Na kaj najprej pomislite, ko slišite Kobarid? Sam najprej pomislim na Soško fronto in vojni muzej, Sočo, ter Krn, nekako v tem vrstnem redu. Pogosto je bil Kobarid le točka, ki smo jo prečkali, na poti do Bovca. Zares ne vem zakaj, ampak praktično se v tem čudovitem kraju, ki je poln tako naravnih, kot kulturnih lepot, nisem zadrževal. Zato je bilo pred leti, ko smo prvič obiskali Nadižo in se lotili raziskovanja okolice Kobarida, veliko vprašanje, kam v Kobaridu?
V Kobaridu si največ turistov ogleda slap Kozjak, Napoleonov most na Soči, pokopališče Italijanskih vojakov iz 1. Svetovne vojne (Kostnica) in vojni muzej 1. Svetovne vojne. Ob tem pa ima Kobarid še številne čudovite izletniške točke, ki so po mojem mnenju, še bolj vredne ogleda, kot zgoraj omenjene. Res pa je, da se bo potrebno za ogled le-teh malce bolj potruditi.
V nadaljevanju članka se bomo sprehodili po predlogih, ki jih boste težko obdelali v dveh dneh, odvisno od tega, kako hitri ste, a v kolikor se vam ne mudi pretirano, jih brez težav raztegnete v 3 ali celo 4 dnevno raziskovanje Kobarida z okolico.

Kam v Kobaridu:
- Slap Brinta in Gregorčičev slap
- Vojni muzej
- Pokopališče Kostnica
- Tonovcov grad
- Napoleonov most na Soči
- Slap Kozjak
- Slapova Krampež in Sopot
- Koseška korita in slapovi Stopnik
- Slap Svino
- Napoleonov most na Nadiži
- Kopališče pod Napoleonovim mostom
- Robidišče
Sam bi si najprej ogledal slapova v soteskah pod Krnom, nato bi se osvežil v Soči, se preko Napoleonovega mostu odpravil v Kobarid na ogled vojnega muzeja, v kolikor bi mi ostalo še kaj moči in volje, bi prvi dan pogledal še slap Kozjak. Ampak glede na to, kako osupljiva sta Gregorčičev slap in slap Brinta, bi Kozjak raje prihranil za 2. dan in ga združil v krožno pot iz Kostnice, preko Tonovcovega gradu, do slapu Kozjak, nato pa skok do Nadiže in kopanje pod Napoleonovim mostom, ter kosilo oz. večerja v najzahodnejši vasili na sončni strani Alp. Za zadnji dan pa bi obiskal Drežnico in “obdelal” tamkajšne znamenitosti.
V kolikor pa iščete ideje za zanimive vzpone v okolici Kobarida pa vas vabim, da si pogledate prispevke z naslovi Krasji vrh in greben Polovnika, Prečenje grebena Stola, Matajur, Krn in Krnčica, Batognica in jezero v Lužnici in Krn.
Za še več idej za izlete in pohode v bližini reke Soče si poglejte izlete z naslovi Baška grapa naravne znamenitosti, Znamenitosti Tolmina in Znamenitosti Trente, Log pod Mangartom, Kam v Bovcu in Kam v Idriji, Bovec znamenitosti, Izlet Goriška brda in vzpon na Matajur, ter Krn in njegova jezera.

1. Slap Brinta in Gregorčičev slap
Pogosto si ob ogledu nekaterih neravnih lepot rečem, to je bilo pa nekaj najlepšega, kar sem do sedaj videl. In tudi ob ogledu Brinte in Gregorčičevega slapu sem si rekel prav to. Enostavno si ju morate ogledati. Kar se mene tiče, sta to vrhunca izleta v okolici Kobarida (stvari, ki jih jaz poznam).
Za izhodišče se zapeljemo v vasico Selce, ki je prva od vasic, na cesti, ki nas pelje proti planinam pod Krnskim pogorjem. Selce so tipičen primer vasice v tem delu Slovenije. Kamnite hiše, ozke uličice in čudoviti razgledi na dolino Soče. Upam, da se tukajšnji prebivalci zavedajo, kako hvaležni so lahko za to kar imajo.

Slap Brinta
- Čas hoje: 30 minut
- Zahtevnost poti: delno zahtevna
- Izhodišče: Selce (46.2185, 13.65)
- Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
- Primerno za psa: Da
Sredi vasi vas pričakuje parkirišče, kjer je prostora za nekaj vozil. Lesene table pa vas s parkirišča hitro pospremijo na kolovoz, ki preči pašnike, ter vas v nekaj minutah pripeljejo do roba gozda. Tam vas čaka tabla, ki vas usmeri k slapu Brinta, ob njen pa je tudi opozorilna tabla, ki pravi, da pot ni primerna za starejše ljudi in otroke.

Moje mnenje je, da je pot do slapu Brinta dovolj lepo urejena za vse, ki ste vsaj malo vajeni hoje po gozdnih in planinskih poteh.
Po tem, ko boste prišli v gozd, boste že lahko zaslišali bučanje vode nekje v daljavi. V kolikor se boste ozrli desno, boste med krošnjami dreves tudi že lahko ugledali Gregorčičev slap. A najprej se bo treba po lepo urejeni gozdni potki, spustiti do potočka, ki tvori prvega od dveh slapov. Potka je opremljena s kar nekaj stopnicami in na delu poti tudi z jeklenico, tako da je dostop do soteske še lažji in varnejši.

Potoček bomo od roba gozda dosegli v okli 10ih minutah. Preskočili ga boste v dveh korakih in se nato usmerili nekaj 10 metrov v levo, kjer boste že kmalu nad seboj zagledali mogočno skalnato steno, preko katere se 104 metre globoko spušča potoček Malenšček in tvori enega najvišjih slapov v Sloveniji.
Slap nikoli ni prav hudo vodnat, a več vode ima v pomladanskem času, ko se v Krnskem pogorju tali snežna oddela. V sušnem obdobju pa slap bolj spominja na vodni prš oz. tuš, predvsem če je malo bolj vetrovno.
Stene okoli slapu delujejo precej čvrsto in sam sem se sprehodil praktično povsem pod slap. Pogled navzgor nam ponudi zares enkratno perspektivo in veličino prepadnih sten in slapu Brinte.

Gregorčičev slap
- Čas hoje: 60 minut
- Zahtevnost poti: zahnevna, za nekatere tudi zelo zahtevna pot
- Višinska razlika po poti: 250 metrov
- Izhodišče: Selce (46.2185, 13.65)
- Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
- Primerno za psa: Ne
Ko se boste naužili lepot slapu Brinta in vas bo radovednost gnala naprej, se boste sprehodili do mesta, kjer ste prečkali potok, od tam pa vas bo smerokaz usmeril po lepo shojeni gozdni potki v smeri Gregorčičevega slapu. Potka je precej podobna tej, ki nas je pripeljala do potoka (potka je po mojem primerljiva s potko v soteski Pekel (nad 3. slapom)). Sicer ozka, a videti je, da je redno vzdrževana. Glede na to, da so pobočja katera prečimo, precej strma, je previdnost pri hoji zelo zaželjena.

Po okoli 10ih minutah, bomo prišli okoli “ovinka” in zaslišali bomo precej drugačen šum vode, kot pri slapu Brinta, kjer je šum precej nežen. Tu pa se sliši nekaj več moči. Kmalu se nam bo na desni tudi odprl čudovit pogled proti slapu, ki je od nas še vedno oddaljen dobrih 20 minut hoje.
Pot se preseli na južno pobočje in preči 2 melišči, kjer mora biti v poletni pripeki zelo vroče, zato vam svetujem, da se na pot odpravite dovolj zgodaj. Med prečenem melišč se nam odpre čudovit pogled proti dolini in nasproti ležečem Kolovratu. A že kmalu se spet preselimo v gozd, kjer se pot začne precej strmo spuščati proti soteski potoka Volarja. Nekje na sredini tega spusta, se odcepi pot v levo, a med potjo navzdol jo je precej težko opaziti, zato vam predlagam, da se najprej spustite do potoka, kjer boste lahko občudovali Gregorčičevega manjšega bratca, ki je visok okoli 20 metrov.

Med spustom, boste prečili del, kjer se boste morali prek skale spustili okoli 2 metra nižje, tam vam bo v pomoč tudi vrv, tako, da nebi smelo biti večjih težav… V kolikor pa je ta del za vas preveč zahteven, pa vam predlagam, da se obrnete in greste nazaj.
Ob vzponu od manjšega slapu, boste zlahka opazili potko, ki se odcepi v desno in nas bo popeljala proti Gregorčičevemu slapu. Pot je precej strma in tudi izpostavljena, na mestih pa vam bo v pomoč vrv, ki je precej dobro vzdrževana, a vseeno ne vse svoje teže zaupati samo njej. Naj vam bo le v pomoč.
V kolikor se vam bo pot zdela preveč zahtevna, se raje obrnite, slap vas bo počakal do naslednjič. A mene sta ob obisku slapu spremljali sestra Ema, ki ni zelo domača s hojo po izpostavljenih terenih in mami, ki je stara 64 let… in jima je z nekaj pomoči šlo…
Gregorčičev slap je veličasten slap eden najbolj veličastnih slapov, kar sem jih kdaj videl. Precej vodnat in zelo glasen. Slap pada preko mogočnih sten 88 metrov globoko v velik in globok tolmun. Le-ta kar vabi, da se v njem osvežite, sploh v vročih poletnih dneh. Voda je zelo osvežilna in kristalno čista. Slap Brinta je sicer izjemen, a je slap, pod katerim smo zdaj nekaj drugega. Neverjetna kulisa, kot bi bili v kakšnem filmu, kjer se glavni igralec zgubi v divjini in pride do tega pravljičnega kraja… Verjetno se je tod okoli pogosto potikal naš pesnik Simon Gregorčič in iskal navdih za izjemna dela. Gregorčičeva rojstna vas namreč leži nad slapom.

Dodana vrednost že tako izjemni kulisi pa nas čaka, ko svoj pogled obrnemo za 180° in se uzremo proti Kolovratu. Priporočam vam, da si za ogled teh dveh slapov vzamete čas in da se vam ne mudi, saj bi bilo škoda, da se ne sprostite in uživate…
2. Vojni muzej v Kobaridu
- Lokacija: v središču Kobarida (46.2466, 13.581)
- Čas ogleda: cca 2 uri
Vstopnina za Kobariški vojni muzej | Cena vstopnice |
---|---|
odrasli | 7 € |
otroci (7.-14. let) | 3 € |
dijaki, študenti, upokojenci | 5 € |
družina | 17 € |
Del leta | Odpiralni čas |
---|---|
november – marec | 10.00 – 17.00 |
april – junij in september – oktober | 9.00 – 18.00 |
julij – avgust | 9.00 – 20.00 |
Doline in vrhovi ob Soči v preteklosti niso bili tako idilični, kot danes. Tu so bile izjemno pomembne strateške točke in prehodi poti med Benečijo in Koroško. Zato ne čudi, da so takratni vladarji že v 12. stoletju postavili prvo trdnjavo pod Rombonom in s tem poizkušali zaustaviti vpade Turške vojske.
A kljub vsemu pa je največji pečat temu delu Slovenije pustila 1. Svetovna vojna in ena od največjih in najbolj krvavih bojnih črt v tej moriji. Soška fronta se je začela leta 1915 in končala dve leti in pol kasneje s “čudežom” pri Kobaridu. Seveda je to dvo in pol letno divjanje po gorah okoli Bovca, Kobarida in Tolmina pustilo številne sledove, ki so dobro vidni še danes. In muzej v Kobaridu je posvečen vsemu temu.

Kobariški vojni muzej je malce drugačen muzej kot večina naših muzejev. Za razliko od velike večine, je Kobariški muzej namreč v zasebni lasti, ustanovilo ga je 7 prijateljev, ki niso želeli, da se ta pomemben del zgodovine Slovenskega naroga pozabi.
Vsi vemo, da nas v šolah učijo ogromno stvari, ki jih nikoli, ampak res nikoli v življenju ne potrebujemo, a ko se ozrem nazaj mi je zelo zanimivo, da o 1. Svetovni vojni nisem vedel praktično ničesar, pa da ne bo pomote, zgodovina mi je šla zelo dobro, a enostavno smo 1. vojno obdelali zelo, zelo na hitro. Tudi obdobje Rapalske meje mi ni bilo jasno in v pogovorih s prijatelji vidim, da veliki večni te stvari niso jasne še danes.
Za Kobariški vojni muzej sem sam prvič slišal nekje okoli leta 1993, ko je le-ta dobil prestižno Evropsko prizanje za muzej leta. Kmalu po tem sem s starši muzej tudi obiskal… Seveda sem ga, kot najstnik, dojel povsem drugače, kot danes, ko o celotnem dogajanju v tistem obdobju vem že sorazmerno veliko.

V zadnjih letih sem namreč prehodil veliko vrhov, kjer so potekale obrambne linije, tako Avstrijske, kot Italijanske vojske, predvsem, ko sem pisal blog o Matajurju sem si dodobra prebral tudi priprave in potek zadnje ofenzive, ki je zaključila to dvo in pol letno norijo, med pisanjem bloga o Idrijskem feldbanu sem spoznal še nekaj povsem novih vidikov Soške fronte, nenazadnje pa sem prebral tudi dnevnik, ki ga je moj pra ded pisal med svojim branjenjem domovine na Soški, kasneje pa tudi na Vzhodni in Zahodni fronti. Dnevnik je ob stoletnici konca vojne izdala založba RTV Slovenija in nosi naslov Pa zbogom junaki.
Vse to ozadje mi je ogled muzeja in razumevanje, vmeščanje zgodb, ki mi jih je podajal izjemni vodič po muzeju, gospod Pavel Četrtič, kasneje še gospa Elke Arcet, ki sprejema goste v muzeju, zelo olajšalo in osmislilo (ogled muzeja z vodičem vam zares toplo priporočam). Kobariški muzej namreč ni le muzej, ki pripoveduje zgodbo o vojni, bolj kot to se osredotoča na malega človeka, na vojake 18ih različnih narodnosti takratne monarhije, povsem nepripravljeni, tudi sanjalo se jim ni kam gredo. eden od Madžarskih častnikov naj bi po prihodu v Tolmin nekaj dni paranoično postopal po Tolminu misleč, da se bodo vse te gore zrušile nanj, saj je prvič v življenju videl hribe in gore.
V muzeju boste dodobra spoznali tudi okoliščine v katerih so živele družine vojakov, pa domačini v Kobaridu in okolici, ki so bili med in tudi po vojni povsem obubožani in dobesedno niso imeli ničesar za pod zob. Nato pa se jim je zgodila še Rapalska meja in okoli 25 let dolgo trpinčenje in poniževanje italijanov.
Tako doživetih in pristnih zgodb nemoreš slišati od nekoga, ki tega ni živel, ki ni odraščal v tem okolju in prav zaradi tega menim da je to, da je muzej v zasebni lasti verjetno najboljša stvar za Kobariški muzej in predvsem za obiskovalca, saj gopod Pavel in gospa Elke, pa verjetno tudi ostali zaposleni v muzeju z njim zares živijo in dihajo, obiskovalcu pa ne predajo le dejstev, ampak tudi čustva, kar je veliko, veliko močneje, kot le gola zgodba.
3. Kostnica
- Lokacija: nad Kobaridom (46.2471, 13.5833)
Kobarid ima kar nekaj izjemno lepo urejenih sprehajalnih poti. Med drugim gre skozi Kobarid vedno bolj priljubljena Julijana trail, ki nas pelje ob soči proti Bovcu oz. Tolminu, odvisno v katero stran ste se je lotili. Verjetno najlepša sprehajalna pot v samem Kobaridu pa je sprehajalna pot, ki nas pelje od Kostnice, preko gozda, do Tonocovega gradu, Soče in naprej do slapu Kozjek in preko Napoleonovega mostu nazaj v Kobarid.

Ta celoten sprehod vam bo vzel okoli 3 ure zelo zmerne hoje, vštejte pa še postanke, ki so ob tako imenitnih razgledih, naravnih in kulturnih lepotah, lahko precej dolgi. Pot je sorazmerno zelo enostavna, samo vzpon do Kostnice in spust s Tonovcovega gradu proti Soči bo morda za neketere malce bolj naporen, vendar v kolikor ste vsaj v pribljižno normalni sprehajlani kondiciji, potem, bo to za vas mačji kašelj.

Kostnica je zadnje počivališče 7014. vojakom italijanske vojste,ki so se borili na Soški fronti. To je edina italijanska kostnica v Sloveniji. Leta 1938 jo je odprl takratni predsednik fašistične Italije Mussolini. Postavljena je okoli cerkve Sv, Antona, ki tu stoji že od 17. stoletja.
Kostnica je zgrajena v treh nivojih, v obliki osemkotnika, vsak naslednji nivo je ožji in na vrhu, sredi travnika, stoji cerkvica. Kostnica zgleda precej impresivna, predvsem, ko jo gledamo od daleč, ko pa smo ob njej pa je najbolj impresiven pogled na Kobarid in dolini Soče, ter Nadiže, ki se nam odpirata pod nogami. V poletni pripeki je sprehajanje po betonskih platojih okoli kostnice precej neprijetno, zato vam svetujem, da si kostnico na hitro ođgledate in skočite v čudovit hladen gozd na sprehod proti Tonovcovem gradu in slapu Kozjak
4. Tonovcov grad
- Čas hoje: 20 minut
- Zahtevnost poti: enostavna
- Višinska razlika po poti: 150 metrov
- Izhodišče: parkirišče ob cesti (46.2579, 13.5839)
- Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
- Primerno za psa: da

Tonovcov grad je arheološko najdišče, ki stoji na platoju nad dolino Soče, okoli 2 kilometra iz Kobarida. Plato je na višini okoli 410 metrov nad morjem. Ta težko dostopen kraj naj bi prvič poselili že v kameni in železni dobi. Kasneje je kraj služil predvsem za umik domorodcem po razpadu rimskega cesarstva, ko so na ta ozemlja vdirala nova plemena, ljudstva…
Na Tonovcovem gradu so lepo vidni ostanki različnih obdobij, saj so to mesto uporabljali tudi v obeh Svetovnih vojnah. Tako stopnice, ki vodijo do glavne ceste Kobarid – Bovec datirajo v obdobje 1. vojno, v drugi vojni pa so nemci na hribu postavili bunker.
Več podrobnosit o tej zanimivi točki, ki ima čudovit razgled na Matajur, Kolovrat, dolino Soče, na levi pa tudi na Krn in Krnsko pogorje, pa si boste lahko prebrali na bogatih opisih na tablah poleg arheoloških ostankov.
5 in 6. Slap Kozjak in Napoleonov most na Soči
- Izhodišče: parkiriše slap Kozjak (46.2494, 13.5876)
V kolikor se boste na slap Kozjak podali po predlagani poti, potem se boste iz Tonovcovega gradu spustili po strmih stopnicah, ki so jih med 1. vojno za potrebo vojske zgradili Italijani. Ob prihodu na glavno cesto, boste za nekaj metrov zavili v levo in se ponovno spustili v gozd.

Celotna pot je izjemno lepo speljana, v tem delu vas bo peljala po starih obrambnih jarkih, ki so tu od norije pred več, kot 100 leti. Nižje, ko pridemo že skoraj ob Sočo se bomo sprehodili mimo avto kampa in prišli na staro cesto proti Bovcu. Mi se bomo za nekaj 10 metrov usmerili v smeri toka Soče in prečkali edenga od čudovitih visečih mostov, ki nas bo pripeljal na levi breg smaragdne reke in v bližino najbolj obiskanega slapu v okolici Kobarida. Tudi prečkanje Soče bo postreglo s čudovitim pogledom na še zadnji ožji del reke, ki je v tem delu izjemno priljubljen poligon za spust s kajaki.
Od tu pa do slapu je še okoli 10 minut prijetnega sprehoda. Ta pot je precej obljudena in srečali boste vse od resnih pohodnikov v pravi pohodniški opremi, pa do družin v japankah in z vozički (čeprav pot ni ravno primerna za otroške vozičke). Med prečkanjem potoka Kozjak si lahko ogledate še malce manjši a vseeno lep slap, nad njim pa je prijeten prostor, kjer se lahko tisti, ki ste najbolj razgreti tudi ohladili v prijetno hladnem bazenčku.

Kakšne 2 minuti višje, vas čaka vstopna točka za ogled slapu Kozjak, kjer boste morali odšteti nekaj € za ogled tega lepotca. Slap je skrit med temnimi previsnimi stenami, med katerimi sončni žarki le s težka najdejo pot. Pod 15 metrov visokim slapom nas očara čudovit bazenček s smaragdno zeleno barvo. Izjemen kotiček, ki nam ga je pripravila narava.
Cenik | 1.4. – 31.10. |
---|---|
odrasli | 5 € |
otroci (7.-14. let) | 3 € |
dijaki, študenti, upokojenci, skupine (več kot 10 odraslih) | 4 € |
družina | 12 € |
letna poimenska karta | 15 € |
Ob vrnitvi porti Kobaridu, se boste sprehodili še preko Napoleonovega mostu, ki je eden od mostov z najlepšim razgledom na eno najlepših rek na svetu. Tu se Soča še zadnič zoža v slikovito sotesko, preden se razlije na kobariško polje. Prvi most na tem mestu je bil lesen, že pred več, kot 400 leti. Zaradi strateškega pomena, je bil večkrat porušen, današnji most pa so postavili italijani med 1. Svetovno vojno.

7. Slapova Krampež in Sopot ter Male skale
- Čas vzpona: 20 min + 15 min za Male skale
- Zahtevnost poti: lahka
- Izhodišče: Drežnica (46.2548, 13.62)
- Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
- Primerno za psa: Da
Za naslednje dva podnaslova se bomo podali v čudovito naselje, ki je od Kobarida oddaljeno okoli 6 kilometrov. Drežnica z ostalimi vasicami (Drežniške Ravne, Magozd, Jezerca in Koseč) leži na planotastem delu zahodnega krnskega pobočja. Prava pravcata pravljična dežela prostranih travnikov obsijanih s soncem in izjemnih razgledov.

Plato z vseh strani obdajajo strma pobočja iz katerih proti dolini tečejo potoki, ki v svoje toku tvorijo številne slapove, korita, tolmune in ostale neverjetne naravne pojave. Potoki se pred dolino Soče združijo v dva večja potoka, prvi je Kozjak, drugi pa Račica.
Kozjak s pritoki v svojem zgornjem delu ne tvori večjih znamenitosti (izzvemši slap Curk-70m, ki je od Drežnice oddaljen okoli 2 uri vzpona), med tem, ko pa nas Račica in njeni pritoki osupnejo praktično na vsakem koraku.

Že v zgornjem delu toka Račica tvori nekaj slapov preden se prek slapa Sopot spusti do struge, kjer se združi s potkom Sušec, ki je prav tako zelo živahen potok in nam pričara nekaj zaporednih slapov,preden se spusti do struge. Dobro je viden le zadnji slap, slap Krampež. Oba Krampež in Sopot sta visoka prek 20 metrov in sta obvezna postaja med obiskom Drežnice.
Če si vzamemo še kakšnih 15 minut, pa se lahko vzpnemo do čudovitega razgledišča Male skale, s katerega bomo lahko v miru in tišini opazovali pravljični Drežniški plato s Drežnico in mogčno cerkvijo v glavnem kadru.
Vsi zgoraj opisani cilji so lahko dostopni in so primerni za celotno družino.
8. Koseška korita in slapovi Stopnik
- Čas krožne poti: cca 2 uri in 30 min
- Zahtevnost poti: na mestih delno zahtevna, drugače lahka
- Izhodišče: Koseč (46.2507, 13.6217)
- Priporočena obutev: športna pohodniška obutev
- Primerno za psa: Da
Potok Ročica se kmalu pod vasjo “spusti” v globoko in težko dostopno sotesko v katero se izlivata tudi potoka Brusnik in Stopnik, prvi tvori izjemna Koseška korita, na drugem pa lahko občudujemo 4 prav posebne slapove, vse visoke nekje med 25 in 50 metri.

Za obosk Stopniških slapov in Koseških korit se bomo zapeljali do zadnje vasice na Drežniškem platoju. V vasici Koseč nas bodo table usmerile na krožno pot, kjer se bomo najprej sprehodili mimo ene najstarejših cerkva v okolici Kobarida. Že v samem štartu bomo lahko za nekaj trenutkov svoj pogled usmerili v do 60 metrov globoka korita, a se bo pot za nekaj časa od njih oddaljila, mi pa se bomo preselili na potok Stopnik, kjer si bomo lahko ogledali 4 zelo zanimive slapove.
Zadnji, tudi najvišji sicer ni dobro viden, saj stojimo neposredno nad njih, njegova voda pa po prepadni skali drsi okoli 50 metrov globoko v sotesko Ročice.

Za nadaljevanje poti se vrnemo do križišča, kjer nas smerne table povabijo na ogled Koseških korit. Celotna korita morajo biti zares izjemna, mi pa si po z jeklenico varovani poti ogledamo delček lepot, ki nam jih je pripravil potok Brusnik.
Ob koncu korit nas pot pripelje do prijetnega prostora, kjer nas čakajo klopce, območje pa je posejano tudi z močnim energetskim delovanjem.

Zadnji del poti, ki nas pelje nazaj proti izhodišču opravimo po lepi in urejeni poti. Pot je po večini enostavna, le znotraj korit je morda malce zahtevnejša, a nič kaj hudega…
9. Slap Svino
- Lokacija slapu: Na poti proti vasi Svino (46.2411, 13.57)
- Izhodišče: Najboljše bo, če se do slpu podate peš iz Kobarida
Slap Svino je od vseh slapov, ki jih omenjam v tem članku, najbljižje Kobarida. Od centra tega naselja boste do slapo potrebovali le kakšnih 10 minut, oz. povedano drugače, slap je od centra Kobarida oddaljen dober kilometer, v smeri vasi Svino, ki leži pod Matajurjem.
Slap je visok okoli 10 metrov, pot do njega pa je lepa in urejena. V kolikor ste za malce daljši sprehod se lahko podate na okoli 1 uro dolgo krožno Gamsovo pot, ki je lepo označena in nas med drugim popelje tudi mimo slapa Svino.

10. Kopališče pod Napoleonovim mostom na Nadiži
- Izhodišče: parkirišče Napoleonov most (46.2298, 13.4408)
Če je Soča klasična hladna Alpska reka, pa je Nadiža najtoplejša Alpska reka v Sloveniji. V svojem zgornjem delu je Nadiža klasična Alpska reka, v spodnjem delu pa se umiri in bolj spominja na predalpsko reko. Zaradi svoje umirjenosti in prijetne temperature je izjemno priljubljena med kopalci. Poleg tega je tudi ena najbolj čistih Slovenskih rek.

Nadiža izvira v razpršenih vodotokih pod pobočjem najdaljšega grebena v Julijskih Alpah, pod grebenom Kobariškega Stola. Celoten greben je dolg okoli 34 kilometrov in sega od Kobarida, preko Breginjskega kota, globoko v Italijo. Po združitvi Črnega in Belega potoka Nadiža teče po Breginjskem kotu in zavije v ozko, ter globoko dolino med Matajurjem in Mijo, ter pri mejnem prehodu Robič odteče v Beneško Slovenijo.
Kopališče pod Napoleonovim mostom je verjetno najbolj priljubljeno kopališče na Nadiži. Čudovit kamnit most v ozkem delu soteske Nadiže naj bi bil zgrajen že v rimsko-antičnih časih, ko naj bi tod mimo vodila pomembna povezovalna pot med Benečijo in Koroško. Ker je Nadiža precej hudourniška reka, so že v tistih časih vedeli, da je treba most postaviti na primerno dvignjenem mestu, zato so ga verjetno umestili v ozek kanjon, kjer je danes tudi priljubljeno kopališče.
Most je dobil ime po Fancoskem cesarju, katerega vojska je tod okoli razgrajala in povzročala sivel lase Hbzburžanski gospodi v začetku 19. stoletja.

11. Robidišče
- Lokacija: (46.2162, 13.415)
Verjetno v Robidišču še niste bili, v kolikor pa ste tam bili, pa znate biti ljubitelj gorskega kolesarstva oz. urejenih trail kolesarskih poti. Robidišče je drugače najbolj znano po tem, da je to najbolj zahodno najselje v Sloveniji. Leži pratkično nad Napoleonovim mostom, okoli 300 metrov višje na planotasti vzpetini. V vasici je nekaj tradicionalnih kamnitih hiš, manjši hotel, ki je v vas prinesel precej živahnosti in gostinski lokal.
Med mojim obiskom Robidišča je bilo v in okoli hotela izjemno živahno, neverjetno veliko gorskih kolesarjev, ki so se v dolino spuščali po številnih urejenih gozdnaith trail poteh. Kombi pa jih je vozil nazaj na izhodišče.

Glede na to, da je bil za nami precej dolg dan, smo se odločili, da bomo svoje želodčke napolnili kar v najbolj zahodnem gostinskem obratu v Slovneiji. In z izbiro smo zadeli v nulo! Gospod Igor, ki je lastnik lokala nas je prijazno sprejel, postregel z zelo okusno hrano in nasploh je bilo čutiti super energijo. Celoten meni, ki smo si ga izbrali je bil odličen, za piko na i pa je bila sladica, in sicer orehovi štruklji. Zares fantastično slastni, sedaj ko pišem, se mi v ustih nabira slina. 🙂
Če že ne zaradi drugega, se je vredno v Robidišče zapeljati že zaradi njih.! 🙂 Poleg izjemne prijaznosti, pa smo bili na koncu zelo prijetno presenečeni tudi nad ceno naše pogostitve. Čez palec bi rekel, da smo odšteli pribljižno polovico manj, kot bi za podoben obrok odšteli v Kobaridu.
Zaključek
Kobarid z okolico je izjemna destinacija za vse, ki uživate v najrazličnejših aktivnostih v naravi. Predvsem pohodništvo, koleasrjenje, vodni športi, ribolov in še številne druge aktivnosti so zaščitni znak tega dela Slovenije. Upam, da sem vas s tem člankom prepričal, da se podate na pot spoznavanja Kobarida in njegove okolice, ti kraji v sebi skrivajo še veliko več lepih kotičkov.
Za izlete v bližini si poglejte ideje v okolici Bovca, Tolmina in pa vzpona na Kanin in pa Krnsko jezero
Želim vam čudovit dan in pojdite Vnaravo!
Peter, pozdravljeni!
Res hvala za vaše navdihujoče in praktične napotke. Velikokrat so nam bili v pomoč.
Želimo vam še veliko lepih doživetij!
Anna
Najlepša hvala Anna za vaš komentar in želje! Me zelo veseli, da vam napotki pridejo prav in da tako spoznavate in raziskujete našo lepo Slovenijo.