V Sloveniji imamo okoli 400 vrhov, ki so višji od 2000 metrov, po nekaterih podatkih jih je okoli 450, po drugih pa nekaj manj kot 400. In seveda je veliko izmed teh vrhov virši populaciji povsem neznanih. Eden takih malo poznanih vrhov je tudi Goličica, 2101 meter visok vrh v osrčju Julijskih alp.
Goličica je prekrasen razgledni vrh na katerega pelje samo ena pot, pa še ta je nemarkirana, a po večini dobro označena z možici in tudi solidno uhojena. Na vrhu tega dvatisočaka lahko ućivamo v zares izjemnih razgledin na praktično vse najvišje vrhove v Sloveniji, z izjemo Škrlatice in vrhov v njeni okolici.
Izhodišče za naskok na Goličico je 36. serpentina na poti iz Trente proti Vršiču. Od tam nas nemarkirana potka popelje v gozd, kjer že po slabih 100 metrih zapustimo vlako in se spustimo desno proti soteski Mlinarice. Prečenje potoka zna biti izziv, sam sem namreč stopil na enega od spolzkih kamnov in z obema nogama, skoraj do kolen končal v vodi… 🙂
Kmalu po prečenju potoka pridemo do tehnično najzahtevnejših delov, kjer je plaz odnesel pot in je potrebno prečiti peščeno melišče, malce kasneje pa je še en izpostavljen del, ker je potka zel ozka, a za tistega, ki je vajen visokogorja bosta ti dve prepreki mačji kašelj.
Pot se kmalu po tem precej strmo povzpne in praktično do vrha imamo samo dva naklona, strmega in bolj strmega. Ob krajših in daljših postankih za lovljenje sape nam zelo prav pridejo fantastični pogledi proti Jalovcu, Zadnji Trenti in serpentinam, ki se pod nami vijejo proti Vršiču.
Prvi del poti poteka po gozdu, ko pa se vzpnemo do sedlca, kjer pod sabo uzremo dolino Zadnjico, pa se gozd počasi umakne Macesnom in predvsem ruševju. Od tu naprej so razgledi prav neverjetni. Pod mogami nam ležita na eni strani Trenta, na drugi pa Zadnica, zares neverjetni prizori.
Vzpon je praktično ves čas v senci (v jutranjih in dopoldanskih urah), tako da je pot primerna tudi za tiste vroče dni (še posebaj, če si v Mlinarici zmočiš oba čevlja).
Proti vrhu se počasi umaknejo še zadnji borovci zadnjih nekaj višinskih metrov opravimo po grebenu, kjer na eni strani občuduejmo Jalovec in Mangart, na drugi strani pa Triglav in Kanjevec, spet prizor, ki ga ne ponuja nobena druga gora (vsaj jaz je ne poznam).
Malce pod vrhom se nam odpre še pogled na Prisojnik, Razor in ostale vrhove v okolici, na nasproti strani lahko uživamo v pogledu v Zadnjo Trento, proti Zavetišču pod Špičkom, pa Bavškemu Grintavcu, Trenti, Krnu, Lepemu Špičju, Koči na Prehodavcih, Zadnjici, že imejnenima Kanevcu in Triglavu, Bovškemu Gamsovcu, Kriškim podom…
Pot na Goličico tehnično ni zahtevna, potrebno je le nekaj pozornosti ker pot ni markirana, sem ter tja pa nam nagajajo tudi borovci. Sicer pa je vzpon enkraten in že veliko pred vrhom je ves trud poplačan…
Več pa boste videli tudi v spodnjem videu, ki sva g aposnela z Alešem med najinim vzponom…
Podrobnosti o turi:
- Izhodišče: na 38. serpentini ceste na Vršič
- Nadmorska višina Goličice: 2101 m
- Višinski metri: cca 1000 m
- Čas vzpona: cca 3 ure 30 min
- Zahtevnost: delno zahtevna neoznačena pot
- GPX poti si lahko prenesete na povezavi
