steza ponekod izgine med skalami in gruščem. Takrat je treba poiskati primeren prehod in se zanesti tudi na lastne orientacijske izkušnje.

Višje postane teren vse zahtevnejši. Na poti se pojavljajo izpostavljena mesta, kjer je potrebna velika previdnost, ponekod pa je treba uporabiti tudi roke in opraviti nekaj lažjega plezanja oziroma poplezavanja.

Prav takšni odseki dajejo vzponu na Dovški križ poseben značaj. Tu ni jeklenic, umetnih stopov ali markacij, ki bi nas vodile proti vrhu. Napredovanje je odvisno predvsem od sposobnosti gibanja po zahtevnem skalnem svetu, izbire primerne smeri in zanesljivega koraka.

Posebej zanimiv je prehod čez sedlo tik pod vrhom, kjer je treba biti zelo previden. Gre za enega izmed zahtevnejših delov pristopa, ki zahteva zbranost tako pri vzponu kot pri kasnejšem sestopu.

Po uspešno premaganih skalnih prehodih sva končno dosegla vrh Dovškega križa, ki se dviga 2542 metrov nad morjem.

Na vrhu Dovškega križa (2542 m)

Dovški križ je zaradi svoje lege izjemen razglednik, s katerega se ob lepem vremenu odpirajo čudoviti pogledi na Martuljško skupino in velik del Julijskih Alp.

Tokrat nama vreme žal ni bilo povsem naklonjeno. Medtem ko sva se vzpenjala, so se okoli vrhov začele nabirati meglice, ki so na vrhu zakrivale dobršen del okoliških gora.

Kljub temu sva ujela nekaj lepih trenutkov, ko se je megla nekoliko razmaknila in nama omogočila pogled proti okoliškim stenam in vrhovom. Prav posebno pa je bilo vzdušje, ki ga je ustvarjalo spreminjajoče se vreme.

Na vrhu sva si privoščila krajši počitek in uživala v občutku, da sva dosegla enega izmed bolj odmaknjenih vrhov naših gora. Tudi brez popolnih razgledov je bil vzpon vreden vsakega koraka.

Sestop mimo Bivaka II na Jezerih

Po počitku sva se previdno spustila po isti smeri nazaj proti Jezerom. Na izpostavljenih skalnih prehodih sva bila še posebej pozorna, saj je sestop po takšnem terenu pogosto zahtevnejši od vzpona.

Ko sva se vrnila na Jezera, sva za nadaljevanje izbrala drugo smer. Namesto da bi se vračala čez Brinje, sva se spustila proti Bivaku II na Jezerih, ki stoji v čudovitem in samotnem visokogorskem okolju.

Pri bivaku sva si privoščila kratek oddih in še zadnjič občudovala mogočne stene Martuljške skupine. Bivak je zaradi svoje lege priljubljena postojanka izkušenih gornikov, ki raziskujejo ta odmaknjeni del Julijskih Alp.

Od bivaka naju je čakal še dolg sestop proti dolini Vrata.

Po dolgih meliščih nazaj v Vrata

Sestop z območja Bivaka II poteka po obsežnih meliščih, ki se spuščajo proti dolini. Ta del ture je povsem drugačen od vzpona čez Brinje, vendar nič manj zanimiv.

Pred nama so se razprostirala dolga gruščnata pobočja, ki so se na trenutke zdela skoraj neskončna. Hoja po meliščih zahteva nekaj previdnosti, saj je podlaga pogosto nestabilna, še posebej po dolgem in napornem dnevu v gorah.

Z vsakim izgubljenim višinskim metrom so mogočne stene nad nama postajale vse bolj oddaljene, postopoma pa sva se vračala v zeleno okolje doline Vrata.

Po približno desetih urah hoje sva se vrnila na izhodišče in zaključila izjemno lepo, raznoliko in zahtevno krožno turo.

Dovški križ – za ljubitelje divjih gorskih poti

Dovški križ je gora, ki ponuja nekaj povsem drugačnega od običajnih označenih planinskih poti. Že vzpon čez Brinje je pravo doživetje, območje Jezer navduši z mogočnimi stenami, zaključni vzpon pa zahteva precej orientacijskega znanja in izkušenj z gibanjem po zahtevnem brezpotju.

Najina krožna tura je bila polna čudovitih razgledov, srečanj z gorskimi živalmi, zanimivih skalnih prehodov in predvsem tistega posebnega občutka samote, ki ga v naših gorah vse težje najdemo.

Dovški križ je čudovit cilj za izkušene gornike, ki uživajo v zahtevnih brezpotjih in raziskovanju manj obiskanih predelov Julijskih Alp. Zaradi izpostavljenih mest, orientacijskih zahtev in poplezavanja pa ta tura vsekakor ni primerna za vsakogar.

Video – Dovški križ čez Brinje in Jezera

Karakteristike ture

• Izhodišče: Poldov rovt
• Višina izhodišča: 940 m
• Cilj: Dovški križ (2542 m)
• Čas ture: 10 ur
• Dolžina ture: 9 km
• Skupni vzpon: 1600 m
• Zahtevnost: Zelo zahtevna neoznačena pot
• Potek ture: Vrata – Brinje – Jezera – Dovški križ – Jezera – Bivak II na Jezerih – Vrata
• GPX sled: Prenos GPX sledi na Buy Me a Coffee

Pomembno: Na Dovški križ ne vodi označena planinska pot. Tura poteka po zahtevnem visokogorskem brezpotju z orientacijsko zahtevnimi odseki, izpostavljenimi prehodi in mesti, kjer je potrebno poplezavanje. Primerna je samo za izkušene gornike z ustreznim znanjem, opremo in dobro telesno pripravljenostjo. GPX sled je zgolj orientacijski pripomoček in ne zagotavlja varnega prehoda skozi zahtevne odseke.