Kopanje v ledeno mrzli vodi – moja prva izkušnja

Za kopanje v ledeno mrzli vodi in njene blagodejne učinke na telo, mišice in regeneracijo sem slišal že precej dolgo nazaj. Ko sedaj pomislim, je bilo to verjetno nekje okoli leta 2005, ko sem opravil izpit za maserja in se nekoliko bolj podrobno začel zanimati za fizično pripravo, regeneracijo, dobro počutje…

V tistem času je bila to zgolj informacija, ki sem jo nekje prebral in zanjo »vedel«. Vendar pa razen nekaj video posnetkov na youtubu stvari nisem posvečal večje pozornosti. Kopanje v ledeno mrzli vodi si niti nisem znal predstavljati. Vedno sem bil namreč zmrznjen tip človeka in že vstop v vodo, ki je imela okoli 20°C je bil zame lahko velik izziv.

Nekaj let kasneje sem ponovno na youtubu začel opažati, da nekateri borci v takrat hitro vzpenjajoči se MMA borbi za svojo regeneracijo po treningih uporabljajo ledene kopeli. Seveda, da jih, saj no tako ali tako malo nori, sem si mislil. Podobno, kot Rusi, ki se pozimi kopajo v zaledenelih jezerih, tudi oni so nori in po možnosti imajo še kak deciliter vodke v riti… Takšno je bilo moje mišljenje o ljudeh, ki so se šli takšne zadeve.

Moja prva izkušnja z namakanjem v ledeni vodi

Kot piše že v mojem profilu, sem športnik že od ranega otroštva, predvsem športi v naravi so mi zelo ljubi. Nekaj časa v mojih 20ih letih je bilo kolesarjenje zelo pogosto na »meniju«. Verjetno tudi zaradi družbe, saj je prijatelj Samo takrat treniral za DOS, ultra dirko okoli Slovenije. In ker imam rad izzive in sem v kolesarjenju užival, sem se odzval enemu njegovih vabil in se mu pridružil na turi, ki naju je peljala iz Ljubljane, preko Vrhnike, Zaplane, Medvedjega brda, do Idrije, pa naprej mimo Tolmina, Bovca, Predela, Rateč… no tam nekje, na poti proti Ratečam pa so se začele težave… Bil je namreč eden tistih dni, ko je bilo okoli 35°C. Jaz pa sem bil prvič na tako dolgi vožnji.

Verjetno sem takrat tudi premalo pil, jedel niti ne vem kaj sem, spomnim se samo, da me je vse peklo. Moji kolesarski čevlji so me tiščali, noge so bile brez moči, vsega sem imel dovolj… Bil sem tako na koncu, da nisem vedel, ali bom sploh lahko prišel do Ljubljane. Ne vem točno kako in kdo se je tega spomnil, vendar že v naslednjem trenutku sva napol gola ležala v Pišnici in uživala v njenem hladu. Ne vem koliko ima Pišnica poleti stopinj, vendar kaj dosti jih ne more imeti. V tisti vodi sva sedela nekaj minut in moje telo in glava sta spet začela vsaj približno normalno funkcionirati. Tako, da sem se s pomočjo Samotovega zavetrja privlekel do Ljubljane.

In to je bilo to, kar se tiče mojih izkušenj z ledeno vodo za naslednjih nekaj let.

Prvič slišal za Wima Hofa

Kar kakšnih 10 let je trajalo, da sem ponovno od blizu prišel v stik s kopanjem v ledeni vodi. Saj sem sem in tja slišal kaj na to temo, morda celo videl na FaceBooku, da je kdo objavil kakšno fotografijo svojega ledenega podviga, vendar je ostalo pri tem.

Kot sem že omenil, sem tudi maser in okoli 2 leti sem bolj ali manj redno delal v enem od najbolj obiskanih masažnih salonov v Ljubljani. V tem času je k meni prihajala stranka iz Gorenjske, ki mi je prvi povedal za možaka po imenu Wim Hof, oz. Ice man. Moram priznati, da me je možakar močno impresioniral. Sam se imam za precej živahnega človeka, ampak česa vsega se je lotil on?!?!? Noro, skoraj nečloveško.

V prihodnjih nekaj tednih, mesecih, sem si pogledal kar precej njegovih videov na YouTubu a kaj dosti dlje, kot do sem nisem prišel. Ker verjamem v zakon privlačnosti, so se v prihodnjih nekaj mesecih zgodile stvari, ki jim navadno rečemo naključje. Najprej se je sestra prek nekega drugega kanala pričela spoznavati z učinki ledene vode in moči dihanja. Nedolgo za tem pa sem se o tej temi pogovarjal z zelo dobrim prijateljem Boštjanom, ki je začel prakticirati tuširanje z ledeno vodo. Sam za tuširanje z ledeno vodo še vedno nisem pripravljen, sem pa v tistem času zašel uporabljati metodo dihanja, ki jo uči Ice man.

Uhhh, v kolikor tega še niste preizkusili, vam toplo priporočam, da to storite. Kaj vse se ti lahko začne dogajati samo zaradi globokega dihanja in sproščenega telesa… neverjetno! Morda ste se vprašali, kaj je tako neverjetnega pri tem… Stvar je v tem, da vam težko povem, vsakič je malo drugače in enostavno morate to izkusiti na svoji koži, lahko vam le povem, da je vredno truda.

Povsem »naključno« srečanje z Rokom

Po nekaj tednih, mesecih sem dihanje nekoliko opustil, oz. sem ga izvajal morda vsak teden enkrat, ali dvakrat. In nato je ponovno udarilo »naključje« in v Ljubljani sredi trga Republike je do mene stopil bradati gospod in mi rekel nekaj v stilu, o ti si pa iz Borovnice. Malo boljše sem ga pogledal in za brado prepoznal obraz Roka. Ta bradati mož mi je v oči padel že pred tem, saj je bil oblečen v kratke hlače in kratke rokave, temperatura pa je bila blizu 10°C. Po kratkem pogovoru sva prišla na temo ledene vode in dihanja. Na kratko mi je razložil kako je sam prišel do tega, kakšna je njegova izkušnja in zakaj vse to počne.

Že naslednji dan sva bila na poti v Kamniško Bistrico, kjer sem se prvič zares srečal z vstopom v ledeno mrzlo vodo. No ja, voda ni bila dobesedno ledeno mrzla, imela pa je verjetno okoli 4-5°C. Ker sem pred časom pogledal praktično vse videe Wima Hofa, so mi bile stvari o katerih mi je govoril pred vstopom v vodo precej jasne, le to, kako dejansko biti toliko časa v vodi, ne da umreš, pa mi še ni bilo.

Vstop v ledeno vodo

Po tem, ko sva naredila priprave za vstop v mrzlo vodo, me je samo vprašal, si pripravljen. Moj odgovor je bil, ne vem, ampak bova kmalu videla. In sva šla. Rok je bil in še vedno je super mentor in sploh ob mojem prvem srečanju z ledeno vodo in celotnim doživetjem le-te mi je bil v zelo veliko pomoč. Enostavno sem se takrat predal občutkom in dihanju, v vodi sva bila okoli 13 minut in celotna izkušnja je bila nekaj posebnega. Nekaj takega, kar nekomu, ki to še ni preizkusil težko razložiš.

Sama izkušnja v vodi, ko se ti dogajajo stvari, ki jih ne poznaš, jih še nisi občutil, no, vsaj jaz jih še nisem. Zares zanimivo. Morda še bolj zanimivo pa je, ko iz vode izstopiš, predvsem občutek ko ti telo ponovno požene kri po okončinah in dejansko čutiš, koko ti v telo priteče hlada kri iz nog, nekaj neverjetnega, povsem novega.

Občutja, ki sem jih doživel ob mojem prvem vstopu v ledeno kraljestvo hladne vode so bila precej močna. Ne gre samo za telesna občutja, predvsem gre tu za stvari, ki se ti dogajajo v glavi. Prečenje vseh preprek, ki nam stojijo na poti do cilja.

Naša telesa so prav zares čudo narave in česa vsega smo sposobni, ne bomo verjetno nikoli izkusili. Vendar pa je vstop v ledeno vodo (in v njej ostati okoli 10, 15 min) zagotovo ena od stvari, ki se marsikomu zdijo nemogoče. To mišljenje imamo predvsem zaradi vzgoje in okolja v katerem odraščamo. Ko premagamo ta strah, dvome in se odločimo da se podamo iz cone udobja, vidimo, da je možno veliko več, kot smo mislili. Je pa veliko lažje v kolikor imamo nekoga, ki nas »prime« za roko in pelje po poti, ki jo nameravamo prehoditi, sam pa je to že prehodil. Zato sem Roku zelo hvaležen, da je z menoj nesebično delil svoje znanje in izkušnje (če tudi vi iščete nekoga, ki bi vas popeljal v svet ledene vode, mi lahko pišete in povezal vas bom z Rokom).

Ker sem človek, ki rad raziskuje, se seveda pri mojem prvem obisku ledene vode nisem ustavil. Danes precej redno obiskujemo predvsem potoke, ki so primerno hladni oz. mrzli za takšna doživetja.

Želim vam veliko zdravja in izletov iz cone udobja in pojdite Vnaravo!