Od Pokljuke do Vrat prek Mišelj vrha, Planike in Kredarice

Pogled s Koštrunove špice na Vernar in Velo polje

Julijske Alpe ponujajo nešteto možnosti za čudovite visokogorske ture, vendar so nekatere še posebej zanimive zaradi raznolikosti pokrajine in poti. Ena takšnih je zagotovo prečenje od Pokljuke do doline Vrata prek Koštrunovca, Mišelj vrha, Doliča, Planike in Kredarice, ki združuje samotne kotičke Fužinskih planin, nemarkirane grebenske poti in živahen visokogorski svet pod Triglavom.

Tokrat sem se podal na dolgo, razgibano in izredno pestro turo, na kateri sem v 14 urah premagal 2000 višinskih metrov. Najbolj zanimivo pa je bilo prav nasprotje med skoraj popolno samoto na Mišeljskem grebenu in množicami pohodnikov na najbolj obiskanih poteh v okolici Triglava.

Z Rudnega polja prek Studorskega prevala do Vodnikovega doma

Za izhodišče sem izbral Rudno polje na Pokljuki, od koder sem se po dobro poznani poti odpravil proti Jezercem in Studorskemu prevalu. Ta pristop je med pohodniki zelo priljubljen, saj nas razmeroma hitro pripelje v osrčje Julijskih Alp, obenem pa že med vzponom ponuja čudovite poglede na okoliške vrhove.

S Studorskega prevala sem nadaljeval proti Vodnikovemu domu na Velem polju. Pot je bila dobro poznana, a razgledi na Bohinjske gore in mogočna ostenja nad Velim poljem me vedno znova navdušijo.

Pri Vodnikovem domu sem se seveda ustavil, pozdravil oskrbnika in si privoščil krajši oddih. Dom je pomembno stičišče planinskih poti, saj od tod številni pohodniki nadaljujejo proti Triglavu, Planiki, Kredarici in drugim okoliškim ciljem.

Sam pa sem tokrat izbral nekoliko drugačno smer. Zapustil sem glavni tok pohodnikov in se odpravil proti precej mirnejšemu delu Julijskih Alp.

Prek Malega polja na Koštrunovec in Mišelj vrh

Od Vodnikovega doma sem nadaljeval prek Malega polja proti planini pod Mišelj vrhom. Pokrajina se je postopoma spreminjala, obiskanost poti pa je hitro upadala. Namesto množic pohodnikov so me začeli spremljati prostrani travniki, skalnata pobočja in tišina visokogorskega sveta.

S planine sem zapustil označene poti in se po nemarkirani poti začel vzpenjati proti Koštrunovcu ter naprej na Mišelj vrh.

Ta del ture je bil povsem drugačen od običajnih pristopov na Triglav. Pot je zahtevala več pozornosti pri iskanju prehodov in izbiri smeri, hkrati pa mi je omogočila uživanje v pokrajini, kjer sem bil daleč stran od najbolj obiskanih planinskih poti.

Mišelj vrh (2350 m) je bil eden glavnih ciljev dneva in zagotovo eden najlepših razglednikov na celotni turi.

Na vrhu sem si privoščil nekoliko daljši počitek. Pogledi proti Triglavu in okoliškim vrhovom so bili izjemni, saj se od tod mogočne stene osrednjih Julijskih Alp zdijo skoraj na dosegu roke. Na drugi strani pa se pod nami razprostira svet Fužinskih planin, ki je s svojo razgibano pokrajino pravo nasprotje skalnatim stenam pod Triglavom.

Prav zaradi teh razgledov in miru je Mišelj vrh eden tistih vrhov, na katerih se splača nekoliko dlje posedeti.

Samotno prečenje Mišeljskega grebena proti Doliču

Z Mišelj vrha sem nadaljeval po nemarkirani stezici vzdolž grebena proti sedlu pod Mišeljskim koncem.

To je bil zame eden najlepših delov celotnega prečenja. Hoja po samotnem grebenu, ves čas obdana z visokimi vrhovi Julijskih Alp, ponuja posebno doživetje, ki ga na bolj obiskanih poteh težko najdemo.

Še posebej zanimivo je bilo dejstvo, da so bile najbolj obiskane poti v okolici Triglava oddaljene le nekaj sto metrov, sam pa sem užival v skoraj popolni samoti.

Na takšnih odsekih hitro ugotoviš, kako raznolike so Julijske Alpe. Medtem ko se po nekaterih poteh vsak dan vzpenjajo množice pohodnikov, lahko že na sosednjem grebenu preživiš več ur brez srečanja z drugimi obiskovalci gora.

Z grebena sem se nato spustil proti Doliču, kjer sem se ponovno priključil označenim planinskim potem.

Nemarkirane poti na območju Koštrunovca in Mišeljskega grebena zahtevajo dobro orientacijo, izkušnje z gibanjem po brezpotjih in zanesljiv korak. Posebej previdni moramo biti v slabši vidljivosti, ko je iskanje ustreznih prehodov precej zahtevnejše.

Od Doliča prek Planike do Kredarice

Po prihodu na območje Doliča se je vzdušje precej spremenilo. Samotne stezice in mirne grebene so zamenjale označene poti, po katerih se številni pohodniki vzpenjajo proti Triglavu.

Od Doliča sem nadaljeval proti Domu Planika pod Triglavom in nato še proti Triglavskemu domu na Kredarici.

Ta del poti poteka skozi mogočen skalnat visokogorski svet neposredno pod najvišjo slovensko goro. Čeprav sem se vrnil med precej več pohodnikov, je bilo prečenje še vedno izjemno zanimivo, predvsem zaradi povsem drugačne pokrajine.

Pri Planiki in Kredarici se človek hitro zave, kako priljubljen je Triglav. Medtem ko sem še nekaj ur prej hodil skoraj povsem sam, sem se zdaj znašel v enem najbolj obiskanih delov slovenskih gora. 😄

Kredarica (2515 m) je bila tudi najvišja točka moje ture. Čeprav tokrat nisem osvojil Triglava, je bilo za mano že veliko hoje, pred menoj pa še dolg sestop v dolino Vrata.

S Kredarice po Tominškovi poti v dolino Vrata

Za zaključek visokogorskega prečenja sem izbral sestop po Tominškovi poti.

Ta pot povezuje dolino Vrata z visokogorskim svetom pod Triglavom in velja za eno zahtevnejših označenih poti na tem območju. Na izpostavljenih mestih je zavarovana z jeklenicami in drugimi varovali, zato tudi pri sestopu zahteva veliko previdnosti.

Po številnih urah hoje je bila zbranost še toliko pomembnejša. Utrujenost lahko na zahtevnih odsekih hitro povzroči napako, zato si je za tako dolgo turo treba vzeti dovolj časa in ohraniti nekaj moči tudi za zaključni sestop.

Med spuščanjem se je visokogorski skalnati svet postopoma umikal strmim pobočjem nad dolino Vrata, dokler nisem po dolgem dnevu končno dosegel doline.

S tem sem zaključil izjemno raznoliko prečenje, ki me je s Pokljuke popeljalo prek samotnih vrhov in grebenov, mimo nekaterih najbolj znanih planinskih koč pod Triglavom in nazadnje po zahtevni Tominškovi poti v Vrata.

Tura, ki združuje dva povsem različna svetova

Ko pomislim na to prečenje, mi v spominu najbolj ostane prav njegova raznolikost.

Na začetku dobro poznane poti s Pokljuke proti Vodnikovemu domu, nato samotna nemarkirana pot prek Koštrunovca in Mišelj vrha, čudovito grebensko prečenje, živahen svet okoli Planike in Kredarice ter za konec še dolg in zahteven sestop po Tominškovi poti.

V enem dnevu sem doživel skoraj vse, kar ponujajo Julijske Alpe: prostrane planine, samotne grebene, skalnate vrhove, mogočne stene, planinske koče in zahtevne zavarovane poti.

Tura je zaradi dolžine, velike višinske razlike in kombinacije nemarkiranih ter zelo zahtevnih označenih poti primerna predvsem za izkušene in dobro pripravljene gornike. Posebej pomembni so dobra orientacija, ustrezna oprema, stabilno vreme in premišljena organizacija prečenja, saj se izhodišče in cilj nahajata na različnih straneh gora.

Štirinajst ur hoje, 2000 višinskih metrov in nešteto čudovitih razgledov. Predvsem pa dan, v katerem sem doživel dva povsem različna svetova Julijskih Alp – skoraj popolno samoto in živahno osrčje slovenskega visokogorja.

Prav zaradi tega bo to prečenje zagotovo ostalo med mojimi najlepšimi visokogorskimi doživetji. 🏔️❤️

Karakteristike ture

  • Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki (46.345, 13.923)
  • Cilj: dolina Vrata
  • Čas ture: 14 ur
  • Višinski metri: 2000 m
  • Višina izhodišča: 1350 m
  • Višina Mišelj vrha: 2350 m
  • Najvišja točka ture: Kredarica (2515 m)
  • Zahtevnost poti: zelo zahtevna označena in neoznačena pot
  • Potek ture: Rudno polje – Jezerca – Studorski preval – Vodnikov dom – Malo polje – planina pod Mišelj vrhom – Koštrunovec – Mišelj vrh – sedlo pod Mišeljskim koncem – Dolič – Dom Planika – Kredarica – Tominškova pot – dolina Vrata
  • Zanimivosti ob poti: Fužinske planine, Mišeljski greben, razgledi na Triglav, Vodnikov dom, Dom Planika, Triglavski dom na Kredarici in Tominškova pot
  • Posebnosti: dolgo visokogorsko prečenje z različnima izhodiščem in ciljem, nemarkirane poti, samotna grebenska hoja in zahteven sestop po Tominškovi poti
  • GPX sled: Buy Me a Coffee – V naravo

Dodaj odgovor