Brana (2253 m) in Turska gora (2251 m) – krožna tura čez Kotliče in Žmavcarje
Brana in Turska gora sta dva izmed najbolj priljubljenih vrhov v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp, ki ju povezuje izjemno zanimiva, vendar tudi zelo zahtevna visokogorska pot čez Kotliče. Če k temu dodamo še vzpon iz Kamniške Bistrice prek Kamniškega sedla in sestop mimo Bivaka pod Skuto skozi Žmavcarje, dobimo čudovito krožno turo, ki navdušuje z raznolikostjo, mogočnimi stenami in izjemnimi razgledi.
Tokrat sva se na to dolgo visokogorsko dogodivščino odpravila z Iztokom. Pred nama je bilo skoraj 1800 višinskih metrov vzpona, dva razgledna dvatisočaka in prečenje enega zanimivejših zahtevnih odsekov v Kamniško-Savinjskih Alpah. Vreme nama je sprva obetalo čudovit sončen dan, vendar se je med turo precej spremenilo in poskrbelo za nekoliko drugačno doživetje, kot sva ga načrtovala.
Iz Kamniške Bistrice mimo Jermance na Kamniško sedlo
Za izhodišče sva izbrala V Koncu nad Kamniško Bistrico, na nadmorski višini 950 metrov. Od tam sva se usmerila proti Jermanci in nadaljevala po označeni planinski poti proti Kamniškemu sedlu.
Pot se sprva vzpenja skozi gozd, nato pa se postopoma odpira proti mogočnim stenam Brane in Planjave. Med vzponom sva uživala v prijetnih jutranjih temperaturah in lepem vremenu, ki je obetalo odličen dan v gorah.
Višje se pot vzpenja čez vse bolj odprta pobočja, kjer se začnejo odpirati čudoviti razgledi proti dolini Kamniške Bistrice in okoliškim vrhovom. Predvsem pa navdušuje pogled proti Kamniškemu sedlu, ki leži med mogočnima stenama Brane in Planjave.
Ko sva dosegla Kamniško sedlo (1864 m), sva si privoščila prvo nekoliko daljšo pavzo. Sonce je prijetno grelo, razgledi so bili čudoviti, zato se nama ni prav nič mudilo naprej.
Kamniško sedlo je eden najlepših in najbolj priljubljenih visokogorskih ciljev v Kamniško-Savinjskih Alpah. Od tu se odpirajo izjemni pogledi proti Logarski dolini, Okrešlju in številnim okoliškim vrhovom.
Po zasluženem počitku sva se odpravila proti prvemu vrhu najine ture.
Vzpon na Brano (2253 m)
S Kamniškega sedla sva nadaljevala po označeni poti proti Brani (2253 m). Pot se začne vzpenjati po skalnatem svetu, kjer je na posameznih mestih potrebne nekoliko več previdnosti.
Med vzponom sva lahko občudovala mogočno Planjavo na nasprotni strani sedla in čudovite razglede proti dolini Kamniške Bistrice.
Brana je zaradi svoje lege izjemen razglednik, saj se z njenega vrha odpirajo pogledi na številne vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, proti jugu pa tudi na širšo okolico osrednje Slovenije.
Tokrat naju je na vrhu pričakalo precej drugačno vreme kot na Kamniškem sedlu. Medtem ko sva spodaj še uživala v soncu, so se višje začeli zbirati oblaki, ki so postopoma zakrivali okoliške vrhove.
Kljub temu sva bila zadovoljna, da sva dosegla prvi cilj. Po krajšem postanku sva se začela spuščati proti naslednjemu, precej zahtevnejšemu delu ture.
Kotliči – zahtevno prečenje med Brano in Tursko goro
Po sestopu z Brane sva nadaljevala proti Kotličem, enemu najbolj zanimivih in zahtevnih odsekov poti med Brano in Tursko goro.
Kotliči so razgiban skalnat svet, kjer pot preči strma pobočja, skalne prehode in izpostavljene odseke. Zaradi zahtevnega terena je potrebna velika previdnost, še posebej v slabših vremenskih razmerah.
Pot je na več mestih zavarovana z jeklenicami in drugimi varovali, vendar kljub temu zahteva zanesljiv korak, izkušnje z gibanjem po zahtevnem visokogorskem svetu in ustrezno opremo.
Prav prečenje Kotličev je bilo eden glavnih razlogov, da sva izbrala to krožno turo. Gre za izjemno zanimiv del Kamniško-Savinjskih Alp, kjer se mogočne skalne stene, globoki prepadi in ozki prehodi združijo v pravo visokogorsko doživetje.
Med prečenjem se je vreme okoli naju vse bolj zapiralo. Oblaki so postopoma zakrivali okoliške vrhove, zato sva bila še posebej pozorna na razmere in napredovanje po zahtevnem terenu.
Čeprav nama vreme ni omogočilo vseh razgledov, ki jih Kotliči ponujajo ob jasnem dnevu, je bilo prečenje kljub temu izjemno zanimivo. Meglice so skalnatemu svetu dodale posebno vzdušje, ki je še poudarilo njegovo divjo podobo.
Po uspešno premaganih zahtevnih odsekih sva nadaljevala proti drugemu vrhu najine ture.
Turska gora (2251 m)
Turska gora (2251 m) je eden najbolj prepoznavnih vrhov v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp. Njena mogočna ostenja in razgibana okolica privabljajo številne ljubitelje zahtevnejših visokogorskih poti.
Ob lepem vremenu se z vrha odpirajo čudoviti pogledi na Skuto, Rinke, Brano, Planjavo in številne druge vrhove. Tokrat pa so nama razglede precej omejevali oblaki, ki so se med vzponom vse bolj zgostili.
Na vrhu zato ni bilo nič z načrtovano dolgo pavzo na soncu. Namesto poležavanja in uživanja v razgledih sva se po krajšem postanku odločila za nadaljevanje poti.
Pred nama je bil namreč še dolg sestop, vreme pa ni kazalo, da bi se kmalu izboljšalo.
Sestop proti Bivaku pod Skuto
S Turske gore sva nadaljevala po označeni poti v smeri Bivaka pod Skuto, ki stoji v enem najlepših visokogorskih predelov Kamniško-Savinjskih Alp.
Pot poteka po razgibanem skalnatem svetu, kjer se izmenjujejo gruščnata pobočja, skalni prehodi in visokogorski kraški svet.
Čeprav so oblaki še vedno zakrivali del okoliških gora, je bila pokrajina izjemno zanimiva. Mogočne stene, skalnate planote in odmaknjenost tega dela visokogorja ustvarjajo prav posebno vzdušje.
Ko sva dosegla Bivak pod Skuto, sva si privoščila kratek oddih in nabrala nekaj energije za nadaljevanje sestopa.
Bivak stoji v čudovitem okolju pod mogočnimi vrhovi osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp in je pomembno zatočišče za gornike, ki raziskujejo zahtevnejše poti v tem delu gora.
Po počitku sva nadaljevala proti Žmavcarjem, kjer naju je čakal še zadnji, precej dolg del ture.
Skozi Žmavcarje nazaj v Kamniško Bistrico
Za sestop sva izbrala pot skozi Žmavcarje, ki poteka po divjem in precej strmem svetu nad dolino Kamniške Bistrice.
Gre za zahtevno neoznačeno pot, kjer je treba posebno pozornost nameniti orientaciji, izbiri primerne smeri in previdnemu gibanju po strmih pobočjih.
Med sestopom se pokrajina postopoma spreminja. Visokogorski skalnat svet zamenjajo strma travnata pobočja, ruševje in nižje gozd, skozi katerega se pot spušča proti dolini.
Po dolgem dnevu in skoraj 1800 višinskih metrih vzpona je bil sestop precej naporen, vendar tudi zelo zanimiv. Žmavcarji ponujajo povsem drugačno doživetje od bolj obiskanih označenih poti in so odlična izbira za izkušene gornike, ki uživajo v samotnih predelih naših gora.
Ko sva se končno vrnila v dolino in do izhodišča v Koncu, sva imela za seboj izjemno raznoliko in zahtevno krožno turo.
Brana in Turska gora – dva vrhova in nepozabno prečenje Kotličev
Krožna tura čez Brano, Kotliče in Tursko goro je ena tistih visokogorskih dogodivščin, ki ponujajo vse, kar si lahko ljubitelj zahtevnih poti želi.
Vzpon prek Kamniškega sedla, dva čudovita dvatisočaka, zahtevno prečenje Kotličev, odmaknjeno okolje Bivaka pod Skuto in dolg sestop skozi Žmavcarje poskrbijo za izjemno razgiban dan v gorah.
Tokrat nama vreme sicer ni omogočilo vseh razgledov, ki jih ta del Kamniško-Savinjskih Alp ponuja, vendar je prav spreminjajoče se vreme poskrbelo za posebno vzdušje.
Brana in Turska gora čez Kotliče in Žmavcarje je dolga, kondicijsko zahtevna in tehnično zelo zahtevna krožna tura, ki jo priporočam predvsem izkušenim gornikom z ustrezno opremo in dobrim poznavanjem gibanja po zahtevnem visokogorskem terenu.
Video – Brana in Turska gora čez Kotliče in Žmavcarje
Karakteristike ture
- Izhodišče: V Koncu – Kamniška Bistrica (46.346260, 14.569771)
- Višina izhodišča: 950 m
- Dolžina ture: 15 km
- Čas ture: 9 ur
- Cilja: Brana (2253 m) in Turska gora (2251 m)
- Skupni vzpon: 1800 m
- Zahtevnost: Zelo zahtevna označena in zahtevna neoznačena pot
- Potek ture: V Koncu – Jermanca – Kamniško sedlo – Brana – Kotliči – Turska gora – Bivak pod Skuto – Žmavcarji – V Koncu
- GPX sled: Prenos GPX sledi na Buy Me a Coffee
Pomembno: Prečenje Kotličev poteka po zelo zahtevni označeni poti z izpostavljenimi in zavarovanimi odseki. Sestop skozi Žmavcarje pa vključuje zahtevne neoznačene odseke, kjer je potrebno dobro orientacijsko znanje. Celotna tura je primerna samo za izkušene gornike z ustrezno opremo, dobro telesno pripravljenostjo in primernimi vremenskimi razmerami. GPX sled je zgolj orientacijski pripomoček in ne nadomešča znanja ter presoje na terenu.
