Enodnevni izlet v hribe – 6 zanimivih idej


Enodnevni izlet v hribe

V Sloveniji imamo preko 400 vrhov, ki se dvigajo več, kot 2000 metrov nad morje. Številka marsikoga zelo preseneti, saj je zares velika. Če je vrhov visokih preko 2000 metrov toliko, koliko je potem šele tisočakov? A neglede na to velikansko količino vrhov, imamo pogosto zadrego in nimamo idej kam iti na enodnevni izlet v hribe.

V tokratnem blogu se bomo podali v vsa tri Slovenska gorovja. Začeli bomo na 3. najnižjem dvotisočaki v Julijskih Alpah, na Ablanci, nato se bomo napotili na drugo stran Bohinjske doline do Podrte gore, nato skočili v Kamniške Alpe do dobro posnanega Storžiča, se ustavili še na 3. najvišji gori Karavank, Kepi, ter splezali še na dve čudoviti razgledni gori, Vernar in Srednja Ponca. Nobeden od opisanih dvotisočakov nima povsem enostavnega dostopa, zato previdnost seveda ne bo odveč.

Današnje ideje za enodnevne izlet v hribe so:

  1. Ablanca
  2. Podrta gora
  3. Storžič
  4. Kepa
  5. Vernar
  6. Srednja Ponca

V kolikor pa iščete lažje ideje za enodnevi izlet pa si poglejte članke Najbolj obiskane gore v SlovenijiOpens in a new tab., Kam v hribeOpens in a new tab. in Gore za začetnikeOpens in a new tab..

1. Ablanca

  • Višina: 2004 metre
  • Gorovje: Julijske Alpe
  • Čas hoje: 2 uri 20 minut
  • Zahtevnost hoje: Zahtevna neoznačena pot
  • Je vzpon primeren za psa? Da
  • Najbolj priljubljeno izhodišče: Konec ceste na Pokljuki (46.3385, 13.9046Opens in a new tab.)

Od vrhov, po katerih se bomo danes sprehajali je Ablanca vrh, ki vam je verjetno najmanj poznan. Kar pa še ne pomeni, da vrha še niste videli, ali pa da se mimo Ablance še niste sprehodili. V kolikor pri obiskovanju hribov niste še povsem nepopisan list, ste se skoraj zagotovo že potepali v bližini te gore.

Ablanca je sicer 3. najnižji dvatisočak v našem največjem gorovju. Vrh te gore za 4 metre preseže to »magično« mejo. Ablanca je sicer najvišji vrh manj znanega grebena, ki se imenuje Sleme in poteka nad eno lepših Pokljuških planin, planino Konjščica. Greben se zaključi na Studorskem prevalu, prek katerega poteka ena najbolj obiskanih gorskih poti v našem visokogorju.

Sicer je Ablanca zelo lepa razgledna gora, s katere se vidi praktično vse omembe vredne gore v okolici Bohinja. Z vrha se predvsem lepo vidi bližnji Viševnik pa Tosc, Veliki in Mali Draški vrh. Vrh Ablance je še ravno dovolj visok, da se nam nekje med Velikim Draškim vrhov in Toscem pokaže tudi Triglav. Seveda boste ob lepem vremenu lahko občudovali tudi ob pogledu na praktično celotno Pokljuško planoto, tudi pogledi proti planini Konjščica in na drugi strani, kjer se stene strmo spuščajo v dolino Mostnice so nekaj, za kar se splača potruditi in obiskati vrh.

Na Ablanco sicer ne vodi nobena označena pot, vendar, v kolikor se boste na potili na to goro, z orientacijo ne boste imeli težav. Neglede na to, od kot se boste podali na vrh Ablance, vas bo pot pripeljala do Studorskega prevala, od tod pa vam do vrha ne ostane več veliko poti, le nekaj več, kot 100 višinskih metrov in okoli 15 minut vzpona.

Izhodišče, s katerega boste najhitreje prišli do Ablance je izhodišče pri koncu ceste na Pokljuki oz. izhodišče pod planino Konjščica. Od tu pa do vrha boste potrebovali dobri dve uri hoje. V kolikor se v teh koncih še niste potepali, naj vam povem, da je to tudi najbolj priljubljeno izhodišče iz Pokljuke za pot proti Triglavu. Prvi del poti, do Studorskega prevala, je isti, kot ga uberejo vsi pohodniki, ki so namenjeni osvojiti naš najvišji vrh. Na vrhu prevala pa se bomo mi, za razliko od tistih, ki gredo proti Triglavu in ostalim vrhovom obrnili v levo in zagrizli v sorazmerno strmo pobočje Ablance.

Pot je sorazmerno lepa a je pri vzpenjanju potrebno uporabljati tudi roke. Zato vam svetujem, v kolikor pri hoji uporabljate pohodne palice, da jih na prevalu zložite in pripnete na nahrbtnik, ali pa jih pustite nekje ob poti in jih ob spustu poberete. Kljub temu, da pot ni markirana, pa je vseeno lepo vidna. Nekaj previdnosti na tem delu pa vseeno ne bo odveč, predvsem med spustom.

Večina ljudi, ki obišče Ablanco, ta vzpon po navadi združi še z vzponom na katerega od bližnjih dvatisočakov. Od tu je precej enostavno osvojiti Veliki Draški vrh, pa tudi Viševnik. V kolikor boste na Ablanco krenili z Rudnega polja, lahko s potjo na Viševnik naredite zelo lepo krožno pot, ki vam bo vzela okoli 5 ur (Rudno polje – Jezerca – Studorski preval – Ablanca –Studorski preval – Srenjski preval – Viševnik – Rudno polje).

https://youtu.be/mavVE4ELdbY

2. Podrta gora

  • Višina: 2061 metrov
  • Gorovje: Julijske Alpe
  • Čas hoje: 4 uri 10 minut
  • Zahtevnost hoje: Zahtevna neoznačena pot
  • Je vzpon primeren za psa? Da
  • Najbolj priljubljeno izhodišče: Planina Kuk (46.2115, 13.7871Opens in a new tab.)

Z obronkov Pokljuške planote pa se bomo morali, če bomo želeli obiskati vrh mojega naslednjega predloga, podati nad južno-zahodni del Komne oz. do najvišjega dela grebena južnih Bohinjskih gora. Tam leži gora z zelo zanimivim imenom, Podrta gora. Čeprav skoraj o vsaki gori kroži kakšna zgodbica ali anekdota, pa je ta o Podrti gori še posebej velikokrat omenjena.

Podrta gora naj bi želela postati tako visoka, kot Triglav in z zmajem, ki je živel pod njo, ji je to tudi uspelo, saj je zmaj na vrh gore znosil toliko kamenja. A ko je bila gora visoka ravno toliko, kot Triglav, se je vrh porušil in pod seboj pokopal tudi zmaja, ki pa ga, v kolikor dobro prislušnete tam še vedno slišite.

Neglede na pravljice Podrta gora zares izgleda, kot bi se podrla in jo je že od daleč enostavno prepoznati med ostalimi vrhovi v okolici. V verigi južnih Bohinjskih gora je 7 vrhov višjih, kot 2000 metrov, in prav vsi od teh vrhov so v bližini Podrte gore. Le-ta je z višino 2061 metrov za Tolminskim Kukom drugi najvišji vrh v verigi.

Podobno, kot na Ablanco, tudi na vrh Podrte gore ne pelje nobena markirana planinska pot. Preči pa pot, ki gre proti Tolminskemu Kuku njeno južno pobočje, tako da ste od vrha oddaljeni le kakšnih 10 minut. Pot do vrha je sicer bolj slabo vidna in je potrebno dobro pogledati, kje se boste podali proti vrhu, saj je na poti tudi nekaj manjših sten, ki pa se jih da skoraj povsem izogniti. Dostop do vrha je možen tudi s sedla med Zelenim vrhom, vendar je tudi ta pot zelo slabo vidna. Na vrh pa pridemo s severne strani.

Bohinjsko jezero

Z vrha je zelo lep razgled proti celotni planoti Komna, pa naprej proti dolini Triglavskih jezer, meliščem pod Zelnaricama in Kopico, seveda v osrčju Julijcev kraljuje Triglav. Lep pogled pa je tudi proti Bohinjski dolini, Pokljuki in tamkajšnjim vršacem. Na Primorski strani gore se nam pogled ustavi na horizontu, saj južno od grebena na katerem stojimo ni nobene gore, ki bi bila višja, kot ta, na kateri stojimo. Pobočje proti Tolminskemu koncu se precej strmo spušča v dolino. Pogled v smeri Krna nam nekoliko ovira nekaj metrov višji Tolminski Kuk.

Podrta gora je podobno, kot Ablanca gora, ki jo navadno planinci osvojimo, kot goro ob poti. A kljub temu, da na vrh gore ne vodi nobena markirana pot je gora precej markantna in lahko prepoznavna. Gora je vključena tudi v Bohinjsko planinsko transverzalo in je tudi zaradi tega v zadnjih letih nekoliko bolj priljubljena. Vendar pa lahko pričakujete, da ob poti na Podrto goro ne boste srečali kaj veliko pohodnikov.

Podrto goro je po mojem mnenju najlažje osvojiti, v kolikor si za svoje izhodišče vzamete planino Kuk nad Tolminom. Najboljše je, da ves čas sledite markacijam za Tolminski Kuk, ki je le kakšnih 20 minut oddaljen od našega vrha. Za vzpon iz planine Kuk boste potrebovali dobre 4 ure časa, pot pa je, razen zadnjih nekaj metrov tehnično zelo enostavna in primerna praktično za vse, ki imate dovolj kondicije za celodnevno pohajkovanje po visokogorju.

3. Storžič

  • Višina: 2132 metrov
  • Gorovje: Kamniško Savinjske Alpe
  • Čas hoje: 3 ure
  • Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna označena pot
  • Je vzpon primeren za psa? Ne
  • Izhodišče: Dom pod Storžičem (46.3586, 14.3906)

Tržič z okolico je verjetno poleg Bohinja in Kranjske gore in Bovca z okolico kraj, kjer je moč izbrati največje število različnih pohodniških tur v visoko in sredogorju. Nič čudnega, ko pa Tržič obdajajo tako Karavanški in Kamniško –savinjski vrhovi. Praktično vsi vrhovi tu okoli so odlično obiskani, verjetno tudi zato, ker je Tržič eden od krajev, kjer je zagotovo največ aktivnih pohodnikov v Sloveniji. Poznam kar nekaj domačinov, ki so zelo navezani in ponosni na svoje gore.

Kljub temu, da je v Tržiški okolici kar nekaj markantnih vrhov, tudi takih, ki precej presegajo višino 2000 metrov, pa je Storžič nekaj posebnega. Seveda je poseben že zaradi tega, ker je to edini vrh visok 2000 metrov, ki je iz našega drugega najvišjega gorovja, torej Kamniško – Savinjskih Alp. Vsi ostali najvišji vrhovi tod okoli so iz Karavanškega gorovja. Posebnost Storžiča je tudi ta, da ga od drugih visokih vrhov ločijo globoke doline, je kok kak visoki osamelec v družbi precej nižjih vrhov.

Storžič je najvišji vrh v zahodnem delu Kamniško-savinjskih Alp in tudi najbolj zahodni dvatisočak teh Alp. Zaradi njegove višine (2132 metrov) in dejstva, da ga obdajajo veliko nižji vrhovi in globoke doline, je Storžič eden najlepših razglednih vrhov v Kamniških Alpah.

Z vrha, ki ima tudi vpisno knjigo, žig in razgledno ploščad je moč videti praktično velik del osrednje Slovenije, Notranjske, Gorenjske, Primorske, pogled pa seže tudi v nekatere ostale predele naše lepe deželice. Pod nami leži Ljubljanska kotlina in Gorenjska ravnina, pa vsi vrhovi v okolici Ljubljane, na čelu s Krimom, lepo se vidi Javornike in Snežnik, pa Nanos, proti zahodu se vidi najvišje vrhove Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja, pa greben južnih Bohinjskih vrhov in Triglav z najvišjimi vrhovi v okolici. Zelo lepo se vidi tudi okoliške dvatisočake Karavank s Stolom, Vrtačo in grebenom Košute, pa seveda tudi globoke doline in nižje vrhove. Prek doline Kokre se dvigajo najvišji vrhovi Kamniško-savinjskih Alp, celotna skupina okoli Grintovca, pa Kalški greben, ki se nadaljuje v smučišče Krvavec. Zares se splača vzpeti na ta lep vrh in doživeti vso to lepoto.

V kolikor ste nekoliko bolj uhojeni in vam vzponi po skalah z občasno pomočjo klinov in jeklenice ne predstavljajo hudega stresa, vam predlagam, da se Storžiča lotite v krožni turi z izhodiščem nad vasjo Lom oz. od doma pod Storžičem. Od tod proti vrhu vodi kar nekaj poti, verjetno najbolj priljubljeni pa sta prav ti dve, ki ju bomo prehodili tudi mi.

Navzgor se bomo podali skozi po precej strmi in direktni poti, ki vodi skozi Žrelo, spustili pa se bomo po precej bolj položni in tudi manj skalnati poti skozi južno-zahodni žleb.

Vzpon skozi Žrelo se sicer sliši precej divje in pot tudi je tehnično zahtevna, a lepa in tudi zelo dobro opremljena z varovali. Žrelo je grapa, ki je precej nedostopna za sonce, tako da je v zimskem času ta vzpon zelo priljubljen za vse alpiniste, ki se vzpenjajo s pomočjo cepina in derez. Zaradi svoje lege je grapa lahko na določenih mestih zasnežena še precej dolgo v pomlad, tako da si to pot, v kolikor nimate primerne opreme ne izbirajte pred koncem maja oz. začetkom junija.

Vrh je sicer zelo lep, a v poletnih mesecih oblegan s strani črede ovc, ki se pasejo po okoliških travnatih pobočjih. V preteklosti je bil vrh poln ovčjih iztrebkov in na njem je bilo praktično nemogoče odložiti nahrbtnik ali se usesti in uživati v razgledih. Vendar so v letu 2020 vrh ogradili in verjamem, da je sedaj situacija bolj prijazna za vse razgleda lačne pohodnike.

Spust po jugozahodnem žlebu je tehnično enostaven a zna biti vseeno naporen za noge, saj se sorazmerno dolgo spuščamo po strmem travnatem pobočju in melišču. Ko pa premagamo ta začetni spust, pa se pot usmeri v gozd in do našega izhodišča imamo samo še lep sprehod.

Vzpon skozi žrelo vam bo vzel okoli 3 ure, v kolikor se vzpenjate zelo zmerno, za spust pa boste potrebovali podobno količino časa, morda kako minuto dlje.

4. Kepa

  • Višina: 2143 metrov
  • Gorovje: Karavanke
  • Čas hoje: 3 uri 50 minut
  • Zahtevnost hoje: Zahtevna označena pot
  • Je vzpon primeren za psa? Ne
  • Izhodišče: Erjavčev rovt (46.4792, 13.9636)

Le nekaj metrov višja, kot je Storžič je naša naslednja gora. Kepa je s svojimi 2143 metri, tretji najvišji vrh v našem najdaljšem gorstvu. Hkrati pa je to tudi najbolj zahodni vrh visok prek 2000 metrov v Karavankah. Tu pa se »posebnosti« Kepe še ne končajo, Kepa je namreč tudi najbolj severno ležeči dvatisočak v Sloveniji.

Kljub vsemu temu, pa to ni ne vem kako priljubljena gora za Slovenske pohodnike. Verjetno je to edini vrh v Karavankah, na katerega se vzpne več ljudi iz Avstrijske strani, kot pa z naše. Na ostalih vrhovih Karavank sem Avstrijca srečal zelo redko (razen ob mojem zadnjem vzponu na Vrtačo jesen 2020), ob vzponih na Kepo, pa me je vedno znova presenetilo število ljudi, ki so se vzpenjali proti vrhu z Avstrijske strani.

Vrh je nekoliko razpotegnjen. Na najvišji točki vrha je postavljen križ, nekaj nižje, na Avstrijski strani vrha pa je postavljen še en križ. Vrh je opremljen z žigom in vpisno knjigo.

Z vrha imamo zelo lepe razglede na bližnje Julijske Alpe, dolino Save Dolinke, pa doline Vrata, Kot in Krma, seveda se lepo vidi tudi n nadaljevanje Karavanškega grebena prek Dovške babe, Golice, Stola in Kamniških Alp na vzhod, v Avstriji pa se lepo vidijo Nizki in Visoki Turi.

Kot smo ugotovili že zgoraj je Kepa precej posebna gora in to vidimo tudi ob vzponu nanjo. Kamenina, ki sestavlja goro je zelo drugačno, kot na ostalih dvatisočakih v Karavankah. Kamenje je zelo krušljivo in zaradi tega je previdnost pri hoji proti vrhu še nekoliko bolj pomembna.

Najbolj priljubljen vzpon na Kepo je tisti z izhodiščem na Erjavčevem rovtu, veliko pohodnikov pa se odloči, da avto pusti v Dovjah in vzpon na Kepo združi v lepo krožno pot prek Dovške babe. To, kakšno pot boste izbrali je verjetno odvisno od vaše pripravljenosti, pa tudi od vremena, ki ga boste imeli med obiskom tega konca Karavank. Predvsem v sredini maja je skok do Dovške babe nagrajen s travniki poraščenimi z narcisami oz. ključavnicami, kot jih imenujejo domačini.

Neglede na to, katero pot boste izbrali, se bodo poti združile na križišču pri studenčku Koritec, kjer vas smerokazi usmerjajo na Kepo, proti Dovški babi ali pa na Erjavčev rovt. Pot do tu je precej enostavna in po večini poteka po gozdu. Tu pa se gozd počasi umakne in vzpon po pobočju Kepe je vse bolj razgledno. Proti vrhu pobočja, ko se nam pridruži pot iz Avstrije je potrebno biti malo bolj previden in tu je pot tudi tehnično nekoliko zahtevna, saj je pot opremljena z jeklenicami.

Kljub temu, da se Kepa razlikuje od ostalih Karavanskih dvatisočakov, pa so nekatere stvari vseeno enake. Ob poti boste naleteli na kar nekaj studenčkov, tako da si lahko ob poti dopolnite svoje zaloge vode. Za vzpon z Erjavčevega rovta do vrha Kepe boste potrebovali slabe 4 ure, v kolikor pa imate malo bolj poskočen korak, pa lahko z vzponom opravite tudi veliko hitreje.

https://youtu.be/TQvDUuEmzfk

5. Vernar

  • Višina: 2225 metrov
  • Gorovje: Julijske Alpe
  • Čas hoje: 4 uri 20 minut
  • Zahtevnost hoje: Zelo zahtevna neoznačena pot
  • Je vzpon primeren za psa? Ne
  • Izhodišče: Dolina Krma (46.3910, 13.9157Opens in a new tab.)

Sicer sem ob začetku članka omenil, da je Ablanca verjetno vrh, ki vam je med vsemi najmanj poznan, vendar pa v to kategorijo skoraj zagotovo spada tudi Vernar. Z Ablanco pa ima Vernar kar nekaj skupnih točk. Podobno, kot Ablanca se tudi Vernar  nahaja ob eni najbolj obleganih poti na Triglav. Pravzaprav se Vernar nahaja med dvema najbolj obleganima potema na naš najvišji vrh.

Vrh je na višini 2225 metrov, nahaja pa se med sedloma Bohinjska vratca in Konjsko sedlo. Dostop na vrh je iz Bohinjskih vratc. Pot do vrha pa je dokaj zahtevna, zato je med vzponom in spustom potrebno kar nekaj previdnosti. Vzpon iz Bohinjskih vratc proti vrhu je zelo lepo razgleden. Na določenih mesti se nam odpre noro lep pogled proti Vodnikovi koči, ves čas nas spremlja impresiven pogled na Velo polje in Bohinjske gore v okolici.

Kot omenjeno vrh ni obiskan prav pogosto in verjetnost, da boste na vrhu sami je zelo velika. Vrh Vernarja ima, vsaj za moje oči, najlepši pogled na Triglav z južne strani. Pogled z Vernarja je neverjeten praktično na vse strani. Na eni strani je globoka dolina Krma, na drugi strani zeleni travniki Velega polja, na severu stena Tosca… Čudovito se vidijo seveda tudi vse gore okoli Triglava, Rž, Rjavina, Mišelj vrh in praktično vse Bohinjske gore. Zelo lepo se vidita tudi obe naši najvišje ležeči koči, Planika in Kredarica.

V kolikor si želite obiskati vrh, ki ni eden tistih, kjer se boste na vrhu gnetli, je Vernar gotovo dobra izbira. Za izhodišče naskoka na vrh te gore lahko izberete dva sorazmerno enako dolgi in zahtevni (enostavni) poti. Eno izhodišče je na koncu doline Krma, drugo pa je na koncu ceste na Pokljuki. Iz obeh izhodišč boste do sedla Bohinjska vratca, kjer se poti združita, potrebovali okoli 3 ure hoje. Do tu je pot tehnično povsem enostavna, od tu naprej, pa, kot je bilo že napisano, boste potrebovali nekaj več previdnosti.

Iz sedla pa do vrha boste potrebovali še okoli 45 minut zmernega tempa. Vzpon je sicer strm, a ne pretirano dolg, saj morate s sedla pa do vrha premagati le dobrih 200 višinskih metrov. Vzpon na Vernar vam priporočam le v lepem in suhem vremenu. Strmo in s travo poraščeno pobočje zna biti v mokrem zelo spolzko.

Pod Bohinjskimi vratci v neposredni bližini Vodnkovega doma je, če so moji podatki pravilni, najvišje ležeči stalni izvir tekoče vode v Sloveniji. Voda je vrhunska in vedno primerno osvežilna. Brez težav si jo privoščite pri koči, kjer se lahko osvežite in tudi ohladite pri manjšem koritu.

6. Srednja Ponca

  • Višina: 2228 metrov
  • Gorovje: Julijske Alpe
  • Čas hoje: 4 ure
  • Zahtevnost hoje: Zahtevna označena pot
  • Je vzpon primeren za psa? Da
  • Izhodišče: Planica (46.4747, 13.7227)

Le nekaj metrov višja, kot Vernar pa je Srednja Ponca. Že ime nam pove, da je to srednji vrh grebena Ponc, za katere je zagotovo slišal že vsak Slovenec. Pa ne zaradi Ponc samih, vendar zaradi tega, ker pod Poncami leži dolina Planica in naše skakalnice na čelu z lepotico bratov Gorišek.

Srednja Ponca se torej na eni strani strmo spušča v dolino Planica in Tamar, na drugi strani pa se strme stene spuščajo v Mangartsko dolino. Z vrha je zelo lep pogled na številne vrhove v okolici. Poleg vrhov v grebenu Ponc se vidi še vrhove Mojstrovk, levo od njih se dviga Prisojnik, ravno vmes pa se v daljavi vidi vrh Triglava. Pod stenami Mojstrovk je ena najlepših razglednih točk v Alpah, Slemenova špica, čudovit pogled pa je tudi proti »kralju« Slovenskih Alp, Jalovcu. Lep pogled je tudi proti Ratečam in delu Karavank, nekje do Kepe, v Planici se vidi del stadiona, v Tamarju pa praktično s ptičje perspektive gledamo na kočo. Morda še lepši pogled pa je v Mangartsko dolino, kjer se nam pogled ustavi na Mangartskih jezerih. Dolino zaključuje prepadna stena našega 3 najvišjega vrha.

Do vrha Srednje Ponce, ki je visoka 2228 metrov vodi markirana pot iz Planice, kjer pustimo avto, nato pa se nekaj metrov nad kočo v Tamarju usmerijo desno proti Poncam. Pot je ves čas precej strma. Pobočje Srednje Ponce je v njenem spodnjem delu precej zanimivo, saj je polno votlin, lukenj in podobnih umetnin, ki jih je za seboj pustil zob časa in delovanje vode, ter ledu. Pot je na nekaterih odsekih rahlo izpostavljena in previdnost ni odveč. Je pa vzpon fizično precej naporen, saj je strm, tehnično pa ni preveč zahteven.

Tudi Srednja Ponca, oz. vse Ponce na sploh niso zelo obljudene gore. Zato tudi ta vzpon priporočam tistim, ki uživate v čudoviti naravi in samoti. Vrh Srednje Ponce je precej dolg (kakšnih 100 metrov) in raven, opremljen pa je tudi z žigom.

Zaključek

V današnjih predlogih smo se sprehodili med vrhovi visokimi nekaj nad 2000 metri, pa do najvišjega, ki je visok nekaj več, kot 200 metrov višje. Vrhovi tehnično niso zelo zahtevni, prav tako pa to niso zelo enostavni vrhovi. Lahko bi rekel nekaj srednjega. So pa vsi vrhovi zelo lepi, s čudovitimi razgledi in vredni vašega časa in energije.

Želim vam varen korak in pojdite Vnaravo!

Peter

Živijo, moje ime je Peter. Že vse življenje sem velik športni entuziast. Navdušen sem predvsem nad športi v naravi, vendar se pogosto znajdem tudi v dvoranah, saj sem tudi trener. Uživam v gibanju, v čudovitih razgledih, lepotah narave, njeni energiji. Skozi leta sem se naučil marsičesa, tako kar se tiče obnašanja v gorah, opreme, telesne priprave, soočanja s takšnimi in drugačnimi nevarnostmi in izzivi... Vse to in še kaj lahko najdete na tej strani.

Nedavni blog